Jedro

Sodna praksa je enotna, da predstavlja pravno podlago za vso nepremoženjsko škodo, ki je posledica prekomernega trajanja sodnega postopka, ZVPSBNO. Navedeni zakon pa določa, da je odškodninska tožba dovoljena pod pogojem, da je stranka v samem postopku izčrpala pospešitvena pravna sredstva – da je vložila nadzorstveno pritožbo, ki ji je bilo ugodeno ali rokovni predlog.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna plačati odškodnino za strah v višini 100.000,00 EUR in za duševne bolečine v višini 1.050.000,00 EUR, skupaj 1.150.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 1. 2012 dalje do plačila in mu povrniti pravdne stroške (I. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti 8.207,50 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo se je v roku iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožil tožnik. Navaja, da nematerialno škodo uveljavlja na podlagi Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO) in tudi na podlagi 26. člena Ustave in 10. člena OZ v zvezi s 131. členom OZ. Postopek je trajal 16 let in je zagotovo nedopusten poseg v osebnostne pravice in dostojanstvo tožnika. Gre za nedopustno ravnanje sodišča in tožilstva v zvezi z vzdrževanjem dolgotrajnega stanja negotovosti in s tem kršenja pravic tožnika. Vsakdo, tudi tožnik ima pravico do hitrega odločanja v sodnem postopku tudi brez pospešitvenih postopkov, ki jih je uvedel 2007 leta ZVPSBNO, ki sicer ne bi imelo učinkov, saj je sodišče obravnave redno razpisovalo. Tožnik svojih pravic ni zlorabljal. Udeleževal se je obravnaval, ni vlagal procesnih sredstev za zavlačenje postopka, zahteval je čimprejšnjo odločitev. Iz tega razloga tudi ni vlagal nadzorstvenih pritožb ali rokovnih predlogov. Škoda je tožniku nastala, ker sta sodišče in tožilstvo kršila pravno varovane osebnostne dobrine tožnika - pravico do svobodnega gibanja, do družinskega življenja. Tožniku sta povzročala strah, negotovost, duševne bolečine. Podane so vse predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke. Tožnik je trpel, ko je čakal na odločitev. Trpelo je njegovo osebno in družinsko življenje, nastale so nepopravljive posledice na njegovem zdravju. Sodišče na glavni obravnavi tožnika ni hotelo zaslišati, zato bi o zadevi lahko odločilo brez obravnave in tako zmanjšalo stroške pravdnega postopka. Sodišče je v kazenskem postopku postopalo nedopustno, nestrokovno in tudi ne v skladu s človekovimi pravicami in pravičnostjo ali načeli pravne države. Takšno postopanje je tožniku povzročilo škodo. Tožnika je trajno zaznamovalo. Doživljal je hude čustvene stiske, napetosti, ki so se kazale v izbruhih na obravnavah, doma, v sanjah. Za umiritev je jemal antidepresive, ki so škodno vplivali na njegovo psiho in zdravje. Umika se v samoto. Vse povedano bi tožnik lahko pojasnil na zaslišanju, a sodišče temu njegovemu predlogu ni ugodilo. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in samo odloči o zadevi ali vrne zadevo v ponovno odločanje po drugem sodniku, vse pa s stroškovno posledico.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema vse dejanske ugotovitve prvega sodišča in pravno presojo le-tega, kar vse je podrobno jasno in pregledno utemeljeno v razlogih sodbe sodišča prve stopnje. Na te razloge se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče v celoti sklicuje. V njih pa je vsebovan odgovor tudi na pretežni del pritožbenih trditev.

5. Tožnik je na posebno vprašanje sodišča z dne 7. 1. 2014 odgovoril, da mu je vsa škoda, ki jo vtožuje nastala v posledici dolgotrajnega sojenja. Sodna praksa je enotna, da predstavlja pravno podlago za vso nepremoženjsko škodo, ki je posledica prekomernega trajanja sodnega postopka ZVPSBNO. Navedeni zakon pa v prvem odstavku 15. člena določa, da je odškodninska tožba dovoljena pod pogojem, da je stranka v samem postopku izčrpala pospešitvena pravna sredstva – da je vložila nadzorstveno pritožbo, ki ji je bilo ugodeno ali rokovni predlog. Tožnik ne zatrjuje, da je vložil katerega od pospešitvenih sredstev. Res je ta določba začela veljati s 1. 1. 2007, postopek zoper tožnika pa je tekel že prej vsaj 10 let, vendar je po uveljavitvi te določbe postopek tekel še več kot štiri leta. To pa je dovolj dolgo obdobje, v katerem bi tožnik moral vložiti pospešitvena sredstva, da bi lahko uspešno uveljavljal svoj zahtevek. Ne gre slediti pritožbi, da sklicevanje na procesne predpostavke ne more biti opravičilo, da se njegovemu zahtevku ni ugodilo. Ureditev kot izhaja iz 15. člena ZVPSBNO je sprejelo tudi ESČP. Izjemo je naredilo le v zadevah, ki so prehodnega značaja. Po stališču ESČP pospešitvena pravna sredstva niso pogoj za uveljavljanje odškodnine, če se je sodni postopek, ki mu očitajo prekomerno trajanja, končal po prvih štirih mesecih uporabe ZVPSBNO. Za tak primer pa v obravnavani zadevi, kot je že navedeno zgoraj, ne gre.

6. Tožnik pa nadalje zatrjuje, da odškodnino uveljavlja tudi na podlagi 26. člena Ustave in določil člena 10 v zvezi s 131. členom OZ. Pritožbeno sodišče se pridružuje obrazložitvi prvega sodišča, ki je zaključilo, da tudi po tem temelju zahtevku ni mogoče ugoditi (obrazložitev sodbe v točkah 16 in 17). V pritožbi tožnik ponavlja očitek, da mu je nastala škoda (pravica do svobodnega gibanja, do družinskega življenja, ustvarjanja, da je trpel strah, negotovost, duševne bolečine), s postopanjem sodišča in tožilstva. Posledica konkretno katerih protipravnih ravnanj sodišča in tožilstva je zatrjevana tožnikova škoda, pa tožnik ni navedel. Da lahko govorimo o odškodninski odgovornosti po določilih OZ, pa morajo biti kumulativno izpolnjene vse predpostavke v odškodninski odgovornosti. Če le ena manjka, odškodninske odgovornosti ni. Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker niso odločilnega pomena za rešitev zadeve (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7. Po vsem povedanem se pritožba tožnika pokaže kot neutemeljena. Pritožbeno sodišče pa tudi ni zasledilo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).