Jedro

Po zdaj že ustaljenih stališčih sodne prakse je treba v pravdi za denarno odškodnino zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva pri odločanju o stroških postopka uporabiti drugi odstavek 154. člena ZPP ter upoštevati vse okoliščine primera, ne pa matematičnega izračuna glede na višino vtoževane obveznosti.

ZPŠOIRP ne loči, ali gre za materialno ali nematerialno škodo. Zato je zmotno naziranje, da se polovica upravne odškodnine nanaša na premoženjsko in polovica na nepremoženjsko škodo.

Posebne okoliščine primera na strani tožnice utemeljujejo nekoliko višjo odškodnino, kot ji je bila določena v upravnem postopku.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da:

-se zneska: "2.000 EUR" v prvi in tretji vrstici točke I izreka zvišata za 4.861 EUR, na: "6.861 EUR",

-se zneski posameznih obrokov po 400 EUR v prvi do peti alineji točke I izreka zvišajo za 972,20 EUR, to je na: "1.372,20 EUR" za posamezen obrok,

-se znesek: "89.747,93 EUR" v točki II izreka zniža za 4.861 EUR, to je na: 84.886,93 EUR" in

-se izrek o stroških postopka v točki III spremeni tako, da pravilno glasi: "III. vsaka stranka krije svoje stroške postopka".

II.V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je upoštevalo umik podrednega tožbenega zahtevka in s sklepom v tem delu ustavilo postopek. Delno je ugodilo tožbenemu zahtevku in v točki I izreka odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici 2.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2017 naprej, ki prenehajo teči, ko dosežejo znesek 2.000 EUR, v petih obrokih po 400 EUR z zamudnimi obrestmi, navedenimi v točki I izreka. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (v višini 89.747,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2017 naprej - točka II izreka). O pravdnih stroških je odločilo po temelju tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v celoti (točka III izreka).

2.Tožnica vlaga pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP1 in zaradi kršitve ustavnega načela enakih pravic. Predlaga spremembo z ugoditvijo celotnemu zahtevku, podrejeno, naj višje sodišče razveljavi sodbo in samo odloči o stvari, ali naj sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika. Navaja, da je napačno odločeno o vzročni zvezi med izbrisom in nezaposlenostjo tožnice (napačna in nepopolna je dokazna ocena izpovedb in listin, ni upoštevana sodna praksa in navodila višjega sodišča). Razlogi o nepremoženjski škodi so arbitrarni, sami s seboj v nasprotju, zmotna in nepopolna je dokazna ocena, sodišče je sodilo mimo trditvene podlage strank (o prihrankih družine 5.000 DEM). Nepravilno je ugotovljeno dejansko stanje, ker sodišče ne prizna revščine, strahu pred izgonom, ponižujočih in diskriminatornih postopkov. Napačna je ugotovitev o dokumentih. Sodišče ne pozna materialnega prava in okoliščin, ki vplivajo na enotno odškodnino za psihične bolečine. Pri premoženjski škodi je nekritično in mimo sodne prakse sledilo navedbam toženke. Z objektivnimi dokazi (poročilo ZPIZ, dokumenti za zagotovitev sredstev za preživljanje, izjave prič) je dokazano, da družina ni imela dovolj sredstev za preživljanje. Malo plačano delo, razvidno iz podatkov ZPIZ, ne zagotavlja primernega preživetja štiričlanski družini. Tožnica je z izbrisom izgubila pravico do stalnega bivanja, ki je podlaga za denarno socialno pomoč. Ves čas izbrisa je bila delovno aktivna, pridobivala je dokumente za bivanje. Takoj po ureditvi statusa se je zaposlila. Po sodni praksi so podani elementi za priznanje odškodnine za materialno škodo. Merilo za določitev odškodnine je denarna socialna pomoč (znesek, ki predstavlja minimalno preživetje). Nepotrebno je bilo odločanje o otroškem dodatku, ker je tožnica ta zahtevek umaknila. Nepravilno je zavrnjen zahtevek iz naslova upravnih taks in prispevka za Helsinški monitoring. Tožnica je upravičena do povračila. Nepravilno je odšteta priznana odškodnina od celotne odškodnine, ki je bila priznana v upravnem postopku, upoštevati je bilo treba le polovico na račun nepremoženjske škode. Končno kot nepravilno izpodbija še stroškovno odločitev, saj je neskladna s sodno prakso in nesorazmerna ter diskriminatorna do tožnice. Predlaga, naj višje sodišče skladno s stališči sodne prakse odloči, da nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.

3.Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga, naj jo višje sodišče zavrne, potrdi izpodbijano sodbo ter naloži tožnici v plačilo nadaljnje stroške postopka.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Tožnica v tem postopku na podlagi ZPŠOIRSP2 vtožuje plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki ji je nastala zaradi nezakonitega izbrisa iz Registra stalnega prebivalstva v obdobju 26. 2. 1992 do 29. 3. 2002. Ni bilo sporno, da ji je bila za ugotovljenih 121 mesecev nezakonitega izbrisa v upravnem postopku določena odškodnina v višini 6.050 EUR. V postopku uveljavlja plačilo dodatne odškodnine: 20.000 EUR za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostnih pravic, ostalo za premoženjsko škodo, in sicer zaradi prikrajšanja za prejemanje denarne socialne pomoči za družino in za povračilo taks in stroškov, povezanih z urejanjem statusa izbrisane osebe.

6.V prvem sojenju3 je bil tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen. V ponovnem postopku, ko je moralo sodišče po navodilih pritožbenega sodišča ponovno obravnavati obstoj in obseg škode, nastale kot posledica izbrisa, je obseg nepremoženjske škode ovrednotilo v skupnem znesku 8.050 EUR. Razliko nad odškodnino, določeno v upravnem postopku, to je 2.000 EUR, je naložilo v plačilo toženi stranki na način, določen v zakonu. V presežku (za razliko do vtoževanih 20.000 EUR za nepremoženjsko škodo in v celoti za premoženjsko škodo) je tožbeni zahtevek zavrnilo.

7.V okviru pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v ponovljenem postopku sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje o nepremoženjski škodi. Pri odločanju o premoženjski škodi in o stroških postopka pa je napačno uporabilo materialno pravo, kar je lahko saniralo pritožbeno sodišče, kot bo obrazloženo v nadaljevanju. Odločitev sodišča prve stopnje vsebuje zadostne razloge, da jo je mogoče vsebinsko preizkusiti. Ker sodba tudi ni obremenjena z uveljavljanimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka niti s tistimi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), bo v nadaljevanju odgovorilo le na bistvene pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

O ugotovljenem dejanskem stanju

8.Iz ugotovitev sodišča prve stopnje in neprerekanih navedb strank izhaja:

tožnica, rojena 1965, se je iz Kosova preselila k možu v Slovenijo 4. 5. 1990;

mož je v Sloveniji živel in delal od leta 1984; zaposlen je bil za nedoločen čas pri X.;

tožnica je po prihodu v Slovenijo rodila dva otroka: hčerko ... 1991, ki je bila tako kot oba starša izbrisana iz Registra stalnega prebivalstva, in sina dne ... 1992, ki ni bil izbrisan iz Registra stalnega prebivalstva;

tožnica je skupaj z možem in otrokoma ves čas živela v A., kjer sta imela tožnica in mož pred izbrisom tudi stalno bivališče;

tožnica je zamudila rok za prijavo v državljanstvo, v nadaljnjem postopku pridobivanja državljanstva ni bila uspešna (zaradi znanja jezika ji je bila izdana negativna odločba 28. 4. 1992);

mož je po izbrisu dobil odpoved delovnega razmerja 13. 8. 1993, v nadaljevanju je bil nekaj časa prijavljen na Zavodu za zaposlovanje RS, nato preko zavoda za zaposlovanje zaposlen pri različnih delodajalcih, nazadnje pri sedanjem delodajalcu;

tožnica med izbrisom ni bila zaposlena zaradi lastne odločitve, da bo skrbela za dom in družino, zaposlitev je začela iskati šele leta 2000, takoj ko sta šla otroka v vrtec, zaposlila se je takoj, ko je pridobila stalno prebivališče oziroma šest mesecev po ureditvi statusa, redno zaposlena je še danes;

tožnici je bilo izdano dovoljenje za stalno bivanje v RS 29. 3. 2002; odločba o priznanju dovoljenja za stalno bivanje v vmesnem času je bila izdana dne 4. 3. 2004;

tožnica je bila ves čas izbrisa prisiljena, da si je pridobivala kratkotrajna dovoljenja za začasno prebivanje, na katere je bilo treba čakati brez garancije, da bo prošnji ugodeno;

-v celotnem desetletnem obdobju izbrisa je imela najmanj tri leta (od 1. 1. 1994 do 4. 1. 1997) povsem neurejen status (zavrnjene vloge za bivanje "z družino"); najmanj dvakrat (v letu 1995 - neprerekane trditve tožene stranke, in v letu 1997 - ugotovitev v točki 37 sodbe) ji je bila zavrnjena vloga za začasno bivanje zaradi slabega premoženjskega stanja družine; v preostalem času je bivala v Slovenji na podlagi več začasnih dovoljenj za bivanje, pridobivanje slednjih jo je močno finančno in psihično obremenjevalo;

-nekaj časa je imela osebne dokumente, in sicer veljavni potni list SR z dovoljenjem za začasno bivanje in prihodno-odhodnim vizumom, ki pa ji je bil v zanjo posebno travmatičnem dogodku pri prehodu meje še pred potekom veljavnosti dne 10. 4. 1993 odvzet in razveljavljen; nato je imela potni list ..., izdan na Generalnem konzulatu SFRJ v Trstu, z veljavnostjo do 21. 2. 2000; od 14. 1. 2000 tudi osebno izkaznico za tujca, ki se je podaljševala do 17. 4. 2012 in ji ni bila odvzeta;

-z družino je še v letu 1993 obiskala primarno družino v Srbiji, ni pa dokazala, da se zaradi izbrisa ne bi mogla udeležiti tudi materinega pogreba v letu 1998;

-ožja družina tožnice je bila medsebojno zelo povezana, spričo policijskih kontrol na domu in neurejenega statusa je živela v stalni napetosti, da jih bodo ločili, tožnica je vsaj do 1999 živela v strahu pred izgonom;

-družina je živela skromno, preživljala se je z dohodki, ki jih je zaslužil (tudi z delom na črno) tožničin mož, z obdelovanjem vrta, rejo domačih živali, občasno tudi s pomočjo Rdečega križa, vendar brez socialnih transferjev države, imela je določene prihranke, sporazum in dogovor o preživljanju, ki sta bila sklenjena za postopek pridobivanja dovoljenj za začasno bivanje, se nista izvajala;

-pretežni del obdobja izbrisa so imeli tožnica in oba otroka urejeno zdravstveno zavarovanje kot družinski člani po možu oziroma očetu, otroka sta bila vključena v vrtec in šolo;

-zaradi številnih upravnih postopkov, neustreznega odnosa uradnikov do nje, policijskih kontrol na domu in zlasti travmatičnega odvzema veljavnih dokumentov na meji je tožnica zaradi vseh posledic izbrisa v desetletnem obdobju živela v negotovosti in strahu glede svoje prihodnosti in prihodnosti svoje družine, brez ustreznih dovoljenj se je počutila ranljivo, negotovo, v brezpravnem položaju in je zaradi tega trpela duševne bolečine.

O odškodnini za nepremoženjsko škodo

9.Skladno s prvim odstavkom 11. člena ZPŠOIRSP se za odločanje o denarni odškodnini zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja (ZOR4 za škodo, nastalo pred 1. 1. 2002, in OZ5 za kasneje nastalo škodo). Duševne bolečine zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva pomenijo enotno obliko škode, ki zajema vse posledice nepremoženjske škode, vezane na oškodovančevo osebnost, izhajajoče iz obdobja brez pravno urejenega statusa izbrisanih oseb. Upoštevati je treba vse okoliščine primera: trajanje izbrisa, družinske razmere, prizadetost časti in ugleda, odnos države do oškodovanca, morebitne zdravstvene posledice, itd.6 Pravni standard pravične odškodnine je treba v vsakem primeru vsebinsko napolniti po merilih iz 200. člena ZOR in 179. člena OZ: po načelu individualizacije ugotoviti konkretne okoliščine posameznega oškodovanca in po objektivnem merilu opraviti primerjavo odmerjene odškodnine z drugimi primerljivimi primeri iz sodne prakse.

10.Pritožbeno sodišče pritrjuje dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje o obsegu tožničine škode in presoji, da je glede na ugotovljeni strah, trajanje in intenzivnost duševnih bolečin, ki jih je zaradi izbrisa trpela tožnica v desetletnem obdobju zaradi protipravnega posega v njene osebnostne pravice, primerna odškodnina v skupni višini 8.050 EUR, to je 2.o00 EUR več, kot ji je bila določena odškodnina v upravnem postopku.

11.Ne drži pritožbena graja o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju in zatrjevanih procesnih kršitvah. V okviru podane trditvene podlage obeh strank je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku obravnavalo vsa sporna vprašanja in okoliščine, na katere je opozorilo sodišče druge stopnje v razveljavitvenem sklepu, in ki jih je sodišče prve stopnje zaradi napačnih materialnopravnih izhodišč pri prvem sojenju prezrlo ali jim dalo premajhno težo. Okoliščine, za katere pritožba zmotno in protispisno trdi, da jih je sodišče tudi tokrat prezrlo, so ugotovljene v točkah 45 (strah pred izgonom in posledično pred ločitvijo družine), v točkah 51 in 53, v točki 45, 47 in 72 (o občutkih ponižanja, diskriminatornosti zaradi številnih upravnih postopkov, ob policijskem nadzoru na domu in zlasti ob zanjo zelo travmatičnem odvzemu in razveljavitvi še veljavnih dokumentov). V točki 56 pa je ugotovljeno tudi duševno trpljenje tožnice, kadar je morala po materialno pomoč za preživljanje družine na Rdeči križ. Odveč so pritožbeni očitki o sojenju mimo trditvene podlage, enostranski dokazni oceni in arbitrarni odločitvi, da tožnica ni trpela duševnih bolečin in strahu zaradi teh posegov v osebnostne pravice. Čeprav sodišče ni sledilo njenim navedbam, da je družina živela v revščini, je ugotovilo skromne razmere (točke 56 in 59). Da se je družina kljub težkim razmeram uspela preživljati sama in da je imela nekaj prihrankov, pa je ocenilo po listinskih dokazih, ki jih je navedlo (dokumenti o pridobivanju dovoljenj za začasno bivanje s pripadajočo dokumentacijo). Zato so odveč pritožbeni očitki, da jih ni mogoče preveriti oziroma o absolutni bistveni kršitvi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. O tem, s čim in na kakšen način se je družina v obravnavanem obdobju izbrisa preživljala, ter kako ranljivo, negotovo in v strahu za svojo prihodnost in za prihodnost svojih otrok se je tožnica počutila zaradi neurejenega statusa, pa se je prepričalo zlasti z izpovedbami tožnice same in njenih družinskih članov. Upravičeno ji je verjelo, da je začela iskati zaposlitev šele v letu 2000, ko sta šla otroka v vrtec in na tej podlagi ugotovilo, da njena predhodna nezaposlenost ni bila v vzročni zvezi z izbrisom. Vendar to za obseg ugotovljene škode ni ključnega pomena. Bistvene so nadaljnje ugotovitve, da je tudi kot mati dveh otrok, za katera je bila odgovorna, zaradi neurejenega statusa, ki bi sicer omogočal primerno in celovitejšo socialno varnost tožnice in cele družine, trpela hude duševne bolečine in strah v celotnem desetletnem obdobju izbrisa.

12.Prav navedene posebne okoliščine primera na strani tožnice utemeljujejo nekoliko višjo odškodnino, kot ji je bila določena v upravnem postopku (močna medsebojna povezanost družinskih članov, poudarjena vloga tožnice kot matere v družini z dvema mladoletnima otrokoma, status obeh otrok, ko je le hči delila usodo staršev glede izbrisa, sin pa ne, najmanj 6 let trajajoči strah pred izgonom iz države in ločenostjo družine, občutek odgovornosti tožnice za materialno in socialno varnost družine in ugotovljena huda prizadetost, ki jo je trpela vseh 10 let izbrisa v zanjo ponižujočih in stresnih upravnih postopkih, pri policijskem nadzoru in zagotavljanju materialnih pogojev za preživljanje družine).

13.Po drugi strani pa je tako ocenjena odškodnina primerno zadoščenje za prestano trpljenje tožnice in je pritožbeno zavzemanje za zvišanje odškodnine za nepremoženjsko škodo neutemeljeno. V primerjavi z drugimi primeri iz sodne prakse je treba upoštevati, da tožnica pretežni del dobe izbrisa vendarle ni bila v povsem brezpravnem položaju, da njena nezaposlenost v pretežnem delu izbrisne dobe ni bila v vzročni zvezi z izbrisom, in ključno okoliščino, da je družina kljub stalni napetosti in strahu ves čas izbrisne dobe ostala skupaj v Sloveniji in da je tožnica tudi s svojim delom uspela prispevati k njenemu sicer skromnemu preživljanju. Ocenjena odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki v času sojenja predstavlja približno 5,6 povprečnih plač, je torej primerno individualizirana in objektivizirana (200. člen in 179. člen OZ), pritožba, ki se smiselno zavzema za zvišanje odškodnine do zahtevanih 20.000 EUR, pa je neutemeljena.

O premoženjski škodi

14.Oškodovanec ima pravico tako do povrnitve navadne škode kot tudi do povrnitve izgubljenega dobička (prvi odstavek 168. člena OZ). Pri oceni slednjega se upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovalčevega dejanja ali opustitve ni bilo mogoče doseči (tretji odstavek 168. člena OZ).

15.Tožnica je trdila in dokazovala, da bi bila po rednem teku stvari družina zaradi nizkih dohodkov moža in slabega premoženjskega stanja upravičena vsaj do socialne pomoči. Tožena stranka se je branila, da družina do socialne pomoči ne bi bila upravičena. Opozorila je na dve vrsti tedanje socialne pomoči (denarna pomoč kot edini vir preživljanja (člen 21 in naslednji ZSV) in denarni dodatek (člen 25 in naslednji ZSV). Tožnica se je smiselno opirala na določbe o denarnem dodatku (26. člen ZSV in 38. člen ZSV), ko je skladno z drugim odstavkom 168. člena OZ uveljavljala škodo iz tega naslova po današnji višini socialne pomoči 402,18 EUR mesečno zase in v višini 237,29 EUR mesečno za sina za celotno obdobje izbrisa.

16.Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo pravno podlago in ugotovilo, da tožnica po tedanjih predpisih ne bi bila upravičena do denarne socialne pomoči.

17.Ob ugotovitvi, da je tožnica leta 2000 začela iskati zaposlitev, kar pomeni, da na njeni strani ni bilo več razlogov, da si ni mogla sama zagotoviti sredstev za preživetje, pa je napačna ugotovitev in presoja, da je imela družina tedaj dovolj sredstev za preživetje. Pritožba pravilno opozarja, da nasprotno (vsaj delno - to je za leto 2000) izhaja iz listin, ki sta jih predložili obe stranki. Tožnica je predložila izpisek ZPIZ o dohodkih moža v celotni dobi izbrisa (priloga A18), tožena stranka podatke o zajamčeni plači v RS, ki so relevantni pri ugotavljanju pogojev za dodelitev denarnega dodatka, za celotno obdobje izbrisa (B2). Sodišče ju ni presodilo, obe stranki pa sta imeli možnost obravnavanja teh dokazov v postopku pred sodiščem prve stopnje. Zato ju je lahko presodilo pritožbeno sodišče samo (tretja alineja 358. člena ZPP).

18.Plača tožničinega moža je bila v letu 2000 1,487.074 SIT, na družinskega člana je odpadlo 20.980 SIT mesečno, kar je bilo manj kot 52 % tedanje zajamčene plače (21.289 oziroma 22.077 SIT) in več kot 34 % tedanje zajamčene plače (13.919 SIT in 14.435 SIT). To pomeni, da bi bila tožnica v letu 2000 upravičena do denarnega dodatka zase, za sina pa ne. Pritožbeno sodišče je zato po pooblastilu iz tretje alineje 358. člena ZPP v tem delu spremenilo sodbo in za leto 2000 za premoženjsko škodo, do katere bi bila tožnica po rednem teku stvari upravičena iz naslova socialnovarstvenih pomoči določilo odškodnino v skupni višini 4.826,16 EUR, in sicer po današnji vrednosti socialne pomoči (402,18 EUR), kot je tudi zahtevala tožnica.

19.V presežku je tožbeni zahtevek za premoženjsko škodo iz naslova socialne pomoči pravilno zavrnjen, pritožba pa neutemeljena. Iz navedenih listin namreč izhaja, da je bila plača tožničinega moža v letu 2001 in v letu 2002 višja, dohodek na družinskega člana je presegal zakonsko določeni delež zajamčene plače za mladoletnega otroka in za odraslo osebo, torej družina v tem obdobju ne bi izpolnjevala pogojev za nobeno obliko denarne socialne pomoči.

20.Tožnica je vtoževala še navadno škodo. Zahtevala je povrnitev 245,97 EUR za upravne takse, ki jih je plačala v upravnih postopkih, in 176,04 EUR za stroške, povezane z urejanjem statusa (prispevek za Helsinški monitoring, notarska overitev).

21.Sodišče je v tem delu tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Zavzelo je stališče, da so stroški taks in pristojbin kot tipična škoda že všteti v pavšalno, v upravnem postopku določeno, odškodnino.

22.Pritožba pravilno opozarja, da je navedeno pravno izhodišče zmotno. Denarno odškodnino za škodo zaradi izbrisa se v pravnem postopku določi po merilih iz 7. člena ZPŠOIRSP. Edino merilo je obdobje izbrisa oziroma vsak zaključeni mesec izbrisa, ne glede na vrsto škode. Ker je tožnica del stroškov, ki so bili povezani z upravnimi postopki za urejanje njenega statusa, dokazala z listinami (potrdilo o plačani taksi 7.200 SIT - 30 EUR - v prilogi A13 in potrdilo o plačilu notarske storitve 1.200 SIT - 5 EUR - v prilogi A14), sodišče prve stopnje pa teh listin ni presodilo, je tudi v tem delu pritožbeno sodišče lahko po pooblastilu tretje alineje 358. člena ZPP sodbo spremenilo in tožnici priznalo odškodnino še za navedene stroške v višini 35 EUR. V ostalem v ta del zavrnilnega zahtevka ni moglo posegati, ker listin o drugi zatrjevani navadni škodi ni bilo.

O odštevanju odškodnine

23.Po drugem odstavku 5. člena ZPŠOIRP se pri odmeri denarne odškodnine, ki se določi v sodnem postopku, denarna odškodnina zmanjša za denarno odškodnino, ki je bila upravičencu predhodno pravnomočno določena v upravnem ali katerem koli drugem postopku. Zakon ne loči, ali gre za materialno ali nematerialno škodo. Zato je zmotno pritožbeno naziranje, da se polovica upravne odškodnine nanaša na premoženjsko in polovica na nepremoženjsko škodo, in pritožbeni predlog, da bi moralo sodišče od v pravdi ocenjenega zneska 8.050 EUR odšteti le polovico upravno določene odškodnine. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo to določilo, ko je od odškodnine, do katere bi bila tožnica upravičena po oceni sodišča, odštelo celoten znesek odškodnine, odmerjene v upravnem postopku. Enako odločitev je treba sprejeti v pritožbenem postopku po delni spremembi sodbe in zvišanju ocenjene odškodnine.

O odločitvi pritožbenega sodišča in podlagi zanjo

24.Tožnica je ob pravilni uporabi materialnega prava upravičena do odškodnine za premoženjsko škodo v skupni višini 4.861 EUR (4.826 za izgubljeno socialno pomoč v letu 2000 in 35 EUR za povračilo stroškov, povezanih z urejanjem statusa) ter do denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo v skupni višini 8.050 EUR, skupaj do 12.911,00 EUR. Ker ji je bilo v upravnem postopku že priznanih 6.050 EUR, ji je toženka dolžna plačati še 6.861 EUR (kar je 4.861 EUR več, ko je dosodilo sodišče prve stopnje) z obrestmi in na način, kot ga je določilo sodišče prve stopnje (v petih obrokih, zvišanih na 1.372,20 EUR za posamezen obrok, to je za 972,20 EUR več od dosojenih 400 EUR za obrok na prvi stopnji). V tej odločitvi je upoštevano zvišanje prisojene odškodnine za premoženjsko škodo, ker je bilo delno ugodeno pritožbi. V preostalem je bilo treba pritožbo zavrniti in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu glede premoženjske škode in glede nepremoženjske škode, potrditi sodbo sodišča prve stopnje, saj pritožbeni razlogi in tisti, na katere v okviru drugega odstavka 350. člena ZPP pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niso podani (353. člen ZPP).

O stroških postopka

25.Po zdaj že ustaljenih stališčih sodne prakse je treba v pravdi za denarno odškodnino zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva pri odločanju o stroških postopka uporabiti drugi odstavek 154. člena ZPP ter upoštevati vse okoliščine primera, ne pa matematičnega izračuna glede na višino vtoževane obveznosti. Sodna praksa opozarja, da so za odmero stroškov odločilne specifične okoliščine glede vrste in narave spora ter pravdnih strank. Pravdo je povzročila toženka, postopek se nanaša na kršitev osebnostnih pravic, ki bi jih toženka kot država morala spoštovati, v postopku jo zastopa zakoniti zastopnik, kar pomeni, da posebnih stroškov za zagotavljanje pravne pomoči nima. Tožbenemu zahtevku se ponavadi tudi v pravdi upira po temelju in višini. Na drugi strani mora ekonomsko šibkejša tožeča stranka za dosego pravičnega zadoščenja zaradi kršitve osebnostnih pravic najprej sprožiti upravni postopek, nato še pravdnega. Oba skupaj tvorita celoto. Tudi v obravnavanem primeru je tožnica po temelju v celoti uspela. Le delni uspeh po višini oziroma pretirani tožbeni zahtevek je v takih okoliščinah primera ne sme bremeniti tako, da bi plačilo stroškov postopka, ki jih je povzročila toženka, popolnoma izničilo njen uspeh pri uveljavljanju pravičnega zadoščenja zaradi kršitve osebnostnih pravic. Taka odločitev bi bila nepravična, nesorazmerna in zmotna.

26.Zato je pritožbeno sodišče tudi v tem delu ugodilo pritožbi. Na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP je sodbo v točki 3 spremenilo tako, da vsaka stranka krije svoje stroške.

O stroških pritožbenega postopka

27.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in drugem odstavku 154. člena ZPP. Ob delnem uspehu obeh strank v pritožbenem postopku in upoštevaje vse zgoraj navedene okoliščine primera vsaka stranka nosi tudi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami.

2Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva, Uradni list RS, št. 99/13 s spremembami.

3Sodba P 244/2020 z dne 7. 10. 2021.

4Zakon o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami.

5Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami.

6Sklep VSRS II Ips 221/2017 z dne 24. 1. 2019.

7Zakon o socialnem varstvu, Ur. list RS, št. 54/92 s spremembami.

8Ta določa: Posameznik je upravičen do denarnega dodatka, če mesečni dohodek na družinskega člana ne doseže višine, ki znaša - za otroke od 7. leta starosti do dopolnjenega 14. leta starosti 34 % zajamčene plače in - za odrasle osebe 52 % zajamčene plače.

9Ta določa: Denarni dodatek se izplačuje upravičencu za vso družino kot en denarni dodatek.

10Ta določa: Povračilo škode se odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, razen če zakon ne določa kaj drugega.

1140.941,00 SIT v prvi polovici leta in 42.446,00 SIT v drugi polovici leta.

12Primerjaj: Odločbe VSL II Cp 1934/2019, II Cp 693/2022 in v opombi 10 navedeno sodno prakso, II Cp 517/2022, II Cp 491/2023 in druge.