Jedro

Revizija se dopusti glede pravnega vprašanja vsebine in obsega raziskovalne dolžnosti dediča kot priposestvovalca med zapuščinskim postopkom in po njegovem zaključku, da bi bilo zadoščeno tistemu standardu skrbnosti, ki ne izključuje dobe vere.

Izrek

Revizija se dopusti glede pravnega vprašanja vsebine in obsega raziskovalne dolžnosti dediča kot priposestvovalca med zapuščinskim postopkom in po njegovem zaključku, da bi bilo zadoščeno tistemu standardu skrbnosti, ki ne izključuje dobe vere.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik lastnik parc. št. 2864/1 k.o. ..., ki je v zemljiški knjigi vpisana kot lastnina toženca. Ugotovilo je, da je lastninsko pravico pridobil s priposestvovanjem.

2. Sodišče druge stopnje je toženčevi pritožbi ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ključna za tako odločitev je bila njegova presoja, da tožnik in njegovi pravni predniki, čeprav so imeli parcelo vseskozi v posesti že prej in tudi po letu 1953, ko je bila na podlagi posadne listine, v kateri je bila med drugimi parcelami po tožnikovih trditvah navedena po pomoti, vpisana na toženčeve pravne prednike in sedaj na toženca, niso bili dobroverni; dobroverni niso bili zato, ker bi morali vedeti oziroma se zavedati, da je bila nepremičnina s posadno izjavo prenesena v last pravnih prednikov toženca – tožnik ni z zadostno stopnjo skrbnosti preveril okoliščin, na podlagi katerih bi lahko upravičeno sklepal, da je lastnik nepremičnine, saj le-ta ni bila predmet sklepa o dedovanju, na podlagi katerega naj bi po njegovih trditvah lastninska pravica prešla nanj.

3. Tožnik je vložil predlog za dopustitev revizije glede pravnih vprašanj: - ali je mogoče priposestvovalcu, ki se kot dedič v zapuščinskem postopku, v katerem so bili predmet postopka obravnavani zemljiškoknjižni vložki (v času uporabe pravnih pravil Zakona o zemljiških knjigah Kraljevine Jugoslavije iz leta 1930), ni seznanil in se tudi ni mogel seznaniti s tem, katere parcele spadajo v zapuščino, mogoče očitati neskrbnost, ki preprečuje njegovo dobro vero; - kaj konkretno bi moral priposestvovalec kot dedič v zapuščinskem postopku, v katerem so bili kot predmet postopka obravnavani zemljiškoknjižni vložki, da bi se seznanil z obsegom zapuščine tako, da bi zadostil standardu povprečno skrbnega dediča; - na katere vrste priposestvovanja oziroma na katere priposestvovalce (zgolj na knjižno ali tudi na proti knjižno priposestvovanje priposestvovalca, ki ima posest na nepremičnini kot dedič) se nanaša določba četrtega odstavka 28. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) in - na katere vrste priposestvovanja oziroma na katere priposestvovalce se nanaša pravilo o vštevanju priposestvovalne dobe pravnih prednikov (drugi odstavek 30. člena ZTLR).

Navaja, da se je pritožbeno sodišče pri presoji (ne)dobrovernosti oprlo na sodbo II Ips 608/2005 in se strinja s stališčem te sodbe, da je posest dobroverna le, če je domnevni priposestvovalec v opravičljivi zmoti, da je stvar, ki jo ima v posesti, njegova. Soglaša tudi, da je zmota opravičljiva samo tedaj, če je domnevni priposestovalec ustrezno izpolnil svojo raziskovalno dolžnost, in v zvezi s tem, da je v primeru, ko je domnevni priposestovalec nepremičnino podedoval, najmanj, kar se lahko od povprečno skrbnega pravnega naslednika pričakuje, to, da se seznani z obsegom zapuščine. Glede možnosti seznanitve z zapuščino pa meni, da je treba razlikovati položaje, ko je prišlo do dedovanja pred uveljavitvijo Zakona o zemljiški knjigi iz leta 1995 (v nadaljevanju ZZK/95) – tedaj so se v sklepu o dedovanju nepremičnine zapisale le v oznako zemljiškoknjižnih vložkov, od položajev, ko je dedovanje nastopilo po uveljavitvi ZZK/95 – od takrat dalje so se v sklep o dedovanju zapisovale tudi parcelne številke. Če bi hotel tožnik ugotoviti, ali v zapuščino, ki jo je dedoval, spada tudi sporna parcela, bi moral v ročno vodeni zemljiški knjigi preveriti, ali ta parcela spada v katerega od zemljiškoknjižnih vložkov, navedenih v sklepu o dedovanju. Vrhovno sodišče pa je v odločbah II Ips 723/2006, II Ips 165/2007, II Ips 1019/2007 in II Ips 622/2008 zavzelo stališče, da dejstvo vpisa v zemljiško knjigo samo po sebi ne predstavlja okoliščine, ki bi utemeljevala sklep o nedobrovernosti priposestvovalca, kar logično predpostavlja, da se za obstoj opravičljive zmote ne zahteva preverjanja zemljiškoknjižnega stanja; še toliko manj je mogoče zahtevati glede na pravna pravila Zakona o zemljiških knjigah Kraljevine Jugoslavije iz leta 1930. Tožnik je prepričan, da se on sam in pred njim njegovi pravni predniki niso bili dolžni seznanjati z vsebino posameznih zemljiškoknjižnih vložkov, ker takšno postopanje presega standard povprečne skrbnosti. Meni, da je nedopustno ločevanje med priposestvovalci, ki so posest pridobili kot dediči, in med priposestvovalci, ki so posest pridobili na katerega od drugih načinov.

4. Predlog je utemeljen glede vprašanja, navedenega v izreku sklepa, zato mu je Vrhovno sodišče v tem obsegu ugodilo (prvi odstavek 367.c člena Zakona o pravdnem postopku).