Jedro

Dobroverni lastniški posestnik je oseba, ki ne ve, niti ne more vedeti, da ni lastnik. Tožnik ni pridobil posesti stvari z dedovanjem, saj nepremičnina ni bila predmet sklepa o dedovanju, svojo dobrovernost je dokazoval na podlagi posadne izjave, iz katere pa izhaja prav nasprotno, da tožnik oziroma njegovi pravni predniki niso lastniki nepremičnine. Tožnik zato zgolj s sklicevanjem na posadno izjavo ne more dokazati dobre vere.

Zmota v oznaki parcele v pogodbi ni opravičljiva zmota.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba v I. točki spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: „Ugotovi se, da je tožeča stranka J. E., EMŠO ..., lastnik nepremičnine parc. št. 2864/1, k.o. X, gozd v izmeri 7076 m2, vpisane na ime tožene stranke F. K..“, zavrne, II. točka sodbe pa se spremeni tako, da se glasi: „Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 3.906,95 EUR v roku petnajstih dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo“.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožnik lastnik nepremičnine parc. št. 2864/1 k.o. X, gozd v izmeri 7076 m2 (1), ki je vpisana na ime toženca (točka I) in da je toženec dolžan povrniti tožniku pravdne stroške v višini 3.419,42 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II).

2. Toženec izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (2) in v nadaljevanju navaja, da iz posadne listine iz leta 1953 izhaja, da so toženčevi pravni predniki imeli nepremičnino v posesti, zato ni logično, da bi od tedaj dalje imeli nepremičnino v posesti tožnikovi predniki. Na podlagi posadne izjave je prišlo do vknjižbe lastninske pravice. Sodišče prve stopnje je v sodbi pojasnilo, da se ni moglo opredeliti glede vsebine posadne listine zaradi časovne oddaljenosti, hkrati pa je ugotovilo, da je bila tožnikova pravna prednica N. E. v zmoti glede vsebine izjave, ker je šlo za pomoto pri zapisu parcelne številke. Takšne ugotovitve so same s seboj v nasprotju in predstavljajo absolutno bistveno kršitev postopka. S posadno izjavo je pravna prednica tožnika priznala lastninsko pravico na nepremičnini pravnemu predniku toženca. Pomoto pri zapisu številke je tožnik utemeljeval z dejstvom, da naj bi se izjava nanašala na parc. št. 2864/2, navedeno trditveno podlago pa je kasneje umaknil, ko je toženec dokazal, da tega zemljišča ni imel v posesti. Na tožniku je bilo dokazno breme, da dokaže na katero zemljišče se je posadna izjava nanašala. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, na podlagi katerega pravnega posla je tožnik domneval, da ima oziroma so njegovi pravni predniki imeli pravico do posesti na nepremičnini. Pri ožjih družinskih povezavah člani družine vedo za odločilna dejstva o samem lastništvu in se ne morejo sklicevati na nevednost, kar potrjuje sodna praksa. Že na podlagi sklepov o dedovanju bi tožnik in njegovi pravni predniki lahko ugotovili, da niso lastniki nepremičnine. Tožnik tudi ni navedel trditvene podlage, na kakšen način je nepremičnina po sestavi posadne izjave in vknjižbi lastninske pravice na prednike toženca prešla nazaj v last njegove družine. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje, da je toženec skupaj s svojimi pravnimi predniki od posadne listine dalje izvajal posest (3).

3. Tožnik v odgovoru na tožbo predlaga, da se pritožba toženca zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje. Zmotno je pritožbeno stališče, da je na tožniku trditveno in dokazno breme, na katero zemljišče se posadna izjava nanaša, ker ugotovitev lastninske pravice na katero se posadna izjava nanaša, ni predmet tega postopka. Tožnik je moral le dokazati, da se posadna izjava ne nanaša na nepremičnino, ki je navedena v izjavi, kar je dokazal. Opis nepremičnine v posadni izjavi kaže, da ne gre za nepremičnino, ki je bila določena v izjavi. Dobra vera N. E., ki je dala posadno izjavo, je izkazana, ker je bila pravna prednica tožnika v zmoti glede oznake parcelne številke nepremičnine. Logična posledica je bila, da nepremičnina ni bila predmet sklepa o dedovanju po pravnih prednikih tožnika, ker so bili njeni zemljiškoknjižni lastniki toženčevi pravni predniki. Tožnik tudi podrobno pojasnjuje razloge, zaradi kateri je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik s pravnimi predniki izvrševal posest na nepremičnini (4).

4. Pritožba je utemeljena.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, trditvene podlage pravdnih strank in listinskih dokazov izhaja, da je leta 1953 pravna prednica tožnika N. E. s posadno izjavo priznala pravnemu predniku toženca lastninsko pravico na nepremičnini. Na podlagi posadne izjave so se pravni predniki vpisali v zemljiško knjigo kot lastniki nepremičnine. Nepremičnina ni bila nikoli predmet dedovanja pravnih prednikov tožnika in je bila vseskozi predmet dedovanja pravnih prednikov toženca, na podlagi sklepa o dedovanju pa je toženec tudi postal lastnik nepremičnine. Po N. E. je leta 1966 dedoval tožnikov oče F. E., po njem je leta 1980 dedovala njegova žena I. E., po I. E. pa je leta 1993 dedoval tožnik. Tožnik je v postopku trdil, da je pri zapisu parcelne številke v posadni izjavi prišlo do napake pri oznaki nepremičnine, ki se je dejansko nanašala na parc. št. 2874/2 k.o. X, na kateri je toženec izvrševal posest, kasneje pa je navedeno trditev umaknil in v postopku ni zatrjeval, katera nepremičnina je bila predmet posadne izjave, za katero je bila napisana napačna parcelna številka.

6. Sodišče prve stopnje je v sodbi povzelo zakonske določbe (5), ki so materialnopravna podlaga za odločanje o (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka, vendar je te materialnopravne predpise zmotno uporabilo, glede na trditveno podlago pravdnih strank in ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na paragraf 1460 Občnega državljanskega zakonika (6), ki določa, da je za priposestvovanje potrebna pristna, pravična in poštena posest in da je pošteni posestnik tisti, ki ima iz verjetnih razlogov stvar, ki jo poseduje, za svojo (paragraf 326 ODZ). Nepošten posestnik pa je tisti, kdor ve ali mora iz okolnosti domnevati, da stvar, ki je v njegovi posesti, pripada komu drugemu. Zaradi zmote v dejstvih ali zaradi nepoznavanja zakonitih predpisov je kdo lahko nepravičen in vendar pošten posestnik. Domneva se, da je posest poštena in prvo sodišče pravilno ugotavlja, da mora nedobrovernost dokazati nasprotna stranka. Smiselno enake določbe je imel tudi Zakon o temeljnih lastninskopravnih (7) razmerjih in jih ima tudi Stvarnopravni zakonik (8), ki določa, da kdor ima stvar v posesti, kot da je njegova, je lastniški posestnik (prvi odstavek 27. člena SPZ). Posestnik ni v dobri veri, če je vedel ali bi mogel vedeti, da ni upravičen do posesti (28. člen SPZ). Pri vseh zakonskih predpisih (ODZ, ZTLR, SPZ), ki so veljali v času zatrjevanega priposestvovanja (1953-2006), je bilo določeno, da za pridobitev nepremičnine s priposestvovanjem ne zadošča le posest in potek časa, temveč se zahteva veljaven pravni naslov in dobra vera pridobitelja.

7. Pritožbeno sodišče je že v sklepu I Cp 1532/2010 z dne 15. 12. 2009 pojasnilo, da je dobroverni lastniški posestnik tisti, ki je v opravičljivi zmoti o tem, da je lastnik stvari, s tem, da se dobrovernost priposestvovalca nanaša na njegovo mišljenje glede njegove lastninske pravice in ne na njegovo mišljenje glede pravice neke druge osebe. Dobroverni lastniški posestnik je oseba, ki ne ve, niti ne more vedeti, da ni lastnik. Tožnik ni pridobil posesti stvari z dedovanjem, saj nepremičnina ni bila predmet sklepa o dedovanju, svojo dobrovernost je dokazoval na podlagi posadne izjave, iz katere pa izhaja prav nasprotno, da tožnik oziroma njegovi pravni predniki niso lastniki nepremičnine. Tožnik zato zgolj s sklicevanjem na posadno izjavo ne more dokazati dobre vere.

8. Sodna praksa (9) poudarja, da pri presoji dobrovernosti veljajo strogi pogoji, kljub temu, da se dobrovernost posesti domneva, s tem, da uporaba domneve dobrovernosti tudi ne sme biti preširoka, kar pomeni, da je sicer ni treba preizkušati v primerih, ko so podane okoliščine, ki jo v celoti potrjujejo, vendar je takšen preizkus nujen v primerih, ko se pojavijo posebne okoliščine, ki ji nasprotujejo. Prav te okoliščine pa je trdil toženec, ki je s posadno listino dokazoval, da tožnik ni bil v dobri veri. Tožnik ni z zadostno stopnjo skrbnosti preveril okoliščin, na podlagi katerih bi lahko upravičeno sklepal, da je lastnik nepremičnine. Pravni predniki in toženec so bili vpisani kot lastniki nepremičnine v zemljiško knjigo, hkrati pa nepremičnina ni bila predmet dedovanja po pravnih prednikih tožnika. Tudi, če je bila pravna prednica tožnika v zmoti glede številke parcele, ki jo je navedla v posadni izjavi, gre (le) za zmoto o predmetu, zaradi katere je posel (le) izpodbojen. Pa tudi zmota v oznaki parcele v pogodbi po sodni praksi (10) ni opravičljiva zmota. Od pogodbene stranke se pričakuje, da preveri, ali se parcelna številka nepremičnine, ki je predmet posadne listine, ujema s samo nepremičnino v naravi. Takšne neskrbnosti, kot jo je storila pravna prednica tožnika, zato ni moč tolerirati. Tudi če pravni predniki tožnika niso vedeli, da niso lastniki nepremičnine, bi to morali vedeti, saj bi se glede na konkretne okoliščine morali zavedati, da je bila nepremičnina s posadno izjavo prenesena v last pravnim prednikom toženca.

9. Zmotna je ugotovitev prvega sodišča, da zgolj dolgotrajna (več kot petdeset let trajajoča) posest lahko nadomesti dobrovernost in daje tožniku pravico do lastninske pravice na podlagi priposestvovanja. Glede zatrjevane zmote pri zapisu parcelne številke v posadni izjavi je treba še dodati, da je bil zahtevek tožnika na ugotovitev ničnosti takšne posadne izjave pravnomočno zavrnjen, ob tem, da pravna prednica tožnika tudi ni v prekluzivnih rokih predlagala razveljavitev pogodbe zaradi napake o predmetu. Napaka pri oznaki parcelne številke, zato ne more biti odločilna, saj pravni posli, pri katerih je prišlo do napake pri označbi predmeta, so pravno veljavni zaradi varstva pravnega prometa, so pa izpodbojni v prekluzivnih rokih. V postopku tožnik ni zatrjeval, da je obstajal poleg posadne izjave dogovor med pravnimi predniki pravdnih strank, ki bi tožnikovim pravnim prednikom dopuščal izvrševanje posesti na nepremičnini (ki je bila označena v posadni izjavi), pravnim prednikom toženca pa posest na nepremičnini, ki po pomoti ni bila zapisana v posadni izjavi oziroma da bi obstajal dogovor, na podlagi katerega bi pravni predniki ohranili lastninsko pravico na nepremičnini, kljub posadni listini.

10. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo ter hkrati tožniku naložilo, da povrne tožencu pravdne stroške pred sodiščem prve in druge stopnje v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

11. Tožnik je upravičen do naslednjih pravdnih stroškov: za odgovor na tožbo 400 točk, za štiri pripravljalne vloge (400 + 300 + 200 + 200 – ostale pripravljalne vloge niso bile potrebne) 1100 točk, za narok z dne 17. 3. 2009 100 točk, za narok 23. 4. 2009 400 točk, trajanje 200 točk, za narok 2. 6. 2009 200 točk, trajanje 300 točk, odsotnost 40 točk, za narok 8. 12. 2009 200 točk, trajanje 50 točk, za narok 15. 12. 2009 200 točk, trajanje 100 točk, poročilo stranki 50 točk, za pritožbo z dne 11. 2. 2010 500 točk, za narok 12. 5. 2011 200 točk, za narok 23. 10. 2012 200 točk, za poročilo stranki 50 točk, za pritožbo z dne 27. 11. 2012 500 točk, za poročilo stranki 50 točk, za materialne stroške 2 %, za DDV 20 % (5.878,08 točk=2.698,03 EUR), za takse za odgovor na tožbo 35,68 EUR, za dve taksi za pritožbi 295,56 EUR, za izvedenino 877,68 EUR (skupaj 1.208,92 EUR), skupaj 3.906,95 EUR. Ostali priglašeni stroški niso bili v skladu z odvetniško tarifo oziroma so bili nepotrebni ali pa niso bili opredeljeno navedeni.

(1) V nadaljevanju nepremičnina.

(2) ZPP.

(3) Pritožbeno sodišče podrobneje ne povzema navedenih pritožbenih razlogov, saj je bil tožbeni zahtevek zavrnjen iz drugih materialnopravnih razlogov.

(4) Navedena dejstva za odločitev niso bila odločilna, zato jih pritožbeno sodišče podrobno ne povzema; glej opombo številka 3. (5) Podrobneje glej tč. 11 sodbe.

(6) V nadaljevanju ODZ.

(7) V nadaljevanju ZTLR.

(8) V nadaljevanju SPZ.

(9) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 608/2005 z dne 31. 1. 2008. (10) Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 608/2005 z dne 31. 1. 2008.