Jedro

Časovni mejnik pravnomočnosti odločbe sega v čas zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje in objektivne meje pravnomočnosti zajemajo le dejstva, ki nastanejo pred koncem glavne obravnave. Ker je v času zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje obstajala kazenska obsodilna sodba, je bilo sodišče nanjo vezano (14. člen ZPP). Zato sodišče mimo dejanskih ugotovitev pravnomočne kazenske obsodilne sodbe niti ne bi moglo drugače ugotoviti znakov kaznivega dejanja (ki jih ima očitana kršitev).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in odpravo sklepa tožene stranke št. 100-139/2011/9 z dne 11. 3. 2011 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. 10051-546/2011/2 z dne 13. 4. 2011, za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja, ter zahtevek za reintegracijo in reparacijo. Ugotovilo je, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen po pogodbi o zaposlitvi z dne 7. 7. 2006 za nedoločen čas na delovnem mestu policist – vodja izmene v Upravi uniformirane policije, Centru za tujce. Dne 11. 2. 2011 je bila Služba generalnega direktorja policije oziroma generalni direktor policije kot pooblaščena oseba delodajalca obveščen, da je zoper tožnika vložen obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po prvem odstavku 259. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1, Ur. l. RS št. 55/2008 in naslednji). Zato mu je tožena stranka dne 4. 3. 2011 vročila obvestilo o uvedbi postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v katerem je določila tudi datum zagovora in podrobno obrazložila razlog. Tožnik se je zagovora udeležil in podal svoj zagovor. Dne 14. 3. 2011 mu je vročila sklep št. 100-139/2011/9 z dne 11. 3. 2011, s katerim mu je izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po prvi in drugi alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 in nadalj.). Zoper navedeni sklep se je tožnik pritožil, vendar je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja s sklepom št. 10051-546/2011/2 z dne 13. 4. 2011 pritožbo zavrnila, zato mu je z vročitvijo sklepa dne 28. 4. 2011 delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožnik s tem, ko je lažno spremenil poročilo vodje izmene tako, da je M. K. zagotovil lažni alibi, kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 in kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po prvem odstavku 259. člena KZ-1 (prva alineja prvega odstavka 111. člena ZDR) ter naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja (druga alineja prvega odstavka 111. člena ZDR). Pri tem se je na podlagi 14. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) oprlo na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo Okrajnega sodišča v Postojni I K 86452/2010 z dne 24. 12. 2012 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru II Kp 86452/2010 z dne 20. 6. 2013 in zaključilo, da je podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank pa tudi ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 110. člena ZDR). Ker je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi pravočasna, je sodišče prve stopnje zahtevek tožnika v celoti zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je Vrhovno sodišče RS s sodbo I Ips 86452/2010 z dne 19. 6. 2014 zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo, razveljavilo sodbo Okrajnega sodišča v Postojni I K 86452/2010 z dne 24. 12. 2012 in sodbo Višjega sodišča v Kopru II Kp 86452/2010 z dne 20. 6. 2013 in vrnilo zadevo v ponovno sojenje na prvo stopnjo. To pomeni, da sta se nižji sodišči nekritično vezali na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo, ki ne obstoji več in je zato treba tudi sodbi v delovnem sporu razveljaviti kot nezakoniti. Meni, da tožena stranka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni podala znotraj 30 dnevnega roka in zato ni pravočasna. Obtožni predlog je sodišče prejelo dne 10. 2. 2011, kar pomeni, da je bila tožena stranka že v januarju 2011 seznanjena z njim, še posebej zato, ker je pri njegovi pripravi tudi sodelovala. Poleg tega je bila tožena stranka seznanjena tudi z vabilom tožniku na zaslišanje z dne 9. 12. 2010. Generalni direktor policije je tako izvedel za očitek najkasneje v decembru 2010, ko so prihajala vabila s strani VDT. Tožena stranka je zatrjevala, da je bil poseg v računalniško bazo storjen dne 21. 7. 2010 in je že takrat izvedela za očitek, glede na to, da je bil tožnik tega dne vodja izmene. Upoštevaje navedeno tožena stranka dne 16. 2. 2011 ni izvedela nič novega glede razlogov za izredno odpoved. Ker izpodbijani sodbi o teh odločilnih dejstvih ne vsebujeta razlogov, naj bi bila podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po stališču tožnika je rok iz 39. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS št. 56/2002 in naslednji) prekluzivne narave in ga je treba razlagati v smislu določbe 110. člena ZDR. Sodišče naj bi v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo in hkrati kršilo tudi pravico do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje prič, zaposlenih na Komisiji za pritožbe iz delovnega razmerja. Nadalje tožena stranka tožniku niti ob vročitvi vabila niti na samem zagovoru ni predložila obremenilnih dokazov in mu je bila s tem dejansko odvzeta možnost podaje vsebinskega zagovora. Poleg tega je bila pisna obdolžitev nejasna in je tožnik lahko le ugibal, kaj se mu očita. Bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo priče M. K., saj bi na ta način lahko ugotovilo, da je kaznivo dejanje izvršil on. V zvezi s tem nižji sodišči tudi nista upoštevali izpovedbe priče J. V. Materialnopravno napačen naj bi bil tudi zaključek, da je tožnik z očitanimi ravnanji huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik je bil spornega dne dežurni policist – vodja izmene in zgolj na tem dejstvu temelji očitek v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Tožnik v reviziji trdi, da v tem delovnem sporu novo dejstvo (372. člen ZPP) predstavlja sodba I Ips 86452/2010 z dne 19. 6. 2014, s katero je Vrhovno sodišče RS tožnikovi zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo, razveljavilo sodbo Okrajnega sodišča v Postojni I K 86452/2010 z dne 24. 12. 2012 in sodbo Višjega sodišča v Kopru II Kp 86452/2010 z dne 20. 6. 2013 in zadevo vrnilo v ponovno sojenje na prvo stopnjo. Nižji sodišči naj bi se po njegovem mnenju nekritično vezali na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo, ki je bila kasneje razveljavljena in ne obstoji več.

8. Po 372. členu ZPP smejo stranke v reviziji navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze samo tedaj, če se nanašajo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija. Tožnik v reviziji eventualne povezave med zatrjevanim novim dejstvom in katero od bistvenih kršitev, zaradi katerih se lahko vloži revizija, ni pojasnil. Tudi sicer pa novo zatrjevano dejstvo ni takšno, da bi ga bilo mogoče v okviru pravnih sredstev, ki jih je tožnik izrabil, sploh mogoče upoštevati. V tem delovnem sporu je bila sodba sodišča prve stopnje namreč izdana 20. 5. 2014, razveljavitvena kazenska sodba pa 19. 6. 2014. Tožnik se torej sklicuje na novo dejstvo, ki je nastopilo po koncu postopka na prvi stopnji. Ker sodišče izda sodbo glede na dejansko stanje, kakršno obstoji ob zaključku glavne obravnave, je v pravdnem postopku v skladu s četrtim odstavkom 286. člena ZPP in prvim odstavkom 337. člena ZPP mogoče navajati le tista (nova) dejstva, ki so obstajala že v času sojenja na prvi stopnji. Sodišče sodi o tedaj obstoječih pravnih razmerjih, ne pa o bodočih. Zaradi tega ni mogoče upoštevati novot, nastalih po zaključku glavne obravnave. Dejstvo, ki ga navaja tožnik, bi lahko predstavljalo kvečjemu obnovitveni razlog iz 9. točke 394. člena ZPP, ne pa revizijskega.

9. Revizija nadalje uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (čeprav zmotno navaja, da gre za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ker sodišče prve stopnje ni sledilo dokaznim predlogom tožnika in ni zaslišalo priče M. K. Po prepričanju tožnika bi sodišče z zaslišanjem M. K. lahko ugotovilo, na kakšen način je ta storil kaznivo dejanje in da tožnik ni storilec.

10. Iz določb ZPP med drugim izhaja, da dokazovanje obsega vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo; o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (213. člen ZPP). Velja načelna dolžnost sodišč, da izvajajo predlagane dokaze, saj zavrnitev predlaganih dokazov utemeljujejo le upravičeni razlogi. Ti razlogi so npr. nesubstancirani dokazni predlogi strank, izvedba dokazov za ugotavljanje dejstev, ki niso pravno relevantna, ki niso predmet dokazovanja, glede katerih je stranka prekludirana, za ugotovitev dejstev, ki so že dokazana, itd. Sodišče prve stopnje je presodilo, da zaslišanje predlagane priče ne bi moglo spremeniti izida delovnega spora, upoštevaje vezanost na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo (14. člen ZPP). Časovni mejnik pravnomočnosti odločbe sega v čas zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje in objektivne meje pravnomočnosti zajemajo le dejstva, ki nastanejo pred koncem glavne obravnave. Ker je v času zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje obstajala kazenska obsodilna sodba, je bilo sodišče nanjo vezano (14. člen ZPP). Zato sodišče mimo dejanskih ugotovitev pravnomočne kazenske obsodilne sodbe niti ne bi moglo drugače ugotoviti znakov kaznivega dejanja (ki jih ima očitana kršitev). Po presoji revizijskega sodišča je zato sodišče prve stopnje ravnalo pravilno in utemeljeno zavrnilo dokazni predlog kot nepotreben.

11. Tožnik pod očitkom procesnih kršitev z navedbami o tem, da sodišči nista upoštevali izpovedbe priče J. V., izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

12. Neutemeljene so revizijske navedbe, da izpodbijana sodba, in že prvostopna sodba, nimata razlogov o odločilnih dejstvih (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), in sicer o tem, da je generalni direktor policije za očitek iz izredne odpovedi izvedel že decembra 2010. Prvostopna sodba ima obsežno obrazložitev o tem, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v roku 30 dni od seznanitve generalnega direktorja policije s kaznivim dejanjem in storilcem (točke 13, 14 in 15 prvostopne sodbe). Vsebuje tudi presojo dejanskih okoliščin, ki jih tožnik ponovno izpostavlja v reviziji in na podlagi katerih meni, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni pravočasna. Sodišče druge stopnje se je s tako dejansko in pravno presojo prvostopnega sodišča strinjalo in se opredelilo tudi do pritožbenih navedb tožnika (točka 8 drugostopne sodbe). Zatrjevanih pomanjkljivosti izpodbijana sodba tako nima in jo je mogoče preizkusiti. Sicer pa tožnik z navajanjem, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni pravočasna, samo navidezno uveljavlja revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Dejansko na ta način poskuša izpodbijati dejanske ugotovitve o tem, da se je generalni direktor policije šele dne 11. 2. 2010 seznanil, da je storitve kaznivega dejanja osumljen tožnik, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

13. Stališče tožnika, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja ni odločila v prekluzivnem roku iz drugega 39. člena ZJU, ni utemeljeno. Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja mora odločiti o pritožbi najkasneje v tridesetih dneh (drugi odstavek 39. člena ZJU), vendar iz citirane določbe ne izhaja, da je v primeru, če Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja ne odloči v tem roku, odpoved nezakonita. Če Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja ne odloči v predpisanem roku, daje zakon javnemu uslužbencu možnost vložitve tožbe v tridesetih dneh od poteka roka za odločitev in mu na ta način omogoča sodno varstvo. Roka iz 39. člena ZJU tudi ni mogoče primerjati z rokom iz 110. člena ZDR, saj je njun namen različen. Posledično sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršite določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje članov Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja kot nepotreben (ker ne bi mogel vplivati na zakonitost izredne odpovedi).

14. Revizijske navedbe, da tožena stranka tožniku ob vročitvi vabila niti na samem zagovoru ni predložila obremenilnih dokazov in mu je bila s tem dejansko odvzeta možnost podaje vsebinskega zagovora, niso utemeljene. Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da ZDR v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ne zahteva vodenja postopka v smislu neposredne obravnave, na kateri bi se delavec lahko izjavljal o posameznih dokazih. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je enostranska pisna izjava volje pogodbene stranke (delodajalca). Zahteva za predhodno zagotovitev zagovora delavcu v smislu določb drugega in tretjega odstavka 83. člena ZDR ne pomeni, da gre za poseben dokazni postopek pri delodajalcu, temveč je to obveznost delodajalca, da delavcu jasno predoči, kakšne kršitve se mu očitajo in mu omogoči zagovor. To pa je bilo tožniku zagotovljeno in dejstvo, da se ni mogel pri toženi stranki izjaviti o posameznih dokazih, ne vpliva na zakonitost odpovedi (1). Tožniku očitane kršitve so bile v obrazložitvi pisne obdolžitve in izredni odpovedi tudi izrecno opredeljene. Tožena stranka je navedla, katero sporno dejanje, ki ima vse znake kaznivega dejanja, se tožniku očita in katere delovne obveznosti je s tem kršil. Zato ne drži navedba, da je tožnik zgolj ugibal, kaj se mu očita.

15. Tožniku so bile očitane kršitve iz prve in druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR za ista dejanja. Pri istih dejanjih gre lahko za odpovedni razlog po prvi ali drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR in očitano dejanje lahko pomeni hujšo kršitev pogodbe ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, lahko pa ima dodatno še znake kaznivega dejanja. Zato nižji sodišči nista zmotno presodili, da je tožnik z očitanimi ravnanji huje kršil pogodbeno in drugo obveznost iz delovnega razmerja.

16. Glede na naravo in težo očitane kršitve ter upoštevaje vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank, pa revizijsko sodišče soglaša tudi s presojo, da je izpolnjen pogoj po prvem odstavku 110. člena ZDR, ker delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka.

17. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Primerjaj sodbo VIII Ips 251/2012 z dne 2. 4. 2013 in sodbo VIII Ips 120/2014 z dne 18. 11. 2014.