Jedro

Tožena stranka se je s tem, da je storitve tega kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 66/2008 in nadaljnji) in ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po prvem in drugem odstavku 259. člena KZ-1 osumljen tožnik, seznanila takrat, ko je Služba generalnega direktorja prejela obvestilo vrhovnega tožilstva, da je bil zoper tožnika vložen obtožni predlog. Zato je tožena stranka tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi znotraj 30 dnevnega roka po 2. odstavku 110. člena ZDR.

Sodišče prve stopnje je na podlagi določbe 14. člena ZPP vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, v primeru, kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je bilo že odločeno v kazenskem postopku. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik z očitanim dejanjem izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po prvem odstavku 259. člena KZ-1, pa tudi znake kaznivega dejanja po 1. odstavku 251. člena KZ-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se kot nezakonita odpravita sklep tožene stranke št.: ... z dne 11. 3. 2011 in sklep Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št.: ... z dne 13. 4. 2011; da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje na podlagi sklepa z dne 11. 3. 2011 ni prenehalo in še vedno traja, da ga je tožena stranka dolžna prijaviti nazaj v zavarovanja za vpis v matično evidenco ZPIZ od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje in ga pozvati nazaj na delo po nezakonito odpovedani pogodbi o zaposlitvi v roku 8 dni, pod izvršbo, mu za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati nadomestilo plače po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, od njega odvesti davek in prispevke, nato pa mu ga izplačati v ustreznem neto znesku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznega neto nadomestila plače od 6. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila ter druge prejemke iz delovnega razmerja, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti v plačilo dalje, vse v roku 8 dni pod izvršbo (I. točka izreka).

Zoper sodbo se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP pritožuje tožeča stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi ter spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo v novo sojenje. Navaja, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da je odpoved pravočasna, saj je tožena stranka dne 22. 7. 2010 izvedela le za kaznivo dejanje, ne pa za storilca. Zanj je izvedela šele 16. 1. 2011, ko je izvedela, da je zoper tožnika vložen obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po 1. odstavku 259. člena KZ-1. Ker je obtožni predlog datiran s 26. 1. 2011 in ga je sodišče prejelo 10. 2. 2011, je bila tožena stranka že v januarju seznanjena z njim, še posebej, ker gre za kaznivo dejanje javnega uslužbenca zaposlenega v A.. Nadalje navaja, da je bila tožena stranka s storilcem seznanjena tudi že z vabilom Vrhovnega državnega tožilstva (VDT) tožniku z dne 9. 12. 2010, ki ga je v listini tožniku vročil višji policist B.B.. Prav tako je bilo vodstvo seznanjeno s tem, da so policisti odhajali na zaslišanje na VDT, dejstvo pa je, da je VDT zaposlene vabil na zaslišanja na podlagi podatkov, ki mu jih je posredovala tožena stranka. Po stališču pritožbe je nepredstavljivo, da generalni direktor za sum storitve kaznivega dejanja ne bi vedel. Ker sodba ne vsebuje razlogov o tem, je podana 14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega pa je pomembno tudi to, da je pomočnik vodje Centra C. D.D. že 21. 7. 2010 z vpogledom v lastnosti dokumenta ugotovil, da je bilo poročilo vodje izmene v računalniku ustvarjeno 7. 1. 2010, nazadnje pa spremenjeno 31. 1. 2010 ob 13.30. uri. Glede na navedeno tožena stranka dne 16. 2. 2011 ni izvedela nič novega glede razlogov za izredno odpoved in je ta prepozna, zaradi tega pa jo je potrebno razveljaviti.

Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da je bil sklep Komisije za pritožbe izdan 13. 4. 2011, torej v 30 dnevnem roku in da dejstvo, da je bil sklep tožniku vročen šele 28. 4. 2011, na samo zakonitost ne vpliva. S takim stališčem se tožnik ne strinja, saj se je že sodna praksa postavila na stališče, da mora komisija o pritožbi odločiti najkasneje v roku 30 dni, torej skladno z 39. členom ZJU. Ta rok je prekluziven. Ker pa je tožnik sklep prejel šele 28. 4. 2011, je po njegovem mnenju očitno, da je komisija odločitev sprejela kasneje. Absolutna bistvena kršitev določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP je podana s tem, ko sodišče prve stopnje predlaganih prič E.E., F.F. in G.G. ni zaslišalo. Zaradi kršitve pravice do izjave in kontradiktornosti je ostalo dejansko stanje nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno. Ker tožena stranka tožniku ob vročitvi vabila na zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in tudi na samem zagovoru ni predložila nikakršnih obremenilnih dokazov, je bila tožniku odvzeta vsakršna možnost podaje vsebinskega zagovora, saj je tožnik lahko le ugibal, kaj se mu očita. Ker je tožnik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, saj sodbe kazenskih sodišč temeljijo na bistveni kršitvi določb postopka in zmotni uporabi materialnega prava, je predlagal, da sodišče z odločitvijo počaka na odločitev o zahtevi. Sodišče prve stopnje temu ni sledilo, zato je njegova odločitev preuranjena, še posebej, ker ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče H.H.. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do izpovedi priče I.I., ki je izpovedal, da so bili odnosi s H.H. drugačni, kot odnosi z nekom, ki je prišel prvič, pa tudi I.I. je sam večkrat naletel na prazno dežurno sobo. Ker je I.I. poročila hranil, za kar so vedeli vsi vodje izmene, bi tožnik, če bi poročilo ponaredil, to lahko zamenjal, saj je imel dostop do poročil. Iz tega izhaja, da dejanski storilec kaznivega dejanja za to ni vedel, kar dokazuje, da je storilec H.H. in ne tožnik. Napačen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi tožnik s svojimi ravnanji huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, saj bi mu tožena stranka lahko očitala le, da je opustil dolžno nadzorstvo nad računalnikom v sobi dežurnega in pustil zapornico v Center C. odprto, kar pa iz odpovedi ne izhaja. Prav tako je napačen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi bil podan nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi po 1. odstavku 110. člena ZDR, saj razen dejstva, da je bil tožnik spornega dne dežurni policist - vodja izmene, tožnika s kaznivim dejanjem ne povezuje nič drugega.

O zadevi je pritožbeno sodišče že odločalo in sicer je s sklepom opr. št. Pdp 522/2012 z dne 29. 8. 2012 pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 833/2011 z dne 13. 3. 2012, s katero je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožnika razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni popolno ugotovilo, saj je tožnik zoper pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Postojni opr. št. I K 86452/2010 z dne 9. 5. 2011 potrjeno s sodbo Višjega sodišča v Kopru opr. št. II Kp 86452/2010 z dne 6. 10. 2011, s katero je bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po 1. odstavku 259. člena KZ-1, vložil zahtevo za obnovo postopka, ker je šele po pravnomočnosti sodbe uspel pridobiti nov dokaz, da ni storilec kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje ni preverilo, v kateri fazi je ta postopek, zato je o zadevi odločilo preuranjeno. V novem postopku je sodišče prve stopnje navedene pomanjkljivosti odpravilo in odločilo z izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu sodbe je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in tudi ne v pritožbi zatrjevanih, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno in nanj tudi uporabilo pravilno materialno pravo.

Pritožbeno sodišče se z dejanskimi in pravnimi razlogi sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi v celoti strinja in jih ne ponavlja, na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena, pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP le še dodaja: Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo 14. in 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba ne vsebuje razlogov o tem, da je bila tožena stranka z dejanjem tožnika seznanjena že pred 16. 2. 2011 in da je zaradi kršitve pravice do izjave ostalo dejansko stanje nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno, ker ni zaslišalo prič, katerih zaslišanje je predlagal tožnik. Zatrjevana kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP je podana, kadar stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, torej kadar stranka nima možnosti, da se pred sodiščem izjavi. Tožnik očita sodišču prve stopnje, da ni izvedlo dokaza z zaslišanjem predlaganih prič, kar pa nima zveze s pravico stranke, da se izjavi o dejanskih in pravnih vidikih spora, da predlaga dokaze in se izjavi o navedbah nasprotne stranke. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje pravilno odločilo o pomenu odločitve Komisije za pritožbe o tožnikovi pritožbi zoper izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju, zato zaslišanje teh prič ni bilo potrebno. Ker pravico do izjave stranka uresničuje s pisnimi vlogami ter navajanjem na glavni obravnavi, ta z odločitvijo sodišča, da predlaganega dokaza ne izvede, ne more biti prekršena. Prav tako ni podana kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v točkah 12., 13. in 14. obrazložitve navedlo natančne in razumljive razloge o odločilnih dejstvih, na podlagi katerih je ugotovilo, kdaj je tožena stranka za storilca kaznivega dejanja izvedela.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je tožena stranka zamudila rok za podajo odpovedi. Po drugem odstavku 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) mora stranka izredno odpoved podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca, ves čas, ko je možen kazenski pregon. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka s storitvijo kaznivega dejanja ponarejanje listin po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 66/2008 in nadaljnji) in ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po prvem in drugem odstavku 259. člena KZ-1 seznanjena dne 22. 7. 2010, vendar takrat še ni vedela, kdo je storilec tega kaznivega dejanja. To je izvedela šele, ko je 11. 2. 2011 prejela obvestilo, da je bil zoper tožnika vložen obtožni predlog. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da je bila tožena stranka že najkasneje v januarju seznanjena z obtožnim predlogom, ki je datiran s 16. 1. 2011, še posebej, ker je pri njegovi pripravi sodelovala tudi A., in da bi na podlagi vabila na zaslišanje z dne 9. 12. 2010, ki ga je tožena stranka kot delodajalec vročila tožniku, morala vedeti, da je tožnik osumljen storitve tega kaznivega dejanja. Tožena stranka se je dejansko kot delodajalec s tem, da je storitve tega kaznivega dejanja osumljen tožnik, seznanila šele, ko je dne 11. 2. 2010 Služba generalnega direktorja A. prejela obvestilo vrhovnega tožilstva. Tako je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi znotraj 30 dnevnega roka po 2. odstavku 110. člena ZDR pravilna, saj je bil sklep izdan 11. 3. 2011 in istega dne tudi dan na pošto.

Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje je tožena stranka v obrazložitvi pisne obdolžitve navedla, katero sporno dejanje, ki ima vse znake kaznivega dejanja, se tožniku očita in katere delovne obveznosti je s tem kršil, zato so pritožbene navedbe, da je tožnik lahko zgolj ugibal, kaj se mu očita in mu s tem ni bilo omogočeno, da bi se uspešno zagovarjal, neutemeljene. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je iz obvestila in vabila (A4) jasno razvidno, kaj se tožniku očita in sicer storitev kaznivih dejanj po 251. in 1. in 2. odstavku 259. člena KZ-1 ter kršitev določb 35., 31. in 32. člena ZDR. Natančno je opisan način storitve kršitve ter zakonske določbe, na podlagi katerih je bil zoper tožnika uveden postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Prav tako je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da na samo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dejstvo, da je bila odločitev Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 13. 4. 2011 o tožnikovi pritožbi zoper sklep o izredni odpovedi z dne 11. 3. 2011 tožniku vročena šele 28. 4. 2011, nima vpliva. V primeru, da komisija ne odloči v 30 dnevnem roku po 39. členu Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji), ima javni uslužbenec možnost zahtevati sodno varstvo po drugem odstavku 25. člena ZJU, nikakor pa dejstvo, da komisija o pritožbi delavca ne odloči v zakonsko postavljenem roku, ne pomeni nezakonitosti sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Sodišču prve stopnje ni bilo potrebno izvesti dokaza z zaslišanjem H.H., saj je bilo v postopku ugotovljeno, da je Okrajno sodišče v Postojni s sklepom opr. št. I K 86452/2010 z dne 12. 6. 2012 tožnikovemu predlogu za obnovo postopka ugodilo, vendar je v postopku, v katerem je upoštevalo pisno priznanje H.H., s sodbo opr. št. I K 86452/2010 z dne 24. 12. 2012 odločilo enako kot v prvem postopku, sodbo pa je potrdilo tudi Višje sodišče v Kopru s sodbo opr. št. II K 86452/2010 z dne 20. 6. 2013. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje odločilo preuranjeno, saj je tožnik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Sodišče prve stopnje je na podlagi določbe 14. člena ZPP vezano na pravnomočno obsodilno sodbo izdano v kazenskem postopku v primeru, kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je bilo že odločeno v kazenskem postopku. Tako je sodišče prve stopnje ob upoštevanju določbe 14. člena ZPP pravilno ugotovilo, da je tožnik z očitanim dejanjem dne 31. 1. 2010 izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po prvem odstavku 259. člena KZ-1, pa tudi znake kaznivega dejanja po 1. odstavku 251. člena KZ-1. Iz navedenega izhaja, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zaradi tega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o stroških postopka temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, skladno s 154. členom ZPP, sama krije svoje pritožbene stroške.