Jedro

Pritožnik sodišču prve stopnje očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z njegovim statusom v Republiki Hrvaški, a iz vsebine njegovih ponovljenih navedb, ki jih je zavrnilo že prvostopenjsko sodišče, izhaja zgolj splošno nestrinjanje z dokazno oceno sodišča, saj ne ponudi nobenih vsebinskih argumentov, ki bi to oceno omajali. Ugotovitvi, da je bil pritožnik na Hrvaškem že udeležen v postopku za mednarodno zaščito, lahko Vrhovno sodišče le pritrdi, saj je imelo prvostopenjsko sodišče zanjo podlago v podatkih iz baze Eurodac (da so bili pritožniku prstni odtisi odvzeti kot prosilcu za azil), v njegovi navedbi v upravnem postopku (da je bil v jeziku, ki ga razume, informiran o postopku mednarodne zaščite) in okoliščini, da mu je bilo poslano vabilo na osebni razgovor. Pritožnik zato ne more izpodbiti, da so bili v njegovem primeru izpolnjeni pogoji za ponovni sprejem, za katerega je odgovorna Republika Hrvaška.

Izrek

I. Pritožba zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa se zavrne.

II. Pritožba zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbo (I. točka izreka sodbe in sklepa), vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-1577/2023/9 (1221-02) z dne 12. 6. 2023, s katerim je navedeni organ zavrgel tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki je Republika Slovenija ne bo obravnavala, saj bo tožnik predan Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici za obravnavanje prošnje na podlagi Uredbe Dublin III.1 S sklepom je zavrnilo tudi tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka sodbe in sklepa).

2. V obrazložitvi je sodišče prve stopnje presodilo, da je sklep toženke zakonit in da temelji na pravilno ugotovljenem dejanskem stanju o tem, da je bil tožnik pred prihodom v Slovenijo na Hrvaškem že obravnavan kot prosilec za azil, zato je toženka na pristojne hrvaške organe pravilno naslovila prošnjo za ponovni sprejem tožnika kot prosilca na podlagi točke b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III,2 Republika Hrvaška pa je odgovornost potrdila. Pritrdilo je še, da za predajo ni ovir, saj v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti na področju sprejema prosilcev za azil in obravnavanja njihovih prošenj. Zaradi tega je sodišče štelo, da tožnik ni izkazal niti težko popravljive škode za izdajo začasne odredbe.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo in sklep vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo3 spremeni in sklep toženke odpravi, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

**K I. točki izreka**

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožnik nasprotuje ugotovitvi, da je na Hrvaškem vložil prošnjo za mednarodno zaščito in ponavlja tožbene navedbe, da tega tudi ni želel, o čemer je takoj jasno povedal, ko so ga prijeli na hrvaško-slovenski meji. Prav tako na Hrvaškem ni izkazal namere po podaji prošnje, niti ni bil seznanjen, da vnos prstnih odtisov v evidenco Eurodac pomeni, da je v postopku mednarodne zaščite, pravica do prevajanja pa mu je bila zagotovljena šele naslednji dan. Ne strinja se, da da ravnanje hrvaške policije z migranti ni pomembno za dopustnost njegove predaje Republiki Hrvaški.

7. Pritožnik sodišču prve stopnje torej očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z njegovim statusom v Republiki Hrvaški, a iz vsebine njegovih ponovljenih navedb, ki jih je zavrnilo že prvostopenjsko sodišče, izhaja zgolj splošno nestrinjanje z dokazno oceno sodišča, saj ne ponudi nobenih vsebinskih argumentov, ki bi to oceno omajali.4 Ugotovitvi, da je bil pritožnik na Hrvaškem že udeležen v postopku za mednarodno zaščito, lahko Vrhovno sodišče le pritrdi, saj je imelo prvostopenjsko sodišče zanjo podlago v podatkih iz baze Eurodac (da so bili pritožniku prstni odtisi odvzeti kot prosilcu za azil), v njegovi navedbi v upravnem postopku5 (da je bil v jeziku, ki ga razume, informiran o postopku mednarodne zaščite) in okoliščini, da mu je bilo poslano vabilo na osebni razgovor. Pritožnik zato ne more izpodbiti, da so bili v njegovem primeru izpolnjeni pogoji za ponovni sprejem, za katerega je odgovorna Republika Hrvaška.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek, ki se nanaša na obstoj sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem, in sicer da naj bi bilo za sodišče prve stopnje sprejemljivo razlikovanje med nezakonitimi migranti, s katerimi naj bi se lahko ravnalo v nasprotju s 4. členom Listine EU, s prosilci za mednarodno zaščito pa ne. Takega stališča v izpodbijani sodbi ni, je le stališče, ki mu pritožba konkretizirano ne nasprotuje, da je – upoštevaje pritožnikov položaj – za ugotavljanje sistemskih pomanjkljivosti kot oviro za pritožnikovo predajo na Hrvaško pomembno, da se te nanašajo na hrvaški azilni sistem in pogoje za sprejem prosilcev, ne pa na ravnanje hrvaške policije z nezakonitimi migranti.

9. Po obrazloženem in ker ostale pritožbene navedbe niso bistvene, podani pa niso niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

**K II. točki izreka**

10. Pritožba zoper sklep o zavrnitvi začasne odredbe je prepozna.

11. Zoper sklep, s katerim je odločeno o zahtevi za izdajo začasne odredbe, lahko stranke v treh dneh vložijo pritožbo (šesti odstavek 32. člena ZUS-1). Ker je postopek v zadevi zavarovanja nujen (5. točka tretjega odstavka 83. člena Zakona o sodiščih, ZS), v teh zadevah sodišče odloča, procesni roki pa tečejo tudi v času poletnega poslovanja sodišča od 15. julija do 15. avgusta (prvi in drugi odstavek istega člena).

12. V obravnavani zadevi je bil sklep pritožniku vročen 21. 7. 2023, kar pomeni, da se je tridnevni rok za pravno sredstvo iztekel s pretekom 24. 7. 2023. Ker je bila pritožba vložena 4. 8. 2023, jo je Vrhovno sodišče kot prepozno zavrglo (352. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Ta določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana, da pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeme prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. 3 Pritožnik po prvi omembi sodbe in sklepa v pritožbi v nadaljevanju zanju uporablja oznako „izpodbijana sodba“. 4 Glede tega, da je presoja razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v pritožbenem postopku tudi sicer omejena, poudarja Vrhovno sodišče ustaljeno v svoji sodni praksi, glej npr. sodbe I Up 227/2016 z dne 31. 8. 2016, I Up 312/2016 z dne 1. 2. 2017, I Up 132/2017 z dne 7. 4. 2017, I Up 124/2021 z dne 1. 9. 2021. 5 Pritožnik na glavno obravnavo kljub vabilu ni pristopil.