Jedro

Tožnik ni izkazal obstoja sistemskih pomanjkljivosti, ki bi preprečevale njegovo vrnitev v Republiko Hrvaško.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III1 za to odgovorna država članica (2. točka izreka).

2. Iz uvodnih pojasnil je razvidno, da je tožnik 28. 3. 2023 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju tudi Slovenija). Predložil ni nobenega identifikacijskega dokumenta s fotografijo, zaradi česar njegova istovetnost v postopku ni nesporno ugotovljena. Skladno s petim odstavkom 42. člena ZMZ-1 je tožena stranka istega dne tožniku odvzela prstne odtise in ugotovila, da ga je 21. 3. 2023 v Centralno bazo EURODAC2 kot prosilca za mednarodno zaščito vnesla že Republika Hrvaška (v nadaljevanju tudi Hrvaška). Zato je tej državi 30. 3. 2023 na podlagi točke b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III posredovala prošnjo za njegov ponovni sprejem. Dne 13. 4. 2023 je Hrvaška potrdila, da je v skladu s 5. točko 20. člena Uredbe Dublin III. odgovornost država članica za obravnavanje tožnikove prošnje.

3. Da bi olajšala postopek določanja odgovorne države članice, država članica, ki izvede ta postopek, skladno s prvim odstavkom 5. člena Uredbe Dublin IIII opravi osebni razgovor s prosilcem. Dne 4. 5. 2023 je bil tako s tožnikom opravljen osebni razgovor, kjer je bil ta ob prisotnosti tolmača za arabski jezik seznanjen s potekom dublinskega postopka ( 2. in 3. stran izpodbijanega sklepa). Ugotavlja, da je imel tožnik v Republiki Hrvaški samo hiter razgovor za registracijo, na sam postopek mednarodne zaščite pa ni počakal, saj je bil v azilnem domu le tri dni, pri čemer se osebnega razgovora ni udeležil, čeprav je po svojih navedbah vabilo na osebni razgovor prejel. Republiko Hrvaško je samovoljno zapustil kljub temu, da je bil s pomočjo tolmača informiran, da mora počakati na konec postopka in sodelovati s pristojnim organom. Težav z uradnimi osebami v postopku sprejema ali v postopku mednarodne zaščite ni navajal. Tožnik sicer uveljavlja, da so ga v policijskem postopku poniževali, vendar se to ne nanaša na postopek mednarodne zaščite ali postopek sprejema. Iz izjav tožnika ne izhaja nečloveško ali ponižujoče ravnanje hrvaških oblasti po tem, ko je imel status prosilca za mednarodno zaščito.

4. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je nadalje razvidno, da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev (v nadaljevanju sistemske pomanjkljivosti), zaradi katerih tožnik v t.i. dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen tja. Tožena stranka se glede tega v obrazložitvi sklicuje na sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Up 23/2021 z 9. 4. 2021 in I Up 245/2022 z dne 11. 1. 2023 in sodbe Upravnega sodišča RS opr. št. I U 1223/2022, I U 1566/2022 in I U 148/2023, ki so potrdile, da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite in zato ni zadržkov pri vračanju oseb v to državo.

5. Glede navedb prosilca, da se ne želi vrniti v Republiko Hrvaško, tožena stranka pojasnjuje, da je to za dublinski postopek brezpredmetno, saj mora po Dublinski uredbi prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica Evropske unije, in sicer tista, ki je glede na merila za to odgovorna. Tožnik si namreč ne more sam izbirati, katera država članica naj bo pristojna za obravnavanje njegove prošnje.

_Bistvene trditve tožnika_

6. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo iz razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

7. Poudarja, da v Republiki Hrvaški ni podal prošnje za mednarodno zaščito in tudi ni izkazal namere po podaji prošnje za mednarodno zaščito. Tožnik ni bil seznanjen s tem, da odvzem prstnih odtisov že pomeni, da je oseba v postopku mednarodne zaščite. Tega nikakor ni hotel. V Republiki Hrvaški tudi ni prejel identifikacijskega dokumenta, s katerim bi izkazoval, da je prosilec za mednarodno zaščito. Bil je zaveden, ko mu je bilo, brez sodelovanja tolmača, povedano, da naj bi papirje o odstranitvi s hrvaškega ozemlja dobil v Zagrebu. Po vnosu njegovih prstnih odtisov Centralno evidenco EURODAC pa so ga očitno proti njegovi volji obravnavali kot prosilca za mednarodno zaščito.

8. Meni, da obstajajo v postopku sprejema in v postopku mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški takšne sistemske pomanjkljivosti, da bi povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja s tožnikom v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Kljub temu, da tožniku ni bila zagotovljena pomoč tolmača, so hrvaški organi opravili določena dejanja, pri čemer jih tožnik ni razumel in se o njih ni mogel izjaviti. Pravica do uporabe jezika bi mu morala biti zagotovljena ne glede na to, ali je dejanja opravljala policija ali uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve. S tem, ko mu je bila v Republiki Hrvaški dejansko odvzeta prostost, bi ga morali v njegovem jeziku oz. jeziku, ki ga razume, poučiti o predvidenih ravnanjih hrvaških organov. Poročila in informacije o grobem ravnanju hrvaških policistov so splošno znane, zato je dokazno breme o tem, da bo Republika Hrvaška v primeru vrnitve s tožnikom ravnala primerno, in da bo zanj ustrezno poskrbljeno, na strani tožene stranke. Iz izpodbijanega sklepa in iz zapisnika osebnega razgovora z dne 4. 5. 2023 hkrati ne izhaja, da bi bil tožnik seznanjen o vseh svojih pravicah iz 4. člena Uredbe Dublin III, pri čemer je pomembno tudi, da tožnik pravne pomoči na osebnem razgovoru ni imel. Predlaga odpravo oziroma razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve toženi stranki v ponoven postopek.

9. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 tožnik zahteva, da sodišče do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa. Uveljavlja, da bi mu lahko nastala škoda že s samo predajo Republiki Hrvaški, kjer bi bile njegove pravice lahko ogrožene.

_Bistvene trditve tožene stranke_

10. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na ugotovitve izpodbijanega sklepa. Pojasnjuje, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, kar pomeni, da imajo prosilci tam enake oziroma primerljive pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji. Poleg tega je polnopravna članica Evropske unije, zaradi česar spoštuje evropski pravni red in s tem tudi Dublinsko uredbo. Tožena stranka je od pristojnega organa Republike Hrvaške v nekem drugem primeru prejela splošno zagotovilo, da so prosilci za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški obravnavani v skladu s pravicami, določenimi v 3. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic oziroma 4. členu Listine EU o temeljnih pravicah in, da imajo zagotovljen dostop do postopka za priznanje mednarodne zaščite in sodno varstvo v tem postopku. Na podlagi podatkov pridobljenih iz javno dostopnih virov (denimo poročila AIDA3, EUAA4, kot navedeno v izpodbijanem sklepu) tožeča stranka ne dvomi v splošno zagotovilo pridobljeno s strani Republike Hrvaške in zato vztraja pri zaključku, da ni sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku ali sprejemu v Republiki Hrvaški, zaradi katerih bi bila predaja Republiki Hrvaški nedopustna.

11. Glede postopanj hrvaških policistov, tožena stranka pojasnjuje, da je za primere dublinskih predaj bistvenega pomena, kako bodo prosilci obravnavani v nadaljnjem postopku v zvezi z obravnavo njihove prošnje za mednarodno zaščito in ne, kakšno je bilo ravnanje hrvaških policistov v času, ko prosilci niti še niso vložili prošnje. Tožnik bo v primeru predaje Republiki Hrvaški predan v okviru dublinskega postopka, ki je del azilnega postopka in ne policijskega postopka, v katerem je bil v Republiki Hrvaški dejansko obravnavan, v azilnem postopku pa je pravica do tolmača zagotovljena.

12. Vsi prosilci za mednarodno zaščito so pred sprejemom prošnje za mednarodno zaščito seznanjeni s potekom postopka mednarodne zaščite, svojimi pravicami in dolžnostmi preko filma, ki ga poslušajo v jeziku, ki ga razumejo. Informacije vključujejo tudi podatke o dublinskem postopku. Prosilec ima tako na prošnji kot tudi na osebnem razgovoru možnost vprašati uradno osebo o poteku dublinskega postopka. Tožnik tekom postopka ni nikoli navedel, da si želi prisotnosti pravnega pooblaščenca, zato ga na osebnem razgovoru tudi ni imel. _Presoja sodišča_

13. V dokaznem postopku je sodišče pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Tožnika ni zaslišalo, saj na narok za glavno obravnavo mi pristopil, izostanka pa ni opravičil. **K I. točki izreka:**

14. Tožba ni utemeljena.

15. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se zato sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja naslednje.

16. Prvi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III določa, da obravnavajo države članice vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. V obravnavani zadevi je bilo na podlagi (b) točke prvega odstavka 18. člena5 Uredbe Dublin III odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je za to odgovorna država članica. V skladu s tem določilom je 13. 4. 2023 Republika Hrvaška odgovorila Republiki Sloveniji, da je odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

17. Tožniku je bilo na osebnem razgovoru predočeno, da je tožena stranka iz Centralne baze EURODAC dobila podatek, da je bil s strani Republike Hrvaške 21. 3. 2023 zaveden kot prosilec za mednarodno zaščito in da je Republika Hrvaška tudi že potrdila odgovornost za obravnavo njegove prošnje. Tožnik je bil tudi obveščen, da mora tožena stranka v postopku preveriti, ali obstaja v primeru, da bo vrnjen v Republiko Hrvaško in bo Republika Hrvaška obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito ogrožen, oziroma ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine EU o temeljnih pravicah.6,7

18. Tožnik je na osebnem razgovoru povedal, da razume, kar mu je bilo pojasnjeno. Na vprašanje ali bi v primeru, da bi Republika Hrvaška obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, tam z njim nečloveško ali ponižujoče ravnali, odgovoril, da ga policija na Hrvaškem ni prijela. Prijela ga je na hrvaško-slovenski meji, kjer so ga zelo poniževali. Tam je povedal, da noče zaprositi za azil in da želi da mu dajo dokument o odstranitvi iz države. Povedal je tudi, da ni vedel, da so mu vzeli prstne odtise za azil. Na Hrvaškem je bil nekaj dni in v tem času je bival v azilnem domu. Na vprašanje kako so se obnašali uslužbenci in ostali zaposleni v azilnem domu do njega je povedal, da tam ni bilo dobro in da mu ni bilo všeč. Hrano so dobivali zelo pozno, za tistimi, ki se niso postili. Uslužbencem se je hotel čimbolj izogibati in ni hotel imeti kontaktov z njimi, saj ni želel imeti težav. Čakal je le, da zapusti državo. Povedal je tudi, da se na Hrvaško ne želi vrniti in da noče živeti z njimi. Misli, da so Hrvati katoliški rasisti. Glede obstoja sistemskih pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega in ponižujočega ravnanja je povedal, da tam razen hitrega intervjuja za registracijo, ni imel nobenega razgovora, zato ne more komentirati njihovega postopka za mednarodno zaščito.

19. Iz dokumentacije upravnega spisa - podatkov iz Centralne baze Eurodac razvidno, da je tožnik na Hrvaškem opredeljen s sklicno številko (case ID) „1“, kar pomeni, da so mu bili prstni odtisi odvzeti kot prosilcu za azil (četrti odstavek 24. člena v zvezi s prvim odstavkom 9. člena Uredbe (EU) št. 603/2013). Zato je tožena stranka na pristojne hrvaške organe pravilno naslovila prošnjo za ponovni sprejem tožnika kot prosilca na podlagi točke b) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III. Republika Hrvaška na navedeno prošnjo odgovorila, da je Hrvaška odgovorna za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Da je tožnik v postopku mednarodne zaščite na Hrvaškem izhaja tudi iz navedb tožnika, da mu je tolmač razložil postopek mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški, razložil mu je zakon, vendar pri tem pa ni omenjal besede azil in mu razložil, da mora ostati in sodelovati v postopku ter da ne sme delati. Povedal je tudi, da je prejel vabilo na osebni razgovor, vendar se po njegovih besedah na vabilo ni odzval in ta dan zapustil Hrvaško. Na Hrvaškem je prejel tudi bel listek papirja in eno belo kartico s katero je lahko dobil hrano. Na ugovor tožnika, da ni imel ves čas postopka prisotnega tolmača, sodišče pojasnjuje, da to ni v nasprotju s Procesno direktivo II8 (1(a, b) odstavek 12. člena), ki določa, da mora država članica prosilcu za mednarodno zaščito zagotavlja spremljanje tega postopka (ugotavljanja upravičenosti do mednarodne zaščite) v jeziku, ki ga prosilec razume. Tožnik sam pove, da je bil v Republiki Hrvaški o postopku mednarodne zaščite informiran v jeziku, ki ga razume. Nesporno je namreč, da je bil tolmač prisoten v postopku tožnikove registracije. V postopku ugotavljanja upravičenosti do mednarodne zaščite je bilo tožniku poslano tudi vabilo na osebni razgovor, ki pa se ga tožnik ni udeležil. Samo dejstvo, da tolmač ni uporabil besede azil pa ne vpliva na vsebino postopka, ki se je izvajal. Tudi direktiva izrecno uporablja le izraz „mednarodna zaščita“9 in ne uporablja besede azil. 20. Vrhovno sodišče RS je že večkrat pojasnilo (npr. v 10. točki obrazložitve sodbe I Up 81/2023 z dne 10. 5. 2023), da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski prostori, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedela, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine EU.10

21. Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, zato je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitev pravice ne bi prišlo. Tako Sodišče Evropske unije (SEU) kot Vrhovno sodišče RS sta že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti odpreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali iz Združenih narodov (glej npr. sodbe SEU v združeni zadevi Aranyosi in Căldăraru proti Generalstaatsanwaltschaft Bremen (C-404/15 in C-659/15) z dne 5. 4. 2016 in v združenih zadevah C-297/17, C-318/17, C-319/17 in C-438/17 (Bashar Ibrahim in drugi proti Zvezni Republiki Nemčiji, Zvezna Republika Nemčija proti Tausu Magamadovu) z dne 19. 3. 2019 ter odločbe Vrhovnega sodišča RS I Up 250/2016 z dne 16. 11.2016, I Up 309/2016 z dne 6. 9. 2017 in I Up 245/2022 z dne 24. 11. 2022).11

22. Vrhovno sodišče RS je v sodbi I Up 81/2023 z dne 10. 5. 2023 (12. točka obrazložitve) sprejelo stališče, da je odgovor na vprašanje, katero ravnanje policistov in drugih oseb je pomembno za presojo navedenih sistemskih pomanjkljivosti odvisen od okoliščin konkretnega primera. V obravnavanem primeru se tožnikove navedbe in njegova izpoved o grdem ravnanju hrvaških policistov nanašajo le na prečkanje hrvaško-slovenske meje, in tudi če so te izjave resnične, po presoji sodišča, ne izkazujejo tehtnih razlogov za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu, ki bi preprečevale tožnikovo vrnitev na Hrvaško. Takšne ugotovitve pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR), glede na sodbo I Up 81/2023, niso znane niti Vrhovnemu sodišču RS. V prid drugačni dokazni oceni pa ne pretehta niti tožnikovo posplošeno sklicevanje na splošno znane informacije in poročila o grobem ravnanju hrvaških policistov. Vsaka stranka je namreč v dokaz svojih navedb dolžna ponuditi konkretizirane dokaze, sicer njenih trditev v dokaznem postopku ni mogoče individualno obravnavati.

23. Tožena stranka je s tožnikom opravila osebni razgovor, kjer se je imel tožnik možnost izjaviti o vseh relevantnih dejstvih in okoliščinah. Sodišče njegove izjave šteje kot izjave o domnevno neprimernem ravnanju hrvaške policije z nezakonitimi migranti, ki še niso prosilci za mednarodno zaščito, ne pa kot relevantne trditve o sistemskih pomanjkljivostih v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v Republiki Hrvaški, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Enako stališče je v zvezi s tem zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi I Up 81/2023 z dne 10. 5. 2023 (12. točka obrazložitve).

24. Glede na zgoraj povzeto tožnikovo izpoved sodišče ugotavlja, da je hrvaška policija po zaključenem policijskem postopku tožnika je napotila v azilni dom v Zagrebu, kjer je imel možnost bivati. Republika Hrvaška bi mu tam med drugim nudila namestitev in prehrano. Tožnik je to možnost delno izkoristil, nato pa samovoljno odšel naprej proti Sloveniji. Sodišče se zato pridružuje stališču tožene stranke v izpodbijanem sklepu, da tožnik obstoja sistemskih pomanjkljivosti, ki bi preprečevale njegovo vrnitev v Republiko Hrvaško, ni izkazal. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, toženi stranki ni bilo treba dokazovati, da so na Hrvaškem primerne razmere.

25. Tožnik zmotno meni, da opisano ravnanje hrvaških policistov ustreza splošno znanemu dejstvu, ki mu ga skladno z določbo 214. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ni treba dokazovati. Sodišče temu ne more pritrditi, zatrjevane sistemske pomanjkljivosti niso splošno znano dejstvo, temveč gre za okoliščine, ki jih je tožnik dolžan dokazati, če želi uspeti z zahtevkom. Po oceni sodišča dolžnik temu dokaznemu bremenu ni zadostil. 26. Upoštevajoč tako ugotovljeno dejansko stanje v Republiki Hrvaški torej ni uradno ugotovljenih sistemskih pomanjkljivosti, tožnik pa ni po presoji sodišča izkazal, da bi postopek predaje zanj pomenil nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine.12

27. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

28. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

29. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

30. Tožnik težko popravljivo škodo utemeljuje s tem, da bi mu že s samo predajo Republiki Hrvaški lahko nastala težko popravljiva škoda.

31. Izdaja začasne odredbe lahko temelji le na obstoju težko popravljive škode, ki bi tožniku lahko nastala zaradi predaje oziroma v povezavi z njo, še preden bi pristojno sodišče v upravnem sporu pravnomočno presodilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Navedena težko popravljiva škoda mora pretehtati nad potrebnim varstvom javnega interesa, da bi bilo začasno odredbo mogoče izdati (32. člen ZUS-1), kar je treba ugotoviti v vsakem primeru posebej. Sodišče je zgoraj že ugotovilo, da za tožnika ne obstaja nevarnost sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema na Hrvaškem, zato je bilo treba zahtevo zavrniti, saj tožnik ni izkazal težko popravljive škode.

1 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III). 2 Na podlagi Uredbe (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev). 3 Asylum Information Database 4 Agencija EU za azil 5 (b) točke prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, ki določa, da je odgovorna država po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. 6 Drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III med drugim določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. 7 4. člen Listine EU o temeljnih pravicah se glasi: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju." 8 Direktiva št. 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 9 Izraz „mednarodna zaščita“ pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite, kot sta opredeljena v točkah (j) in (k) ( točka (i) člena 2 Direktive št. 2013/32/EU). 10 prim. sodbe Vrhovnega sodišča RS I Up 251/2016 z dne 15. 3. 2017, I Up 193/2022 z dne 7. 12. 2022, I Up 223/2022 z dne 14. 12. 2022 in I Up 245/2022 z dne 24. 11. 2022 ter I Up 81/2023 11 Tako Vrhovno sodišče RS v 11. točki obrazložitve sodbe I Up 81/2023. 12 V smislu sodbe SEU z dne 16. 2. 2017, C-578/16, C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji.