Jedro

Pravice do zaslišanja obremenilne priče ni mogoče razlagati tako, da je takemu jamstvu zadoščeno le, če je dana možnost soočenja obdolženca s pričo na glavni obravnavi.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.C. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec se oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo z dne 10.3.2005 A.Š. in S.K. spoznalo za kriva kaznivega dejanja ropa po tretjem in prvem odstavku 230. člena KZ in obtoženemu A.Š. izreklo kazen dve leti zapora, S.K. eno leto in šest mesecev zapora, v kazni vštelo čas oziroma prostosti, oba obtoženca pa oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi zagovornikov obeh obtožencev zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in obtoženca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega A.C. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, iz vseh razlogov prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). V obrazložitvi vložnik zatrjuje, da je pritožbeno sodišče kršilo določbe kazenskega postopka, ker je po tem, ko je enkrat že razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in je to v drugem sojenju enako odločilo kot v prvič, takšno sodbo potrdilo, ne da bi izvedlo kakšen dodaten dokaz. Po ponovni pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika je pritožbeno sodišče ob povsem enakem dejanskem stanju in ob povsem enakih dokazih, ki so bili izvedeni, zavzelo popolnoma drugačno stališče, s tem pa hudo kršilo ustavno zajamčene pravice obdolženca do obrambe, kršilo pa je tudi načelo kontradiktornosti. Pritožbeno sodišče je povsem spregledalo določilo točke d) tretjega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) in tretje alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava) o pravici do soočenja z obremenilno pričo. Predloga za odločitev Vrhovnega sodišča zahteva ne vsebuje.

3. Vrhovni državni tožilec mag. A.F. je v odgovoru, ki ga je podal v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, ocenil, da zahteva zagovornika obsojenca za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj kršitve, na katere se sklicuje, niso podane.

B.

4. V okviru nujnih preiskovalnih dejanj (prvi odstavek 166. člena ZKP) je dežurni preiskovalni sodnik okrožnega sodišča dne 25.12.1997 zaslišal oškodovanega V.N. V okviru tega preiskovalnega dejanja je bilo opravljeno tudi soočenje med pričo in takrat osumljenim A.Š., v katerem je priča opisala, kako je bilo izvršeno obravnavano kaznivo dejanje in kakšna je bila pri tem vloga obeh storilcev. Takrat osumljeni A.Š. je ob tem izjave oškodovanca skoraj v celoti potrdil in sam tudi opisal, kako sta s sostorilcem oškodovancu iz rok iztrgala denar z uporabo sile, potrdil je tudi, da je oškodovancu pretipal žepe tako, da sta ga držala za roke, zanikal pa je, da bi izrekel besedo "ubij" in da bi se izdajal za policista.

5. Na prvem sojenju je sodišče sprejelo sklep po 1. točki prvega odstavka 340. člena ZKP, da se prebere zapisnik o zaslišanju priče V.N. iz razloga, da priča zelo težko pride na sodišče, ker živi v Ukrajini. Zagovornika obeh obsojencev sta predlagala neposredno zaslišanje oškodovanca na glavni obravnavi.

6. Pritožbeno sodišče je obsodilno sodbo sodišča prve stopnje z dne 17.10.2002 razveljavilo in vrnilo zadevo v novo sojenje, ker je ocenilo, da ni bila izključena možnost za zagotovitev zaslišanja oškodovanca na glavni obravnavi in je zato štelo, da sta bila obtoženca prikrajšana za pravico do obrambe. V pripravah na novo glavno obravnavo je prvostopno sodišče oškodovanca vabilo v Ukrajino po diplomatski poti, vendar tudi to vabljenje ni bilo uspešno. Ministrstvo za pravosodje Ukrajine je sporočilo, da vabila oškodovancu ni mogoče vročiti, ker ne živi na naslovu, ki ga je navedel slovenskemu sodišču. Sodišče je zato v skladu z 1. točko prvega odstavka 340. člena ZKP prebralo zapisnik o zaslišanju priče z dne 25.12.1997. 7. Pravno jamstvo po d) točki tretjega odstavka 6. člena EKČP v povezavi s pravnim jamstvom iz 29. člena Ustave daje obdolžencu pravico do zaslišanja obremenilne priče. Te pravice ni mogoče razlagati tako, da je takemu jamstvu zadoščeno le, če je dana možnost soočenja obdolženca s pričo na glavni obravnavi. Načelo neposrednosti res terja, da se na glavni obravnavi dokazi izvajajo neposredno pred sodečim senatom (prvi odstavek 355. člena ZKP), vendar pa je v določenih primerih dovoljen odstop od tega načela. Tako se smejo zapisniki o izpovedbah prič po določbi 1. točke prvega odstavka 340. člena ZKP prebrati, če zaslišane osebe med drugim ni mogoče najti ali če iz tehtnih vzrokov ne more priti ali zelo težko pride na sodišče. Pritožbeno sodišče je ob upoštevanju pravice obdolženca do soočenja z obremenilno pričo in načelom neposrednosti in razlogov za odstop od tega načela pri preizkusu prve sodbe sodišča prve stopnje pravilno ugotovilo, da niso bile še izkoriščene vse možnosti za zagotovitev navzočnosti obremenilne priče (oškodovanca na glavni obravnavi) in iz tega razloga razveljavilo prvostopno sodbo. Ponovni postopek prvostopnega sodišča za zagotovitev navzočnosti te priče na glavni obravnavi pa je pokazal, da praktično v realnem času ni mogoče zagotoviti navzočnosti priče oziroma je takšna možnost sicer ne povsem izključena, vendar pa popolnoma negotova, zato je sodišče pravilno ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za branje zapisnika priče o njenem zaslišanju v okviru nujnega preiskovalnega dejanja. Kršitev načela neposrednosti zato ni podana.

8. Prav tako ni podana kršitev pravnega jamstva - pravice do zaslišanja obremenilne priče po že navedenih določbah EKČP in Ustave. Obdolženec je namreč takšno možnost ne le imel, ampak jo je tudi izkoristil, saj je bil s pričo na zaslišanju dne 25. 12. 1997 soočen. V tem soočenju je priča opisala potek dogajanja v zvezi s katerim je bil A.Š. kasneje obtožen in nato obsojen zaradi kaznivega dejanja ropa v vseh njegovih bistvenih elementih. Obsojeni A.Š. je tako imel možnost se o tem izjaviti, pri tem je s svojimi izjavami skoraj v celoti potrdil oškodovančevo izpovedbo, z izjemo očitka, da je izrekel besedo "ubij" in da se je izdajal za policista.

9. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da uveljavljana kršitev določb d) točke tretjega odstavka 6. člena EKČP in 29. člena Ustave ni podana in je v skladu z določbo 425. člena zahtevo za varstvo zakonitosti zato zavrnilo.

10. Izrek o stroških postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti temelji na določilu 98.a člena in četrtem odstavku 95. člena ZKP. Po ugotovitvah sodišča prve in druge stopnje je obsojenec brez zaposlitve, prejema samo socialno pomoč, skrbi za mladoletnega otroka in bi bilo tako z dolžnostjo povrnitve stroškov postopka ogroženo njegovo preživljanje.