Jedro

Izrecne določbe o tem, da se v primeru delnega izplačila odpravnine tudi znesek, od katerega se dohodnina ne plačuje, upošteva v sorazmernem delu, v Uredbi o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja ni, je pa takšna uporaba oziroma razlaga Uredbe povsem logična in kot takšna pravilna. V nasprotnem primeru bi bil v primeru delnih izplačil odpravnine skupni upoštevani znesek višji od dovoljenega iz 10. člena Uredbe, to pa bi pomenilo kršitev citirane določbe Uredbe, in povsem neupravičeno razlikovanje med davčnimi zavezanci, ki jim je odpravnina izplačana v enkratnem znesku in tistimi, ki jim je izplačana v dveh ali več delih.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je tožeči stranki z izpodbijano odločbo za leto 2011 odmeril dohodnino v znesku 10.274,70 EUR in ji naložil v plačilo razliko med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v skupni višini 9.491,77 EUR, ki znaša 782,93 EUR.

Iz obrazložitve izpodbijane določbe sledi, da je tožeča stranka zoper informativni izračun dohodnine dala ugovor, da je davčni organ preveril navedbe v ugovoru ter da je nato, na podlagi svojih podatkov in podatkov tožeče stranke ter na podlagi določb Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) in Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) tožnici odmeril in naložil v plačilo dohodnino v zneskih, ki so razvidni iz izreka. Pri odmeri dohodnine je med drugim upošteval dohodek pod oznako 1104 (Jubilejne nagrade, odpravnine ob upokojitvi in solidarnostne pomoči), ki znaša 3.616,30 EUR, obračunane prispevke v znesku 799,21 EUR in akontacijo dohodnine v znesku 669,34 EUR in s tem davčno osnovo v višini 2.817,09 EUR.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V zvezi s pritožbenimi ugovorom, da se je tožnici pri odmeri dohodnine odpravnina od delne upokojitve vštela v davčno osnovo v napačnem znesku (v višini 2.817,09 EUR namesto 1.584,80 EUR), pritožbeni organ navaja, da se dohodek iz naslova odpravnine ob upokojitvi šteje za obdavčljiv dohodek v skladu s 5. točko prvega odstavka 37. člena v zvezi s 1. točko 18. člena ZDoh-2. V skladu s 7. točko prvega odstavka 44. člena ZDoh-2 se odpravnina ob upokojitvi ne všteva v davčno osnovo do višine, ki jo določi Vlada. Po 10. členu Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (v nadaljevanju Uredba) se odpravnina ob upokojitvi ne všteva v davčno osnovo do višine 4.063,00 EUR. Tožnica je po podatkih spisov prejela od svojega delodajalca delno oziroma polovično odpravnino, ker se je upokojila samo za polovični delovni čas, tako da ji je pripadla odpravnina v znesku 5.647,80 EUR. Glede na to se je po presoji organa druge stopnje tožnici odpravnina pravilno vštela v davčno osnovo v znesku, zmanjšanem za 2.031,50 EUR, kar je polovica neobdavčenega zneska po 10. členu Uredbe ter na tej podlagi davčna osnova upoštevala v znesku 3.616,30 EUR, od katerega se je odštelo prispevke in akontacijo dohodnine. Drugostopni organ namreč meni, da je potrebno v primeru, ko se delavec delno upokoji in ima po določbah Zakona o delovnih razmerjih pravico do odpravnine v sorazmernem delu, tudi višino neobdavčenega zneska po 10. členu Uredbe upoštevati v enakem sorazmernem delu, kot se ga je upoštevalo pri določitvi zneska odpravnine. V nasprotnem primeru, ko bi se že pri delnem izplačilu odpravnine upoštevala vrednost 4.063,00 EUR in nato enaka vrednost še pri drugem delnem izplačilu, bi skupno neobdavčen del odpravnine znašal 8.126,00 EUR, to pa bi bilo v nasprotju z Uredbo.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga odpravo odločbe ter povrnitev stroškov postopka. V tožbi navaja, da se je v skladu z določbami Zakona o delovnih razmerjih v letu 2011 polovično upokojila in bila pri tem upravičena do sorazmernega (polovičnega) dela odpravnine. Uredba v 10. členu po mnenju tožnice povsem jasno določa, da se odpravnina ob upokojitvi do višine 4.063,00 EUR ne všteva v davčno osnovo. Zato bi davčni organ lahko v davčno osnovo vštel le znesek odpravnine, ki presega 4.063 EUR, to je 1.584,80 EUR, medtem ko za upoštevanje zgolj sorazmernega dela odpravnine kot neobdavčene po mnenju tožeče stranke ni imel pravne podlage ne v Uredbi in ne v zakonu (ZDoh-2). Sicer pa tožeča stranka meni, da je ureditev v ZDoh-2, ki v 7. točki prvega odstavka 44. člena ZDoh-2 določa, da višino odpravnine, ki se ne všteva v davčno osnovo, določi Vlada, v nasprotju z načelom zakonitosti in s 147. členom Ustave, po katerem država z zakonom in ne morda podzakonskim aktom predpisuje davke in zaradi česar bi torej morala biti višina davčne obveznosti tudi v konkretnem primeru določena z zakonom in ne z Uredbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi utemeljujeta svojo odločitev oba davčna organa, zato njunih razlogov ne ponavlja, temveč se na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje.

Izrecne določbe o tem, da se v primeru delnega izplačila odpravnine tudi znesek, od katerega se dohodnina ne plačuje, upošteva v sorazmernem delu, sicer v Uredbi ni, je pa takšna uporaba oziroma razlaga Uredbe povsem logična in kot takšna po presoji sodišča pravilna. V nasprotnem primeru bi bil namreč v primeru delnih izplačil odpravnine skupni upoštevani znesek višji od dovoljenega iz 10. člena Uredbe, to pa bi pomenilo ne le kršitev citirane določbe Uredbe, temveč hkrati tudi povsem neupravičeno razlikovanje med davčnimi zavezanci, ki jim je odpravnina izplačana v enkratnem znesku in tistimi, ki jim je izplačana v dveh ali več delih.

Sodišče pa tudi ne vidi zatrjevane neustavnosti zakonske ureditve. Z Uredbo Vlade se namreč po izrecnem zakonskem pooblastilu določi višina izplačil, ki ne zapadejo obdavčitvi in s tem konkretizira davčna ugodnost iz 7. točke prvega odstavka 44. člena ZDoh-2, ki je izjema od siceršnjega obveznega plačila dohodnine od vseh dohodkov, ki jih davčni zavezanec doseže v davčnem letu. Že zato, ker ne gre za obdavčenje, temveč za izjemo od obdavčitve, je torej neutemeljeno sklicevanje tožnice na 147. člen Ustave. Ker je zakonsko pooblastilo upravičeno in hkrati povsem jasno, pa tudi ne gre za kršitev načela zakonitosti iz 153. člena Ustave.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.