Jedro

Sodišču ni treba izvajati dokazov le, če je dejstvo (ki naj bi se z njimi ugotovilo) že dokazano, če to dejstvo ni pravno odločilno ali če so dokazi popolnoma neprimerni za njegovo ugotovitev. V konkretnem primeru pa bi tožnik navedbe v zvezi z dejanskim delom lahko dokazal le z zaslišanjem prič, zaradi česar bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti do njegovih dokaznih predlogov (ter jim ugoditi), ne le zaslišati prič, ki jih je predlagala tožena stranka. Zaradi tega je ostalo dejansko nepopolno ugotovljeno.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. tč., 2. tč., 6. tč. in 7. tč. izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu (tč. 3, tč. 4, tč. 5) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Revizija v zvezi z odločitvijo v tč. 3, tč. 4 in tč. 5 izreka sodbe sodišča prve stopnje se ne dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka plačati tožniku prikrajšanje pri plači iz naslova dela izven delovnega časa- nadur v kotlovnici in intervencij, povečanega tedenskega delovnika, nočnih in prazničnih ur ter dodatka za zahtevnost in izpostavljenost dela za čas od februarja 2004 do januarja 2006 v skupni neto višini 591,95 EUR, po predhodnem odvodu davkov in prispevkov pristojnim službam in zavodom od pripadajočih mesečnih bruto zneskov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov (1. tč. izreka); da je dolžna tožena stranka plačati tožniku odškodnino za čas od 20. 1. 2004 do 9. 2. 2004 in sicer v višini 357,01 EUR in regres za prehrano v višini 77,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2004 dalje do plačila (2. tč. izreka); da mu je dolžna povrniti stroške oblačil in obutve v višini 143,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 2. 2006 dalje do plačila (3. tč. izreka); da mu je dolžna plačati strošek oprave izpita v višini 107,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. tč. izreka) ter da mu je dolžna plačati stroške izračuna v višini 75,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 4. 2007 dalje do plačila (5. tč. izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki plačati stroške postopka v višini 831,93 EUR, v roku 8 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (6. tč. izreka) ter da tožnik sam trpi svoje stroške postopka (7. tč. izreka).

V odprtem pritožbenem roku se zoper sodbo pritožuje tožnik in sicer zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti in stroškovno ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik se ne more strinjati z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je samovoljno opravljal intervencije pri toženi stranki. Tožnik je pojasnil, da je opravljal intervencije tako, kakor ga je tožena stranka potrebovala. Glede na ugotovljene „opravičene intervencije“ je tožnik izkoristil več nadur, kar pomeni, da je tožena stranka (vsaj delno) večje število nadur iz naslova intervencij pripoznala s tem, ko mu je omogočila koriščenje le teh. Kolikor jih ni izkoristil, jih je tožnik ovrednotil in opredelil kot svoj tožbeni zahtevek. Tega preostanka ur namreč ni mogel izkoristiti, ker je bil angažiran na delu. V zvezi z intervencijami pa je tožnik opozoril, da je bila priča A.Ž. pri toženi stranki zaposlena kot računovodkinja in tako strokovno gledano neprimerna za laično ocenjevanje upravičenosti oz. neupravičenosti intervencij. Tožnik pa je strokovno usposobljen za odpravljanje težav in napak, svoje delo je bil dolžan opravljati vestno in kvalitetno ter v stalni pripravljenosti (opis delovnega mesta), zato je intervencije opravil upravičeno in je zanje tudi upravičen do plačila. Glede zahtevka iz naslova povračila stroškov za opravo izpita za upravljalca naprav na zemeljski plin pa tožnik ponovno pojasnjuje, da je za svoje delo potreboval dva obvezna izpita in sicer izpit za strojnika centralnega ogrevanja in izpit za upravljalca naprav za zemeljski plin. Slednjega je moral plačati sam, brez tega izpita pa svojega dela ne more opravljati. V zvezi z odškodninskim zahtevkom je tožnik prepričan, da je dokazal vse štiri predpostavke odškodninske odgovornosti. Tožena stranka je ravnala nezakonito, ko je tožniku nalagala delo v času, ko je bil v delovnem razmerju pri drugem delodajalcu, saj je zanjo opravljal dela brez ustrezne pogodbe. Tožnik je v dokaz svojih navedb, da je v spornem času dejansko delal pri toženi stranki ter v zvezi z opravljenimi nadurami predlagal zaslišanje prič J.K., B.P., S.G. in M.L. pa sodišče o tem sploh ni odločilo, s čimer je zagrešilo tudi procesno napako, dejansko stanje pa je ostalo nerazčiščeno. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje v zvezi z tožbenim zahtevkom iz naslova prikrajšanj pri plači, za čas od februarja 2004 do januarja 2006 v skupni neto višini 591,95 EUR, ugotovilo, da tožnik ni dokazal prikrajšanj pri plači po posameznih zneskih ter je tožena stranka dokazala da do prikrajšanja ni prišlo. Po mnenju sodišča prve stopnje je bil namreč tožnik seznanjen, da lahko koristi proste ure v primeru, če je izvršil intervencijo. Sodišče prve stopnje je zato zaključilo, da je tožnik te ure zagotovo izkoristil. Sodišče prve stopnje je verjelo priči A.Ž., da so bili tožniku tudi vsi dodatki izplačani. V zvezi s tožbenim zahtevkom, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini pripadajoče plače in regresa za malico in sicer plače v višini 357,01 EUR in regresa za prehrano v višini 77,12 EUR, pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da za odškodnino tožnik ni dokazal vseh štirih elementov odškodninske odgovornosti. Tožnik se v pritožbi protivi takšni odločitvi in izrecno poudarja, da je v dokaz svojih navedb, da je v spornem času dejansko delal pri toženi stranki ter v zvezi z opravljenimi nadurami predlagal zaslišanje prič J.K., B.P., S.G. in M.L. pa sodišče o tem sploh ni odločilo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so pritožbene navedbe glede ravnanja prvostopnega sodišča v zvezi s predlaganim dokazom z zaslišanjem prič J.K., B.P., S.G. in M.L. točne. Tožnik je v dokaz svojih navedb pod tč. 1 in 2 tožbenega zahtevka, pravočasno (na prvem naroku – glej zapisnik z glavne obravnave z dne 19. 2. 2008) predlagal dokaz z zaslišanjem vseh navedenih prič. Po sklepu sodišča z istega dne, je v pripravljalni vlogi z dne 4. 3. 2008 (list. št. 32) sodišču predložil tudi naslove predlaganih prič. Sodišče dokaza z navedenimi tožnikovimi pričami nato ni izvedlo (izvedlo je le dokaz z zaslišanjem priče tožene stranke). Drugi odstavek 287. člena ZPP resda določa, da sodišče predlagane dokaze, za katere meni, da niso pomembni za odločbo, zavrne. Vendar pa navedena določba ne pomeni, da sodišče pri tem lahko ravna samovoljno. Nasprotno, obstaja celo načelna dolžnost sodišč, da izvedejo predlagane dokaze. Ta dolžnost sicer ni neomejena. Sodišču ni treba izvajati dokazov, ki so predvsem nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano; nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali za odločitev ni pravno odločilno ali popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva. V konkretnem primeru je tožnik, predvsem v zvezi z dejanskim delom pri toženi stranki (pred formalnim pričetkom delovnega razmerja), pa tudi v zvezi z odrejanjem intervencij, svoje navedbe lahko objektivno dokazoval le z zaslišanjem prič. Sodišče prve stopnje pa se glede tega njegovega predloga ni opredelilo, temveč je zaslišalo le pričo tožene stranke, ki je še vedno zaposlena pri toženi stranki in tako nedvomno zainteresirana za izid tega postopka. Pritožba zato utemeljeno poudarja, da je dejansko stanje v posledici opisanega ravnanja sodišča prve stopnje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni oporekala, da je tožnik opravil nadurno delo, oporekala pa je temu, da je dolžna te nadure izplačati, saj naj bi tožnik intervencije opravil samovoljno, tiste, ki so bile odobrene s strani tožene stranke pa naj bi izkoristil kot proste ure. Pri tem pritožbeno sodišče opozarja, da je tožnik trdil, da določenega števila ur (nadure, ki jih je vtoževal) ni mogel izkoristiti, ker je bil angažiran na delu, tožena stranka pa ni predložila evidence, iz katere bi izhajalo, kdaj natančno je tožnik izkoristil proste ure, ki jih je imel v dobrem zaradi opravljenih intervencij.

Pritožba upravičeno opozarja, da je dejansko stanje tako glede prikrajšanja pri plačah kot glede dela tožnika pri toženi stranki pred pričetkom formalnega delovnega razmerja ostalo nepopolno ugotovljeno, zato v tem delu tudi ni mogoče presoditi o pravilni uporabi materialnega prava. Iz navedenega razloga je pritožbeno sodišče odločilo, da pritožbi delno ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi v tč. 1., 2., 6. in 7. Glede na obrazloženo bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku, dokazni postopek dopolniti v cilju ugotavljanja dejstev, na katere je pritožbeno sodišče opozorilo v obrazložitvi svoje odločbe. Sodišče prve stopnje bo natančneje razčistilo dejansko stanje glede dela tožnika v času pred zaposlitvijo pri toženi stranki, pri tem bo upoštevalo, da sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo tožbenega zahtevka (odškodnina), temveč na opis dejanskega stanja oz. trditveno podlago zahtevka. Nadalje bo sodišče prve stopnje razčistilo dejstva v zvezi z organizacijo dela pri toženi stranki (iz priloge B3 - zahtevnost delovnega mesta - je razvidno, da je bil tožnik v stalni pripravljenosti ter da je imel delovni čas razporejen po potrebah delovnega procesa kar kaže na to, da tožniku intervencij nista odrejali le direktorica in priča Ž.), dejstva v zvezi z delovnim časom tožnika (glede navedenega sodba nima razlogov), predvsem vprašanje ali je imel tožnik pet ali šest dnevni delovni teden (pri navedenem bo sodišče prve stopnje upoštevalo določbe 142., 143. in 147. čl. ZDR ter sodno prakso v zvezi s plačevanjem nadur – če delavec kljub zakonski omejitvi opravi večje število nadur od zakonsko dovoljenih, mu za te ure dela pripada le plačilo kot za običajno opravljene ure dela, saj za drugačno izplačilo ni zakonite podlage). Sodišče prve stopnje se bo opredelilo do višine dodatka za zahtevnost in izpostavljenost dela kot izhaja iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi ter iz kolektivne pogodbe dejavnosti in ga primerjalo z zneskom dejansko izplačanega dodatka. Glede same opredeljenosti tožbenega zahtevka, pa bo sodišče prve stopnje ob uporabi načela materialnega procesnega vodstva (285. čl. ZPP) tožnika pozvalo, da se glede na trditveno podlago, ki jo je podal, natančno izjasni, kakšen znesek vtožuje za posamezni mesec in iz katerega naslova (nadure, povečan tedenski delovnik, nočne ure, praznične ure, dodatek za zahtevnost in izpostavljenost dela). Po potrebi bo sodišče prve stopnje izvedlo tudi druge predlagane dokaze, pri tem pa bo upoštevalo tudi preiskovalno načelo, v skladu s katerim lahko sodišče izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev (34. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS, Ur. l. RS št. 2/2004 in 10/2004). Sodišče prve stopnje bo upoštevalo tudi dejstvo, da je tožena stranka tista, ki je na podlagi računovodskih standardov (Zakon o računovodstvu – Ur. l. RS št. 23/99 s spremembami) dolžna trajno hraniti plačilne liste. Šele po dopolnitvi postopka v nakazani smeri bo sodišče prve stopnje lahko presodilo utemeljenost oz. neutemeljenost tožbenega zahtevka pod tč. 1. in 2. Pritožbeno sodišče pa soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter njegovo dokazno oceno izvedenih dokazov glede tožbenega zahtevka v zvezi s povrnitvijo stroškov oblačil in obutve, stroški izračuna ter plačilom stroškov izpita. Glede na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odst. 360 čl. ZPP) pa še navaja: Tožnik je v pritožbi v celoti izpodbijal sodbo, s katero je bil njegov zahtevek zavrnjen. To velja tudi za odločitev v zvezi z zavrnjenim delom zahtevka iz naslova povrnitve stroškov oblačil in obutve ter stroškov izračuna. Glede tega dela zahtevka je pritožba neobrazložena, zato je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v tem delu preizkusilo le glede bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje tako procesno kot materialnopravno pravilna, zato je v tem delu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo ta del sodbe sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Glede zahtevka iz naslova povračila stroškov za opravo izpita za upravljalca naprav na zemeljski plin pa tožnik v pritožbi ponovno pojasnjuje, da je za svoje delo potreboval dva obvezna izpita in sicer izpit za strojnika centralnega ogrevanja in izpit za upravljalca naprav za zemeljski plin. Slednjega je moral plačati sam, brez tega izpita pa svojega dela ne more opravljati. Po določbi 1. odst. 172. čl. ZDR ima delavec pravico in dolžnost do stalnega izobraževanja, izpopolnjevanja in usposabljanja v skladu s potrebami delovnega procesa, z namenom ohranitve oziroma širitve sposobnosti za delo na delovnem mestu ter ohranitve zaposlitve. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da mora v zvezi s takšno zakonsko določbo, ki se tiče dolžnosti delavca, da se izobražuje, strokovno izpopolnjevanje določiti delodajalec. V konkretnem primeru delodajalec ni štel za potrebno, da tožnika, v okviru usposabljanja v skladu s potrebami delovnega procesa, napoti na opravo spornega izpita. Glede na takšno stanje, delodajalec tožniku, ki se je samovoljno odločil za opravljanje konkretnega izpita, tudi ni bil dolžan povrniti stroškov, ki jih je imel tožnik z opravo tega izpita.

Pritožbeno sodišče je imelo podlago za svojo odločitev v delu, v katerem je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v 355. čl. ZPP, v delu, v katerem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, pa v določbi 353. člena ZPP.

Zaradi razveljavitve izpodbijane sodbe je sodišče druge stopnje odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).

Po določbi 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka, sodišče druge stopnje izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje na podlagi obravnave odločilo o zahtevku, ne sme razveljaviti in zadeve vrniti v nov postopek, če je nepravilnost mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oziroma izvedbo drugih procesnih dejanj pred sodiščem prve stopnje. Namen 30. člena ZDSS-1 je torej dopolnitev in preverjanje dokaznega materiala, ki je že bil izveden pred sodiščem prve stopnje, ne pa da se izvedba dokaznega postopka, ki je potreben za rešitev spora prenese na pritožbeno sodišče. To ne bi bilo smotrno, saj namen obravnavanja zadeve pred pritožbenim sodiščem ni prelaganje sojenja iz sodišča prve stopnje na pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje se do bistvenih okoliščin ni opredelilo, relevantnih dokazov, opisanih v obrazložitvi pritožbene odločitve ni izvedlo. Zaradi navedenega odločitev o razveljavitvi izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje ni v nasprotju s 1. odstavkom 30. člena ZDSS-1. Določbo 30. člena ZDSS-1 je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi 2. odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D, Ur. l. RS št. 45/2008).

Ker glavnične denarne terjatve iz naslova povrnitve stroškov oblačil in obutve, povrnitve stroškov oprave izpita ter povrnitve stroškov izračuna, ne presegajo revizijskega minimuma, določenega v 2. odstavku 367. člena ZPP, je moralo pritožbeno sodišče v skladu s 5. točko 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004) in 32. členom istega zakona odločiti tudi o tem, ali dopusti revizijo. Določbo 32. člena ZDSS-1 je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi 2. odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D, Ur. l. RS št. 45/2008). V skladu s 1. odstavkom 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alineja 1. odstavka 32. člena ZDSS-1), če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alineja 1. odstavka 32. člena ZDSS-1). V konkretni zadevi ne gre za nobenega od navedenih primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče odločilo, da revizije ne dopusti.