Jedro

Presoja odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, sodba sodišča druge stopnje se delno spremeni tako, da se v točki 2 znesek 11.353,57 EUR nadomesti z zneskom 19.353,57 EUR, znesek 11.308,30 EUR pa z zneskom 19.308,30 EUR, v točki 3 se znesek 15.045,27 EUR nadomesti z zneskom 7.000 EUR, v odločitvi o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje pa se tožniku priznani stroški zvišajo na 84 % njihove višine, kar pomeni, da se v točki 1 sklepa sodišča prve stopnje znesek 3.751,86 EUR nadomesti z zneskom 3.151,56 EUR, znesek 867,96 EUR pa z zneskom 729,09 EUR.

Sicer se revizija zavrne.

Prva in druga toženka morata v 15 dneh od vročitve te sodbe nerazdelno povrniti tožniku njegove revizijske stroške v znesku 421,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku, s katerimi je tožnik zahteval plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel zaradi nesreče pri delu, (razen v delu zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti) v celoti ugodilo tako po temelju, kot tudi po višini. Razsodilo je, da sta toženki dolžni tožniku nerazdelno plačati odškodnino v znesku 16.691,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.7.2008 (to je od izdaje sodbe) dalje do plačila (1. točka izreka sodbe); druga toženka pa še nadaljnjo odškodnino v višini 26.353,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 45,27 EUR (premoženjska škoda) od 23. 1. 2004 dalje do plačila, od zneska 26.308,30 EUR (nepremoženjska škoda) pa od 3. 7. 2008 dalje do plačila (2. točka izreka sodbe). V presežku (del zahtevka iz naslova plačila zakonskih zamudnih obresti od 30. 6. 2005 dalje) je tožbeni zahtevek zavrnilo (3. točka izreka sodbe). Glede višine tožbenega zahtevka za povrnitev nepremoženjske škode je sodišče prve stopnje presodilo, da je tožnik upravičen do celotnega vtoževanega zneska 43.000 EUR. Iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin ter neugodnosti pri zdravljenju je tako tožniku prisodilo 15.000 EUR, iz naslova strahu 3.000 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 23.500 EUR ter iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti 1.500 EUR.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika v celoti, pritožbi tožene stranke pa delno ugodilo, in sicer je odločitev sodišča prve stopnje glede obrestnega dela zahtevka spremenilo tako, da je toženkama naložilo, da zakonske zamudne obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo plačata od 30. 6. 2005 dalje in ne le od 3. 7. 2008, ter znižalo znesek prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo na 28.000 EUR (iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin ter neugodnosti pri zdravljenju je tako tožniku namesto 15.000 EUR prisodilo 8.000 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa mu je namesto 23.500 EUR prisodilo 15.500 EUR). V ostalem je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Ocenilo je, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, in je razen v spremenjenem delu, v katerem je zaradi deloma zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje sprejelo deloma napačno odločitev (prisojena je bila previsoka odškodnina, napačna je bila odločitev o obrestnem delu zahtevka), soglašalo z razlogi izpodbijane sodbe.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se s prisojeno višino odškodnine za nepremoženjsko škodo ter iz tega naslova poleg pravnomočno prisojenega zneska zahteva še nadaljnjih 15.000 EUR. Navaja, da je pravnomočno prisojena odškodnina prenizka ter bistveno odstopa od sodne prakse v podobnih primerih (II Ips 876/2007, II Ips 596/2005, II Ips 1029/2007, II Ips 619/2005 in II Ips 794/2006). Po podatkih Statističnega urada RS je povprečna plača v juliju 2008 znašala 1.372 EUR, kar pomeni, da je sodišče druge stopnje tožniku prisodilo le 20 povprečnih plač, kar v primerjavi s citiranimi zadevami ne ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine.

4. Revizija je delno utemeljena.

5. Na podlagi vseh izvedenih dokazov je bilo ugotovljeno naslednje dejansko stanje o poškodbah in neugodnostih, ki jih je tožnik utrpel v posledici nesreči pri delu (padec s pleskarskega odra, visokega prek 2m). Tožnik je v posledici močnega udarca v desno stran glave utrpel zlom desne senčnice (ki je imela za posledico okvaro desnega obraznega živca, trajno popolno izgubo sluha na desnem ušesu in prizadetost ravnotežnega dela desnega notranjega ušesa), krvavitev pod trdo možgansko ovojnico ter pretres in manjša udarnina možganov (kar ima za posledico večjo dovzetnost za glavobol v neugodnih razmerah - vročini in hrupu). Bolnišnično zdravljenje je trajalo 40 dni, tožnik je bil večkrat izpostavljen ionizirajočemu sevanju, nevšečnosti so mu predstavljala tudi večkratna jemanja krvi, jemanje zdravil, dolgotrajna večmesečna uporaba vlažne komore v področju desnega očesa, številni kontrolni ambulantni pregledi, večkratna elektromiografija, večkratne preiskave sluha in ravnotežja, izvajanje fizioterapije, psihiatrično zdravljenje. Hude telesne bolečine je trpel do enega tedna, srednje hude naslednjih 30 dni, bolečine lažje stopnje pa še naslednjih nekaj (štiri do pet) mesecev, le občasno tudi kasneje. V posledici obravnavane poškodbe je pri tožniku prišlo do trajne popolne gluhosti desnega ušesa, nekoliko motene funkcije mišic, ki jih oživčuje desni obrazni živec, ter občasne lažje negotovost pri hoji. Težave pri govorjenju in žvečenju po okvari obraznega živca so po končanem zdravljenju minimalne, zaradi motenega ravnotežja pa tožnik ni sposoben za opravila na višini, manj zanesljiv je pri hoji na neravnem terenu, ne vozi kolesa in avtomobila ter je prikrajšan pri vseh razvedrilnih aktivnostih. Zaradi poškodbe možganov se je pri tožniku razvil psihoorganski sindrom, ki je trajen (izboljšanja ni pričakovati) in se kaže z motnjami kognitivnih funkcij (blažje spominske motnje v osredotočanju misli, usmerjanje in vzdrževanje miselne pozornosti, večja togost mišljenja in miselna utrudljivost) ter s povečano občutljivostjo in odzivnostjo na zunanje obremenitve in preizkušnje. V posledici psihoorganskega sindroma je prišlo do manjše funkcionalnosti pri miselnih dejavnostih in slabše splošne prilagodljivosti na zunanje razmere. Glede na ireverzibilnost in dokončnost kognitivnih motenj (psihoorganske geneze) je bilo psihiatrično zdravljenje posledic škodnega dogodka zaključeno z datumom odpusta s hospitalnega psihiatričnega zdravljenja (v septembru 2007), ambulantno zdravljenje, v katerega je tožnik še vedno vključen, pa je usmerjeno v njegove primarne, že pred nesrečo prisotne nevrotične motnje. Vrhovno sodišče je na tako ugotovljeno dejansko stanje vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), zato revizijskih navedb v smeri izpodbijanja pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče upoštevati.

6. Revizijsko sodišče uvodoma poudarja, da celotna pravnomočno odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo ne znaša le 20, pač pač 31 povprečnih mesečnih neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji v času sojenja na prvi stopnji (ta je meseca julija 2008 znašala 890,24 EUR). V zvezi z revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava, ki ga tožnik uveljavlja s sklicevanjem na prenizko odmerjeno odškodnino za telesne bolečine in neugodnosti pri zdravljenju ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, pa revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči druge in prve stopnje pri odmeri odškodnine sicer izhajali iz temeljnih načel za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, to je načela individualizacije odškodnine in načela objektivne pogojenosti višine odškodnine, vendar pa primerjava z odškodninami, odmerjenimi v podobnih primerih, kaže, da je sodišče prve stopnje odškodnino za obe v reviziji sporni obliki škode odmerilo previsoko, sodišče druge stopnje pa prenizko.

7. Tožniku je bila iz naslova odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti pri zdravljenju pravnomočno odmerjena odškodnina 8.000 EUR, kar ustreza višini devetih povprečnih mesečnih neto plač. Tožnik v reviziji utemeljeno opozarja, da je odškodnina v taki višini odmerjena prenizko. Prav primerjava s prisojenimi odškodninami v zadevah, na kateri se sklicuje sodišče druge stopnje (1), narekujejo zvišanje odškodnine iz tega naslova za 2.000 EUR, torej odmero pravične denarne odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti pri zdravljenju v znesku 10.000 EUR, kar predstavlja enajst povprečnih mesečnih neto plač.

8. Tožniku je bila iz naslova odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti odmerjena odškodnina 15.500 EUR, kar ustreza višini 17 povprečnih mesečnih neto plač. Revizijsko sodišče ocenjuje, da je glede na značilnosti obravnavanega primera v premajhni meri upoštevana okoliščina, da je pri tožniku v posledici nesreče pri delu poleg vseh ostalih zgoraj opisanih posledic nastopila tudi trajna popolna gluhost desnega ušesa ter da se je zaradi predhodnih nevrotičnih motenj na posledice nezgode in z njimi povezane omejitve, s katerimi se vsakodnevno sooča, odzval še posebej občutljivo in poudarjeno. Čeprav se je njegova splošna funkcionalnost do septembra 2007 izboljšala, ni mogoče prezreti, da je tožnik po obravnavani poškodbi trajno prizadet na mnogih področjih vsakodnevnih aktivnosti. Ta dejstva v primerjavi s prisojenimi odškodninami v podobnih zadevah (2) narekujejo zvišanje odškodnine iz tega naslova za 6.000 EUR, torej odmero pravične denarne odškodnine za to obliko nepremoženjske škode v znesku 21.500 EUR, kar predstavlja 24 povprečnih mesečnih neto plač. Zaradi navedene spremembe odškodnine za duševne bolečine zaradi telesnih bolečin in zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tako skupno odmerjeni znesek odškodnine za nepremoženjsko škodo sedaj znaša 36.000 EUR, kar predstavlja 40 povprečnih mesečnih neto plač.

9. Revizijsko sodišče je iz zgoraj navedenih razlogov reviziji deloma ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (prvi odstavek 380. člena ZPP), v preostalem pa je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

10. Zaradi spremembe odločitve o višini odškodnine je revizijsko sodišče v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP ponovno odločalo o stroških vsega postopka. Glede na spremenjeni pravdni uspeh revizijsko sodišče ocenjuje, da je uspeh tožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje štiriinosemdesetodstoten, zato sta mu (oziroma na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru) toženki dolžni povrniti 84 odstotkov s strani sodišča prve stopnje odmerjenih stroškov. Glede na vse okoliščine konkretnega primera ter upoštevaje načelo pravičnosti pa toženki sami krijeta svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. V postopku pred sodiščem druge stopnje je druga toženka s pritožbo delno uspela, tožnik pa je tudi uspel s pritožbo zoper tek zakonskih zamudnih obresti, zato skladno z določbo drugega odstavka 154. člena ZPP vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. V revizijskem postopku je tožnik uspel z zvišanjem odškodnine za 8.000 EUR, kar glede na v reviziji spornih 15.000 EUR predstavlja triinpetdeset odstotni uspeh. V skladu s kriteriji Odvetniške tarife in glede na doseženi uspeh je revizijsko sodišče tožniku prisodilo revizijske stroške v višini 421,36 EUR.

Op. št. (1): Primerjaj sodbi VS RS II Ips 794/2006 in II Ips 369/2004. Op. št. (2): Oškodovanca v primerljivih zadevah II Ips 794/2006 in II Ips 369/2004 sta bila v primerjavi s tožnikom sicer mlajša – tožnik je bil ob nezgodi star 53 let, oškodovanca iz primerljivih zadev pa 23 in 18 let, vendar pa so posledice nezgode pri tožniku hujše.