Jedro

Upoštevajoč odločbo Ustavnega sodišča, da določba 184. člen OZ ni skladna z Ustavo in se razveljavi, to za obravnavano zadevo pomeni, da gre za podedljivo terjatev kljub temu, da je tožnik umrl v času pritožbenega postopka. Tako je v obravnavanem primeru nastopilo materialno in posledično procesno nasledstvo. Formalni vstop dedičev v pravdo nima konstitutivnega pač pa le deklaratorni značaj, ker so dediči pravdna stranka že od smrti prednika dalje. Prekinitev pritožbenega postopka ni bila potrebna, saj je tožeča stranka imela pooblaščenca. Okoliščina, da pritožbeno sodišče v uvodu svoje odločbe ni upoštevalo smrti tožnika, odločalo pa je o pritožbi tožene stranke, ne pomeni, da je bila storjena bistvena kršitev določb postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki bi narekovala razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje. Takšna sodba, ki ne upošteva smrti stranke, ki je imela pooblaščenca, ni absolutno nična, ampak učinkuje tudi proti, poimensko še nedoločenim, dedičem in bi dedič na podlagi takšne sodbe in sklepa o dedovanju lahko dosegel izvršbo.

Izrek

I. Revizijski postopek se nadaljuje.

II. Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženkama naložilo, da sta solidarno dolžni tožniku plačati znesek 45.503,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 3. 2008 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo ter odločilo še o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3. V času do odločitve sodišča druge stopnje je tožnik A.A. umrl, vendar sodišče tega ni upoštevalo.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje toženki vlagata revizijo. Navajata, da je sodišče druge stopnje izdalo sodbo potem, ko je tožnik dne 22. 1. 2014 umrl. Ker je tožnik umrl pred pravnomočnostjo sodne odločbe, gre skladno s 184. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) za nepodedljivo terjatev. Tožnik torej ni aktivno stvarno legitimiran, terjatev pokojnega tožnika pa na njegove dediče ni prešla. Sodišče druge stopnje, ki tega ni upoštevalo, je zmotno uporabilo materialno pravo (primerjaj sodni odločbi Vrhovnega sodišča VIII Ips 81/2002 in VIII Ips 15672010). S smrtjo tožnika pa je prenehala tudi procesna predpostavka (80. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), ki mora obstajati tudi v času odločanja pritožbenega sodišča. Ker v obravnavanem primeru ni univerzalnega pravna nasledstva, tudi ni procesnega nasledstva. Nadalje nasprotujeta uporabi 187. člena OZ, saj druga toženka ni izvajala gradbenih del na nepremičnini. 187. člen OZ je specialna določba, ki ureja posebno obliko odgovornosti za ravnanje drugega (to je izvajalca) in se izrecno nanaša le na naročitelja del, ki so se izvajale na nepremičnini, širjenje njene uporabe na druge osebe pa ni dopustno (primerjaj sodno odločbo VSL I Cp 3363/2011). Nižji sodišči sta tudi materialnopravno zmotno zavrnili uporabo 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR). Pri uporabi navedene določbe niti ni nujno, da gre za delovno razmerje po definiciji ZDR, niti ni bistveno, ali gre za delo za plačilo, temveč je bistvena vsebinska povezava med delom povzročitelja in dejavnostjo oziroma ali je tožnik v času povzročitve škode delal v korist oziroma interesu ter po navodilih in nadzorom B.B. (primerjaj sodno odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 660/2003). Golo dejstvo, da je tožnik nastopal v svojstvu medsebojne prijateljske pomoči in ni podana ekonomska odvisnost, ne pomeni, da ne gre za pogodbeno razmerje. Pojem delovnega razmerja oziroma delavca in delodajalca je po Zakonu o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) širši. Nasprotujeta tudi materialnopravnemu zaključku o protipravnosti. Opredelitev neke opustitve kot protipravne pomeni kršitev dolžnostnega ravnanja (primerjaj sodno odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 660/2003), o čemer sodišče prve stopnje sploh ni podalo razlogov ter jih je dopolnilo šele sodišče druge stopnje. S tem pa je bilo poseženo v ustavno pravico do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave; primerjaj odločbo Ustavnega sodišča U-I-219/03 z dne 1. 12. 2005). Tudi glede vzročne zveze sodba sodišča prve stopnje nima zadostnih razlogov. Sodišče bi se moralo opredeliti do vprašanja, kaj naj bi bil ratio legis dolžne skrbnosti druge toženke. Prav tako pa se tudi sodišče druge stopnje do teh pritožbenih navedb ni opredelilo. S tem v zvezi je bila toženkama kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave; primerjaj odločbi Ustavnega sodišča Up-1273/09 in Up-147/09). Sodišče prve stopnje je tudi povsem pavšalno zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca. Stališče sodišča druge stopnje, da je bila obrazložitev sodišča prve stopnje zadostna, zato ni utemeljeno. Sodišče mora v sklepu, s katerim zavrne izvedbo dokaza, navesti, zakaj je predlagani dokaz zavrnilo (drugi odstavek 287. člena ZPP), saj pravdni stranki o razlogih ne moreta sklepati iz konteksta obrazložitve, kot to navaja sodišče druge stopnje. Če tega ne stori s samim sklepom, mora razloge pojasniti v končni odločbi. Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo, je ravnalo v nasprotju s temeljnimi jamstvi poštenega postopka, kot izhajajo iz pravice do enakega varstva pravic(22. člen Ustave). Pomanjkljiva obrazložitev ogroža tudi pravico do pritožbe. Pravica do izjave mora biti spoštovana v vseh fazah postopka. Procesne napake, ki so bile storjene pred sodiščem prve stopnje, pa ni mogoče odpraviti v pritožbenem postopku (primerjaj sodno odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 720/2003). Ker v obravnavanem primeru niso bili podani utemeljeni razlogi za zavrnitev dokaznega predloga in ker odločitev sodišče prve stopnje v tem delu ni bila obrazložena, sta podani bistveni kršitvi določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ob tem se toženki sklicujeta tudi na judikate Vrhovnega sodišča III Ips 64/2009 z dne 19. 6. 2012, II Ips 216/2008 z dne 5. 5. 2011 in II Ips 720/2003 z dne 13. 4. 2005. 5. Revizija je bila tožeči stranki in stranskemu intervenientu vročena, vendar nanjo nista odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijsko sodišče je s sklepom z dne 26. 11. 2015 revizijski postopek prekinilo, ker je na Ustavno sodišče RS vložilo zahtevo za oceno ustavnosti 184. člena OZ (156. člen Ustave oziroma prvi in drugi odstavek 23. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS)). Ustavno sodišče je z odločboU-I-213/15-13 z dne 28. 9. 2016 o zahtevi Vrhovnega sodišča odločilo, zato je revizijsko sodišče sklenilo, da se revizijski postopek nadaljuje (156. člen Ustave).

Glede podedljivosti terjatve za povračilo nepremoženjske škode (184. člen OZ):

8. 184. člen OZ se glasi: (1) Terjatev za povrnitev nepremoženjske škode preide na dediče samo, če je bila priznana s pravnomočno odločbo ali pisnim sporazumom. (2) Pod enakimi pogoji je lahko ta terjatev predmet odstopa, pobota in izvršbe.

9. Ustavno sodišče je z odločbo U-I-213/15-13 z dne 28. 9. 2016 razveljavilo184. člen OZ. V obrazložitvi se je sklicevalo na razloge v svoji odločbiU-I-88/15-9 in Up-684/12-32, s katero je ugotovilo, da je povsem identična določba 204. člena ZOR v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave. V odločbi je Ustavno sodišče navedlo, da so dediči oškodovancev, ki so v istem času utrpeli nepremoženjsko škodo in tudi izrazili voljo, da za utrpljeno škodo dobijo zadoščenje v obliki denarne odškodnine, v bistveno enakem položaju. Ureditev v 204. členu ZOR, po kateri je terjatev za povračilo nepremoženjske škode vezana na trenutek pravnomočnosti sodbe, s katero je oškodovancu prisojena denarna odškodnina, učinkuje tako, da se dediče oškodovancev, ki so utrpeli nepremoženjsko škodo, postavlja v bistveno različen položaj, odvisno od okoliščine, ali oškodovanec umre v času trajanja pravdnega postopka za plačilo odškodnine, in ne glede na to, da so bili pred tem položaji enaki. Za to razlikovanje ne obstaja razumen in iz narave stvari izhajajoč razlog. Obravnavana ureditev iz 204. člena ZOR oziroma 184. člena OZ je zato v neskladju z načelom enakosti pred zakonom po drugem odstavku 14. člena Ustave. V odločbi U-I-88/15-9 in Up-684/12-32 je Ustavno sodišče tudi navedlo, da je mogoče podedljivost obravnavanih terjatev vezati tudi na primer na trenutek, ko je oškodovanec navzven in nedvomno izrazil voljo, da mu povzročitelj dolguje določen denarni znesek kot odškodnino za pretrpljeno nepremoženjsko škodo, ali ko je za uveljavitev tega zahtevka vložil tožbo.

Glede procesne predpostavke obstoja stranke, materialnega in procesnega nasledstva:

10. Za procesne predpostavke velja, da morajo obstajati ves čas postopka oziroma v vseh stadijih postopka.

(1) Ker mora sodišče na obstoj procesnih predpostavk paziti po uradni dolžnosti, sme v primeru, ko zasumi, da le-te niso podane, s tem v zvezi po uradni dolžnosti opraviti različne poizvedbe (lahko tudi neformalne), prav tako pa tudi izvesti dokaze (naprimer vpogled v matično knjigo umrlih).(2) Obstoj stranke je procesna predpostavka (80. člen ZPP), ki mora obstajati ne le ob vložitvi pritožbe, temveč tudi v času odločanja pritožbenega sodišča.(3) Od njenega obstoja je torej odvisna dopustnost zahteve za pravno varstvo; je okoliščina, ki mora biti podana, da sodišče sploh sme vsebinsko odločati o utemeljenosti te zahteve. Smrt stranke po zaključku glavne obravnave ne povzroči nezakonitosti sodbe sodišča prve stopnje in te sodbe, ki se bo glasila na ime osebe, ki je umrla po zaključku glavne obravnave, ne bo mogoče izpodbijati iz razloga kršitev pravil glede sposobnosti biti stranka. Vendar je navedeno okoliščino treba upoštevati za nadaljnje postopanje. Načelno torej velja, da je smrt stranke po zaključku glavne obravnave okoliščina, ki ima vpliv na nadaljnji tek postopka – tako glede vprašanja, na čigavo ime naj se glasijo sodne odločbe instančnih sodišč kot tudi glede morebitne prekinitve postopka zaradi smrti stranke, ki nima pooblaščenca.(4)

11. Temeljno vprašanje v konkretni zadevi je vprašanje procesnega nasledstva. Smrt stranke privede do procesnega nasledstva, ki je odvisno od univerzalnega nasledstva po materialnem pravu. Pri fizičnih osebah pride do nasledstva na podlagi dedne pravice v trenutku smrti zapustnika. Dedič vstopi v vsa zapustnikova pravna razmerja, med drugim tudi v procesna razmerja. Dedič postane v trenutku smrti tudi stranka v postopku pod resolutivnim pogojem, da se ne bo odpovedal dediščini. Kjer je možno dedovanje, je možno tudi procesno nasledstvo.(5) Univerzalno pravno nasledstvo v obziru prenosljivih pravic privede ex lege do procesnopravne sukcesije.(6)

12. Upoštevajoč odločbo Ustavnega sodišča, da določba 184. člen OZ ni skladna z Ustavo in se razveljavi, to za obravnavano zadevo pomeni, da gre za podedljivo terjatev kljub temu, da je tožnik umrl v času pritožbenega postopka. Iz sklepa o dedovanju z dne 16. 9. 2014 pa izhaja, da je edini dedič pokojnega tožnika C.C.(7). Tako je v obravnavanem primeru nastopilo materialno in posledično procesno nasledstvo. Formalni vstop dedičev v pravdo nima konstitutivnega pač pa le deklaratorni značaj, ker so dediči pravdna stranka že od smrti prednika dalje.(8) Prekinitev pritožbenega postopka ni bila potrebna, saj je tožeča stranka imela pooblaščenca, ki ga je celo pooblastil skrbnik za posebni primer oziroma sedanji tožnik. Okoliščina, da pritožbeno sodišče v uvodu svoje odločbe ni upoštevalo smrti tožnika, odločalo pa je o pritožbi tožene stranke, ne pomeni, da je bila storjena bistvena kršitev določb postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki bi narekovala razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje.(9) Takšna sodba, ki ne upošteva smrti stranke, ki je imela pooblaščenca, ni absolutno nična, ampak učinkuje tudi proti, poimensko še nedoločenim, dedičem(10) in bi dedič na podlagi takšne sodbe in sklepa o dedovanju lahko dosegel izvršbo. Vrhovno sodišče pa je v uvodu svoje odločbe kot tožečo stranko sedaj namesto pokojnega tožnika navedlo dediča. Glede 187. člena OZ:

13. 187. člen OZ določa, da naročitelj in izvajalec del na nepremičnini odgovarjata solidarno tretjemu za škodo, ki sta mu jo povzročila v zvezi z izvajanjem teh del. Pravilo 187. člena OZ ni samostojna podlaga za presojo odškodninske odgovornosti naročitelja in izvajalca del na nepremičnini, temveč je samo podlaga za - v razmerju do oškodovanca - solidarno odgovornost naročitelja za škodo v zvezi z izvajanjem del na nepremičnini, za katero odgovarja izvajalec teh del. Povedano drugače, solidarna odgovornost naročitelja za to škodo bo obstajala, če bodo izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti izvajalca. Naročiteljeva odgovornost po 187. členu OZ je tako posebna oblika odgovornosti za ravnanje drugega - izvajalca - in akcesorna odškodninski odgovornosti izvajalca. Zato v notranjem regresnem razmerju med naročiteljem in izvajalcem za to škodo oziroma dosledneje za plačilo odškodnine v celoti odgovarja izvajalec.

14. Izvajanje del na nepremičnini obsega tako gradnjo novega objekta (stavbe ali drugega objekta) kot tudi dela v zvezi s prenovo objekta ali urejanjem okolice. Solidarna odgovornost naročitelja teh del, ki bo praviloma hkrati lastnik nepremičnine, na kateri se dela izvajajo, bo obstajala samo takrat, kadar bo škoda nastala tretjim osebam, torej osebam, ki so zunaj izvajalčeve sfere. Zato naročitelj po 187. členu OZ ne odgovarja za škodo, ki pri izvajanju teh del nastane osebam, ki spadajo v izvajalčevo sfero (na primer njegovim delavcem).(11)

15. Menjava telefonskega droga v obravnavanem primeru spada pod pojem „izvajanja del na nepremičnini“. V obravnavanem primeru je bila sicer prva toženka kot naročnica zgolj lastnica telefonskega droga, ne pa tudi nepremičnine, na kateri je stal in na kateri so se dela izvajala, je pa zato imela na nepremičnini lastnika vinograda služnostno pravico. Na podlagi jezikovne in namenske razlage187. člena OZ je pravilen sklep, da se uporabi tudi v obravnavani situaciji.

Glede delovnega razmerja oziroma očitka, da bi tožnik moral zahtevati povračilo škode od svojega delodajalca – lastnika vinograda:

16. Toženki sicer pravilno navajata, da je pojem delovnega razmerja oziroma delavca in delodajalca po ZOR oziroma OZ širši. Vendar pa se v obravnavanem primeru 147. člen OZ ne uporabi, saj ureja odgovornost delodajalca za ravnanje njegovih delavcev tretjim osebam. V tem oziru tako druga toženka odgovarja za ravnanje svojih delavcev. Navedena določba pa se v obravnavanem primeru ne more uporabiti za presojo odškodninske odgovornosti v razmerju med pokojnim tožnikom kot oškodovancem in lastnikom vinograda, za kar se v reviziji zavzemata toženki. Če bi bil pokojni tožnik pri lastniku vinograda zaposlen, potem bi se lahko uporabila določba 184. člena ZDR, ki določa, da če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Vendar pa morajo biti pri odškodninski odgovornosti po ZDR podani elementi delovnega razmerja, ki jih določa 4. člen ZDR(12), ni pa obvezno, da zaposlitev obstaja tudi formalno. Vendar pa toženki vseh elementov delovnega razmerja sploh nista zatrjevali, še manj pa dokazali. Tako ni dokazano plačilo, razmerje nadrejenosti – podrejenosti, pač pa celo prirejenosti. Revizijski očitek, da bi nižji sodišči morali uporabiti 184. člen ZDR, torej ni utemeljen. Poleg navedenega krivde za nastalo škodo ni mogoče pripisati lastniku nepremičnine, saj mu ni mogoče očitati, da je ravnal protipravno, niti toženki tega nista pravočasno zatrjevali.

Glede protipravnosti in vzročne zveze:

17. Neutemeljeni so revizijski očitki, da nižji sodišči glede nedopustnega ravnanja toženk nista navedli razlogov. Tako sta pojasnili, da je bila opustitev dolžnostnega ravnanja v tem, da se delavci druge toženke potem, ko so opravili zamenjavo telefonskega droga, niso dovolj dobro prepričali, ali so za sabo v celoti pospravili, saj so pustili dele starega droga oziroma ostanke žice ali kabla. Sodišče druge stopnje je tudi zapisalo, da so delavci videli pokojnega tožnika, ki je delal v vinogradu, zato so morali vedeti, da se na taki nepremičnini tudi kosi s kosilnico oziroma „muljča“ in da so ostanki žice v zemlji lahko nevarni. Revizijsko sodišče pa se tudi v celoti strinja s presojo nižjih sodišč, da delavci druge toženke niso ravnali v skladu s profesionalno skrbnostjo (drugi odstavek 6. člena OZ)

18. Glede obstoja vzročne zveze pa sta nižji sodišči navedli, da je zaradi neskrbnega ravnanja druge toženke prišlo do škodnega dogodka, saj je žica, ki so jo delavci druge toženke pustili v zemlji, ob delu z „mulčerjem“ odskočila in se tožniku zarila v glavo, s tem pa so podani vsi elementi odškodninske odgovornosti. Zavrnili pa sta tudi ugovor toženk, da je bila vzročna zveza pretrgana z nepravilnim delovanjem „mulčerja“ (glej pod 19. točko te sodne odločbe).

19. Nižji sodišči sta sicer obstoj vzročne zveze presodili zgolj na podlagi naravne vzročnosti (conditio sine qua non), vendar pa revizijsko sodišče kljub temu ocenjuje, da je pravnorelevantna vzročna zveza podana. V konkretnem primeru je protipravno ravnanje odgovorne osebe nepravo opustitveno ravnanje. Delavci druge toženke pri menjavi telefonskega droga niso ravnali dovolj skrbno, saj niso v celoti odstranili odpadlih kablov in žic. Pri obravnavi vzročnosti v takih situacijah se v sodni praksi po prevladujočem stališču uporablja teorija o adekvatni vzročnosti, ki pravi, da je treba med pravno relevantne vzroke za škodo šteti tisto ravnanje (dejanje ali opustitev), ki praviloma ustreza nastanku škode oziroma ki po rednem teku stvari praviloma ali vsaj zelo verjetno privede do škodnega dogodka oziroma vzroke, ki niso nenormalni in niso čisto onkraj tistega, kar se šteje kot normalno za nastop določene posledice. V obravnavanem primeru se tako pokaže, da kovinski predmeti, kamni, kabli oziroma žice, itd. na kmetijski površini, kot je travnik in se ga torej kosi, praviloma oziroma zelo verjetno pripeljejo do poškodbe tako same kmetijske mehanizacije kot tudi ljudi, ki kmetijsko mehanizacijo upravljajo oziroma sodelujejo pri delu na kmetijski površini na drug način. Neodstranitev kablov in žic je tako adekvaten vzrok nastale škodljive posledice v obravnavanem primeru, ko je žica ob delu z „mulčerjem“ odskočila in se pokojnemu tožniku zarila v glavo.

Glede obrazložitve zavrnitve izvedbe dokaza:

20. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da ni izvedlo dokaza s postavitvijo sodnega izvedenca za stroje in opremo, ker gre za materialnopravno nerelevanten dokaz in se pri tem sklicevalo na razloge odločitve. V 10. točki svoje sodbe je tako obrazložilo, da je opustitev delavcev toženk vzrok za tožnikovo poškodbo ter da vzročna zveza ni bila pretrgana z delovanjem „mulčerja“. Glavni vzrok za nesrečo so bili ostanki žic. Tudi če bi „mulčer“ deloval nepravilno, škoda tožniku ne bi nastala, če na kraju škodnega dogodka ne bi bilo ostankov žic. Sodišče druge stopnje pa je pojasnilo, da toženki nista dokazali, da bi tožnik delal z „mulčerjem“ brez pokrova. Zato tudi ni bilo potrebe po imenovanja izvedenca za stroje in opremo, ki naj bi odgovoril na vprašanje, ali bi pokrov kosilnice preprečil škodljivo posledico. Revizijski očitek, da sta nižji sodišči ta dokazni predlog zavrnili neobrazloženo, torej ni utemeljen. Utemeljenosti razlogov nižjih sodišč za zavrnitev dokaznega predloga pa toženki v reviziji ugovarjata zgolj pavšalno, saj ne pojasnita, zakaj so zmotni. Tudi sicer pa revizijsko sodišče pritrjuje razlogom sodišča druge stopnje.

21. Uveljavljani revizijski razlogi po povedanem niso podani, zato je moralo revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).

Odločitev o zavrnitvi revizije obsega tudi odločitev o zavrnitvi priglašenih stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena tega zakona).

(1) Galič, A., v Ude, L. in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV založba, Ljubljana 2005, str. 349. Juhart, J., Civilno procesno pravo FLR Jugoslavije, Univerzitetna založba, Ljubljana 1961, str. 19. Primerjaj sodne odločbe Vrhovnega sodišča III Ips 65/2002 z dne 5. 12. 2002, II Ips 125/2007 z dne 1. 7. 2009, II Ips 67/2008 z dne 14. 10. 2009, II Ips 551/2005 z dne 25. 1. 2007, II Ips 724/2005 z dne 22. 7. 2007 itd. (2) Galič, A., v Ude, L. in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV založba, Ljubljana 2005, str. 348-349. (3) Primerjaj sodne odločbe Vrhovnega sodišča III Ips 65/2002 z dne 5. 12. 2002, II Ips 125/07 z dne 1. 7. 2009, II Ips 67/2008 z dne 14. 10. 2009, II Ips 551/2005 z dne 25. 1. 2007, II Ips 724/2005 z dne 22. 7. 2007, X Ips 425/2005 z dne 10. 10. 2008, X Ips 468/2005 z dne 10. 10. 2008, X Ips 611/2004 z dne 11. 6. 2009, X Ips 1116/2006 z dne 26. 3. 2009, X Ips 1219/2005 z dne 1. 4. 2005 itd. (4) Galič, A., v Ude, L. in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV založba, Ljubljana 2005, str. 349. (5) Triva, S., Građansko procesno pravo, drugo prerađdeno izdanje, Narodne novine, Zagreb 1972, str. 231. Rijavec, V., v Ude, L. in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, Ljubljana 2006, str. 288. (6) Dika, M., Triva, S., Građansko parnično procesno pravo, Narodne novine 2004, str. 302. (7) Dedič je torej v tej pravdi do smrti pokojnega tožnika že nastopal kot njegov skrbnik za posebni primer.

(8) Primerjaj sodne odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 655/2001, II Ips 720/2008, II Ips 145/1999, I Up 115/2004. (9) Primerjaj sodno odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 145/1999. (10) Primerjaj sodno odločbo VS RS II Ips 655/2001. (11) N. Plavšak, v N. Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 1073. (12) Delovno razmerje je razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca.