Jedro

Da bi bilo neko ravnanje protipravno ni potrebno, da ima pravni temelj v zakonu, pogodbi ali drugem pravnem aktu. Tako stališče je namreč preozko. Protipravno ravnanje je vsako ravnanje (aktivno ali opustitev), ki odstopa od standarda (v tem primeru poklicne) skrbnosti in katerega predvidljiva posledica je nastanek škodnega dogodka oziroma škode (primerjaj II Ips 744/2007).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo: – da sta toženi stranki v roku 15 dni od dneva pravnomočnosti te sodbe dolžni solidarno plačati tožniku znesek 45.503,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.3.2008 dalje do plačila; višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (I. točka izreka) in – da sta toženi stranki dolžni solidarno plačati tožniku stroške postopka v višini 4.547,86 EUR v roku 15 dni od dneva pravnomočnosti sodbe, nato pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka po pooblaščencu, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da se izpodbijana sodba razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa tožniku naloži obveznost plačila pritožbenih stroškov. Navaja, da uporaba določila 187. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) ni utemeljena. V konkretnem primeru namreč drugo toženka ni izvajala nobenih gradbenih del na nepremičnini. Tudi sicer je tožena stranka izrecno prerekala obstoj podjemne pogodbe med B.B. in prvo toženko. Tožnik pa nasprotnega ni dokazal. Sodišče pa je zmotno zavrnilo uporabo določila 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju: ZDR), in sicer, ker razmerja tožnika z B.B. naj ne bi bilo mogoče primerjati z razmerjem delavca in delodajalca, saj naj bi šlo za medsebojno prijateljsko pomoč. Za presojo pod navedenim zakonskim okvirjem je namreč relevanten kriterij ali je tožnik v času povzročitve škode delal v korist oz. v interesu ter po navodilih in nadzorom B.B.-ja. Odgovor je pritrdilen. Sodna praksa je v podobnih primerih že zavzela stališče, da ne glede na to, da formalno ne gre za obstoj delovnega razmerja, razmerje, v katerem posameznik dela pod okriljem in v skladu z navodili drugega, šteti kot delovno razmerje oz. da glede na to, da gre za primerljivo razmerje, uporabiti pravno podlago glede odgovornosti, ki velja za delovno razmerje (II Ips 600/2003). V zvezi s krivdo tožena stranka navaja, da je skladno z ustaljeno sodno prakso pogoj za opredelitev neke opustitve kot protipravne nujno kršitev dolžnostnega ravnanja (II Ips 600/2003). Sodba je v tem delu neobrazložena do te mere, da toženi stranki krati pravico do vložitve učinkovitega pravnega sredstva. Ostaja namreč povsem nejasno, katero dolžnostno ravnanje naj bi tožena stranka prekršila in kje je tako ravnanje predpisano. Sodišče se je bilo dolžno opredeliti tudi do ugovora tožene stranke o tem, da sta toženki ravnali z vso dolžno skrbnostjo. V zvezi z vzročno zvezo opozarja, da gre v obravnavanem primeru za opustitveno ravnanje. Vzročna zveza v takih primerih pa načeloma ni očitna. Vzročnost tu ni naravna, pač pa pravna, med posledice opustitve zahtevane skrbnosti pa je treba šteti tisto škodo, ki jo namerava preprečiti pravilo, ki se vzpostavi v okoliščinah, v katerih po skrbnosti nastane (II Cp 2328/2008). Izpodbijana sodba v povezavi z navedenim nima prav nobenih razlogov, temveč zgolj navede, da do škodnega dogodka ne bi prišlo, če na kraju škodnega dogodka ne bilo bilo ostankov žic. Pri tem vprašanju pa bi se moralo opredeliti do vprašanja, kaj naj bi bil ratio legis (zaenkrat še nerazjasnjene) dolžne skrbnosti tožene stranke. Po drugi strani pa se sodba ne opredeli do zatrjevane in neprerekane opustitve tožnika - odsotnost pokrova pri delu z mulčerjem. V povezavi z navedenim je sodišče povsem pavšalno zavrnilo dokazni predlog z izvedencem. To pa onemogoča vsebinski dialog s sodiščem prve stopnje in zato ogroža tudi pravico do pritožbe. Glede na povedano v zvezi z vzročno zvezo ter ob upoštevanju t.i. prospektivne analize vzročnosti, je potrebno zaključiti, da je zatrjevana opustitev tožnika (neustrezno zavarovanje naprave s katero so se opravljala dela - odsotnost pokrova kosilnice) v konkretnem primeru nedvomno vplivala na verjetnost nastanka škodnega dogodka. Tak škodni dogodek je absolutno predvidljiva posledica takšnega nedopustnega ravnanja. Zato je v konkretnem primeru podana tudi adekvatna vzročna zveza. Pri tem pa je poudariti, da je mulčer nevarna stvar. V zvezi z višino odškodnine tožena stranka navaja, da primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih pokaže, da sta bili načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine pri odmeri odškodnine za telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti, materialnopravno zmotno upoštevani. V zvezi z odškodnino za telesne bolečine in za strah tožena stranka meni, da je pretirana. V zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, tožena stranka izpostavlja, da sodišče ni upoštevalo, da gre v primeru tožnika za alkoholika. Tožena stranka je podala pravočasen ugovor v smeri, da je k povečanju škode s svojim ravnanjem (alkoholizem) prispeval tudi sam tožnik. Do tega se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Trditev izvedenca, da v konkretnem primeru ni mogoče izključiti, da so motnje tožnika lahko posledica škodnega dogodka, pa nikakor ne morejo zadostovati za odmero odškodnine. Sodišče je bilo dolžno razmejiti, kakšen je bil prispevek tožnika samega k zmanjšanju njegove življenjske aktivnosti (II Ips 1094/2008). Smiselno enako tožena stranka zatrjuje tudi za odmerjeno škodo iz naslova tuje pomoči. Izvedenec je namreč zaslišan na naroku izrecno zavzel stališče, da bi tožnik že iz naslova alkoholizma potreboval tujo pomoč. Izpodbijana sodba navedenega ne upošteva in je v tem oziru povsem neobrazložena.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Podlago za tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine predstavljajo trditve v tožbi, da se je škodni dogodek pripetil, ko je tožnik pomagal lastniku vinograda in s traktorjem kosil oziroma muljčal travo v vinogradu. Med delom je v nekem trenutku zaslišal ropotanje, se obrnil in v obraz mu je priletel kos žice. Tožnik je zatrjeval, da se je del te žice, ki je gledala iz zemlje, navil okoli mulčerja, nato se je žica pretrgala in košček žice je tožniku predrl desno ličnico in se zaril v glavo. Tožnika so nato odpeljali v bolnišnico, od tam pa v Klinični center, kjer je bil operiran. Po tožbenih navedbah sta za nastalo škodo krivdno odgovorna oba toženca, saj je drugi toženec svoje delo (menjavo starega telefonskega droga, kar mu je naročil prvi toženec) opravil skrajno malomarno, ker po opravljenem delu ni odstranil vseh žic.

5. Glede na to, da je dela (odstranitev telefonskega droga) na nepremičnini, na kateri je prišlo do škodnega dogodka, drugo toženki naročila prva toženka, kar je bilo navajano že v odgovoru na tožbo in kar je potrdil tudi zaslišan kot priča M.B., zaposlen pri drugi toženki (listovna št. 57), je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo 187. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) in so drugačne trditve pritožbe zmotne.

6. Pritožba s svojimi navedbami ne uspe omajati ugotovitve sodišče prve stopnje, da tožnik ni bil v delovnem razmerju z lastnikom zemljišča, ampak da je šlo med njima za prijateljsko medsebojno pomoč (1). Glede na navedeno in dejstvo, da tožnik ne toži lastnika vinograda, ni bilo potrebno uporabiti določb Zakona o delovnih razmerjih, pri čemer zmotno vztraja tožena stranka.

7. Ne drži pritožbena navedba, da je povsem nejasno, katero dolžnostno ravnanje naj bi tožena stranka prekršila in kje je predpisano. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so delavci tožene stranke bili pri svojem delu neskrbni, da so pri zamenjavi droga očitno pustili dele starega droga, predvsem ostanke žice (ali kabla) v zemlji, da niso skrbno pregledali terena po opravljenem delu. Sodišče prve stopnje torej očita toženkama opustitev skrbnega ravnanja in ugotavlja, da je v posledici slednjega prišlo do obravnavanega škodnega dogodka. Da bi bilo neko ravnanje protipravno pa ni potrebno, da ima pravni temelj v zakonu, pogodbi ali drugem pravnem aktu. Tako stališče, kot ga zastopa tudi pritožba, je preozko (primerjaj II Ips 451/2010). Protipravno ravnanje je vsako ravnanje (aktivno ali opustitev), ki odstopa od standarda (v tem primeru poklicne) skrbnosti in katerega predvidljiva posledica je nastanek škodnega dogodka oziroma škode (primerjaj II Ips 744/2007). Z zaključkom, da je zgoraj opisano ravnanje neskrbno, se pritožbeno sodišče strinja. Delavci so videli tožnika, ki je delal na nepremičnini, na kateri je vinograd, torej so morali vedeti, da se na taki nepremičnini tudi kosi s kosilnico oz. se muljča, in da so zato ostanki žice v zemlji (lahko) nevarni. S tem, ko je ocenilo sodišče prve stopnje tako ravnanje za neskrbno, se je hkrati opredelilo tudi do trditve tožene stranke, da so ravnali z vso dolžno skrbnostjo. Zaradi takega ravnanja oz. neskrbnega ravnanja tožene stranke je prišlo do škodnega dogodka, saj je žica, ki so jo delavci druge toženke pustili v zemlji, ob delu z mulčerjem odskočila in se tožniku zarila v glavo. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo vse elemente odškodninske odgovornosti tožene stranke in drugačne trditve pritožbe ne držijo.

8. Res je tožena stranka (pravočasno) zatrjevala, da je tožnik delal z mulčerjem brez pokrova, vendar ne drži, da ta njena navedba ni bila prerekana (listovna št. 41/2) in tožnik je zaslišan tudi izpovedal, da je mulčer imel pokrov (zadnji odstavek na listovni št. 42). Torej tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik delal z mulčerjem brez pokrova. Zato tudi ni bilo potrebe po imenovanju izvedenca za stroje in opremo, ki naj bi odgovoril na vprašanje ali bi pokrov kosilnice oz. mulčerja preprečil škodljivo posledico. Poleg tega pa tudi ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje pavšalno zavrnilo navedeni dokazni predlog. Za to je podalo razloge (točka 10 na strani 8 sodbe).

9. Glede na navedeno so vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na temelj zahtevka, neutemeljene.

10. Tožnik je, kot ugotavlja sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja, v obravnavanem škodnem dogodku utrpel naslednje poškodbe: – rano, ki je segala v lobanjsko votlino s kovinskim tujkom v čelnem režnju možganov (huda telesna poškodba); – pretrgane plasti možganov, kar je povzročilo takojšnjo nezavest in oteklino možganovine ter drobne krvavitve v možganovini. Zaradi te poškodbe je bilo potrebno opraviti operacijsko odprtino v lobanji in odstraniti tujek, deloma so odstranili krvavitve in mrtvine možganov na udarjenih mestih v možganih (deloma so se resorbirale, deloma zabrazgotinile); – izliv krvi pod trdo možgansko opno (huda telesna poškodba), ko je bila prekinjena vsaj ena žila na površini možganov, kar je imelo za posledico takojšnje nabiranje krvi nad opno, stiskanje možganov in nezavest. Med operacijo so tožniku zaradi te poškodbe odstranili nabrano kri in zaustavili krvavitev; – odprt zlom zgornje čeljustnice desno (srednje huda telesna poškodba), ko je bila prekinjena kostna kontinuiteta zgornje čeljusti v predelu sinusa. To je imelo za posledico takojšnjo deformacijo obraza in krvavitev v obnosne votline ter oslabitev zobnega organa. Rano so morali oskrbeti in odstraniti kostne drobce; – odprt zlom desne sečne kosti (srednje huda telesna poškodba), kjer je bila prekinjena kontinuiteta desne senčnice, ni pa bilo posebnega zdravljenja; – rane na obrazu (lahka telesna poškodba) (rane=prekinitev vseh treh slojev kože in podkožja, kar je povzročilo bolečine in zunanjo krvavitev), ki so jih kirurško oskrbeli. Zaceljene rane imajo sedaj brazgotinsko tkivo, ki nima več enakih bioloških lastnosti kot normalna koža (je manjvredno).

11. Odločitev o višini odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem (18.000,00 EUR) ter za prestani strah (4.000,00 EUR) ni pavšalna, kot trdi pritožba. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje o intenziteti bolečin in o njihovem trajanju ter o nevšečnostih med zdravljenjem (2), ki jih je pretrpel tožnik in o intenziteti ter trajanju strahu (3), česar pritožba ne prereka, je mogoče ugotoviti, da se iz teh naslovov odmerjena odškodnina ustrezno umešča med zneske odškodnin, ki so bili v sodni praksi prisojeni v vrednostno primerljivih primerih (primerjaj VS RS II Ips 878/2009). Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki sta: - načelo individualizacije višine odškodnine, v središču katerega je konkretni oškodovanec ter obseg in intenziteta njegovega telesnega in duševnega trpljenja, ter - načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki upošteva objektivne materialne možnosti družbe in se odraža v razponih odškodnin, ki jih sodna praksa priznava v podobnih škodnih primerih, s čimer se uresničujeta tudi načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, sta bili v konkretni zadevi torej pravilno upoštevani.

12. V zvezi z odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (21.000,00 EUR) je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da je tožnik (4) zaradi škodnega dogodka postal epileptični bolnik, da ima motnje ravnotežja, da je oviran pri hoji po neravnih površinah, zaradi prizadete zunanjosti je oviran pri navezovanju stikov z ljudmi, in da je oviran pri grizenju in žvečenju hrane ter pri britju. Da bi bil tožnikov alkoholizem (so)vzrok za navedene posledice, kot to želi prikazati pritožba, ne drži. To je jasno pojasnil izvedenec, kot je to v izpodbijano sodbo povzelo tudi sodišče prve stopnje in je sodišče tako tudi odgovorilo na ugovore tožene stranke (razlogi v 14. točki obrazložitve) in drugačne pritožbene trditve ne držijo. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje je tožnik omejen pri vsakodnevnih, običajnih opravilih, kar pomeni, da so obravnavane duševne bolečine vsakodnevno stalno prisotne. Da je ta tožnikova omejenost velika, kaže tudi dejstvo, da tožnik zaradi poškodbene epilepsije potrebuje vsakodnevno tujo pomoč, in sicer dve uri in petnajst minut dnevno. Tožnik zaradi posledic škodnega dogodka torej ni več zmožen samostojnega življenja. Vse navedeno pa kaže na to, da je tudi odškodnina za to obliko škode ustrezno umeščena med zneske odškodnin, ki so bili v sodni praksi prisojeni v vrednostno primerljivih primerih.

13. Sodišče prve stopnje je upoštevaje mnenje izvedenca ugotovilo (16. točka obrazložitve), da tožnik potrebuje 4,5 ure dnevno tujo pomoč, pri čemer 50 % tuje pomoči potrebuje zaradi poškodbene epilepsije in da je primerna odškodnina 4,00 EUR na uro. Vse navedeno je pravilno upoštevalo tudi pri odločitvi glede dosojene višine odškodnine za tujo pomoč in tako ugotovilo, da bi bil tožnik upravičen do zneska 3.195,00 EUR, vendar ker je sodišče vezano na višino postavljenega tožbenega zahtevka, je tožniku priznalo vtoževani znesek 2.503,76 EUR (glej razloge podane v 16. točki na 12 strani sodbe) in drugačne pritožbene trditve ne držijo.

14. Glede na vse povedano in upoštevaje, da pritožbeno sodišče ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku: v nadaljevanju: ZPP), je bilo potrebno neutemeljeno pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

op. št. 1: To sta izpovedala tako lastnik vinograda in njegova žena, kot tudi tožnik.

op. št. 2: 3 dni neprestanih hudih bolečin (jemanje Dipidolorja in povečana doza Lekadola), 8 dni je trpel občasne hude bolečine (ob pritisku na celeče se poškodbe ob preiskavah), skupaj so hude bolečine trajale tri tedne; srednje hude bolečine so trajale 14 dni, neprestane lahke bolečine 14 dni in občasne lahke bolečine še sedaj. Nevšečnosti med zdravljenjem so: 30 dnevna hospitalizacija, od tega 2 dni v enoti intenzivne terapije (stalna meritev življenjskih funkcij, dobivanje tekočin in hranljivih snovi po infuzijskem sistemu), 3 dni jemanja antibiotikov (Efloran, Tolycar), bil je izpostavljen ionizirajočemu žarčenju (RTG, CT), ki ustreza letni dozi; 3 dni ni mogel vstati iz postelje (osebna higiena in fiziološke potrebe s pomočjo negovalnega osebja in v prisotnosti ostalih bolnikov - neprijetno), 19 pregledov pri specialistih in splošnem zdravniku (zamudno in neprijetno zaradi preiskav), 1-krat operiran v splošni anesteziji (uvajanje in bujenje, prejemanje organizmu škodljive snovi), 1 leto je imel motnje zbranosti, spomina, čustvovanja, zmanjšano sposobnost za intelektualno delo, 1 mesec ni mogel gristi trde hrane, 14 dni kateter za odvajanje urina, jemanje sintetičnega hormona nadledvične žleze, prejemanje sredstva za odvajanje vode, 3 dni povišana telesna temperatura, 1 teden hoja s podporo fizioterapevtov, 1 mesec je izvajal fizioterapijo v bolnišnici, rehabilitacijskem zavodu in doma (zamudno in neprijetno), 3 tedne krvav iztok iz nosu in ust, operacija rane na licu v lokalni anesteziji (neugodno in boleče).

op. št. 3: Šlo je za veliko intenziteto strahu (saj je imel hujšo poškodbo glave, tožnik je izkazoval znake depresivnosti, zaradi česar je jemal za to ustrezna zdravila) v trajanju leta in pol. op. št. 4: Tožnik je rojen 10.3.1950, škodni dogodek pa se je zgodil 9.9.2006.