Jedro

Ureditev odpovednega roka za primer odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, podane s strani delodajalca (drugi odstavek 92. člena ZDR), velja na podlagi tretjega odstavka 73. člena ZDR tudi za primere, ko delavec po spremembi delodajalca odpove pogodbo o zaposlitvi zaradi objektivnega poslabšanja pravic pri delodajalcu prevzemniku.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku 14. 9. 2006. Hkrati je zavrnilo zahtevek za vrnitev tožnika na delo, priznanje neprekinjene delovne dobe in plačilo nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je z ugotovljeno samovoljno in neupravičeno odsotnostjo tožnika z dela od 4. 9. 2006 dalje in s tem, da se glede te odsotnosti in nezakonitosti izredne odpovedi tožnik ne more uspešno sklicevati na odpoved pogodbe o zaposlitvi s svoje strani z dne 7. 8. 2006, ki je bila vezana na 75-dnevni odpovedni rok, med katerim je bil dolžan opravljati delo v skladu z delovnim razporedom tožene stranke.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da bi moralo sodišče upoštevati, da je sam podal toženi stranki že dne 4. 8. 2006 odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka prejela 7. 8. 2006, in da bi mu moralo na podlagi te odpovedi delovno razmerje prenehati po poteku 30-dnevnega odpovednega roka, to je 7. 9. 2006. Tako na dan sporne izredne odpovedi 14. 9. 2006 pri toženi stranki že ni bil več v delovnem razmerju, tako, da je bila izredna odpoved tožene stranke brezpredmetna. Ker tožena stranka doslej datuma prenehanja delovnega razmerja na podlagi njegove odpovedi še ni ugotovila, bi moralo sodišče ugoditi tudi njegovemu zahtevku za reintegracijo in plačilo nadomestila plače. 4. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – prečiščeno besedilo – Ur. l. RS, št. 73/07) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki od 15. 6. 2006 na podlagi spremembe delodajalca v smislu 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) in da je dne 7. 8. 2006 podal toženi stranki odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu določb tretjega odstavka 73. člena ZDR, to je zaradi poslabšanja pravic in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu prevzemniku. Teh ugotovitev tudi glede njihovih pravnih opredelitev tožnik v reviziji ne izpodbija.

8. Revizija pravilno ugotavlja, da je za presojo zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku 14. 9. 2006, pravno pomembno, ali je bil tožnik tega dne še zaposlen pri toženi stranki, ali pa mu je delovno razmerje na podlagi njegove odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 8. 2006 že pred tem prenehalo.

9. Če delavec po spremembi delodajalca zaradi poslabšanja pravic iz pogodbe o zaposlitvi odpove pogodbo o zaposlitvi pri delodajalcu prevzemniku, ima na podlagi tretjega odstavka 73. člena ZDR enake pravice, kot če pogodbo o zaposlitvi odpove delodajalec iz poslovnih razlogov. Pri določanju odpovednega roka in pravici do odpravnine se pri tem upošteva delovna doba delavca pri obeh delodajalcih.

10. Pravice in obveznosti v zvezi z minimalnim odpovednim rokom v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalca iz poslovnih razlogov določa drugi odstavek 92. člena ZDR in dolžino odpovednega roka veže na delovno dobo pri delodajalcu. Čeprav gre za posebno ureditev odpovednega roka za primer odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, podane s strani delodajalca, velja taka ureditev odpovednega roka na podlagi tretjega odstavka 73. člena ZDR tudi za primere, ko delavec po spremembi delodajalca odpove pogodbo o zaposlitvi zaradi objektivnega poslabšanja pravic pri delodajalcu prevzemniku. Kolikor je dolžina minimalnega odpovednega roka na podlagi teh določb drugačna, je v primeru delavčeve odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi poslabšanja pravic pri delodajalcu prevzemniku izključena uporaba določb prvega odstavka 92. člena ZDR o 30-dnevnem oziroma ustrezno daljšem odpovednem roku, predvidenem v pogodbi o zaposlitvi ali kolektivni pogodbi, za primer siceršnje odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delavca.

11. Ker je sodišče ugotovilo, da je tožnik pri delodajalcu prenosniku in toženi stranki, kot delodajalcu prevzemniku, dopolnil preko 20 let delovne dobe, tako da je imel na podlagi tretje alinee drugega odstavka 92. člena ZDR minimalni odpovedni rok 75 dni, je sodišče pravilno ugotovilo, da je bil ne glede na njegovo odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 8. 2006 na dan podaje sporne izredne odpovedi dne 14. 9. 2006 še vedno zaposlen pri toženi stranki, saj 75-dnevni odpovedni rok na podlagi njegove odpovedi še ni potekel. Zato mu je s tega vidika tožena stranka lahko podala izredno odpoved, oziroma s tega vidika izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila nezakonita.

12. Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlog ni podan. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.