Jedro

Tožena stranka tožniku ni odobrila koriščenja letnega dopusta, kar pomeni, da je z dela izostal neupravičeno in mu je zakonito prenehalo delovno razmerje na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe, tožena stranka pa sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 9. 2006 nezakonita in da mu delovno razmerje še naprej obstoji z vsemi pravicami in obveznostmi. Posledično je v tej točki zavrnilo tudi njegov tožbeni zahtevek, na podlagi katerega naj bi ga bila dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo, mu obračunati bruto plačo v znesku 1.524,89 EUR, vplačati davke in prispevek, izplačati neto plačo ter mu vpisati delovno dobo v delovno knjižico, kot če bi še naprej delal po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 8. 2004, v 8 dneh in pod izvršbo. V 2. točki izreka je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen zavrnilni del, se iz pritožbenih razlogov napačne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb postopka pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma da ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku, vse stroške postopka pa naloži v plačilo toženi stranki, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe do plačila. V pritožbi navaja, da bi tožena stranka morala izpodbijati tožnikovo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal na podlagi 73. člena ZDR. Na podlagi njegove odpovedi bi mu delovno razmerje prenehalo 7. 9. 2006, zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je podala tožena stranka, nezakonita. Tožnik ni bil dolžan dokazovati, da je bil s toženo stranko sklenjen dogovor o izrabi letnega dopusta. Tožnik elektronske pošte z dne 16. 8. 2006 ni prejel. Izpodbijane sodbe se ne da preizkusiti niti zato, ker v njej ni obrazloženo, zakaj je bil zavrnjen denarni del njegovega tožbenega zahtevka.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v okviru katerega je izvedlo vse odločilne dokaze in ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva, utemeljeno zaključilo, da je tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 9. 2006 neutemeljen. Posledično je pravilno zavrnilo tudi preostali del njegovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na reintegracijo, na vpis manjkajoče delovne dobe v delovno knjižico in na obračun ter izplačilo pripadajočih plač za čas po prenehanju delovnega razmerja. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pri podaji izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi spoštovala določbo drugega odstavka 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) in tožniku zagovor tudi omogočila. To ugotovitev je prvostopenjsko sodišče obrazložilo na strani 4 in 5 obrazložitve izpodbijane sodbe, s takšno obrazložitvijo pritožbeno sodišče v celoti soglaša in se v izogib ponavljanju nanjo le sklicuje. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik odobritev letnega dopusta za obdobje od 4. 9. 2006 dalje, ko mu je tožena stranka očitala neupravičene izostanke z dela, pridobiti od tožene stranke, ne pa od prejšnjega delodajalca A. d.d, od katerega je tožnik na podlagi 73. člena ZDR prešel k toženi stranki. V postopku ni bilo ugotovljeno, da bi tožena stranka tožniku odobrila koriščenje vsega letnega dopusta, torej tudi za obdobje od 4. 9. 2006 dalje (tožnik je bil po elektronski pošti dne 16. 8. 2006 izrecno obveščen, da bo na dopustu od 17. 8. 2006 do vključno 1. 9. 2006 in da je njegov prvi delovni dan po dopustu 4. 9. 2006 – B5). Na podlagi izpovedb zakonite zastopnice tožene stranke in priče A.K. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je za delavce, ki so delali v dislociranih enotah (v takšni enoti je delal tudi tožnik) dopust odobraval preko elektronske pošte. Tožnik je sicer zatrjeval, da naj bi mu direktorica tožene stranke odobrila koriščenje vsega dopusta v trajanju 36 dni, vendar je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedb zakonite zastopnice tožene stranke ter zgoraj navedene priče in na podlagi listinskih dokazov (B5, B6) ugotovilo, da je tožena stranka tožniku odobrila koriščenje letnega dopusta le do petka, 1. 9. 2006. Sodišče prve stopnje je v postopku nadalje ugotovilo, da je tožnik bil seznanjen z elektronsko pošto zakonite zastopnice tožene stranke z dne 16. 8. 2006, ki se je nanašala na odobritev njegovega letnega dopusta. Ker je način odobravanja letnih dopustov v pristojnosti delodajalca (165. člen ZDR), ker je na podlagi 163. člena ZDR letni dopust mogoče izrabiti v več delih, s tem, da mora en del trajati najmanj dva tedna, kar je tožena stranka tudi upoštevala (saj mu je dopust odobrila za obdobje od 17. 8. 2006 do vključno 1. 9. 2006 – B5), je pritožbeno sodišče utemeljeno zaključilo, da je tožnik v obdobju od 4. 9. 2006 dalje izostal z dela pri toženi stranki iz neupravičenih razlogov. Takšna kršitev pogodbene obveznosti pa predstavlja razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 2. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da so bili za sporno izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podani tudi razlogi iz prvega odstavka 110. člena ZDR, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti te izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot tudi tožbeni zahtevek, ki se je nanašal na reintegracijo in reparacijo.

Neutemeljena je pritožbena navedba tožnika, da bi tožena stranka morala izpodbijati tožnikovo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki naj bi jo ta podal na podlagi 73. člena ZDR. Veljavna delovnopravna zakonodaja delodajalcu ne daje pravne podlage, da bi izpodbijal odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo poda delavec. Tretji odstavek 204. člena ZDR namreč določa, da lahko ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca delavec zahteva v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem. Neutemeljeno je nadalje pritožbeno zatrjevanje tožnika, da je imela odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnik podal na podlagi določbe tretjega odstavka 73. člena ZDR, značilnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Odpoved pogodbe o zaposlitvi po 73. členu ZDR, ki jo lahko poda delavec v primeru, če se pri delodajalcu prevzemniku iz objektivnih razlogov poslabšajo pravice iz pogodbe o zaposlitvi, ima značilnosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, kar jasno izhaja iz citirane določbe. Na podlagi te odpovedi ima namreč delavec enake pravice, kot če pogodbo o zaposlitvi odpove delodajalec iz poslovnih razlogov (pravica do odpravnine, odpovedni rok). Glede na to je nadalje neutemeljena pritožbena trditev tožene stranke, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz člena 73/3 ZDR prenehalo z vročitvijo te odpovedi toženi stranki. Dejstvo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnik podal toženi stranki po členu 73/3 ZDR, redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, je razvidno tudi iz dopisa tožnika, ki ga je na toženo stranko naslovil dne 4. 8. 2006 (A5), v katerem zatrjuje, da mu zaradi te redne odpovedi pripadajo vse pravice, povezane s takšno odpovedjo, zlasti pa pravica do odpravnine iz 109. člena ZDR. Ob upoštevanju navedenega so neutemeljene pritožbene navedbe tožnika, da mu tožena stranka izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi sploh ne bi smela izdati, ker naj bi mu delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo že 7. 8. oziroma 7. 9. 2006 na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz člena 73/3 ZDR. V dopisu z dne 23. 8. 2006 (B6) tožnik tudi navaja, da je odpovedni rok znašal 150 dni v skladu z določbo 92/2 člena ZDR in da je pripravljen skleniti s toženo stranko dogovor o odškodnini namesto odpovednega roka. Tudi iz navedenega dopisa izhaja, da bi tožniku na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal na podlagi člena 73/3 ZDR, delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo s potekom 150 dnevnega odpovednega roka (razen če bi se s toženo stranko dogovoril o izplačilu odškodnine namesto odpovednega roka). V tem dopisu je pojasnil, da tožena stranka nima podlage za odrejanje dopusta tožniku z elektronsko pošto z dne 16. 8. 2006, ker naj bi tožnik na delo pri toženi stranki ponovno prišel 2. 10. 2006. Iz pritožbenih navedb tožnika izhaja, da je tožena stranka tožnikovo odpoved prejela 7. 8. 2006 in da mu pripada odpravnina za 20 let in 8 mesecev delovne dobe pri obeh delodajalcih. Iz tožbenih navedb in iz pogodbe o zaposlitvi (B1) je razvidno, da je bil tožnik pri prejšnjem delodajalcu zaposlen od 15. 1. 1986 dalje za nedoločen čas, kar pomeni, da je imel v času podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi po členu 73/3 ZDR dejansko več kot 20 let delovne dobe pri obeh delodajalcih. Na podlagi člena 92/2 ZDR je torej znašal minimalni odpovedni rok 75 dni, tako da je bila izpodbijana izredna odpoved podana v času, ko je bil tožnik še v delovnem razmerju pri toženi stranki. Pravilnost ugotovitve, da se pri določanju odpovednega roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 73/3 členu ZDR upošteva določba člena 92/2 ZDR in ne določba člena 92/1 ZDR (kar smiselno izhaja iz tožnikovih pritožbenih navedb) izhaja tudi iz člena 73/2, 2. stavek, kjer je jasno določeno, da se pri določanju odpovednega roka in pravice do odpravnine upošteva delovna doba delavca pri obeh delodajalcih (delodajalcu prenosniku in delodajalcu prevzemniku). Po členu 92/2 ZDR je minimalni odpovedni rok odvisen od delovne dobe delavca pri delodajalcu, medtem ko je odpovedni rok po členu 92/1 ZDR znašal 30 dni (ne glede na delovno dobo), če ni s pogodbo o zaposlitvi ali kolektivno pogodbo dogovorjen daljši odpovedni rok (vendar ne daljši kot 150 dni). Protispisno je tudi pritožbeno zatrjevanje tožnika, da elektronske pošte z dne 16. 8. 2004 ni prejel, saj iz izvedenih dokazov izhaja prav nasprotno. Iz dopisa z dne 23. 8. 2006 (B6), ki jo je na toženo stranko naslovil tožnik, je jasno razvidno, da je tožnik s tem dopisom odgovoril na elektronsko pošto tožene stranke z dne 16. 8. 2006. Ker je sodišče prve stopnje zavrnilo del tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ta del tožbenega zahtevka pa je predstavljal temelj za vtoževano reintegracijo in reparacijo, je neutemeljena pritožbena trditev tožnika, da je podana absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo denarni del njegovega tožbenega zahtevka.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe prvostopenjskega sodišča (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Ker odgovor na pritožbo tožene stranke ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tožena stranka sama krije svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.