Jedro

Pravico iz zavarovanja posameznik lahko uveljavi, ko zanjo izpolni pogoje, ki jih določa zakon, veljaven ob nastopu zavarovalnega primera. Tožnik pravice do pokojnine v času veljave ZPIZ-1 ni pridobil, ker ni izpolnjeval pogojev za njeno priznanje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za odpravo odločb toženca, št. 14 9525422 z dne 3. 8. 2015 in 9525422 z dne 26. 1. 2016, da se tožniku od 23. 7. 2015 prizna starostna pokojnina v višjem znesku zaradi upoštevanja višjega odmernega odstotka ter da je toženec dolžan odločiti o višini in izplačilu pokojnine v roku 30 dni. Presodilo je, da je toženec pravilno upošteval določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/12 in nadaljnji) in ne Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-l, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadaljnji), saj v času njegove veljave tožnik ni izpolnil pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi razlogi sodišča prve stopnje, zato je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se, da mu je bila odmerjena pokojnina po določbah ZPIZ-2, saj je upoštevano najugodnejše 21-letno povprečje plač iz obdobja od 1974 do 1994. Zato bi mu morala biti odmerjena pokojnina v višini 54% pokojninske osnove. Z odločitvijo so bile kršene določbe 14., 50. člena in 155. člena Ustave RS. V nasprotju s temi določbami je toženec tožniku priznal manjši obseg pravic od pričakovanih in mu odmeril pokojnino po manj ugodnih pogojih. Odmera pokojnine po ZPIZ-2 z nižjim odmernim koeficientom pomeni retroaktiven in s tem protiustaven poseg v pridobljene oziroma pričakovane pravice. Toženec bi moral ob smiselni uporabi prehodnih določb ZPIZ-2 tožniku odmeriti pokojnino po ugodnejših pogojih ZPIZ-1. Sklicuje se tudi na informativni izračun iz leta 2009, v katerem je bil uporabljen 54 odstotek za odmero pokojnine. Revizijsko sodišče naj po ugotovitvi, da so določbe ZPIZ-2 protiustavne, prekine postopek ter začne postopek pred ustavnim sodiščem. To še zlasti glede na slabo premoženjsko stanje tožnika, ki mu ne omogoča niti dostojnega preživetja.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Revizija uvodoma pavšalno uveljavlja obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih v nadaljevanju ne konkretizira oziroma obrazloži. Zaradi narave revizije kot izrednega pravnega sredstva samo formalno zatrjevanje bistvenih kršitev določb postopka, ki ni obrazloženo, ne zadošča za revizijski preizkus.

7. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

8. Toženec je tožniku z odločbo z dne 3. 8. 2015 odmeril starostno pokojnino po določbah ZPIZ-2. Pokojninska osnova je bila izračunana na podlagi najugodnejšega 21-letnega povprečja plač oziroma zavarovalnih osnov iz obdobja 1974 do 1994. Tožnik je do uveljavitve pravice do starostne pokojnine dopolnil 63 let, 5 mesecev starosti in 24 let, 9 mesecev in 2 dni pokojninske dobe. Zaradi prepričanja, da bi mu morala biti starostna pokojnina odmerjena po ZPIZ-1, ki je veljal v obdobju 1974 do 1994, iz katerega so bile upoštevane plače kot podlaga za oblikovanje pokojninske osnove in zato pokojnina odmerjena v višini 54%, je vložil pritožbo. Toženec jo je z odločbo z dne 26. 1. 2016 zavrnil. 9. V zvezi s tako ugotovljenim dejanskim stanjem sta sodišči druge in prve stopnje pravilno izhajali iz določb ZPIZ-2. 37. člen ZPIZ-2 določa, da znaša odstotek za odmero starostne pokojnine za 15 let zavarovalne dobe za moškega 26%, za vsako nadaljnje leto pa 1,25%. Če pokojninska doba ne znaša eno leto, znaša pa vsaj šest mesecev, znaša odmerni odstotek 0,63. Na tej podlagi in ob upoštevanju podatkov o pokojninski dobi tožnika, je pravilen odstotek za odmero 37,88. 10. Revizija se neutemeljeno zavzema, da je treba kot pravno podlago za odločitev uporabiti ZPIZ-1. V prehodnih in končnih določbah ZPIZ-2 je urejeno varstvo pravic, pridobljenih po prejšnjih predpisih, varstvo pričakovanih pravic ter varstvo pričakovanih pravic za brezposelne, delovne invalide in prejemnike poklicne pokojnine. Tožnik ni bil uživalec pravic po prejšnjih predpisih, zato varstvo iz 389. člena ZPIZ-2 zanj ne velja. Prav tako postopka ni začel pred uveljavitvijo tega zakona, da bi se lahko na podlagi 390. člena ZPIZ-2 uporabil ZPIZ-1. Tožnik tudi ne sodi v skupino, ki jo ureja 391. člen ZPIZ-2. Gre za varstvo pričakovanih pravic oseb, ki so do uveljavitve ZPIZ-2 izpolnile pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po prej veljavnih predpisih. Tožnik je bil brezposelna oseba, vendar ni imel pravic iz zavarovanja za primer brezposelnosti, ni imel statusa delovnega invalida oziroma drugih pogojev, ki jih določa 394. člen ZPIZ-2, in kar bi narekovalo uporabo ZPIZ-1. 11. Neutemeljeno je sklicevanje na informativni izračun iz leta 2009, ki se v posameznih elementih razlikuje od izračuna po ZPIZ-2. Sprememba se nanaša tako na odmerni odstotek kot tudi na oblikovanje pokojninske osnove. Ta se določa z uporabo valorizacijskih količnikov, ki se po ZPIZ-2 oblikujejo drugače, in sicer tako, da znaša količnik za zadnje leto 1. Uporaba bistveno nižjih valorizacijskih količnikov po ZPIZ-1 bi za tožnika pomenila bistveno nižjo pokojninsko osnovo, kar je razvidno iz izračuna iz leta 2009, uporabljen pa bi bil višji odmerni odstotek. Ni pa mogoče uporabiti odmernih odstotkov po ZPIZ-1 in elementov za oblikovanje pokojninske osnove po ZPIZ-2. Vztrajanje tožnika, da je treba v njegovem primeru uporabiti ZPIZ-1 tudi zato, ker je najugodnejše 21-letno povprečje iz obdobja 1974 do 1994, je neutemeljeno, saj ZPIZ-1 v tistem obdobju ni veljal; uporabljati se je začel 1. 1. 2000. 12. Prav tako niso utemeljene očitane kršitve določb Ustave. Pravico iz zavarovanja posameznik lahko uveljavi, ko zanjo izpolni pogoje, ki jih določa zakon, veljaven ob nastopu zavarovalnega primera. Tožnik pravice do pokojnine v času veljave ZPIZ-1 ni pridobil, ker ni izpolnjeval pogojev za njeno priznanje. Zato je neutemeljen očitek o posegu v njegove pridobljene pravice. Prav tako ne gre za poseg v pričakovane pravice. Pokojninska in druga zakonodaja se mora prilagajati spremenjenim gospodarskim in družbenim razmeram, kar ima za posledico prilagajanje oziroma spreminjanje pravic. Ustavno sodišče je že večkrat poudarilo, da ima zakonodajalec na področju socialne varnosti široke možnosti pravnega urejanja. Pravica do pokojnine je urejena v 50. členu Ustave RS, njena vsebina je določena z zakonom. Ustava pa ne preprečuje, da bi zakon spreminjal prej določene pravice z učinkom za naprej, če te spremembe ne nasprotujejo z ustavo določenim načelom. Zato se obseg pravic, določenih z zakonom, lahko tudi zmanjša z veljavnostjo za naprej in to ne pomeni ustavno nedopustnega posega.

13. Tožnik izpostavlja svoje slabo socialno stanje. Navedeno za odločitev v tej zadevi ni odločilno. Pravica do pokojnine je pravica iz zavarovanja, kar pomeni, da je njena pridobitev odvisna od dopolnjene pokojninske dobe, pridobljene na podlagi plačanih oziroma obračunanih prispevkov. Zato na njeno pridobitev, višino in izplačevanje premoženjsko oziroma socialno stanje ne vpliva.

14. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.