Jedro

V prvem odstavku 37. člena ZPIZ-2 je določeno, da je odstotek za odmero starostne pokojnine za 15 let zavarovalne dobe za moškega 26 %, za vsako nadaljnje leto pa v višini 1,25 %. Če pokojninska doba ne znaša 1 leto, znaša pa vsaj 6 mesecev, znaša odmerni odstotek 0,63 % (peti odstavek 37. člena ZPIZ-2). Za pokojninsko dobo 24 let je toženec starostno pokojnino tožniku odmeril v višini 37,25 %, za preostalo dobo 9-ih mesecev in 2-eh dni pa dodatno 0,63 % pokojninske osnove. Tako je za dopolnjeno pokojninsko dobo 24 let, 9 mesecev in 2-eh dni, odmerni odstotek znašal 37,88 %. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bil odmerni odstotek v tožnikovem primeru določen pravilno in zakonito.

Ker tožnik ni izpolnil pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-1 do 31. 12. 2012, niti ni izkazano, da bi na ta dan imel kateregakoli od statusov določenih v 394. členu ZPIZ-2, za odmero pokojnine, ki je bila ugotovljena v informativnem izračunu v višini 54 % na podlagi ZPIZ-1, ni nobene podlage.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ...z dne 3. 8. 2015 in št. ... z dne 26. 1. 2016 in da se tožniku za čas od 23. 7. 2015 prizna starostna pokojnina v povišanem znesku ob upoštevanju višjega odmernega odstotka ter da mu je toženec dolžan odločiti o višini in izplačilu pokojnine v roku 30 dni s posebnim upravnim aktom po pravnomočnosti sodbe.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvene kršitve določb postopka s predlogom, da se z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov izvede druga procesna dejanja, ki so potrebna za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja in opravi procesna dejanja, s katerimi se odpravijo ugotovljene bistvene kršitve določb postopka ter se mu prizna starostna pokojnina v povišanem znesku ob upoštevanju 54 % odmernega odstotka oziroma ob uporabi 156. člena Ustave RS, če pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, postopek prekine in začne postopek pred Ustavnim sodiščem RS. Hkrati predlaga, da se ga v skladu z določbami Zakona o sodnih taksah, oprostijo stroški postopka. Navaja, da sodišče ni upoštevalo, da se mu pokojnina odmeri v višini 54 % pokojninske osnove, izračunane na podlagi dohodkov iz obdobja od leta 1974 do 1998 po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) in ne po Zakonu po pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2) v višini 37,88 %. Sklicuje se na 155. člen Ustave RS in poudarja, da zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj. Meni, da je ta odmera posegla po že pridobljenih pravicah iz ZPIZ-1, ki je določal 54 % odmerni odstotek. Vztraja, da gre za pridobljene pravice. Zato je nesprejemljivo in protiustavno tudi dejstvo, ki ga navaja sodišče. Dodatno navaja, da je bila izbrisana njegova firma A. d.o.o., zaradi česar je pristal na Zavodu RS za zaposlovanje kot direktor brez nadomestila. Zato ima samo 24 let in 9 mesecev pokojninske dobe. Zanj je nesprejemljivo, da je ZPIZ-2 določil pokojnino v višini 407,00 EUR za plačljivo dobo 21-ih let, kar je le 100,00 EUR več od socialne pomoči. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev Ustave RS. Sodba je obširno in temeljito obrazložena z vsemi dejanskimi in relevantnimi, materialnimi ter ustavno pravnimi razlogi.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine pri tožencu vložil dne 1. 7. 2015 in da je do uveljavitve pravice do starostne pokojnine dopolnil 63 let, 5 mesecev in 2 dni starosti in 24 let, 9 mesecev in 2 dni pokojninske dobe. Navedena dejstva so za rešitev sporne zadeve bistvena. Tožnik je na podlagi dopolnjene starosti ter ob upoštevanju beneficirane dobe ter posledično do znižanja starostne meje in pokojninske dobe v takšnem trajanju pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine izpolnil izključno le po 27. členu v zvezi s 398. členom ZPIZ-2, s tem pa tudi po ZPIZ-2 pogoje za določitev odmernega odstotka.

6. V prvem odstavku 37. člena ZPIZ-2 je določeno, da je odstotek za odmero starostne pokojnine za 15 let zavarovalne dobe za moškega 26 %, za vsako nadaljnje leto pa v višini 1,25 %. Če pokojninska doba ne znaša 1 leto, znaša pa vsaj 6 mesecev, znaša odmerni odstotek 0,63 % (peti odstavek 37. člena ZPIZ-2). Za pokojninsko dobo 24 let je toženec starostno pokojnino tožniku odmeril v višini 37,25 %, za preostalo dobo 9-ih mesecev in 2-eh dni pa dodatno 0,63 % pokojninske osnove. Tako je za dopolnjeno pokojninsko dobo 24 let, 9 mesecev in 2-eh dni, odmerni odstotek znašal 37,88 %. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bil odmerni odstotek v tožnikovem primeru določen pravilno in zakonito.

7. V predhodnih in dokončnih določbah 391. člena ZPIZ-2 je uzakonjeno načelo varstva pričakovanih pravic za tiste osebe, ki so do uveljavitve tega zakona, to je do 31. 12. 2012, izpolnile pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Po tej določbi bi lahko pravico do starostne pokojnine po ZPIZ-1 zavarovanec uveljavil tudi po 1. 1. 2013, če bi do 31. 12. 2012 izpolnil pogoje določene v 36. členu ZPIZ-1. Tožnik rojen 23. 2. 1952 je bil na dan 31. 12. 2012 star 60 let in 10 mesecev ter je imel 24 let, 9 mesecev in 2 dni pokojninske dobe in pogojev po 36. členu ZPIZ-1, ni izpolnjeval. Tako, da na dan 1. 7. 2015 oziroma 23. 7. 2015, ko je uveljavljal pravico do starostne pokojnine, te pravice ni mogel uveljaviti po ZPIZ-1. 8. Da bi tožnik pogoje po ZPIZ-1 izpolnil šele na dan 23. 1. 2014, ko bi dopolnil 61 let in 11 mesecev, izhaja tudi iz informativnega izračuna z dne 2. 7. 2009. V tem informativnem izračunu je navedeno, da bi bil odmerni odstotek 54 %, vendar pa bi ta odstotek veljal le pod pogojem, da bi na dan 23. 1. 2014 še vedno veljal ZPIZ-1. ZPIZ-1 pa je že dne 31. 12. 2012 prenehal veljati, saj je s 1. 1. 2013 začel veljati ZPIZ-2. 9. V informativnem izračunu je toženec tožnika tudi izrecno obvestil, da gre za informativni izračun in da ga ni mogoče uporabiti v postopku za priznanje pravice do starostne pokojnine (priloga A3). Informativni izračun namreč zaradi svoje informativne narave nima nobenih pravnih posledic ne za toženca in ne za tožnika.

10. Ker tožnik ni izpolnil pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-1 do 31. 12. 2012, niti ni izkazano, da bi na ta dan imel kateregakoli od statusov določenih v 394. členu ZPIZ-2, za odmero pokojnine, ki je bila ugotovljena v informativnem izračunu v višini 54 % na podlagi ZPIZ-1, ni nobene podlage.

11. Kot izhaja iz upravnega spisa, je tožnik dne 26. 11. 2013, ko je že veljal ZPIZ-2, pri tožencu ponovno zahteval informativni izračun o datumu izpolnitve pogojev. Tedaj mu je toženec, ker je že veljal ZPIZ-2, v informativnem izračunu ugotovil, da bo pogoje po ZPIZ-2 izpolnil 23. 7. 2015, ko bo dopolnil 63 let in 5 mesecev, ter z znižanjem starostne meje zaradi štetja zavarovane dobe s povečanjem v trajanju enega leta in enega meseca ter z upoštevanjem 24 let, 9 mesecev in 2-eh dneh pokojninske dobe. Iz te pisne informacije tudi jasno izhaja, da bo znašal odmerni odstotek 37,88 %. To pa je tak odmerni odstotek, kot ga je toženec tožniku ugotovil pri odmeri starostne pokojnine.

12. Pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja je mogoče priznati le pod pogoji in v višini, določeni z zakonom. V obravnavanem primeru je mogoče uporabiti le ZPIZ-2, za katerega pa pritožba neutemeljeno zatrjuje, da ima retroaktivni učinek. V konkretnem primeru tudi ni poseženo v pridobljene pravice, niti ne gre za poseg v pričakovane pravice, še manj za prevaro. Pri uporabi predhodno navedenih določb, po oceni pritožbenega sodišča, ni prišlo do ustavno neskladne razlage ali uporabe materialnega prava, niti določbe ZPIZ-2, ki so bile uporabljene, niso ustavno neskladne. Zato pritožbeno sodišče ni postopalo po 156. členu Ustave RS. Pritožba prav tako neutemeljeno očita kršitev načela pravne države iz 2. člena Ustave RS, saj je obstajal stvaren in razumen razlog za spremembo pogojev upokojevanja. Zakonodajalec je namreč zaradi neugodnega razmerja med številom zavarovancev iz drugih razlogov, med katerimi je tudi finančna vzdržnost pokojninske blagajne, lahko v javnem interesu zaostril pogoje starostnega upokojevanja. Do preostalih pritožbenih izvajanj, ki za pritožbeno rešitev zadeve niso pravno relevantna, se sodišče ni dodatno opredeljevalo.

13. Ker je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta izpodbijani odločbi pravilni in zakoniti, je na podlagi 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadalj. ZDSS-1) utemeljeno tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo, pritožbeno sodišče pa je na podlagi 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.