Jedro

Toženka ni opravila pravniškega državnega izpita. Zato je na podlagi sklenjenih pogodb o izobraževanju dolžna tožeči stranki povrniti vse stroške v zvezi s pripravništvom in pravniškim državnim izpitom, in sicer v bruto znesku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ohranilo v veljavi prvi odstavek sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 131437/2013 z dne 20. 8. 2013 tako, da je toženka dolžna tožeči stranki plačati 10.298,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 4. 2010 do plačila (I. točka izreka). Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 131437/2013 z dne 20. 8. 2013 je ohranilo v veljavi tudi v četrtem odstavku v višini 122,30 EUR, in sicer tako, da je toženki naložilo, da tožeči stranki povrne stroške izvršilnega postopka v višini 122,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila, v ostalem (za znesek 20,37 EUR) pa ga je razveljavilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 1.827,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (III. točka izreka).

2. Toženka se pritožuje zoper navedeno sodbo, razen dela odločitve o delni razveljavitvi sklepa o izvršbi, zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da tožeča stranka ni izpolnila svoje obveznosti iz pogodbe o sodniškem pripravništvu. Toženki ni omogočila odsotnosti z dela zaradi opravljanja pripravništva vsaj tri dni na teden, zato tudi ni mogla opraviti pravniškega državnega izpita. V času opravljanja sodniškega pripravništva (od 1. 12. 2002 do 1. 12. 2003) je bila toženka odsotna z dela le 75 delovnih dni, čeprav bi ji tožeča stranka morala zagotoviti 150 dni odsotnosti z dela. Nelogična in protispisna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženka sama usklajevala sodniško pripravništvo z delovnimi obveznostmi. V času odsotnosti toženke se obseg njenega dela ni zmanjšal. Toženka je pristopila k opravljanju pravniškega državnega izpita, a ga ni uspešno opravila. Razlog za neuspešno opravljeni pravniški državni izpit je bil v tem, da toženka ni bila dovolj časa na sodišču med opravljanjem sodniškega pripravništva v času od 1. 12. 2002 do 1. 12. 2003 in da je bila toženka vse obdobje do 30. 11. 2009 preobremenjena z delom. Sklicuje se na določbo 117. člena Obligacijskega zakonika, ker ji tožeča stranka ni zagotovila pogodbeno dogovorjene odsotnosti z dela ter ji je odrejala celo nadurno delo. Toženka je kljub odsotnosti z dela svoje delo opravila, zato nadomestilo plače, ki ga je prejela v času sodniškega pripravništva in izrabe študijskega dopusta, v resnici predstavlja plačilo za opravljeno delo. Tožeča stranka neenako obravnava zaposlene, saj je drugemu delavcu kljub odsotnosti z dela zaradi izobraževanja, odpustila dolg. Tožeča stranka ni predložila nobenih dokazov za svoje trditve v zvezi z višino vtoževane terjatve. Toženka je ugovarjala neto izračunu stroškov izobraževanja kot napačnemu ter za svoje trditve predložila ustrezne dokaze, zato ni prekluzije. Meni, da je določba v Pravilniku o izobraževanju in usposabljanju Ministrstva za obrambo o vračilu nadomestil plače v bruto znesku v nasprotju s prisilnimi predpisi. Če je tožeča stranka plačala prispevke in davke, lahko to zahteva vračilo le od organov, ne pa od toženke. Napačna je zato odločitev sodišča prve stopnje, da je toženka dolžna tožeči stranki povrniti tudi davke in prispevke. Toženka nasprotuje valorizaciji stroškov izobraževanja, saj je takšno pogodbeno določilo nično. Tudi sicer je sodišče dolžno preveriti pravilnost izračunanega zneska iz naslova revalorizacije. Zato sodba v tem delu ni obrazložena. Zahteva povrnitev stroškov postopka s pritožbo.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe toženke v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo postopkovnih kršitev, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Toženka je opravljala sodniško pripravništvo v okviru izobraževanja, ki ga je zagotavljala tožeča stranka. Iz izvedenih dokazov izhaja, da sta stranki dne 25. 11. 2002 in 20. 12. 2005 sklenili pogodbi o izobraževanju, s katero sta določili tudi do kdaj mora toženka opraviti PDI, pri čemer se je toženka v obeh primerih zavezala tožeči stranki vrniti vse stroške v zvezi s pripravništvom in pravniškim državnim izpitom. Dne 5. 2. 2007 sta stranki sklenili tudi pogodbo o odlogu vračila stroškov, s katerimi je tožeča stranka odobrila toženki podaljšan rok za vračilo stroškov do 31. 11. 2007. Ponovno je bila določena obveznost toženke, da povrne vse stroške v zvezi s pripravništvom in opravljanjem izpita, če ga ne opravi. Z aneksom št. 1. z dne 6. 12. 2007 se je rok za opravo pravniškega državnega izpita podaljšal do 30. 11. 2009. Sama zaveza povrnitve stroškov v primeru, da toženka ne bi opravila pravniškega državnega izpita, je bila dana že s pogodbo o sodniškem pripravništvu z dne 25. 11. 2002 ter pogodbo z dne 20. 12. 2005 in je torej obstajala že pred sklenitvijo pogodbe o odlogu izterjave stroškov izobraževanja z dne 5. 2. 2007. Toženka se je zavezala, da bo opravila pravniški državni izpit najkasneje do 1. 12. 2004, rok za opravo pravniškega državnega izpita je bil na željo toženke dvakrat podaljšan. Toženki se je odobril odlog izvršitve izterjave stroškov izobraževanja do določenega datuma (31. 11. 2007) in vsi podaljšani roki so bili izključno v njeno korist. 7. Toženka se je zavezala, da bo opravljala sodniško pripravništvo po programu in ga končala v roku do 1. 12. 2003 ter da bo v enem letu po končanem sodniškem pripravništvu do 1. 12. 2004 opravila tudi pravniški državni izpit, sicer pa bo za primer, če pravniškega državnega izpita ne bo opravila v dogovorjenem roku, zavezala tožeči stranki vrniti vse stroške v zvezi s pripravništvom in pravniškim državnim izpitom. Tožeča stranka je večkrat omogočila toženki podaljšanje roka za opravo pravniškega izpita, nazadnje je tožeča stranka tudi omogočila toženki, da vrne stroške do 30. 11. 2009 (prvi rok po pogodbi za končanje PDI je 1. 12. 2004), pri čemer pa toženka pravniškega državnega izpita nikoli ni opravila. Toženki je bil s strani tožeče stranke omogočen kar šestletni rok, v katerem bi pravniški državni izpit opravila. Ob tem, da toženka ni opravila pravniškega državnega izpita, je nepomembno, kako je tožeča stranka glede vračila stroškov izobraževanja ravnala v drugih podobnih ali enakih primerih.

8. Za presojo v obravnavanem primeru ni pomembno, ali je toženka opravljala delo tudi v času podaljšanja rokov, tj. v času, ko je toženka že povsem izkoristila študijski dopust ter je opravila tudi celotno pripravništvo na sodišču skladno s pogodbo o sodniškem pripravništvu (torej do 1. 12. 2003). Toženki je bilo jasno že ob podpisu druge pogodbe o izobraževanju, s katero je bil rok za opravo PDI podaljšan do 30. 11. 2006, da ji razen 25 dni študijskega dopusta ne pripada nič drugega, s pogodbo o odlogu izterjave pa se je toženka strinjala, da do dodatnega študijskega dopusta niti ni več upravičena in bo torej stroške povrnila ne glede na to, da je dolžna opraviti v letu 2007 vse delo, ki ga mora opraviti po pogodbi o zaposlitvi. Kot že navedeno je toženka pripravništvo na sodišču zaključila že v letu 2003 in je tudi jasno vedela, da mora opraviti tudi pravniški državni izpit. Tako vtoževano nadomestilo plače ni vračilo plače za delo, ki ga je opravljala toženka. Tožeča stranka namreč zahteva vrnitev nadomestila plače le za čas, ko je bila toženka z dela dejansko odsotna. Zato so pritožbene navedbe toženke v zvezi s tem neutemeljene.

9. V tem sporu ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je bil razlog za neopravljen pravniški državni izpit preobilica dela, oziroma da je tožeča stranka kršila pogodbeno obveznost zagotoviti odsotnost z dela v skladu s programom usposabljanja na Višjem sodišču v Mariboru, in sicer tako da bo toženka opravljala nujne delovne obveznosti predvidoma dva delovna dneva tedensko. Kot že navedeno v pogodbi o izobraževanju z dne 20. 12. 2005 takšna obveznost tožeče stranke ni določena. Če pa je toženka menila, da ji je tožeča stranka v času opravljanja sodniškega pripravništva od 1. 12. 2002 do 1. 12. 2003 kršila pravico do odsotnosti z dela zaradi izobraževanja (173. člen Zakona o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl., ki velja za delavce na obrambnem področju v skladu s prvim odstavkom 88. člena Zakona o obrambi, Ur. l. RS, št. 82/1994 in nasl. - ZObr, v povezavi s prvim odstavkom 5. člena Zakona o javnih uslužbencih, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl. - ZJU, ki določa, da tudi za delovno razmerje javnih uslužbencev ter za pravice in obveznosti iz delovnega razmerja veljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja in kolektivne pogodbe, kolikor ta ali drug poseben zakon ne določa drugače) kot pravico iz delovnega razmerja, je imela pravico pisno zahtevati, da tožeča stranka zatrjevano kršitev odpravi skladno s 100. a členom ZObr, pa tega očitno ni storila in je svoje delo opravljala brez pripomb. Zato sklicevanje toženke na določbo 117. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ) v obravnavanem primeru ne pride v poštev.

10. Toženka v prvotnem postopku na prvi stopnji ni konkretizirano prerekala navedb in dokazov (priloge A13, A14 in A/15 - karton za obdobje od januarja do decembra 2003) tožeče stranke v dopolnitvi tožbe z dne 2. 12. 2013, ki se nanašajo na višino vtoževane terjatve, oziroma izračunu zneska vračila stroškov izobraževanja v času sodniškega pripravništva in izrabe študijskega dopusta po mesecih. Toženka ni izpodbijala navedb in priloženih dokazov tožeče stranke, kot to zahteva 212. člen ZPP. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je izračunu višine nadomestil plače nasprotovala zgolj iz razloga, da tožeča stranka ni upravičena do povračila davkov in prispevkov. Napačen izračun po višini je toženka zatrjevala šele v drugi pripravljalni vlogi po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo v ponovljenem sojenju, ne da bi navedla razloge, zaradi katerih trditev ni mogla navesti do prvega naroka. Na podlagi šestega odstavka 286. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 362. člena ZPP je sodišče prve stopnje te trditve pravilno štelo kot prepozne.

11. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da se je toženka na podlagi sklenjenih pogodb zavezala tožeči stranki povrniti vse stroške v zvezi s pripravništvom in pravniškim državnim izpitom v bruto znesku. Pravilno je pojasnilo sodišče prve stopnje, da Pravilnik o izobraževanju in usposabljanju v Ministrstvu za obrambo, veljaven v spornem obdobju, določa, da se v primeru, ko je delavec dolžan ministrstvu vrniti nadomestila plače, ta zaračunajo v bruto zneskih, vključno z bruto zneski plačanih prispevkov delodajalca ter se revalorizirajo skladno z rastjo življenjskih stroškov. Takšen predpis ni v nasprotju s prisilnimi predpisi, za kar se neutemeljeno zavzema pritožba. Pritožbeno zavzemanje za vračilo neto zneskov nadomestil plače (brez davkov in prispevkov) je glede na navedeno neutemeljeno.

12. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek toženke glede valorizacije stroškov izobraževanja. V skladu s 372. členom OZ se lahko stranki dogovorita, da se višina dolžnikove denarne obveznosti določi glede na spremembe cen ali blaga, izraženih z indeksom cen, ki ga ugotavlja pooblaščena organizacija (t. i. indeksna klavzula). Pogodbeno določilo o revalorizaciji stroškov izobraževanja v skladu s slovenskimi računovodskimi standardi zato ni nedovoljeno oziroma nično. Statistični urad RS izračun revalorizacije objavlja na svoji spletni strani, zato tudi ne drži pritožbeni očitek o nepreverljivosti izračuna. Pritožbeno sodišče glede zakonitosti pogodbene revalorizacije stroškov izobraževanja soglaša z obrazložitvijo prvostopenjskega sodišča, ki jo je v tem delu tudi sicer mogoče preizkusiti.

13. Druge pritožbene navedbe toženke za odločitev niso pravno pomembne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

14. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Toženka s pritožbo ni uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje pritožbene stroške. Odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve, zato tožeča stranka sama krije stroške te vloge skladno s 155. členom ZPP.