Jedro

Tista pravdna stranka, ki ima sama (ali njen zakoniti zastopnik) opravljen pravniški državni izpit, sme sama vložiti revizijo.

Izrek

Revizija se zavrže. Tožeča stranka sama trpi stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je naložilo objavo popravka tožeče stranke v časopisu, katerega odgovorni urednik je toženec, in sicer v prvi ..., ki bo izšla po pravnomočnosti sodbe. Višji tožbeni zahtevek (za objavo daljšega prispevka) je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper tako pravnomočno sodbo je toženec osebno in pravočasno vložil revizijo. V njej ni navedel, da bi bil diplomirani pravnik z opravljenim pravniškim državnim izpitom, zato je revizijsko sodišče od sodišča prve stopnje zahtevalo, naj to okoliščino preveri. Toženec je z vlogo sporočil, da nima opravljenega pravniškega državnega izpita ali pravosodnega izpita. Priložil je še en izvod svoje revizije, ki jo je z žigom opremil odvetnik, in priložil pooblastilo.

V postopku, ki je bil opravljen po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, ZPP), je tožeča stranka na vročeno revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o prejeti reviziji ni izjavilo.

Revizija ni dovoljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo in ZPP predpisuje pogoje, kdaj in kako ter kdo jo sme vložiti. Pravica do vložitve izrednega pravnega sredstva je določena še v drugih predpisih (npr. Zakon o medijih), vendar je ZPP tisti predpis, ki določa procesne predpostavke za dovoljenost revizije. Tako je v tretjem odstavku 86. člena ZPP določeno: "V postopku z izrednimi pravnimi sredstvi lahko stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik". V četrtem odstavku pa zakon določa izjemo tega pravila obveznega odvetniškega zastopanja tako, da sme tista pravdna stranka, ki ima sama (ali njen zakoniti zastopnik) opravljen pravniški državni izpit, tudi sama vložiti revizijo. Samo če stranka izpolnjuje pogoje za uporabo te izjeme, ima pravico sama vložiti revizijo. Revizija med drugim ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki nima te pravice (drugi odstavek 374. člena ZPP) in tako revizijo zavrže bodisi sodnik sodišča prve stopnje (prvi odstavek 374. člena ZPP) ali Vrhovno sodišče RS (377. člen ZPP).

Toženec je sporočil, da nima ustreznih pravniških kvalifikacij. Glede na to ni mogoče uporabiti pravne dobrote iz četrtega odstavka 86. člena ZPP. Te v zakonu predpisane pomanjkljivosti glede pogojev za vložitev revizije ni mogoče odpraviti na način, kot je to želel toženec. Odpravljiva pomanjkljivost revizije bi bila, če bi toženec sicer imel opravljen pravniški državni izpit, pa bi le pozabil predložiti ustrezno dokazilo, ali če bi imel pooblaščenca odvetnika, pa bi le pozabil predložiti (novo) pooblastilo za vložitev revizije (drugi odstavek 95. člena ZPP). Predložitve izvoda revizije, ki jo naknadno opremi s pečatom in pooblastilom odvetnik, ni mogoče šteti za odpravo pomanjkljivosti v tem smislu. Oseba, ki nima opravljenega pravniškega državnega izpita, sama ne more vložiti revizije, niti te pomanjkljivosti odpraviti.

Revizijsko sodišče je moralo revizijo, ki jo je vložila oseba, ki te pravice nima (drugi odstavek 374. člena ZPP), kot nedovoljeno zavreči (377. člen ZPP).

Revizijsko sodišče je zavrnilo zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov revizijskega odgovora, saj ta ni bil potreben pravdni strošek (165. člen ZPP).