Jedro

V pravdni zadevi gre za premoženjskopravni spor iz tretjega in drugega odstavka 382. člena ZPP. Tožeča stranka v tožbi ni navedla vrednosti spornega predmeta v skladu s citiranimi določbami ZPP. Na poziv sodišča je sicer sporočila sodišču, da ocenjuje vrednost spornega predmeta na 7.500 točk. Toda v točkah (po analogiji taksne - ali odvetniške? - tarife) označena vrednost spora ne pomeni upoštevne navedbe vrednosti spora.

Izrek

Revizija se zavrže. Toženka sama trpi stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval: 1.) ugotovitev, da je toženka po izročilni pogodbi, prejela nujni delež po pok. P. s prevzemom v last in užitek nepremičnin vl. št. 274 in 75 k.o. G.; 2.) razveljavitev sklepa I D sodišča prve stopnje v delu pod B/3 (določitev toženke kot nujne dedinje); 3.) kot posledico tega naložitev obveznosti toženki, da izroči tožniku listino za vpis lastninske pravice do 1/4 pri vl. št. 280 k.o. G. predmestje ter pri dveh stanovanjih, vpisanih v vl. št. 93 iste k.o. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo je tožnik vložil pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sodb prve in druge stopnje in novo sojenje na prvi stopnji.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP, je toženka odgovorila na vročeno revizijo in predlagala njeno zavrnitev, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni dovoljena.

V pravdni zadevi gre za premoženjskopravni spor iz tretjega (točka 1. zahtevka) in drugega (točka 2. zahtevka) odstavka 382. člena ZPP (zakona o pravdnem postopku, Ur. l. SFRJ 4/77-27/90, v zvezi s 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur. l. RS 1/91-I, in Zakon o valorizaciji itd., Ur. l. RS 55/92). V takih premoženjsko- pravnih sporih ni revizije, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela sodbe ne presega zneska, navedenega v tej zakonski določbi - in sicer navedenega v noveliranem besedilu te zakonske določbe, ki je veljalo tedaj, ko se je spor začel (tako po prehodnih določbah novel ZPP Ur. l. SFRJ 74/87, 57/89 in 20/90 ter Ur. l. RS 55/92).

Predpogoj za dovoljenost revizije v takem sporu je, da je tožnik vrednost spornega predmeta v tožbi sploh navedel. Navedba vrednosti spornega predmeta je posebna sestavina tožbe v vsakem sporu, v katerem predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek (2. odst. 186. člena ZPP). Med take spore sodi tudi obravnavani. Navedba vrednosti spornega predmeta kot posebna sestavina tožbe je način, s katerim tožnik zagotovi pravico do revizije tako sebi (za primer svojega neuspeha v pravdi) kakor svojemu nasprotniku - toženi stranki (za primer svojega uspeha v pravdi). Poleg tega načina za zagotovitev pravice do revizije (iz 2. odst. 40. člena ZPP) - ki je v rokah tožnika - ima enako posledico lahko le še sklep sodišča o določitvi vrednosti spornega predmeta, izdan do trenutka, ki ga določa 3. odst. 40. člena ZPP.

V tej pravdni zadevi tožeča stranka v tožbi ni navedla vrednosti spornega predmeta v skladu s citiranimi določbami ZPP. Na poziv sodišča je sicer z vlogo z dne 22.2.1993 sporočila sodišču, da ocenjuje vrednost spornega predmeta na 7.500 točk. Toda v točkah (po analogiji taksne - ali odvetniške? - tarife) označena vrednost spora ne pomeni upoštevne navedbe vrednosti spora, temveč pomeni izostanek navedbe vrednosti spornega predmeta (prim. pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 14.12.1994, Pravna mnenja 1/95, str. 5). V denarnih enotah je tožeča stranka navedla vrednost spornega predmeta (450.000,00 SIT) šele na glavni obravnavi in to po zaključku dokazovanja. Taka (prepozna) navedba vrednosti spornega predmeta ni upoštevna. Tudi ni pomembno, da sta sodišči prve in druge stopnje to prepozno napoved vrednosti spornega predmeta upoštevali in jo v uvodu svojih sodb navedli. Taka navedba ni odločilna, ker ni imela podlage v sklepu, izdanem v situaciji iz 3. odst. 40. člena ZPP, tj. na tam določeni način in do tam določenega prekluzivnega trenutka - ter sploh v tam predvidenem primeru, tj. v primeru, ko je bila vrednost spornega predmeta v tožbi sicer ocenjena, a je nastal dvom o pravilnosti te ocenitve.

Po vsem povedanem se je izkazalo, da revizija tožene stranke ni dovoljena in da jo je na podlagi določbe 392. člena ZPP zato treba zavreči.