Jedro

Tveganje pravočasne ocene, da je škodno ravnanje protipravno, nosi oškodovanec.

Zgolj teža škodnega posega ne zadošča za uporabo zadržka javne morale pri presoji ugovora zastaranja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu mora toženka plačati 170.500,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter plačati prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in urediti vpis pokojninske dobe za čas od 26.2.1992 do 19.5.2009. Tožniku pa je naložilo, da mora toženki povrniti 2.880,00 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Tožnik se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je po splošno znani sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice št. 26828/06 v zadevi Mustafa Kurić in ostali jasno, da so vsi izbrisani upravičeni do odškodnine. Ta ne more biti manjša, kot je bila tožnikom prisojena pred Evropskim sodiščem. Toženka bi morala v roku enega leta po izreku navedene sodbe vzpostaviti domačo odškodninsko shemo za izbrisane, torej njihovi zahtevki očitno niso zastarali. Tožnik se sklicuje na predlog Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva, in na oceno Ministrstva za notranje zadeve, da presoja odškodninskih zahtevkov zaradi protipravnega izbrisa po splošnih pravilih obligacijskega prava ni ustrezna. Toženka je torej sama ugotovila, da splošne določbe o zastaranju odškodninskih terjatev za izbrisane niso primerne. Dejansko rok za vložitev odškodninskega zahtevka oziroma tožbe sploh še ni začel teči. Šele z dopolnilno odločbo Ministrstva za notranje zadeve RS z dne 19.5.2009 je bilo priznano, da je v tožnikovem primeru prišlo do protipravnega ravnanja. Ker je toženka eklatantno kršila temeljne človekove pravice, bi bila uporaba instituta zastaranja v obravnavanem primeru v nasprotju z dobro moralo. Tožnik prej ni mogel uspešno uveljavljati svojih pravic v pravdi zaradi nepremagljivih ovir. Šele s prejemom dopolnilne odločbe je spoznal protipravnost toženkinega ravnanja. Ker je odločitev sodišča prve stopnje nezakonita in nepravilna, tožnik nasprotuje tudi izreku o pravdnih stroških.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku odreklo zahtevano odškodninsko varstvo. Ugotovilo je namreč, da je njegova terjatev zastarana. Pri tem ni zagrešilo nobene uradoma upoštevne procesne kršitve, drugih kršitev te vrste pa tožnik v pritožbi opredeljeno ne uveljavlja.

6. Tožnik je s tožbo zahteval plačilo za nepremoženjsko škodo (duševne bolečine) in za premoženjsko škodo (izgubljeni zaslužek), ki ju je utrpel zaradi protiustavnega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva v Republiki Sloveniji. Odškodninska terjatev po prvem odstavku 376. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Isto pravilo velja tudi za zastaranje terjatve za sukcesivno nastajajočo bodočo premoženjsko škodo, kot je tožniku pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Ugotovitvi izpodbijane sodbe, da sta mu bila obstoj in obseg škode znana že leta 1999, tožnik v pritožbi ne oporeka. Za storilca oziroma povzročiteljico škode pa je tožnik izvedel leta 1992, ko je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. Jasno je torej, da je tožnik zahteval plačilo odškodnine prepozno, saj je tožbo vložil šele novembra 2009. 7. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da zastaranje v tem primeru sploh ni začelo teči zaradi nepremagljivih ovir. Noben predpis namreč tožniku ni prepovedoval uveljavljanja odškodninskega zahtevka. Dejstvo, da naj bi tožnik šele iz dopolnilne odločbe z dne 19.5.2009 izvedel za protipravnost toženkinega ravnanja, nima nobenega vpliva na začetek teka subjektivnega zastaralnega roka. Tveganje pravočasne ocene, da je škodno ravnanje protipravno, po ustaljeni sodni praksi nosi oškodovanec. Nesprejemljivo je tudi pritožbeno stališče, da ugovor zastaranja v tem primeru nasprotuje dobri morali. Zgolj teža škodnega posega namreč ne zadošča za uporabo zadržka javne morale.

8. Tudi po presoji pritožbenega sodišča bi tožnik že ob običajni skrbnosti, ki se pričakuje od oškodovanca, lahko pravočasno uveljavljal svoj odškodninski zahtevek. Pritožbeno sklicevanje na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice št. 26828/06 z dne 28.6.2012 je odveč, saj protipravnost toženkinega ravnanja ni sporna. Na stališča, ki so jih toženkini organi izražali v postopku priprave Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (Uradni list RS, št. 99/2013), sodišče ni vezano. Ker se navedeni zakon, ki za te primere ureja zastaranje drugače kot splošni predpisi obligacijskega prava, po prehodni določbi 29. člena začne uporabljati šele 18.6.2014, ga sodišče druge stopnje pri odločanju o tožnikovi pritožbi ni upoštevalo.

9. Izpodbijana sodba je torej pravilna in zakonita, kar velja tudi za odločitev o stroških prvostopenjskega postopka. Ker je tožnik v pravdi propadel, do njihovega povračila ni upravičen, odmeri stroškov pa v pritožbi obrazloženo ne nasprotuje.

10. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo potrdilo na podlagi 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj pritožbeni razlogi niso podani.

11. Odločitev o zavrnitvi pritožbe velja tudi za priglašene pritožbene stroške. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, mora svoje pritožbene stroške kriti sam (prvi odstavek 165. člena ZPP).