Jedro

Zastaranje odškodninske terjatve zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva je bilo zadržano do izdaje dopolnilne odločbe MNZ.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. V tej pravdi tožnik uveljavlja plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Škoda, na katero navezuje odškodninski zahtevek, se nanaša na materialno škodo zaradi izgubljenega zaslužka in neplačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter nematerialno škodo zaradi pretrpljenih duševnih bolečin zaradi nezakonitega izbrisa.

2. Sodišče prve stopnje je ugodilo ugovoru zastaranja in tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Sodišče je štelo, da je zastaranje začelo teči z objavo prve odločbe Ustavnega sodišča U-I-284/94 z dne 12. 3. 1999, tožba pa je bila vložena novembra 2010. 3. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zavrnilo je tožnikovo stališče, da zastaranje zaradi nepremagljivih ovir vse do izdaje dopolnilne odločbe Ministrstva za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ) z dne 19. 5. 2009 ni začelo teči oziroma, da ugotovitev zastaranja, glede na konkretne okoliščine primera, pomeni kršitev načela javne morale.

4. Tožnik je dne 5. 5. 2014 vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje in revizijo. Predlogu za vrnitev v prejšnje stanje je bilo s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani P 3079/2010 z dne 24. 11. 2014 ugodeno. Revizijo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj Vrhovno sodišče sodbi nižjih sodišč razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, toženki pa naloži, da tožniku povrne vse nastale pravdne stroške. V reviziji poudarja, da je toženka s svojo neaktivnostjo in sprenevedanjem vzdrževala protipravno stanje in kljub jasnim odločbam Ustavnega sodišča, povzročala nadaljnjo trpljenje tožnika, zato je sklicevanje na zastaranje v nasprotju z načelom javne morale. Toženka je k reševanju problema izbrisanih pristopila šele po izdani sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice v primeru Kurić in ostali proti Sloveniji, zato je absurdno stališče, da bi moral tožnik terjati povračilo škode že v letu 1999, ko je Ustavno sodišče izdalo prvo odločbo v zvezi z izbrisanimi. Višje sodišče se glede tega ugovora ni izreklo, zato je sodba obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Protipravno stanje je bilo odpravljeno z izdajo dopolnilne odločbe MNZ z dne 19. 5. 2009, takrat je tožnik lahko izračunal višino škode in pravočasno, v roku 3 let po prejemu odločbe MNZ, vložil tožbo. Vse do izdaje odločbe MNZ z dne 19. 5. 2009 so bile na tožnikovi strani podane nepremagljive ovire, ki so zadržale zastaranje.

5. Sodišče je revizijo vročilo toženki. Ta je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

6. Revizija je utemeljena.

7. Odločitev nižjih sodišč, da je tožbeni zahtevek, s katerimi je tožnik uveljavljal plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi mu nastala zaradi nezakonitega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, zastaral, temelji tudi na sodni praksi Vrhovnega sodišča.(1) S sklepom II Ips 271/2013 z dne 17. 9. 2015 pa je Vrhovno sodišče od dotedanje sodne prakse odstopilo in sodbi nižjih sodišč, ki sta temeljili na zastaranju tožbenih zahtevkov, razveljavilo. Vrhovno sodišče je upoštevalo stališče Ustavnega sodišča(2), da zastaranje odškodninskih zahtevkov pomeni nesorazmerno omejitev pravice pritožnika do povračila škode, varovane v 26. členu Ustave, ter da pretoga razlaga sodišč glede pričetka teka subjektivnega roka oziroma neupoštevanje instituta zadržanja zastaranja kaže na to, da sodišče svoje presoje ni prilagodilo posebnim okoliščinam, v katerih so bile izbrisane osebe. Vrhovno sodišče je v zgoraj citirani zadevi po ponovni presoji zavzelo stališče, da v primerih, ko stranka ne uveljavlja kakšnih posebnih, le zanjo tipičnih okoliščin, zastaranje začne teči z izdajo dopolnilne odločbe MNZ, s katero je bila izbrisani osebi priznana pravica do stalnega prebivališča za nazaj.

8. Nižji sodišči sta tožbeni zahtevek zavrnili, ker sta šteli, da je zastaranje začelo teči najpozneje z objavo odločbe Ustavnega sodišča U-I-284/94 z dne 4. 2. 1999, ko bi tožnik že lahko vložil tožbo na povrnitev škode, ki naj bi mu nastala zaradi nezakonitega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Glede na razloge iz prejšnje točke revizijsko sodišče ocenjuje, da je takšno stališče prestrogo, ker ne upošteva, da tožnik vse do izdaje dopolnilne odločbe MNZ z dne 19. 5. 2009 ni imel resničnih možnosti za uspešno uveljavljanje odškodninskih zahtevkov zoper državo. Njegov negotov položaj in izrazito odklonilen odnos države do ureditve tožnikovega statusa, po presoji revizijskega sodišča ustreza pojmu nepremagljivih ovir iz 360. člena Obligacijskega zakonika (OZ)(3), zaradi katerih je bilo zastaranje odškodninskih zahtevkov zadržano do izdaje dopolnilne odločbe MNZ z dne 19. 5. 2009. Stališče nižjih sodišč, da zastaranje ni bilo zadržano, je materialnopravno napačno, zato je podan revizijski razlog iz 3. točke prvega odstavka 370. člena ZPP. Ker je ostalo zaradi napačne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno glede vseh pravno relevantnih prvin odškodninskega prava, je revizijsko sodišče na podlagi procesnega pooblastila iz drugega odstavka 380. člena ZPP sodbi nižjih sodišč razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

9. Vrhovno sodišče v tej, sklepni točki obrazložitve pojasnjuje, da je v zadevi (II Ips 271/2013 z dne 17. 9. 2015) vložilo zahtevo za presojo ustavnosti 12. člena Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju ZPŠOIRSP). Glede na določbo 28. člena ZPŠOIRSP bi bilo treba v tej pravdi uporabiti tudi določbo 12. člena tega zakona, ki po prepričanju revizijskega sodišča retroaktivno posega v pridobljene pravice, tudi v tožnikovo pravico do popolne odškodnine. Zahteva za ustavno presojo, vložena s strani Vrhovnega sodišča, v skladu s tretjim odstavkom 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču (ZUstS), vsem ostalim sodiščem omogoča, da v primeru, če bi morala pri odločanju uporabiti ustavno sporni del zakona, zgolj prekinejo postopek do končne odločitve Ustavnega sodišča, ne da bi s posebno zahtevo tudi sama začela postopek za oceno ustavnosti zakona ali dela zakona.

10. Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Glej npr. odločbe Vrhovnega sodišča: II Ips 11/2008 z dne 10. 9. 20012, II Ips 129/2013 z dne 19. 12. 2013, II Ips 360/2010 z dne 27. 9. 2012. Op. št. (2): Glej odločbe Ustavnega sodišča Up-124/14 in U-I-45/14, Up-1177/12 in Up-1141/12 ter Up-1195/12 z dne 28. 5. 2015. Op. št. (3): Identično določbo je vseboval tudi 383. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).