Jedro

Odločitev glede vrnitve zaseženih predmetov lahko sprejmejo le pristojni organi v okviru (pred)kazenskega postopka. Usoda zaseženega denarja je torej vezana na usodo (pred)kazenskega postopka. Šele potem bo mogoče ugotoviti, ali je toženka ravnala (ne)zakonito in kršila ustavne pravice, ko tožniku ni vrnila (njegovih) zaseženih predmetov (ter mu morda povzročila škodo). Predkazenski postopek zoper tožnika pa še ni končan, zato so razlogi višjega sodišča, da je v tem trenutku preuranjeno sklepati, da je tožniku z zasegom denarja kot protipravnim ravnanjem organov toženke nastala škoda, pravilni.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženki 1.574,00 EUR revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izreku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora toženka tožniku plačati 77.650,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 1. 2010 dalje. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je toženkini pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

3. Zoper pravnomočno sodbo je tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava vložil revizijo. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, tako, da se vzpostavi prvostopenjska sodba. Navaja, da je bil o zaseženih bankovcih sestavljen zapisnik, s čimer so bili dokazi formalnopravno zavarovani, njihova hramba v dokazne namene pa ni potrebna. Na denarju ni sledi kaznivih dejanj. Zaseženi denar ni več nujno potreben kot dokazno sredstvo. Meni, da je zmotno naziranje toženke glede utemeljevanja, zakaj je denar dokazno sredstvo v kazenskem postopku. Bankovci niso ponarejeni. Denar ni specias, zato za dokaz zadošča njegov popis. Po mnenju revidenta so bili bankovci zaseženi nezakonito, saj v odredbi o hišni preiskavi ni bilo navedeno, da se lahko zaseže ravno konkretne bankovce. V odredbi bankovci niso bili specifično navedeni, ne označeni ali oštevilčeni, zato je bil sam zaseg nezakonit. Četudi bi bil zaseg zakonit, pa bi moral biti nato nadomeščen z ukrepom zavarovanja odvzema premoženjske koristi, ki pa bi lahko trajal največ eno leto, v konkretnem primeru le do 19. 1. 2011. Sodišče druge stopnje je zanemarilo določilo 502. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in zmotno razlagalo 220. in 224. člen ZKP. Njun domet širi v nasprotju z doktrino kazenskega prava; pravila kazenskega prava morajo jasno določati vsebinske pogoje in procese odločanja, zlasti, ko gre za omejevalne ukrepe. Tožniku je ob upoštevanju stališča izpodbijane sodbe kršena pravica do enake obravnave in do pravnega sredstva, saj nima pravnega varstva v zadevni situaciji. To pomeni tudi kršitev 33. člena Ustave RS. Izpostavlja obrazložitev sodišča prve stopnje v točkah 25 - 27 in navaja, da gre za pravno praznino. Sodišče druge stopnje bi moralo izvesti tudi test sorazmernosti.

4. Toženka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Zaseg predmetov (220. člen ZKP) je posebno preiskovalno dejanje, ki se lahko opravi kot samostojno dejanje ali v okviru hišne ali osebne preiskave. Pri zasegu predmetov gre vedno za začasen odvzem ne glede na to, ali se predmet zaseže kot predmet kaznivega dejanja ali kot dokazno sredstvo, zato se mora med postopkom ali po končanem postopku odločiti, ali se bodo ti predmeti dokončno odvzeli ali vrnili lastniku (imetniku). Dokončno se navedene predmete lahko odvzame le s sodno odločbo oziroma izjemoma s sklepom državnega tožilca. Čeprav se določba 224. člena ZKP(1) izrecno nanaša na predmete, zasežene med kazenskim postopkom, v teoriji in praksi ni sporno, da je treba na enak način ravnati tudi s predmeti, ki so bili zaseženi še pred uvedbo kazenskega postopka.(2) Zaseženi predmeti se morajo vrniti tudi v drugih procesnih situacijah. Državni tožilec mora na primer vrniti zasežene predmete, če zavrže ovadbo, preiskovalni sodnik pa, če ustavi preiskavo. Predmete, ki jih je v predkazenskem postopku zasegla policija in niso bili izročeni v hrambo sodišču, je po stališču, sprejetem v sodni praksi, po ustavitvi kazenskega postopka dolžna vrniti obdolžencu policija in ne sodišče. 7. Pravilna je presoja nižjih sodišč, da zaseg denarja ob uvedbi hišne preiskave pri tožniku glede na vsebino odredbe o hišni preiskavi in njeno pooblastilo za zaseg vseh predmetov in listin, ki bi v predmetni zadevi lahko služili kot dokaz, ni bil protipraven. Zmotno je namreč prepričanje revidenta, da bi morali biti bankovci, ki bi se lahko zasegli, v odredbi o hišni preiskavi konkretizirano identificirani. V odredbi o hišni preiskavi so iskani predmeti lahko opredeljeni tudi generično,(3) pri preiskavi pa se lahko v skladu s sedmim odstavkom 216. člena ZKP zasežejo tudi vsi predmeti in listine, ki so v zvezi z namenom preiskave v posameznem primeru. Da tako natančna identifikacija predmetov, ki se lahko zasežejo, kot jo izpostavlja revident, ni potrebna, kaže tudi določba 217. člena ZKP, ki daje policiji, ki izvršuje odredbo o preiskavi, celo zakonsko pooblastilo, da ob določenih pogojih lahko zaseže tudi predmete, ki niso v zvezi s kaznivim dejanjem, za katerega je preiskava odrejena. Ker je bil torej konkretni zaseg denarja opravljen na podlagi 220. člena ZKP kot posebno preiskovalno dejanje na podlagi zakonite odredbe preiskovalnega sodnika o hišni preiskavi, o njegovi nezakoniti pravni podlagi ni mogoče govoriti.

8. Revizijske navedbe, da zasežen denar ni več nujno potreben kot dokazno sredstvo, saj je bil popisan in evidentiran, niso utemeljene. Denar ni bil zasežen le kot dokazno sredstvo, temveč tudi kot predmet kaznivega dejanja oziroma kot predmet, ki se mora vzeti po določbah Kazenskega zakonika (iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je tožnik osumljen kaznivega dejanja pranja denarja po 252. členu Kazenskega zakonika, ki v šestem odstavku določa, da se denar in premoženje, pridobljeno s kaznivim dejanjem, vzameta), zato revizijska izvajanja o ukrepanju po 502. členu ZKP, ki se nanaša na odvzem premoženjske koristi, ne morejo biti utemeljena. Pritrditi tudi ni mogoče revizijskim očitkom o predolgem trajanju zasega, obveznosti nadomestitve z ukrepom začasnega zavarovanja oziroma časovni omejitvi, kot velja za ta ukrep in nedovoljenem posegu v tožnikove ustavne pravice. Res je, da ZKP najdaljšega trajanja zasega s časovnimi merilnimi enotami natančno ne opredeljuje, zato tak ukrep v posameznem primeru lahko traja različno dolgo, vendar pa je v konkretnem primeru bistveno, da odločitev glede vrnitve zaseženih predmetov lahko sprejmejo le pristojni organi v okviru (pred)kazenskega postopka.(4) Usoda zaseženega denarja je torej vezana na usodo (pred)kazenskega postopka. Šele potem bo mogoče ugotoviti, ali je toženka ravnala (ne)zakonito in kršila ustavne pravice, ko tožniku ni vrnila (njegovih) zaseženih predmetov (ter mu morda povzročila škodo). Predkazenski postopek zoper tožnika pa še ni končan, zato so razlogi višjega sodišča, da je v tem trenutku preuranjeno sklepati, da je tožniku z zasegom denarja kot protipravnim ravnanjem organov toženke nastala škoda, pravilni.

9. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, jo je revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

10. Tožnik, ki z revizijo ni uspel, mora toženki, ki je na revizijo odgovorila, povrniti stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 154. člena ZPP). Ti stroški predstavljajo nagrado za sestavo odgovora na revizijo, odmerjeno skladno z Zakonom o odvetniški tarifi, ki znaša 1.574,00 EUR. O zamudnih obrestih na prisojene stroške postopka je revizijsko sodišče odločilo skladno z načelnim pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 (Pravna mnenja I/2006).

Op. št.(1): Ni sporno, da se določbi 220. in 224. člena ZKP uporabljati tudi, ko je bil zasežen denar.

Op. št. (2): Prim. Š. Hrovat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 525. Op. št. (3): Prav tam, str. 511. Op. št. (4): Prim. odločbo Vrhovnega sodišča RS I Up 314/2010.