Jedro

Po določbah ZKP zaseg predmetov lahko traja do konca kazenskega postopka. Pravdno sodišče ne sme presojati, ali je takšna ureditev v neskladju z ustavo ali ne, saj je za to pristojno Ustavno sodišče. Za odločitev o zadevi je bistveno le, da zaseg denarja ni bil protipraven (ker ima podlago v določbah ZKP), predkazenski postopek zoper tožnika pa sploh še ni končan, zato o protipravnosti ni mogoče govoriti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) spremeni tako, da se glasi: „I. Tožbeni zahtevek, ki se glasi: Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki v roku 15 dni znesek 77.650,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 1. 2010 dalje, se zavrne.

III. Tožnik Z.R. je dolžan povrniti toženi stranki Republika Slovenija pravdne stroške v znesku 1.987,50 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila“.

II. Tožnik krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku znesek 77.650,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 1. 2010 dalje (I. točka izreka), višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka) in naložilo toženki, da povrne tožniku pravdne stroške v znesku 2.385,00 EUR, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je prvo sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Zmotno je stališče, da od 19. 1. 2010 dalje odpečaten in popisan zaseženi denar ni bil več potreben kot dokazilo v kazenskem postopku. Tožniku je bila zasežena gotovina kot dokaz v kazenskem postopku in kot predmet, ki je nastal na podlagi kaznivega dejanja. Tožnik je v predkazenskem postopku zaradi več kaznivih dejanj, med katerimi je tudi kaznivo dejanje pranja denarja. O zaseženi gotovini ni mogoče govoriti zgolj kot o generični stvari, temveč tudi o specifični stvari, nastali s kaznivim dejanjem. Namen zasega gotovine ni zgolj odvzem protipravne premoženjske koristi, temveč je namen tudi zaseg predmetov, nastalih s kaznivim dejanjem. Vračilo zaseženega predmeta bi lahko imelo za posledico izginotje predmeta kaznivega dejanja. Vračilo zaseženih predmetov pred zaključkom kazenskega postopka v konkretnem primeru ni upravičeno in ne temelji na nobeni določbi ZKP oziroma KZ. Napačno je sklepanje sodišča, da je potrebno za zaseg denarja potem, ko ta ni več potreben in ker je pomanjkljivo urejen v ZKP, uporabiti določbe o zavarovanju zahtevka za odvzem premoženjske koristi po 502. členu ZKP. Napačno je stališče sodišča, da je zaseg predmetov po ZKP urejen pomanjkljivo tudi, če ni časovno omejen. Iz ZKP jasno izhaja, da lahko takšen ukrep traja do konca kazenskega postopka. Nerazumljivo in napačno je razlogovanje sodišča, da bi bilo potrebno oceniti, ali zaseg denarja naknadno ne pomeni prekomernega posega v obdolženčevo pravico do zasebne lastnine. Napačno je stališče, da bi bilo potrebno institut začasnega zavarovanja smiselno uporabiti za zavarovanje odvzema denarja, če je sam zaseg denarja namenjen le omogočanju dokončnega odvzema. Začasno zavarovanje po 502. členu ZKP ne pride v poštev za predmete, zasežene med hišno preiskavo, če so nastali s kaznivim dejanjem. Začasno zavarovanje po 502. členu ZKP se uporabi za preprečitev razpolaganja storilca z njegovim premoženjem, ki ni direkten predmet iz kaznivega dejanja, z namenom kasnejšega odvzema protivrednosti premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem. V kazenski zakonodaji ne obstajajo nobene pravne praznine, zaradi katerih bi bilo potrebno naknadno uporabiti institut začasnega zavarovanja iz 502. in naslednjih členov ZKP. Napačno je stališče, da bi se moral zaseg denarja nadomestiti z ukrepom zavarovanja odvzema premoženjske koristi. Ni izpolnjena nobena predpostavka odškodninske odgovornosti države, saj protipravnost ni podana. Zaseg predmetov po določbah ZKP ni časovno omejen in je bilo ravnanje tožene stranke v celoti zakonito. Tožniku tudi ni nastala škoda.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča izhaja, da zaseg denarja ob izvedbi hišne preiskave ni bil protipraven. Po stališču prvega sodišča je zaseg postal protipraven naknadno, ker pozneje ni bil več nujen in je predstavljal prekomeren poseg v posamezne tožnikove ustavne pravice in temeljne svoboščine, zaradi tega je protipravno tudi zadrževanje zaseženega denarja, zaradi česar je tožniku nastala škoda in je tožnik zato upravičen do vrnitve denarja z zamudnimi obrestmi.

6. Zaključki prvega sodišča so materialnopravno zmotni. Zaseg denarja je bil opravljen na podlagi 220. člena ZKP kot posebno preiskovalno dejanje na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika o hišni preiskavi. Denar je bil zasežen kot dokazno sredstvo in kot predmet kaznivega dejanja oz. kot predmet, ki se mora vzeti po določbah KZ (po ugotovitvah prvega sodišča je tožnik, zoper katerega teče predkazenski postopek, osumljen storitve kaznivega dejanja pranja denarja po 252. členu KZ, ki v 6. odstavku določa, da se denar in premoženje, pridobljena s kaznivim dejanjem, vzameta). Predmeti, ki se med kazenskim postopkom (zajet je tudi predkazenski postopek) zasežejo, se vrnejo lastniku oz. imetniku, če se postopek ustavi in ni razlogov, da se vzamejo (224. člen ZKP). Pri zasegu predmetov gre vedno za začasen odvzem, o dokončnem ukrepu (odvzemu zaseženih predmetov ali njihovi vrnitvi) pa je treba odločiti s sodno odločbo, izdano v (pred)kazenskem postopku. Gre za področje, ki ga urejajo predpisi kazenskega procesnega in materialnega prava. Usoda zaseženega denarja je zato vezana na usodo (pred)kazenskega postopka. Zaseg predmetov ima torej za posledico začasno omejitev lastninske pravice lastnika predmetov, ki temelji na 220. členu ZKP. Zaseg predmetov glede na določbe ZKP ni časovno omejen in lahko traja vse do konca kazenskega postopka. O vrnitvi zaseženih predmetov ne odloča pravdno sodišče, ampak organ, ki vodi (pred)kazenski postopek.

7. Prvo sodišče ni moglo presojati, ali je ureditev zasega predmetov v ZKP pomanjkljiva oz. ustrezna ali ne (v tem pogledu ne gre za pravno praznino). Za to zadevo je odločilno, da zaseg denarja tožniku glede na določbe ZKP ni bil protipraven, predkazenski postopek zoper tožnika še ni končan in je zato v tem trenutku najmanj preuranjeno sklepati, da je tožniku z zasegom denarja nastala škoda. Zaseg predmetov kot stvarni omejevalni ukrep po določbah ZKP je morda neustrezno urejen oz. so določbe ZKP, ki urejajo zaseg predmetov, morda v neskladju z Ustavo RS (več o tem v pritrdilnem ločenem mnenju sodnika dr. Fišerja k odločbi Ustavnega sodišča RS št. U-I-296/02 z dne 20. 5. 2004), vendar pa prvo sodišče o tem vprašanju ni moglo odločati. Odločanje o skladnosti zakonov z Ustavo spada med pristojnosti Ustavnega sodišča RS. Prvo sodišče zato ni imelo nobene podlage (ob izhodiščnem stališču o pomanjkljivi urejenosti zasega predmetov v ZKP) za smiselno uporabo določb ZKP o začasnem zavarovanju zahtevka za odvzem premoženjske koristi pri presoji, ali je zaseg denarja tožniku (postal) protipraven. Ker je bil denar tožniku zasežen v skladu z določili ZKP, je zaključek prvega sodišča o protipravnosti zasega materialnopravno napačen. Tožbeni zahtevek zato ni utemeljen.

8. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in sodbo v izpodbijanem delu spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka (5. alineja 358. člena ZPP). Toženka je upravičena do povrnitve pravdnih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP) v enaki višini kot so bili v izpodbijani sodbi odmerjeni tožniku, le da brez upoštevanja DDV. V primeru zamude je tožnik dolžan plačati toženki tudi zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. člena OZ in 2. odstavek 313. člena ZPP).

9. Toženka ni priglasila stroškov pritožbenega postopka, tožnik pa te stroške nosi sam (1. odstavek 154. člena in 2. odstavek 165. člena ZPP).