Jedro

Toženo stranko je v spornem obdobju zavezovalo več kolektivnih pogodb, in sicer Kolektivna pogodba časopisno informativne, založniške in knjigotrške dejavnosti, Kolektivna pogodba za poklicne novinarje in podjetniška kolektivna pogodba. V spornem obdobju je bila za tožnika najugodnejša podjetniška kolektivna pogodba, ki je določala, da znaša regres za prehrano 25 % povprečnega osebnega dohodka, izplačanega v gospodarstvu RS v zadnjih treh mesecih. Ker je tožena stranka v spornem obdobju tožniku izplačevala regres za prehrano na podlagi (za tožnika manj ugodne) Kolektivne pogodbe časopisno informativne, založniške in knjigotrške dejavnosti, je tožnik upravičen do razlike med izplačanim regresom za prehrano in regresom, določenim v podjetniški kolektivni pogodbi.

Po podjetniški kolektivni pogodbi je tožnik upravičen do izplačila regresa za letni dopust v obliki 13. osebnega dohodka, ki se izplača najkasneje do konca meseca julija. Ker sodišče prve stopnje ni moglo ugotoviti, kakšna je bila višina 13. osebnega dohodka, je pravilno presojalo, glede na določila 11. člena ZKolP, katera kolektivna pogodba je za tožnika ugodnejša, bodisi Kolektivna pogodba časopisno informativne, založniške in knjigotrške dejavnosti bodisi Kolektivna pogodba za poklicne novinarje, ki določata regres za letni dopust tudi po višini. Za tožnika je ugodnejša Kolektivna pogodba za poklicne novinarje, zato je upravičen do razlike med prejetim regresom za letni dopust in regresom, določenim v Kolektivni pogodbi za poklicne novinarje.

ZDR v 132. členu določa upravičenje do odpravnine ob upokojitvi, če delavcu istočasno preneha pogodba o zaposlitvi. Tožniku je bila ponujena nova pogodba o zaposlitvi za ustrezno delo, ki je ni želel podpisati, zato mu je delovno razmerje prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove ustrezne zaposlitve. Tožnik se ob prenehanju pogodbe o zaposlitve ni istočasno upokojil, toženi stranki tudi ni sporočil svoje namere. Ker tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo zaradi upokojitve, tožnik ni upravičen do vtoževane odpravnine ob upokojitvi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni v: - v sedmi alineji I. točke tako, da se tožbeni zahtevek za obračun odpravnine ob upokojitvi v znesku 15.585,22 EUR bruto in neobdavčeni del v znesku 4.063,00 EUR izplačilo tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2012 dalje do plačila, od preostanka v znesku 11.522,22 EUR odvod akontacije dohodnine in nato tožniku izplačilo dobljenega neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2012 dalje do plačila, vse v roku 8 dni, zavrne; v točki III spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 189,69 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijani del sodbe.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 853,22 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep, s katerima je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku: - plačati razliko v stroških za prehrano med delom v znesku 13.694,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2012 dalje do plačila, - obračunati del regresa za letni dopust za leto 2008 v znesku 433,20 EUR bruto, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine in tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2008 dalje do plačila, - obračunati del regresa za letni dopust za leto 2009 v znesku 729,38 EUR bruto, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine in tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2009 dalje plačila, - obračunati del regresa za letni dopust za leto 2010 v znesku 435,13 EUR bruto, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine in tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 12. 2010 dalje do plačila, - obračunati del regresa za letni dopust za leto 2011 v znesku 767,53 EUR bruto, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine in tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2011 dalje do plačila, - obračunati del regresa za letni dopust za leto 2012 v znesku 772,87 EUR bruto od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine in tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2012 dalje do plačila, - obračunati tožniku odpravnino ob upokojitvi v znesku 15.585,22 EUR bruto in neobdavčeni del v znesku 4.063,00 EUR izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2012 dalje do plačila, od preostanka v znesku 11.522,22 EUR odvesti akontacijo dohodnine in nato tožniku izplačati dobljeni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2012 dalje do plačila, vse v roku 8 dni. Višji tožbeni zahtevek (razlika v regresu za letni dopust za leto 2008 v znesku 1.589,61 EUR s pp, za leto 2009 v znesku 1.283,92 EUR s pp, za leto 2010 v znesku 1.179,11 EUR s pp, za leto 2011 v znesku 1.025,12 EUR s pp, za leto 2012 v znesku 1.066,90 EUR s pp; in delno zamudne obresti) je zavrnilo (I. točka) in sklenilo, da se zaradi delnega umika postopek glede glavnice v znesku 4.959,53 EUR ustavi (II. točka). Nadalje je sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 1.291,76 EUR pravdnih stroškov v roku 8 dni, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka).

2. Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo in sicer zoper prvi odstavek točke I ter v točki III iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolno ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje oziroma pritožbi tožene stranke ugodi ter tožbeni zahtevek v izpodbijanem delu zavrne, tožniku pa naloži plačilo vseh stroškov postopka. Navaja, da je odločitev sodišča napačna. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka po drugem odstavku 339. člena ZPP in navaja, da so tožbeni zahtevki tožnika nesklepčni tako po višini kot v nasprotju z obstoječo zakonodajo ter veljavnimi podjetniškimi, panožnimi kolektivnimi pogodbami, zato zahtevka ni mogoče obravnavati. Sodišče kljub temu, da je ugotovilo (8. točka obrazložitve sodbe), da določba 113. člena KPPPN ne omogoča izračuna višine regresa za letni dopust za vtoževano obdobje od 1. 11. 2007 do 9. 10. 2012, sodišče zahtevka v tem delu ni zavrnilo, ampak je odločilo, da tožniku pripada izplačilo regresa za letni dopust po KPPPN, kot je to določeno v 56. členu navedene panožne kolektivne pogodbe ter tudi samo izvedlo obračun razlike, čeprav je bilo dokazno breme na strani tožeče stranke. Tožena stranka se zato ni mogla opredeliti do zneskov. Sodišče je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnik je vtoževal razliko regresa za prehrano po 117. členu KPPPN in v nasprotju s 130. členom ZDR, ki je določal višino povračila stroškov v zvezi z delom, torej tudi stroškov prehrane. Navedena določba je določala, da če višina povračila stroškov, torej tudi stroškov prehrane, ni določena s kolektivno pogodbo s splošno veljavnostjo, se določi z izvršilnim predpisom (torej Uredbo). Nesprejemljive so tudi obrazložitve sodišča o ugoditvi zahtevku glede razlike regresa za prehrano, ker naj bi uporabljali kolektivno pogodbo, ki je za tožnika ugodnejša. Sodišče je ugotovilo, da so v spornem obdobju veljale Kolektivna pogodba časopisno informativne, založniške in knjigotrške dejavnosti (KPČIZKD kot tudi KPPPN in tudi KPPN) in ob presoji drugega odstavka 11. člena ZKolP ugotovilo, da je 117. člen KPPN za tožnika ugodnejši. ZKolP v drugem odstavku 11. člena res določa, da kadar delodajalce zavezuje več kolektivnih pogodb iste vrste na isti ravni, se uporabljajo določbe, ki so za delavca ugodnejše, vendar v konkretnem primeru iste vrste na isti ravni ni mogoče šteti podjetniške kolektivne pogodbe napram panožnim kolektivnim pogodbam. Glede razlike regresa za letni dopust je sodišče ugotovilo, da izračun razlike regresa za letni dopust po 113. členu KPPPN ni možen, da tožnik razliko po 113. členu KPPPN ni izkazal, kar pomeni, da bi sodišče moralo ta del tožbenega zahtevka zavrniti. Sodišče je presodilo, da je ugodnejša KPPN, pri tem pa ni obrazložilo, zakaj ni opravilo obračuna po 113. členu KPPPN. Glede odpravnine ob upokojitvi - 58. člen KPPN je tožniku bila vročena odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri čemer nove pogodbe ni podpisal in mu je naslednji dan po vročeni odpovedi pričel teči odpovedni rok. Pred Delovnim sodiščem v Kopru je potekal sodni postopek pod opr. št. Pd 238/2012, kjer je tožnik zahteval ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar je bil ta zahtevek pravnomočno zavrnjen. Tožniku je bilo ponujeno ustrezno delovno mesto, ker pogodbe o zaposlitvi ni podpisal, mu je po poteku odpovednega roka prenehalo delovno razmerje. Tožnik torej ni imel pravice do odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker mu je bila ponujena ustrezna nova pogodba o zaposlitvi, katere ni želel podpisati. Določba 132. člena ZDR je določala upravičenje do odpravnine ob upokojitvi in sicer ob upokojitvi, če delavcu preneha pogodba o zaposlitvi in se istočasno tudi upokoji. Tožnik se istočasno ni upokojil, toženi stranki tudi svoje namere v zvezi s pogoji za upokojitev ni sporočil, saj tožena stranka ni imela možnosti ugotoviti pogojev za starostno upokojitev, kot je to sedaj določeno z novim zakonom o delovnih razmerjih. Odločitev o tem, ali bo nekdo odšel v pokoj je bila izključno prepuščena tožniku, kot tudi izpolnjevanje pogojev v zvezi s starostno upokojitvijo. Sodišče si zmotno razlaga tretji odstavek 132. člena ZDR glede na konkretni primer, ker navedeni odstavek določa, da delavec ni upravičen do odpravnine (prvi odstavek 132. člena ZDR - odpravnina ob upokojitvi), če ima pravico do odpravnine po 109. členu ZDR (glede odpovedi iz poslovnih razlogov). V konkretnem primeru pravico do odpravnine tožnik po 109. členu ZDR ni imel, ker ni podpisal ustrezne pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Ob podobnem pravnem vprašanju je odločalo tudi Vrhovno sodišče RS, kjer je bila dopuščena revizija v zadevi VIII Dor 69/2012 z dne 21. 11. 2012, vendar Vrhovno sodišče o tem vprašanju še ni odločalo, čeprav je pritožbeno sodišče s sodbo v zadevi Pdp 595/2010 z dne 18. 11. 2010 o tem zahtevku odločalo popolnoma drugače in je zahtevek za izplačilo odpravnine zavrnilo (podobno zadeva Pdp 814/2011 z dne 3. 2. 2012). Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso utemeljene pavšalno zatrjevane pritožbene navedbe tožene stranke glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, po drugem odstavku 339. člena ZPP. Pritožba neutemeljeno navaja, da so zahtevki tožnika nesklepčni, kar ne drži. 5. Tožena stranka v pritožbi navaja pritožbene ugovore glede zmotne uporabe materialnega prava in navaja, da je bila KPPPN pri toženi stranki podpisana 23. 7. 1991, KPPN pa je bila sprejeta 20. 12. 1991, torej po podpisu KPPPN. Navaja, da so določbe 117. in 113. člena KPPPN v nasprotju s KPPN in bi sodišče moralo slediti, kar pa ni storilo in je še vedno upoštevalo določbe 117. člena KPPPN glede regresa za prehrano, čeprav sta stranki s KPPPN dogovorili, da se KPPN spreminja ob vsaki spremembi KPPPN, torej sta se dogovorili, da se spreminja brez, da bi stranki KPPPN sklepali anekse k KPPPN, ker določbe KPPN ne morejo biti v nasprotju s KPPPN. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je navedeno stališče tožene stranke nepravilno, saj sklenjena kolektivna pogodba velja takšna kot so jo sklenile stranke v pisni obliki, stranke pa imajo možnost, da jo odpovejo ali sklenejo aneks(e) in z njimi drugače dogovorijo medsebojne pravice in obveznosti. Res je Zakon o kolektivnih pogodbah (Ur. l. RS št. 43/2006 - ZKolP) pričel veljati 9. 8. 2006, vendar navedeno ne more vplivati na veljavnost posameznih, pred tem rokom sklenjenih kolektivnih pogodb, saj zakon ni določil, da pred tem datumom sklenjene kolektivne pogodbe prenehajo veljati s sprejemom ZKolP.

6. ZKolP v 4. členu določa, da kolektivna pogodba lahko vsebuje le določbe, ki so za delavce ugodnejše od določb, vsebovanih v zakonih, razen v primeru, ko Zakon o delovnih razmerjih določa drugače. Prav tako 5. člen ZKolP določa, da delodajalci, ki jih zavezuje kolektivna pogodba, se pri sklepanju kolektivnih pogodb na ožji ravni dogovorijo o pravicah in delovnih pogojih, ki so za delavce ugodnejši. Ne glede na določbo prvega odstavka 5. člena ZKolP se lahko pod pogoji, ki se določajo s kolektivno pogodbo na širši ravni s kolektivno pogodbo na ožji ravni določijo tudi pravice in delovni pogoji, ki so za delavce drugačni ali manj ugodni. ZkolP v 11. členu tudi v drugem odstavku izrecno določa, da kadar posameznega delodajalca zavezuje več kolektivnih pogodb iste vrste na isti ravni, se uporabljajo določbe, ki so za delavca ugodnejše. 7. Iz izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče s prečitanjem listinske dokumentacije pod A in B je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da je toženo stranko v spornem obdobju zavezovalo več kolektivnih pogodb in sicer Kolektivna pogodba časopisno informativne, založniške in knjigotrške dejavnosti (Ur. l. RS, št. 43/00 s sprem. - KPČIZKD), Kolektivna pogodba za poklicne novinarje (Ur. l. RS, št. 31/1991 - I - KPPN) ter Kolektivna pogodba podjetja časopisno in založniško podjetje A. d.o.o. B. (podjetniška kolektivna pogodba). Glede vtoževane razlike v stroških za prehrano med delom je sodišče pravilno štelo, da je v času od novembra 2007 do oktobra 2007 veljala za tožnika najugodnejša kolektivna pogodba in sicer Podjetniška kolektivna pogodba in sicer 117. člen, ki določa, da znaša regres za prehrano 25 % povprečnega osebnega dohodka, izplačanega v gospodarstvu RS v zadnjih treh mesecih. Ob navedenem je bilo tudi ugotovljeno, da je tožena stranka v tem času izplačevala regres za prehrano na podlagi KPČIZKD v višini 4,32 EUR in 4,90 EUR dnevno. Glede na navedeno, je pravilno stališče sodišča, da je tožnik upravičen do regresa za prehrano po določilih 117. člena Podjetniške kolektivne pogodbe, ki v 117. členu določa, da regres za prehrano znaša 25 % povprečnega osebnega dohodka, izplačanega v gospodarstvu RS v zadnjih treh mesecih. Tožena stranka je podala izračun zneskov regresa za prehrano, ki jih je tožnik dejansko prejel in izračun na podlagi določil 117. člena podjetniške kolektivne pogodbe, z navedenim izračunom pa se je tožnik tudi strinjal. Tožnik je v vtoževanem obdobju od novembra 2007 do oktobra 2012 prejel 5.896,02 EUR regresa za prehrano, po določilih 117. člena podjetniške kolektivne pogodbe pa bi bil upravičen do 19.590,31 EUR. Tako je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da tožniku pripada še razlika regresa za prehrano v višini 13.694,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe, to je 21. 12. 2012 dalje do plačila.

8. Sodišče je tožniku pravilno priznalo razliko regresa za letni dopust za leto 2008, leto 2009, leto 2010, leto 2011 in leto 2012 v neto zneskih ter odločilo, da je tožena stranka dolžna odvesti akontacijo dohodnine in tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. v posameznem letu dalje do plačila. Po podjetniški kolektivni pogodbi je tožnik upravičen do izplačila regresa za letni dopust v obliki 13. osebnega dohodka, ki se izplača najkasneje do konca meseca julija, kot to določa 113. člen podjetniške kolektivne pogodbe. Glede na to, da sodišče ni moglo ugotoviti, kakšna je bila višina v obliki 13. osebnega dohodka je v nadaljevanju sodišče pravilno presojalo, glede na določila 11. člena ZKolP, katera kolektivna pogodba je za tožnika ugodnejša in sicer je ugotavljalo razliko med KPČIZKD in KPPN, ki določata regres za letni dopust tudi po višini. KPPN je v 56. členu za tožnika ugodnejša, torej je tožniku prisodilo razliko med prejetim regresom za letni dopust in povprečno plačo, izplačano v gospodarstvu Republike Slovenije za maj tekočega leta in sicer za leto 2008, leto 2009, leto 2010, leto 2011 ter za leto 2012. Ob navedenem ni utemeljen pritožbeni ugovor, da bi moralo sodišče v tem delu tožbeni zahtevek zavrniti. Materialno pravo mora sodišče samo pravilno uporabiti in tožnik ni dolžan, da ga pravilno navede.

9. Sodišče je tožniku priznalo v I/7. alineji odpravnino ob upokojitvi v znesku 15.585,22 EUR bruto in neobdavčeni del v znesku 4.063,00 EUR in izplačilo tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2012 dalje do plačila, od preostanka v znesku 11.522,22 EUR z odvodom akontacije dohodnine in izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2012 dalje do plačila. Tožnik se je upokojil 10. 10. 2012, pri čemer pa po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožnik predhodno vodil spor zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi v zadevi Pd 238/2012, kjer je sodišče prve stopnje v zadevi Pd 238/2012 z dne 15. 11. 2012 tožbeni zahtevek glede nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 7. 2009 iz poslovnega razloga zavrnilo. Pritožbeno sodišče je v zadevi Pdp 318/2013 z dne 31. 5. 2013 pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Prav tako je Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 185/2013 z dne 27. 1. 2014 revizijo zavrnilo in odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka. Kot navedeno, je v predmetni zadevi tožnik izpodbijal redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 11. 6. 2012, pri čemer iz sodbe revizijskega sodišča izrecno izhaja, da je tožena stranka ukinila tožnikovo delovno mesto novinar - redaktor in mu v podpis ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto urednik III. Tožnik ponujene pogodbe ni podpisal, zato mu je delovno razmerje po poteku odpovednega roka zakonito prenehalo dne 9. 10. 2012. Odločitev revizijskega sodišča navedeno izrecno navaja v točki 7 obrazložitve, iz katere izhaja, da je tožniku delovno razmerje prenehalo 9. 10. 2012 (redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove), z 10. 10. 2012 pa se je predčasno upokojil. Navedena odločitev je torej postala pravnomočna z odločitvijo pritožbenega sodišča v zadevi Pdp 318/2013 z dne 31. 5. 2013 (potrjeno z odločitvijo revizijskega sodišča).

10. Glede na to, da je bila tožniku ponujena nova pogodba o zaposlitvi za ustrezno delo, ki je ni želel podpisati, mu je delovno razmerje prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove ustrezne zaposlitve. ZDR v 132. členu določa upravičenje do odpravnine ob upokojitvi, če delavcu istočasno preneha pogodba o zaposlitvi. Tožnik se ob prenehanju pogodbe o zaposlitve ni istočasno upokojil, toženi stranki tudi ni sporočil svoje namere. Tožena stranka tudi tako ni mogla vedeti, da tožnik izpolnjuje pogoje za starostno upokojitev, saj se tožnik ni bil dolžan upokojiti, navedena pravica je bila prepuščena le tožniku, ne pa tudi toženi stranki. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer 132. člen ZDR, ki določa, da če se delavec upokoji, mu ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi pripada odpravnina ob upokojitvi. Ob ugotovitvi, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove zakonita in tožniku ponujena ustrezna pogodba o zaposlitvi, je tožniku pogodba o zaposlitvi zakonito prenehala dne 9. 10. 2012, tako da tožniku delovno razmerje ni prenehalo pri toženi stranki zaradi upokojitve, zaradi česar tudi ni upravičen do vtoževane odpravnine ob upokojitvi. Pritožbeno sodišče se ob navedenem sklicuje tudi na zadevo Pdp 595/2010 z dne 18. 10. 2010, ki je primerljiva s to zadevo vendar je v navedeni zadevi šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe za ustrezno delo. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in zavrnilo tožbeni zahtevek za obračun odpravnine ob upokojitvi.

11. Glede na spremenjeni uspeh v pravdi je pritožbeno sodišče odločalo tudi o stroških postopka. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo višino potrebnih stroškov postopka tožniku v višini 1.896,86 EUR. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno priznalo toženi stranki potrebne stroške postopka v višini 1.886,86 EUR. Uspeh v pravdi je spremenjen tako, da je tožnik uspel s 45 %, tožena stranka pa s 55 %. Potrebni stroški postopka tako znašajo za tožnika 853,58 EUR, tožene stranke pa 1.043,27 EUR. Po pobotu medsebojnih stroškov je tako tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 189,69 EUR.

12. Pritožbeno sodišče je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške postopka, saj je s pritožbo delno uspela. Potrebni stroški postopka so nagrada za narok 865,60 EUR, materialni stroški v višini 20,00 EUR in 22 % DDV ter stroški sodne takse v višini 626,00 EUR, kar znaša 1.706,43 EUR. Glede na to, da je tožena stranka uspela v pritožbenem postopku približno do polovice, je pritožbeno sodišče odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 853,22 EUR.