Jedro

Pri presoji pravnega standarda posebno težke invalidnosti svojca je nujen restriktiven pristop sodišča.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožnici za duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti moža prisodilo 2,000.000 SIT (8.345,85 EUR) odškodnine, presežni zahtevek za plačilo še 1,000.000 SIT (4.172,93 EUR) zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo zavrnilni del prvostopenjske sodbe, toženkini pritožbi pa je ugodilo in prisodilni del prvostopenjske sodbe spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrnilo ter še odločilo o stroških postopka. Presodilo je, da škoda tožničinega moža kot neposrednega oškodovanca ne dosega pravnega standarda posebno težke invalidnosti svojca iz tretjega odstavka 201. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR).

3. Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi v zvezi s prvostopenjsko sodbo uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo sodb obeh sodišč, da se v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Poudarja svoje hude bolečine zaradi moževe invalidnosti in prizadetosti na telesnem in duševnem področju, pri čemer je največje breme prav psihična prizadetost, ki je posledica telesne prizadetosti in se kaže kot anksiozna depresivnost, strah, ljubosumje in predvsem kot impotenca. Ponavlja nekatere dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki jih je pritožbeno sodišče sprejelo, vendar pa je po njenem mnenju nepravilno uporabilo pravni standard posebno težke invalidnosti. Meni, da je pristop pritožbenega sodišča neživljenjski in skrajno restriktiven, saj je samo v zadevi II Cp 1266/2004 svojcem priznalo odškodnino za njihove duševne bolečine zaradi amputacije leve podlahti neposredne oškodovanke, kar je manjša invalidnost kot v njeni zadevi. Zato trdi, da jo je pritožbeno sodišče obravnavalo neenakopravno, da je njegova odločitev arbitrarna in v nasprotju s 14. in 22. členom Ustave Republike Slovenije (URS). Tako njena prizadetost kot prizadetost njenega moža sta hujši od prikazanega primera. V pravočasni dopolnitvi revizije se tožnica sklicuje še na zadevo II Ips 522/96. 4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ki ni vložila revizijskega odgovora.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče pritrjuje presoji pritožbenega sodišča in njegovim razlogom o nujnem restrektivnem pristopu pri napolnjevanju pravnega standarda posebno težke invalidnosti svojca iz tretjega odstavka 201. člena ZOR, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi prehodne določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika. Tak pristop je utemeljen že v splošnem pravilu, da imajo pravico do odškodnine za nepremoženjsko škodo le neposredni oškodovanci. Pravna ustanova posrednega oškodovanca je v odškodninskem pravu izjema, saj se pravno razmerje med odgovorno osebo in posrednim oškodovancem na ta način postavi preko običajnih meja pravno relevantne vzročne zveze (prvi odstavek 154. člena ZOR). Razlog je v izjemnem obsegu nepremoženjske škode neposrednega oškodovanca, zaradi česar je odstop od splošnega pravila le upravičen. Ker gre za izjemo, jo je treba ozko razlagati. Zakonodajalec je to izjemo še dodatno poudaril z določitvijo pogojev, kdaj lahko gre za pravno priznano obliko nepremoženjske škode posrednega oškodovanca. Pri tem ni uporabil izraza zmanjšanje življenjske aktivnosti kot pri neposrednem oškodovancu, pač pa ožji in zato strožji pojem invalidnost. Poleg tega ne zadostuje vsaka invalidnost in tudi ne "samo" težka invalidnost, temveč mora biti izkazana posebno težka invalidnost. Ker so za izjemo od splošnega pravila določeni strogi pogoji, je razumljiv in pravilen omejevalen pristop sodne prakse pri napolnjevanju pravnega standarda posebno težke invalidnosti. Da gre za tak primer, mora iti pri neposrednem oškodovancu za izjemen obseg škode, kot so npr. poškodbe, ki so v knjigi Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba Ljubljana 2001, po Fisherjevi klasifikaciji zajeti v zadnji šesti skupini kot izjemno hudi primeri (strani 17 in 18) ali kot so primeri, na katere se pravilno sklicuje pritožbeno sodišče v izpodbijani odločbi.

7. Čeprav ni dvoma, da tožnica duševno trpi zaradi moževe prizadetosti, pa njegove škode tudi po presoji revizijskega sodišča ni mogoče umestiti v pravni standard posebno težke invalidnosti. Tudi za tožnico moževe omejitve na telesnem področju pravno nimajo tolikšne teže (omejitve pri daljši hoji, stoji, sedanju, težjih fizičnih delih itd.), zmotno pa meni, da je zahtevanemu pravnemu standardu zadoščeno z upoštevanjem tudi omejitev na psihičnem področju, kjer je zaradi posttravmatske stresne motnje prišlo do trajne osebnostne spremenjenosti moža (tesnobnost, raztresenost, odtujenost, ljubosumnost itd.), do impotence in do posledičnega prenehanja spolnih odnosov med zakoncema. Prej pojasnjeni razlogi za omejevalen pristop in tudi primerljive zadeve v sodni praksi ne omogočajo take presoje, kot jo želi doseči tožnica. Ker tožnica najbolj poudarja moževo impotenco, revizijsko sodišče pojasnjuje, da je enako razsodilo tudi v zadevi II Ips 163/2003, kjer je pri neposrednem oškodovancu prišlo do sprememb na medvretenčnih ploščicah in do s tem povezanih omejitev, na psihičnem področju pa do kroničnega psihoorganskega sindroma z več izraženimi znaki kot pri tožničinem možu, pa tudi z impotenco. Nobeden od primerov, na katera se sklicuje tožnica, za primerjavo z njenim ni ustrezen. Glede zadeve II Cp 1266/2004 istega pritožbenega sodišča (amputacija leve podlahti neposredne oškodovanke) revizijsko sodišče najprej pojasnjuje, da s sklicevanjem le na en drugačen primer iz prakse pritožbenega sodišča ni mogoče utemeljiti trditve o kršitvah pravic iz 22. in 24. člena URS. Omenjena zadeva je bila tudi v presoji revizijskega sodišča, vendar je revizijo vložila samo prva tožnica kot neposredna oškodovanka, posredni oškodovanci in tožena stranka pa ne, zato se revizijsko sodišče v sodbi II Ips 129/2006 do vprašanja posebno težke invalidnosti ni opredelilo. V zadevi II Ips 522/96, na katero se tožnica sklicuje v pravočasni dopolnitvi revizije, pa se tudi ni ukvarjalo s tem vprašanjem, ker sta revizijo vložila le tožnika, ne pa tudi tožena stranka.

8. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) o tožničini reviziji odločilo kot v izreku te sodbe, ki zajema tudi odločitev o njenih priglašenih revizijskih stroških.