Jedro

Utemeljeno sta sodišči presodili, da v primeru postavitve zagovornika na podlagi odločbe o brezplačni pravni pomoči ne gre za identičen procesni položaj, kot je položaj, kjer mora imeti obdolženec zagovornika že ob vročitvi določene odločbe. Gre za situacijo podobno tisti, kjer si obdolženec sam najame zagovornika po vročitvi sodbe. V takem primeru pa teče rok za vročitev pritožbe po ustaljeni sodni praksi od vročitve sodbe obdolžencu in to ne glede na to, kdaj je pooblastil zagovornika za vložitev pravnega sredstva. Ne gre torej za primer obvezne obrambe, temveč za razmerje, ki bolj spominja na pooblastilno. Poleg tega pa bi se ob razlagi, ki jo ponuja obramba, zakonski rok za vložitev pravnega sredstva podaljšal, kar pa seveda ni dopustno, saj so zakonski roki nepodaljšljivi. Kot je zapisalo Vrhovno sodišče v podobni procesni situaciji, »le institut vrnitve v prejšnje stanje mehča strogo zakonsko dikcijo o štetju pritožbenega roka od vročitve sodbe obdolžencu in omogoča polno uresničevanje pravice do obrambe oziroma do pravnega sredstva v kazenskem postopku v primerih, ko obdolženec iz opravičenih razlogov zamudi rok za vložitev pravnega sredstva«.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenko se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. S sodbo Okrajnega sodišča na Ptuju II K 12731/2023 je bila s sodbo o kaznovalnem naroku A. A. spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena ji je bila pogojna obsodba, v kateri ji je bila po prvem odstavku 135. člena KZ-1 določena kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let. Sodišče ji je naložilo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno sodbo je obsojenkina zagovornica vložila ugovor, ki je bil s sklepom Okrajnega sodišča na Ptuju II K 12731/2023 z dne 28. 3. 2023 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 12731/2023 z dne 5. 7. 2023 pravnomočno zavržen. Zoper pravnomočno sodbo ter navedena sklepa je vložila zagovornica obsojenke zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja uvodoma zaradi kršitve kazenskega zakona, saj sodišče pri svoji odločitvi ni upoštevalo določbe 18. člena KZ-1, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), saj je sodba nejasna in nerazumljiva ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, natančneje določbe drugega in četrtega odstavka 120. člena ZKP, kar je vplivalo na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi izpodbijanje odločbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka Barbara Jenkole Žigante je v odgovoru predlagala zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti. Meni namreč, da je možna analogija med najetim odvetnikom, ki ga stranka sama plača, ker je razlika samo v plačilu, pri čemer si je v konkretnem primeru obsojenka sama izbrala odvetniško družbo, medtem ko analogija z določbo tretjega odstavka 120. člena ZKP ni možna, ker gre za drugačno procesno situacijo kjer obramba s pomočjo zagovornika ni obvezna. Zagovorniki so imeli v obravnavanem primeru možnost seznaniti se z zadevo in vložiti ugovor. Glede časa storitve kaznivega dejanja, pa se državna tožilka prav tako ni strinjala z navedbami obrambe v zahtevi, da ni pravilno opredeljen, ter dodala, da je časovna komponenta očitanega kaznivega dejanja razvidna iz izreka, predvsem pa tudi čas storitve ni zakonski znak temveč le okoliščina, ki je lahko pomembna iz določenih razlogov (npr. za presojo ponovnega sojenja o isti stvari).

4. V izjavi na odgovor državne tožilke je obramba vztrajala na očitanih kršitvah v zahtevi. Predvsem je izpostavila, da v konkretni zadevi ne gre za najetega, temveč za dodeljenega zagovornika, kar je bistvena razlika, upoštevajoč pri tem dejstvo, da najeti odvetnik lahko z delom začne takoj, ko ga stranka pooblasti, medtem ko je dodeljen odvetnik v bistveno drugačnem - slabšem položaju. Stranka, ki zaprosi za dodeljenega odvetnika po brezplačni pravni pomoči, ker si najetega odvetnika zaradi finančne in socialne stiske ne more privoščiti, je najprej odvisna od tega ali bo njeni prošnji sploh ugodeno (prosilec mora poleg materialnega pogoja - finančne stiske izpolnjevati tudi stvarni pogoj - utemeljenost prošnje). Šele tedaj ko organ, ki odloča o brezplačni pravni pomoči odloči v korist prosilcu in je ta z odločbo seznanjen, se vzpostavi mandatno razmerje in še to le tedaj, če ne obstajajo okoliščine, zaradi katerih dodeljeni odvetnik ne bi mogel prevzeti zastopanja (npr. nezaupanje stranke, navzkrižje interesov, itd). Jasno je, da ima dodeljeni odvetnik bistveno krajši čas za študij spisa in sestavo pravnega sredstva, oziroma je postavljen v nemogoč položaj, če bi držala razlaga, ki jo ponuja državna tožilka in jo je sprejelo sodišče v izpodbijanih sklepih.

B.-1

**Glede ne(pravočasnosti) ugovora oziroma glede kršitve določb drugega in četrtega odstavka 120. člena ZKP**

5. Osnovni očitek v zahtevi za varstvo zakonitosti vloženi zoper pravnomočen sklep o zavrženju ugovora kot prepoznega je zmotno razumevanje določbe 120. člena ZKP. Po stališču obrambe je namreč sodišče pri presoji pravočasnosti ugovora upoštevalo le čas, ko je sodbo o kaznovalnem nalogu prejela obsojenka in pri tem ni upoštevalo datuma, ko je odločbo o postavitvi zagovornika po brezplačni pravni pomoči prejel postavljen zagovornik. Vložnica meni, da je takšna razlaga nezakonita in v neskladju z Ustavo, saj je procesna situacija primerljiva s situacijo, ki jo predpisuje določba tretjega odstavka 120. člena ZKP, ki se nanaša na postavljenega zagovornika. Dejstvo namreč je, da zagovornik, določen po odločbi o brezplačni pravni pomoči, ni najet zagovornik, kakor sta to šteli nižji sodišči, temveč je zagovornik "postavljen po sodišču", torej postavljen zagovornik, posledično pa je takšnemu zagovorniku ob smiselni uporabi tretjega odstavka 120. člena ZKP treba najprej dati čas, da se z zadevo seznani, nato pa mu vročiti tudi sodbo in šele nato postopek nadaljevati. V nadaljevanju vložnica ocenjuje, da odvetnik, postavljen po odločbi o delitvi brezplačne pravne pomoči nikakor ni primerljiv z najetim odvetnikom, saj mora postavljeni odvetnik zastopanje načeloma prevzeti, razen, če obstaja navzkrižje interesov. Posledično je čas vročitve te odločbe relevanten in za sodišče tudi zavezujoč. Tudi določba 445.č člena ZKP narekuje sodišču, da mora sodbo vročiti zagovorniku, v konkretni zadevi zagovornici, najmanj pa šteti, da je bil ugovor zoper sodbo, vložen v roku 15 dni od vročitve odločbe o brezplačni pravni pomoči vložen pravočasno. Povedano drugače, sodišče bi moralo v obravnavani zadevi, ne samo začetek teka roka za vložitev ugovora šteti od vročitve odločbe o dodelitvi brezplačne pravne pomoči zagovornici, temveč bi ji moralo tudi samo vročiti sodbo, zaradi česar vsega je ugovor, ki ga je vložila zagovornica dne 23. 3. 2023 pravočasen.

6. Procesna relevantna dejstva: - obsojena A. A. je sprejela sodbo o kaznovalnem nalogu in obtožni predlog 6. 3. 2023; - istega dne (6. 3. 2023) je obsojenka pri Okrožnem sodišču na Ptuju zaprosila za dodelitev brezplačne pravne pomoči za potrebe vložitve ugovora zoper navedeno sodbo (pri čemer je za nudenje brezplačne pravne pomoči izbrala Odvetniško družbo Kac in odvetniki, o. p., d. o. o.); - 7. 3. 2023 je predsednica Okrožnega sodišče na Ptuju z odločbo Bpp 154/2023 odločila o dodelitvi brezplačne pravne pomoči za potrebe tega postopka ( sledila je predlogu obdolženke in za nudenje brezplačne pravne pomoči določila predlagano odvetniško družbo); - iz točke II navedene odločbe izhaja, da je prosilki s to odločbo dodeljena pomoč "v obsegu pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem druge stopnje, vse v zvezi z zadevo Okrajnega sodišča na Ptuju, opr. št. II K 12731/2023"; - Odvetniški družbi Kac je dne 15. 3. 2023 obsojenka podpisala še pooblastilo za zastopanje; - dne 23. 3. 2023 je zagovornik vpogledal v spis, zahteval fotokopije določenih listovnih številk (list.št. 16 spisa) ter istega dne vložil ugovor zoper sodbo o kaznovalnem nalogu.

7. Okrajno sodišče je s sklepom II K 12731/2023 z dne 28. 3. 2023 ugovor "obdolžene A. A." zavrglo. V obrazložitvi je pojasnilo, da je bil ugovor vložen prepozno, saj je bila sodba o kaznovalnem nalogu vročena obdolženki dne 6. 3. 2023, ugovor pa je bil vložen priporočeno na pošti po poteku 15-dnevnega roka. Dodalo je še, da je za presojo pravočasnosti vloženega ugovora irelevantno kdaj je obdolženkin zagovornik prejel odločbo o dodelitvi brezplačne pravne pomoči, ker se zagovorniku sodba ne vroča, če si obdolženec najame zagovornika po prejemu sodbe.

8. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom IV Kp 12731/2023 z dne 5. 7. 2023 pritožbo zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno. Presodilo je, da bi razlaga, ki jo ponuja zagovornik pomenila, da bi rok za vložitev pravnega sredstva lahko začel teči kadarkoli v nedoločeni prihodnosti, ko bi obdolženka zagovornika pooblastila za zastopanja ali ko bi slednja prejela odločbo o brezplačni pravni pomoči. Določba drugega odstavka 119. člena ZKP ureja procesno situacijo, ko ima obdolženec ob vročitvi sodbe zagovornika, konkretna situacija pa je drugačna, saj obdolženka zagovornika ob vročitvi sodbe ni imela.

9. Presojo nižjih sodišč kot pravilno prepoznava tudi Vrhovno sodišče. Utemeljeno sta namreč sodišči presodili, da ne gre za identičen procesni položaj, kot je položaj, kjer mora imeti obdolženec zagovornika že ob vročitvi določene odločbe. Gre za situacijo podobno tisti, kjer si obdolženec sam najame zagovornika po vročitvi sodbe. V takem primeru pa teče rok za vročitev pritožbe po ustaljeni sodni praksi od vročitve sodbe obdolžencu in to ne glede na to, kdaj je pooblastil zagovornika za vložitev pravnega sredstva. Ne gre torej za primer obvezne obrambe, temveč za razmerje, ki bolj spominja na pooblastilno. Poleg tega pa bi se ob razlagi, ki jo ponuja obramba zakonski rok za vložitev pravnega sredstva podaljšal, kar pa seveda ni dopustno, saj so zakonski roki nepodaljšljivi. Kot je zapisalo Vrhovno sodišče1 v podobni procesni situaciji, (kjer je sicer zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in pravnomočni sklep o zavrženju pritožbe kot prepozne razveljavilo), "le institut vrnitve v prejšnje stanje mehča strogo zakonsko dikcijo o štetju pritožbenega roka od vročitve sodbe obdolžencu in omogoča polno uresničevanje pravice do obrambe oziroma do pravnega sredstva v kazenskem postopku v primerih, ko obdolženec iz opravičenih razlogov zamudi rok za vložitev pravnega sredstva".

10. Ker torej sodišče, ki je ugovor obsojenkine zagovornice zavrglo kot prepozen ni kršilo zakona in posledično tudi ne pravice do pritožbe, je Vrhovno sodišče v tem delu zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

B.-2

**Glede zahteve za varstvo zakonitosti zoper sodbo:**

11. Zahtevo za varstvo zakonitosti v delu, ki se, nanaša na sodbo, pa je Vrhovno sodišče zaradi neizpolnitve pogoja formalne in materialne neizčrpanosti zavrglo (peti odstavek 420. člena ZKP). Obramba je sicer vložil zoper sodbo pravno sredstvo - ugovor, vendar ga je sodišče zavrglo kot prepoznega. S tem pa je po ustaljeni sodni praksi pravno sredstvo formalno neizčrpano.2 C.

12. Ker je obsojenka upravičenka do brezplačne pravne pomoči, jo je Vrhovno sodišče po določbi 98.a člena v zvezi z s četrtim odstavkom 95. člena ZKP plačila stroškov nastalih pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti oprostilo.

13. Za odločitev so glasovali vrhovni sodniki Marjeta Švab Širok, mag. Aleksander Karakaš in Maja Baškovič. Vrhovna sodnica Barbara Zobec je izdelala ločeno mnenje, ki se mu je pridružil vrhovni sodnik Mitja Kozamernik.

1 Primerjaj sodbo I Ips 19826/2015 z dne 27. 10. 2017. 2 Primerjaj sodbe VS RS I Ips24866/2013 z dne 15. 11.2018 in IV Ips4/2016 z dne 16. 2. 2016. ************************************

ODKLONILNO LOČENO MNENJE VRHOVNE SODNICE BARBARE ZOBEC, KI SE MU JE PRIDRUŽIL VRHOVNI SODNIK MITJA KOZAMERNIK [Povezava na PDF dokument](/mma_bin.php?static_id=2024061308343663 "Povezava na PDF dokument")