Jedro

Tožnik je bil ob poškodbi star 47 let, bil je fizični delavec, ki je tudi v prostem času pomagal po kmetijah zaradi dodatnega zaslužka. Njegove življenjske aktivnosti so se po poškodbi precej spremenile, saj sedaj kot invalid III. kategorije lahko opravlja le lažja pomožna dela, izguba njegovih splošnih življenjskih aktivnosti znaša 30 %, izboljšanja stanja pa ni pričakovati. Pravična denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti znaša 26.276,08 EUR.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožniku plačati (še) razliko odškodnine v znesku 9.455,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.7.2004 dalje do plačila.

V presežku (za znesek 9.455,42 EUR) se tožbeni zahtevek zavrne.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.“

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od tožene stranke zahteval plačilo nadaljnje razlike odškodnine (nad že izplačanim zneskom 33.249,87 EUR s strani zavarovalnice) v znesku 18.911,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.7.2004 dalje do plačila ter povrnitev pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila s plačilom 20 % DDV na TRR tožnikovega pooblaščenca (1. odstavek izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 2.971,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za izpolnitev, v roku 8 dni in pod izvršbo (2. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (po določilih 1. odstavka 388. člena ZPP) ter zaradi stroškov pritožuje tožnik. Navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo tožniku prisoditi v celoti zahtevano razliko odškodnine ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi oziroma podrejeno, da jo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi ter tožniku prizna vse stroške. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj in kako je zavrnilo predlog tožnika o postavitvi novega izvedenca ortopeda, saj s postavljenim izvedencem mag. F. tožnik ni bil zadovoljen. Njegova ocena zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni objektivna glede na oceno, ki jo je pred pravdo in v soglasju z zavarovalnico podal izvedenec dr. P.C.. Mag. S.K.F. pa v danem primeru sploh ne more biti izvedenec, saj ga je kot takega izločilo Ministrstvo za pravosodje, kar izhaja iz dopisa 1.12.2006, št. 705-562/2006/9, o čemer so bila seznanjena vsa sodišča v RS, torej verjetno tudi Delovno sodišče v Celju. Mnenje angažiranega izvedenca je zato neverodostojno in neuporabno v pravdi. Tožniku prisojena odškodnina je glede na težo poškodb zanj žaljiva in neprimerna. Pravična odškodnina v konkretnem primeru zajema tudi v celoti zahtevano razliko, in sicer znaša: za fizične bolečine 14.605,25 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 29.210,48 EUR, za strah 4.172,93 EUR ter enako iz naslova skaženosti 4.172,93 EUR. Odločitev sodišča prve stopnje je nekorektna ter v nasprotju z osnovnim načelom pravičnosti in enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS). Pred rednim sodiščem bi tožnik dobil odškodnino najmanj v višini zahtevanega tožbenega zahtevka. Zmotna in prenizko odmerjena je odškodnina iz naslova vseh vtoževanih postavk. Tožnik je utrpel posebno hudo telesno poškodbo, posledica je 45% invalidnost ali, kot pravi izvedenec dr. C., 45% trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Podana je tudi bistvena kršitev določb ZPP, saj sta izrek sodbe in njena obrazložitev zaradi uporabe različne denarne valute v nasprotju, pa tudi sicer je odločitev v izreku v nasprotju z dejanskim stanjem, kot izhaja iz listin in zlasti iz obeh izvedenskih mnenj.

Pritožba tožnika je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007) tudi po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka in ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo, vendar tožniku odmerjena odškodnina (razen iz naslova skaženosti) ne ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine in torej ni materialno pravno pravilna.

Sodišče prve stopnje je o utemeljenosti višine posameznih delov tožnikovega zahtevka za nematerialno škodo pravilno odločalo na podlagi določbe 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami). Določilo 1. odstavka citiranega člena določa, da za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah pripada oškodovancu, če okoliščine primera opravičujejo, pravična denarna odškodnina, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. Višina tovrstne odškodnine pa je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (2. odstavek 179. člena OZ). Odmera denarne odškodnine za negmotno škodo pomeni uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine, merila za določitev tega pravnega standarda pa izhajajo iz 179. člena OZ. Upoštevati je potrebno intenzivnost (stopnjo in trajanje) telesnih in duševnih bolečin ter strahu in sicer glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu (načelo individualizacije odškodnine) s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo navedeno škodo omililo. Hkrati mora biti odškodnina določena glede na primerjavo z odškodninami z enako oziroma podobno škodo in glede na ustrezno uvrstitev v razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje (načelo objektivne pogojenosti odškodnin). To razmerje oblikuje sodna praksa.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je tožnik dne 5.2.2002 na delu pri toženi stranki poškodoval, ko je z ročno motorno žago na višini obžagoval oziroma podiral drevje. Prišlo je do globoke vreznine z verižno motorno žago, pri čemer je utrpel težko telesno poškodbo praktično vseh mehkih delov distalnega volarnega dela leve podlahti nad zapestjem – ugotovljena je bila popolna prekinitev treh največjih arterij, ki s krvjo oskrbujejo roko, obeh volarno potekajočih živcev, ki oživčujeta volarno stran dlani in prstov kakor tudi večino dlanskih mišic in vseh deset volarno potekajočih kit upogibalk prstov. Leva roka je bila zaradi poškodbe nevrocirkulatorno tako ogrožena, da je bolniku resno grozila amputacija.

Sodišče prve stopnje je žaganje z motorno žago na višini pravilno ocenilo kot nevarno dejavnost, zaradi katere je podana objektivna odgovornost tožene stranke ter ni ugotovilo morebitnega tožnikovega soprispevka k nastanku obravnavane škode. Višino denarne odškodnine (kar je v fazi pritožbe edino še sporno) je odmerilo v skupnem znesku 33.249,87 EUR. Ker je bil ravno tolikšen znesek tožniku na podlagi poravnave z dne 6.7.2004 že izplačan s strani Zavarovalnice X d.d., pri kateri je imela tožena stranka zavarovano civilno odgovornost, je sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek za plačilo še 18.911,70 EUR (torej razliko do celotne zahtevane odškodnine v višini 52.161,58 EUR) zavrnilo.

Odločitev o višini pravične denarne odškodnine je sodišče prve stopnje oprlo na izvedensko mnenje dr. S.K.F., sodnega izvedenca medicinske stroke – specialista ortopeda, glede katerega ni imelo zadržkov in ga je v povezavi s tožnikovo izpovedbo in zdravstveno dokumentacijo štelo za primerno podlago pri odločanju. Ugotovitve oziroma mnenje izvedenca je v obrazložitvi sodbe izčrpno povzelo, zato jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne bo obsežneje navajalo.

Za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje tožniku odmerilo 8.345,85 EUR odškodnine. Tožnik je trajne bolečine trpel kar 1,5 let (četudi to velja le za lažje), občasne lažje pa prestaja še vedno in jih bo tudi v bodoče; prestal pa je tudi številne nevšečnosti med zdravljenjem, ki je trajalo skoraj 2,5 let (v bolniškem staležu je bil od 5.2.2002 do 15.7.2004): tudi hospitalizacija, injekcije zdravil, EMG preiskava, ki vključuje boleče zbadanje z iglo, RTG slikanja, nošnja mavčeve imobilizacije ter dolgotrajno nošenje ortoze (kar 8,5 mesecev), številni pregledi (pri kirurgu, fiziatru) ter skupno kar 640 obiskov fizioterapevtskih in delovno-terapevtskih postopkov. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je bila v prvem delu zdravljenja, ko je bila potrebna nošnja mavca oziroma ortoze, njegova levica popolnoma neuporabna in je tožnik pri nekaterih čisto osnovnih življenjskih opravilih potreboval pomoč svojcev. Glede na navedeno pritožbeno sodišče odškodnino v višini, kot jo zahteva tožnik – torej 14.605,25 EUR, ocenjuje kot primerno, pravično ter materialno pravno pravilno.

Za strah je sodišče prve stopnje odmerilo odškodnino v znesku 2.019,70 EUR. Ugotovilo je, da je tožnik ob dogodku utrpel hud intenziven primaren strah (sam je tudi izpovedal, da ko je videl prerezano roko, je bil čisto v šoku in je žago avtomatično odvrgel na tla, če ne bi bil privezan, pa bi tudi sam padel z drevesa), njegova poškodba pa je bila celo tako huda, da bi lahko izkrvavel na kraju dogodka. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je bil upravičen tudi sekundarni strah v smislu zaskrbljenosti za izid zdravljenja, saj je resno grozila celo amputacija roke. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da zlasti intenzivnost obeh oblik utrpelega strahu utemeljuje nekoliko višjo odškodnino, in sicer v višini 3.129,69 EUR.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tudi iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti sodišče prve stopnje odmerilo prenizko denarno odškodnino. Tožnik je bil ob poškodbi star 47 let, bil je fizični delavec, pa tudi v prostem času oziroma med vikendi je hodil pomagat po kmetijah, da je kaj dodatno zaslužil. Zaradi obravnavane poškodbe so se njegove življenjske aktivnosti zelo spremenile. Pri toženi stranki sedaj kot invalid III. kategorije opravlja le lažja pomožna dela (in ne več težjih, fizičnih – značilno „moških“ del), zaradi česar tožnik gotovo duševno trpi (iz zapisnika o njegovem zaslišanju dne 23.10.2006 izhaja, da je tožniku pri izpovedovanju v tej zvezi šlo na jok). Izpovedal je tudi, da ga sedaj vsi drugače gledajo, ker ne more več opravljati enakih del. Glede na izvedensko mnenje, ki ga povzema sodišče prve stopnje, tožnik tudi v prostem času ne more opravljati nobenih fizično zahtevnejših del z levico ali soročno obvladovati manjših ali težjih predmetov. Ni več zmožen za večino kmečkih del ter „tradicionalno moških“ gospodinjskih opravil, ni zmožen za dela nad globino, manj je spreten pri pripravi hrane, pomoč potrebuje pri nekaterih osebnih higienskih opravilih, npr. striženju nohtov na desni roki. Trajno izgubo splošnih življenjskih aktivnosti pri tožniku izvedenec ocenjuje na 30 %, izboljšanja stanja pa ni več mogoče pričakovati. Na podlagi vsega navedenega in ob dejstvu, da je tožnik priden, delaven moški, katerega življenjske aktivnosti so skoraj v celoti obsegale težja fizična dela (celo v prostem času), pritožbeno sodišče ocenjuje, da zaradi nezmožnosti opravljanja le-teh trpi precejšnje duševne bolečine. Kot pravično denarno odškodnino iz tega naslova zato ocenjuje znesek 26.276,08 EUR.

V odmero odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti pa pritožbeno sodišče ni posegalo, saj ocenjuje, da je odškodnina v višini 2.019,70 EUR primerna in pravična. Pritožba neutemeljeno uveljavlja višjo, saj tudi iz tožnikove izpovedi (ki je pri presoji duševnih bolečin ključna) izhaja, da mu zaradi roke niti ni nerodno oziroma ga niti ni sram, saj se po njegovi lastni oceni malo vidi oziroma opazi; kadar ne nosi rokavice, pa da roko v žep. Že slednje dejstvo kaže, da tožnika brazgotina vendarle moti do te mere, da jo skriva pred drugimi. Tudi izvedenec je ocenil, da tožnik zaradi skaženosti duševno trpi, enako ocenjuje tudi pritožbeno sodišče, vendar duševne bolečine iz tega naslova glede na izpoved tožnika niso tolikšne, da bi upravičevale višji znesek odškodnine.

Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožniku pripada pravična denarna odškodnina (skladno z določili 179. člena OZ) v višini 46.030,72 EUR. Takšen znesek ustreza trajanju in intenzivnosti telesnih in duševnih bolečin in strahu pri tožniku ter vsem okoliščinam konkretnega primera, ki se odražajo pri tožniku (načelo individualizacije odškodnine). Tako odmerjena odškodnina zajema 48,7 povprečnih neto plač (ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje), kar jo ustrezno uvršča v razmerje med manjšimi in večjimi škodami ter ustreza splošnemu stanju na področju odškodninskega prava (načelo objektivne pogojenosti odškodnine). Skladna je tudi s sodno prakso – ne le delovnih, ampak tudi rednih sodišč (opr. št. II Ips 775/2007 – ob upoštevanju odstopanja pri odškodnini iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti). Prisojeni znesek odškodnine bo po oceni pritožbenega sodišča tožniku pomenil ustrezno zadoščenje, ki bo nastalo škodo omililo, hkrati pa ne podpira teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Na podlagi poravnave z dne 6.7.2004 je bil tožniku s strani zavarovalnice že izplačan znesek 33.249,87 EUR, kar revalorizirano na dan sojenja 14.11.2007 znaša 36.574,86 EUR. Če je namreč obveznost, ki se valorizira, delno plačana, je treba valorizirati tudi delno plačilo, sodišče pa navedeno stori po uradni dolžnosti. Ob upoštevanju tako valoriziranega že izplačanega zneska je tožnik upravičen še do plačila razlike odškodnine v višini 9.455,85 EUR.

Pritožba je tako v delu, ki se nanaša na višino denarne odškodnine, delno utemeljena, ostale pritožbene navedbe pa so neutemeljene.

Sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo izvedenskega mnenja dr. P.C., ki mnenje izdelal pred pravdo in po zaprosilu tožnika. Takšno mnenje bi sodišče smelo upoštevati zgolj ob izrecnem soglasju tožene stranke. V konkretnem primeru je tožena stranka uporabi tega mnenja izrecno nasprotovala, zato ga sodišče pri odločanju pravilno ni upoštevalo. Neutemeljene so tudi navedbe tožene stranke o tem, da s strani sodišča postavljeni izvedenec dr. S.K.F., katerega izvedensko delo je bilo v postopku upoštevano, v danem primeru sploh ne bi smel biti izvedenec, ker naj bi se na podlagi dopisa Ministrstva za pravosodje z dne 1.12.2006, št. 705-562/2006/9 nahajal na listi izvedencev, ki ne morejo biti izvedenci v sodnem postopku. Tožena stranka sklepu o postavitvi dr. F. kot izvedenca ni ugovarjala, zanj je celo plačala predujem, navedeni ugovor pa je podala šele za tem, ko je izvedensko mnenje že prejela. Tudi na poziv sodišča tožena stranka dopisa Ministrstva za pravosodje, na katerega se sklicuje, ni predložila. Izvedensko mnenje je bilo tudi sicer napravljeno 31.3.2007 in se torej ugovor tožene stranke na to obdobje ne nanaša, dr. F. pa je kot sodni izvedenec ortopedske kirurgije naveden v imeniku sodnih izvedencev tako za leto 2006 kot tudi za leto 2007. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo pavšalnim in neizkazanim navedbam tožene stranke v tej zvezi. Izvedensko mnenje dr. F. je ocenilo kot strokovno in razumljivo, s čimer soglaša tudi pritožbeno sodišče, zato utemeljeno ni ugodilo predlogu za postavitev drugega izvedenca.

Neutemeljen je tudi očitek o bistveni kršitvi določb postopka. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi navajalo zneske v SIT in ne v EUR, ne predstavlja takšne kršitve. Tudi sicer pritožbeno sodišče ni ugotovilo nasprotij oziroma pomanjkljivosti, zaradi katerih se izpodbijana sodba ne bi mogla preizkusiti.

Tudi dejansko stanje je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovljeno, vendar je sodišče prve stopnje pri odmeri pravične denarne odškodnine (ki je pravno vprašanje) zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati (še) 9.455,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.7.2004 dalje do plačila (1. odstavek 378. člen OZ v povezavi z 2. odstavkom 299. člena OZ). Dne 6.7.2004 je bila namreč s strani zavarovalnice sklenjena poravnava le za del tožniku nastale škode, za razliko pa je bila tožena stranka v zamudi.

Glede na spremenjeno odločitev je tožnik s tožbo uspel v 50 %, zato je na podlagi 2. odstavka 154. člena ZPP v povezavi z 2. odstavkom 165. člena ZPP pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.