Jedro

Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožena stranka v celoti odškodninsko odgovorna na podlagi določb o objektivni odgovornosti. Taki presoji niti tožnik niti tožena stranka v pritožbenem postopku nista nasprotovala, zato sodišče druge stopnje utemeljeno ni presojalo odškodninske odgovornosti tožene stranke. Kolikor tožnik v reviziji napada odločitev o izključni odškodninski odgovornosti tožene stranke, dejansko izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, saj o tem pritožbeno sodišče utemeljeno ni odločalo. Ker je revizija izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, teh revizijskih navedb revizijsko sodišče zato ni moglo upoštevati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Ob ugotovitvi, da je zavarovalnica tožene stranke tožniku iz naslova odškodnine za škodo, ki jo je utrpel v posledici delovne nezgode z dne 5. 2. 2002, izplačala zavarovalno vsoto v višini 33.249,85 EUR (7.967.994,00 takratnih SIT), je sodišče zavrnilo tožnikov nadaljnji zahtevek, da mu mora tožena stranka za utrpljeno nepremoženjsko škodo izplačati še 18.911,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka. Hkrati je tožniku naložilo plačilo toženkinih stroškov. Presodilo je, da je za tožnikovo poškodbo sicer v celoti odgovorna tožena stranka iz naslova objektivne odškodninske odgovornosti, ker se je tožnik poškodoval pri nevarnem delu z motorno žago pri prežagovanju drevesnih vej in drevesa na višini. Kljub hudi poškodbi leve roke in hudim poškodbenim posledicam je presodilo, da pomeni s strani zavarovalnice izplačana odškodnina pravično odškodnino za utrpljeno nepremoženjsko škodo.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožniku iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo dodatno dosodilo še 9.455,85 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, glede zavrnitve presežka zahtevka (za 9.455,42 EUR) pa potrdilo zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje in odločilo, da krijeta stranki vsaka svoje stroške postopka. Presodilo je, da znaša pravična odškodnina za utrpljene telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem 14.605,25 EUR (namesto na prvi stopnji odmerjenih 8.345,85 EUR), za utrpljeni strah 3.129,69 EUR (namesto na prvi stopnji odmerjenih 2.019,70 EUR), iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti 26.276,08 EUR (namesto na prvi stopnji odmerjenih 20.864,63 EUR), glede odškodnine zaradi skaženosti pa je soglašalo z odmero sodišča prve stopnje v znesku 2.019,70 EUR. Po presoji sodišča druge stopnje znaša tako skupna pravična odškodnina 46.030,72 EUR, tako da mu tožena stranka dolguje še 9.455,85 EUR, ker je znašal na dan izdaje sodbe sodišča druge stopnje valorizirani znesek, ki mu ga je v letu 2004 na račun odškodnine izplačala toženkina zavarovalnica, 36.574,87 EUR.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se sicer ni pritožila zoper sodbo sodišča prve stopnje, vendar ne soglaša z izključno odškodninsko odgovornostjo za posledice tožnikove poškodbe. K poškodbi je tožnik tudi sam krivdno soprispeval, ker se je lotil opravljanja dela, kljub temu, da se je zavedal nevarnosti in bi moral toženko na ustrezen pristop opozoriti, tudi sicer pa je delo opravljal s premajhno pozornostjo. Zoper odločitev sodišča prve stopnje se toženka ni pritožila zgolj zato, ker je štela, da je na prvi stopnji prisojena odškodnina sicer ustrezna. Sodišče druge stopnje je odmero odškodnine neutemeljeno zvišalo preko kriterijev pravične odškodnine. Svoje odločitve ni ustrezno obrazložilo in se je le pavšalno sklicevalo na sodno prakso. Toženi stranki tudi ni bila dana možnost, da se o spremembi višine odškodnine izjavi, zaradi česar je bilo kršeno načelo pravičnosti in enakosti pred zakonom, pa tudi določbe 285. člena v zvezi z 8. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se (utemeljeno) izpodbija z revizijo (371. člen ZPP).

6. Na podlagi prvega odstavka 350. člena ZPP sodišče druge stopnje preizkusi sodbo prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo; če pa se iz pritožbe ne vidi, v katerem delu se izpodbija, preizkusi sodbo v tistem delu, v katerem stranka ni zmagala v sporu.

7. Glede na navedene določbe ZPP sodišče druge stopnje utemeljeno ni preizkušalo sodbe sodišča prve stopnje glede presoje odškodninske odgovornosti tožene stranke za posledice tožnikove delovne nezgode. Zgolj ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje presodilo, da je tožena stranka v celoti odškodninsko odgovorna na podlagi določb o objektivni odgovornosti. Taki presoji sodišča prve stopnje niti tožnik in niti tožena stranka v pritožbenem postopku nista nasprotovala, čeprav bi glede na revizijske navedbe, da je pristajala na izključno odškodninsko odgovornost zgolj ob predpostavki, da je bila tožniku na prvi stopnji sicer odmerjena primerna odškodnina, tožena stranka to lahko storila v odgovoru na pritožbo, iz katere je bilo razvidno, da tožnik zahteva višjo odškodnino (1). Glede na to sodišče druge stopnje utemeljeno ni presojalo odškodninske odgovornosti tožene stranke, ker odločitev sodišča prve stopnje v tem delu v pritožbenem postopku ni bila napadena.

8. Kolikor tožnik v reviziji napada odločitev o izključni odškodninski odgovornosti tožene stranke, dejansko izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, saj o tem sodišče druge stopnje utemeljeno ni odločalo. Ker je revizija izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, teh revizijskih navedb revizijsko sodišče ni moglo upoštevati.

9. Tožena stranka neutemeljeno navaja, da se pred odločitvijo sodišča druge stopnje ni mogla izjaviti o višini odškodnine. Tožnikova pritožba je imela o tem obširne navedbe. Pred predložitvijo zadeve v odločanje pritožbenemu sodišču je sodišče prve stopnje pritožbo vročilo toženi stranki z opozorilom, da lahko na pritožbo odgovori. Tako je imela tožena stranka vse možnosti izjaviti se tudi o tožnikovih pritožbenih navedbah, na podlagi katerih je prišlo do zvišanja odškodnine. Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi s tem zato ni utemeljen in dejstvo, da se tožena stranka možnosti odgovora na pritožbo ni poslužila, na tak zaključek ne vpliva.

10. Sodišče druge stopnje je podrobno obrazložilo razloge za zvišanje odškodnine iz posameznih naslovov nepremoženjske škode, glede na že pred sodiščem prve stopnje ugotovljene škodne posledice. Pri tem je odmero odškodnine primerjalo z odmero pravične odškodnine v zadevi II Ips 775/2007, v kateri je šlo za podobno poškodbo leve roke z motorno žago, le da v predelu komolca in podlahti. Glede na dolgotrajnejše zdravljenje in bolečinska obdobja je tožniku iz naslova telesnih bolečin odmerilo nekoliko višjo odškodnino, kot je bila odmerjena v navedeni zadevi, glede na še nekoliko hujše trajne posledice poškodbe in višjo stopnjo skaženosti pa je bila v navedeni zadevi odmerjena višja odškodnina, kot za posledice tožnikove poškodbe (iz naslova skaženosti celo bistveno višja odškodnina). Revizijsko sodišče soglaša, da tudi primerjava skupno odmerjenih odškodnin v primerjanih zadevah v povprečnih plačnih zneskih kaže na ustreznost tožniku odmerjene odškodnine s strani sodišča druge stopnje, saj je skupni znesek odškodnine predstavljal vrednost 48,7 povprečnih neto plač, odškodnina, odmerjena v primerjani zadevi pa ob odmeri kar 67,50 povprečnih neto plač. Glede na navedeno revizija neutemeljeno očita sodišču, da je le pavšalno in brez ustrezne obrazložitve ter primerjave z odškodninami v podobnih primerih odločilo o zvišanju tožnikove odškodnine in da je bilo v tej zvezi materialno pravo zmotno uporabljeno.

11. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): Ustavno sodišče je v sklepu Up-43/10-16 z dne 7. 4. 2011 ugotovilo, da pomeni pravno sredstvo, do katerega se mora sodišče opredeliti, tudi odgovor na vloženo pravno sredstvo nasprotnika.