Jedro

Kot poudarja na podlagi določb ZGO-1 oblikovana upravnosodna praksa, so dokazila glede pravice graditi v ZGO-1 opredeljena določno in izčrpno, kar pomeni, da se upravni organ v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja omeji na ugotavljanje, ali je stranka, ki zahteva izdajo gradbenega dovoljenja, uspela predložiti katero izmed v zakonu naštetih dokazil. Takšna zakonska ureditev torej smiselno izkjučuje vsebinsko (izven oziroma onkraj v ZGO-1 izrecno naštetih dokazil) ugotavljanje obstoja pravice graditi in s tem tudi obravnavo tega vprašanja kot predhodnega vprašanja. Drugačna interpretacija opisane zakonske ureditve ni mogoča, saj bi lahko pripeljala do nedopustnega širjenja dosega postopka za izdajo gradbenega dovoljenja oziroma pravnih posledic tega dovoljenja na področje stvarnopravnih razmerij.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka in tožena stranka trpita vsaka svoje stroške tega postopka.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti A.A., ..., stroške tega postopka v znesku 430,84 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

IV. Tožeča stranka je dolžna povrniti B.B., ..., stroške tega postopka v znesku 16,60 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Upravna enota ... je z izpodbijano odločbo - gradbenim dovoljenjem št. 351-544/2017-34 z dne 12. 10. 2018 investitorjema B.B., in A.A., ..., dovolila gradnjo stanovanjsko-poslovnega objekta na parcelah št. 100/1, 102/4 in 102/5, vse k.o. ... (1. točka izreka). Iz nadaljevanja (to je 2. do 8. točke) izreka izpodbijane odločbe so razvidni: osnovni podatki o nameravani gradnji in objektu ter o komunalni oskrbi stanovanjske stavbe; sestavine projekta, ki je sestavni del gradbenega dovoljenja; soglasja, skladno s katerimi mora biti izvedena gradnja; čas veljavnosti gradbenega dovoljenja in še, da se gradnja lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja, oziroma na lastno odgovornost investitorjev že po dokončnosti gradbenega dovoljenja, ter da v postopku stroški niso nastali.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe prvostopenjski organ navaja, da je 5. 10. 2017 prejel vlogo investitorjev za izdajo gradbenega dovoljenja za odstranitev objekta in novogradnjo stanovanjsko-poslovnega objekta na zgoraj navedenih parcelah v k.o. ...,1 ter povzame potek na podlagi te vloge vodenega postopka. Kot pojasni, je bila z odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor, OE ... z dne 29. 1. 2018 o nevarni gradnji objekta na parceli 100/1 naložena odstranitev omenjenega objekta, kar je zavezanka v celoti izvršila in je bil tako predmet obravnavanega postopka le še zahtevek, ki se nanaša na gradnjo novega objekta. Prvostopenjski organ citira določbe drugega in četrtega odstavka 54. člena ter prvega odstavka 66. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju: ZGO-1) ter pojasnjuje, da je bilo v tej zadevi predhodno investitorjema že izdano gradbeno dovoljenje z dne 15. 6. 2018, ki ga je po tožnikovi pritožbi Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju: drugostopenjski organ) z odločbo z dne 5. 9. 2018 odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu. Ugotovilo je namreč, da je pritožba utemeljena, vendar ne iz pritožbenih razlogov, ampak ker naj investitorja ne bi imela izkazane pravice graditi. Po pozivu, da dokazila o tem dopolnita skladno s stališči drugostopenjskega organa, sta to storila s predloženim notarskim zapisom sporazuma o ugotovitvi dela skupnega premoženja, ugotovitvi obsega na delu skupnega premoženja in razdelitvi dela skupnega premoženja zakoncev z zemljiškoknjižnim predlogom za vknjižbo sporazuma v zemljiško knjigo. Po dopolnitvi prvostopenjski organ ugotavlja, da je pravica graditi na parcelah 100/1, 102/4 in 102/5 izkazana z vpisom lastninske pravice na investitorja v zemljiški knjigi ter omenjenim notarskim zapisom z zemljiškoknjižnim predlogom za vknjižbo sporazuma v zemljiško knjigo, iz katerih izhaja, da imata investitorja na predmetnem zemljišču solastninsko pravico; pravica graditi na parcelah 85/1 in 99 pa je izkazana s soglasjem ... z dne 8. 12. 2015. V nadaljevanju prvostopenjski organ obrazlaga, da so izpolnjeni tudi ostali pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja. Kot še izhaja iz njegove obrazložitve, je lastnikom sosednjih zemljišč, med drugim tožniku, priznal status stranskega udeleženca v postopku. Tožnik in C.C. sta gradnji nasprotovala, ker teče pravda ... glede neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice na parceli 102/4. Pooblaščenec investitorjev je predložil pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v ... P 409/2007, v kateri je sodišče že razsodilo o tožbi glede veljavnosti vknjižbe lastninske pravice na zadevni nepremičnini v korist investitorja, o čemer je prvostopenjski organ seznanil omenjena stranska udeleženca. Na to se je odzval le tožnik in predlagal, da upravni organ počaka do pravnomočne odločitve v pravdni zadevi P .... Prvostopenjski organ je ugotovil, da je po podatkih zemljiške knjige pri nepremičnini s parc. št. 102/4 vknjižena lastninska pravica v korist investitorja, ki je bremen prosta, na njej v zemljiški knjigi tudi ni nikakršne zaznambe, in je tako zaključil, da omenjene pripombe na izdajo gradbenega dovoljenja ne morejo vplivati. Ob ugotovitvi, da so izpolnjeni pogoji iz 66. člena ZGO-1, vključno s pogojem, da ima investitor pravico graditi, je odločil, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

3. Ministrstvo za okolje in prostor je z odločbo št. 35108-136/2018-5-BM z dne 28. 12. 2018 (v nadaljevanju: drugostopenjska odločba) zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano gradbeno dovoljenje in njegovo zahtevo za povračilo pritožbenih stroškov. Tudi drugostopenjski organ citira določbe 54. in 56. člena ter 6. točke prvega odstavka 66. člena ZGO-1 (ta se v zadevi uporablja na podlagi 106. člena Gradbenega zakona, v nadaljevanju: GZ). Ugotavlja, da se predmetna gradnja nanaša na zemljišča s parc. št. 100/1, 102/4 in 102/5, na katerih imata investitorja zemljiškoknjižno izkazano solastninsko pravico. To pomeni, da sta zadostila pogoju izkazane pravice graditi skladno z določbami ZGO-1. Glede na pritožbene ugovore se drugostopenjski organ sklicuje na stališče upravnosodne prakse, da niti zaznamba spora sama po sebi ne more okrniti investitorjeve pravice graditi in da tudi ni razlog za prekinitev postopka (tako sodba v zadevi U 528/99). Zaznamba spora namreč ne pomeni izgube lastninske pravice ali pravice razpolaganja, temveč je le opozorilo za druge osebe, ki bi po času vložitve predloga za zaznambo na nepremičnini pridobile morebitne knjižne pravice, da bodo v primeru, če bo vlagatelj zaznambe v sporu uspel, pravne posledice v sporu izdane sodne odločbe učinkovale tudi zoper njih. S strani tožnika zatrjevana nezakonita parcelacija parcele 102/1 tako ne more vplivati na izdajo gradbenega dovoljenja. Kot nadaljuje drugostopenjski organ, je sodišče tudi že povedalo, da se upravni organ v postopku izdaje gradbenega dovoljenja omeji na ugotavljanje, ali je bilo predloženo katero od v ZGO-1 naštetih dokazil o pravici graditi, in da takšna zakonska ureditev izključuje ugotavljanje obstoja pravice graditi (onkraj tega) in zato tudi obravnavo tega kot predhodnega vprašanja (sodbi U 2423/2008 in I U 980/2010, tako tudi sodba II U 403/2010, podobno sodba III U 282/2014). Drugostopenjski organ še pripomni, da pridobitev gradbenega dovoljenja ne predstavlja razpolaganja s parcelo, ter sklepno obrazloži, da zaradi zavrnitve pritožbe (pri)tožnik sam nosi svoje stroške postopka (118. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju: ZUP).

4. Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu, v kateri predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano gradbeno dovoljenje odpravi, toženki pa naloži, da tožniku povrne stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. V tožbi navaja, da je že v pritožbi opozarjal, da je v teku spor o lastništvu parcele 102/4 pred Okrajnim sodiščem v ... pod št. P ..., ki meri na ugotovitev, da je navedena parcela zemljišče, namenjeno redni rabi stavbe, stoječe na parceli 102/1, ki je v etažni lastnini (tudi) tožnika. Parcela 102/4 je bila del enovite parcele 102/1 in je predstavljala funkcionalno zemljišče k stavbi na parceli 102/1, ki je bila nato nezakonito deljena. Ker je del funkcionalnega zemljišča oziroma skupni del omenjene stavbe, s parcelo 102/4 ni mogoče razpolagati, saj ni v pravnem prometu. Pravda P ... se tako vodi zoper toženca A.A. z zahtevkom na ugotovitev, da je neveljavna vknjižba njegovega lastništva pri parceli 102/4 in da je le-ta solastnina vsakokratnih etažnih lastnikov stavbe na parceli 102/1. Zato gradbenega dovoljenja za parcelo 102/4 ni mogoče izdati, izpodbijano gradbeno dovoljenje je najmanj v tem delu nezakonito, vsekakor pa preuranjeno. V pravdi P ... je kot predhodno vprašanje izpostavljena ničnost pravnih poslov, na podlagi katerih je bilo zemljišče parcele 102/4 preneseno na investitorja oziroma pred tem na pravne prednike. Po ustaljeni sodni praksi funkcionalno zemljišče ni bilo v samostojnem pravnem prometu in so takšni pravni posli nični (47. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR, oziroma 35. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ). Če je pravni posel ničen, mora vsaka stranka vrniti tisto, kar je prejela. V konkretnem primeru bo torej investitor izgubil lastninsko pravico na parceli 102/4 in se bodo kot njeni solastniki v zemljiško knjigo vpisali etažni lastniki stavbe na parceli 102/1. V pravdi P ... je že izdan sklep o postavitvi izvedenca zaradi podaje mnenja, kakšen status je imela parcela 102/1 in iz nje deljena parcela 102/4 od izgradnje stavbe dalje. Zmotno je ob tem stališče, da izdaja gradbenega dovoljenja ne pomeni razpolaganja s parcelo. Tožnik vztraja pri mnenju, da bi upravni organ moral prekiniti postopek izdaje gradbenega dovoljenja do pravnomočne odločitve pravdnega sodišča. Kot dokaze je v tožbi predlagal: izpodbijano gradbeno dovoljenje, drugostopenjsko odločbo, upravni spis zadeve, tožbo v zadevi P ... ter pribavo spisa Okrajnega sodišča v Kopru P ... in vpogled v tamkajšnje tožnikove vloge in zapisnike o glavni obravnavi.

6. Toženka je sodišču predložila upravni spis obravnavane zadeve, odgovora na tožbo ni podala.

7. Tožba je bila vročena investitorjema B.B. in A.A. kot osebama, ki bi jima bila predlagana odprava izpodbijanega gradbenega dovoljenja v neposredno škodo, in s tem strankama v tem upravnem sporu. B.B. na tožbo ni odgovorila. A.A. je v odgovoru navedel, da tožnik ponavlja navedbe iz svoje pritožbe zoper prvotno izdano gradbeno dovoljenje z dne 15. 6. 2018, ki jih je A.A. zavrnil že v svojem odgovoru na omenjeno pritožbo, kjer je izpostavil, da gre za pravnomočno razsojeno stvar, da pri parceli 102/4 ni vpisana zaznamba spora in da gre za tožnikovo nagajanje. Drugostopenjski organ je že v odločbi z dne 5. 9. 2018 ob sklicevanju na sodno prakso pojasnil, da potek lastninskega spora glede zemljišča s parc. št. 102/4 na odločitev v tej zadevi ne vpliva, saj ni zaznambe spora, pa tudi če bi ta bila vpisana, to ni razlog za prekinitev postopka zaradi nerešenega prehodnega vprašanja. V tožbi tožnik ponavlja tudi vsebino svoje pritožbe zoper izpodbijano gradbeno dovoljenje, čeprav je njegove ugovore že drugostopenjski organ zavrnil. Tožnik v odprti pravdi po svoje razume procesno predpostavko res iudicata, čemur je nasedlo tudi pravdno sodišče, ko ga je pozvalo k založitvi predujma za izvedenca urbanistične stroke, ki ga še ni imenovalo. Sodne prakse glede funkcionalnih zemljišč, na katero se sklicuje, tožnik ni specificiral, zato se A.A. do tega ne more opredeliti. Predlaga, da se tožba zavrne, tožniku pa naloži, da mu povrne stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kot dokaze je A.A. v odgovoru na tožbo predlagal upravni spis zadeve ter naslednje listine iz pravdnega postopka P ...: svoje vloge z dne 13. 11. 2018, 9. 1. 2019 in 16. 1. 2019 ter sodni zapisnik z dne 9. 1. 2019; predlagal je tudi opravo poizvedbe na Okrajnem sodišču v ..., ali je v zadevi P ... izdalo sklep o postavitvi izvedenca urbanistične stroke.

8. Tožnik je v nadaljnji vlogi navajal, da delitev funkcionalnega zemljišča ne more spremeniti lastništva, ki po zakonu pripada lastnikom posameznih delov stavbe; promet s funkcionalnim zemljiščem brez stavbe je ničen (glej sodne odločbe Vrhovnega sodišča v zadevah II Ips 110/2011, II Ips 259/2008, II Ips 398/93, II Ips 364/2009, II Ips 785/2009 in II Ips 268/2005). Č.Č. oziroma njen mož tako nista bila zakonita lastnika parcele 102/3 in zato lastninska pravica na njej tudi na dediče ni prešla. Parcela 102/3 je bila po letu 2006 deljena in je iz nje nastala parcela 102/4, tudi z nastankom le-te pa A.A. ni postal njen lastnik, saj glede na prej povedano ni bil lastnik parcele 102/3. Ker je z zakonom prepovedano razpolaganje s funkcionalnim zemljiščem, ne more pridobiti gradbenega dovoljenja pred pravnomočnim zaključkom spora P .... Če bo pravdno sodišče ugotovilo, da je parcela 102/4 del funkcionalnega zemljišča, bo pravni posel, s katerim je investitor pridobil zemljiškoknjižno lastništvo te parcele, ugotovljen za ničnega, in bo investitor izbrisan iz zemljiške knjige kot lastnik. Delitve osnovne parcele 102/1 in spreminjanje lastništva niso imeli pravnega učinka, saj funkcionalno zemljišče oziroma skupni del stavbe ni (bilo) v pravnem prometu in so zato vsi pravni posli, ki so omogočali vknjižbo na tretje osebe, nični (na kar sodišče pazi po uradni dolžnosti), ne glede na dobrovernost pridobitelja (glej sodbo in sklep Vrhovnega sodišča II Ips 364/2009). Pogodba A.A. o nakupu parcele 102/3 je torej nična, enako kot tudi pravni naslovi njegovih pravnih prednikov, dedičev pokojne Č.Č.. Tožnik je še navajal, da v pravdi P ... niso bile udeležene iste osebe kot so v pravdi P ... in da je v slednji zahtevek drugačen, v pravdi P ... se tudi ni razpravljalo in odločalo o ničnosti pogodbe z dne 6. 2. 2006, saj je bil takšen zahtevek umaknjen, medtem ko je v sedanji pravdi to predhodno vprašanje kot temelj izbrisnemu zahtevku. Zato ne gre za res iudicata. Kot dokaz je predlagal pribavo spisa Okrajnega sodišča ... P ... in vpogled v vse svoje vloge in vse dokazne listine, pa tudi (že s strani A.A. predloženi) zapisnik v zadevi P ... z dne 9. 1. 2019. 9. Tukajšnje sodišče je s sklepom št. III U 13/2019-20 z dne 25. 3. 2021, ki ga je senat sprejel na podlagi 3. alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), sklenilo, da bo v zadevi odločal sodnik posameznik.

10. Dne 15. 6. 2021 je sodišče v tem upravnem sporu opravilo javno glavno obravnavo, ki so se je udeležili tožnikov pooblaščenec odvetnik D.D. in tožnik osebno (ki je s seboj pripeljal še E.E. kot pomoč pri spremljanju poteka naroka s prevajanjem tožniku iz slovenskega v italijanski jezik in obratno), B.B. ter A.A. in njegov pooblaščenec odvetnik F.F..

11. Na glavni obravnavi je tožnik po pooblaščencu navedel, da je v pravdi P ... dne 10. 2. 2021 podal šesto pripravljalno vlogo, s katero je (ker sta investitorja še naprej delila parcele) uskladil tam postavljeni tožbeni zahtevek na ugotovitev neveljavne vknjižbe in ugotovitev, da so vse parcele, ki so nastale iz osnovne parcele 102/1, skupni del stavbe v solastnini vsakokratnega etažnega lastnika stavbe na parceli 102/1. Na podlagi omenjene vloge in 10. 2. 2021 opravljenega naroka je pravdno sodišče v zadevi P ... s sklepom z dne 12. 5. 2021 (ki ga je tožnik predložil kot dokaz) dovolilo spremembo tožbe z dne 10. 2. 2021 in postavilo izvedenko urbanistične stroke z nalogami, ki po mnenju tožnika vplivajo tudi na ta upravni spor. Če bo ugotovljeno, da so predmetne parcele skupni del stavbe na parceli 102/1, bo najverjetneje tožbenemu zahtevku ugodeno in investitorja ne bosta več lastnika parcel, med katerimi je tudi parcela, za katero je bilo izdano gradbeno dovoljenje.

12. A.A. je po pooblaščencu navedel, da se mora sodišče v upravnem sporu omejiti na vprašanje pravice razpolaganja, ki je izkazana z zemljiškoknjižnim izpiskom. Ponovna pravda, ki pomeni izigravanje prava, nima vpliva na to zadevo, niti ni podlage za prekinitev postopka. Sicer pa je tožba v upravnem sporu nesklepčna in v nasprotju s tožnikovimi navedbami o dovolitvi spremembe tožbe v pravdi, saj napada parcelo 102/4, ki ne obstaja več v zemljiški knjigi, kar bi moral navesti že tožnik, ki pa tožbe ni uskladil z obstoječim zemljiškoknjižnim stanjem. Kot je še dodal, ena izmed parcel, ki jih navaja sklep o postavitvi izvedenca v zadevi P ..., ni v lasti A.A. in B.B., ampak v lasti .... Kot dokaz je predlagal vpogled v zemljiško knjigo za parcelo 102/4. Sodišče naj tožbo zavrže kot nesklepčno, oziroma podrejeno zavrne kot neutemeljeno, saj je upravni organ upošteval veljavno zakonodajo in sodno prakso.

13. B.B. je na glavni obravnavi navedla, da so leta 2006 v dobri veri kupili dedni sklep po pokojni Č.Č., stanje je bilo zemljiškoknjižno čisto, brez zaznamb oziroma plomb, nakupu ni nihče nasprotoval; na parceli 102/4 oziroma njenem delu je bilo tudi izdano pravnomočno gradbeno dovoljenje ... za širitev gledališča in se takrat ni nihče pritoževal. Ko pa sta lastnika postala B.B. in A.A., so se začele tožbe, brez kakršnihkoli listin. Investitorjema s tem nastajajo stroški in gospodarska škoda, zaradi katere bosta primorana vložiti odškodninsko tožbo.

14. Tožnik je po pooblaščencu odgovoril, da dobra vera ne ščiti kupca, če gre za funkcionalno zemljišče oziroma skupni del stavbe, o čemer bo odločalo pravdno sodišče, kar je pomembno tudi za upravni spor. Parcela se je po vložitvi tožbe spreminjala oziroma delila, zato je pravdno sodišče dopustilo spremembo tožbe. In sicer se je parcela 102/4 delila na parcele 102/5, 102/6 in 102/7; kot je še navedel pooblaščenec tožnika, ima zemljiškoknjižne izpiske, ki izkazujejo, da so bile parcele 102/5, 102/6 in 102/7 na dan 11. 2. 2021 v solastnini A.A. in B.B., vsakega do 1/2. Pooblaščenec A.A. je navedel, da to ni sporno, sedaj pa je parcela 102/7 v lasti .... Ko je sodišče udeležencem na glavni obravnavi predočilo, da se v upravnem spisu nahaja izpis iz zemljiške knjige z datumom 19. 12. 2018, iz katerega je razvidno, da je bila parcela 102/4 na dan izdaje izpodbijanega gradbenega dovoljenja v zemljiški knjigi vpisana kot last B.B. in A.A., vsakega do 1/2, je pooblaščenec A.A. izjavil, da to ni sporno; tudi tožnikov pooblaščenec je povedal, da za tožnika navedeno stanje ni sporno, ampak je sporen sam vpis A.A. v zemljiško knjigo. Tožnikov pooblaščenec in pooblaščenec A.A. sta vztrajala, da se celotni upravni spisi zadeve, vključno s projektno dokumentacijo, pri čemer sta, kot tudi B.B., izjavila, da so seznanjeni z vsebino listin v upravnem spisu. Navzočim na glavni obravnavi se je na vpogled predložil zgodovinski izpis iz zemljiške knjige za parcelo 102/4 ter izpis za sedanji parceli 102/6 in 102/7. 15. V dokaznem postopku na glavni obravnavi je sodišče vpogledalo izpodbijano gradbeno dovoljenje (v tem sodnem spisu priloga A2), drugostopenjsko odločbo (priloga A3) in ostale listine v upravnem spisu zadeve ter (vse v kopijah) tožbo in tožnikovo vlogo z dne 3. 6. 2017 v zadevi ... (priloga A4), v navedeni pravdni zadevi podane vloge A.A. z dne 13. 11. 2018, 9. 1. 2019 in 16. 1. 2019 (priloge C2, C4 in C5), zapisnik o naroku za glavno obravnavo v zadevi P ... z dne 9. 1. 2019 (priloga C3) in sklep Okrajnega sodišča v ... P ... dne 12. 5. 2021 (priloga A5) ter zgodovinski izpis iz zemljiške knjige za parcelo 102/4 in izpis za sedanji parceli 102/6 in 102/7. Predlog za pribavo spisa P ... Okrajnega sodišča v ... ter vpogled v ostale tožnikove vloge in vse dokazne listine ter zapisnike ostalih glavnih obravnav v omenjeni pravdni zadevi, kot tudi predlog za opravo poizvedbe na Okrajnem sodišču v ..., ali je v zadevi P ... izdalo sklep o postavitvi izvedenca urbanistične stroke, je tukajšnje sodišče zavrnilo, ker glede na razloge, razvidne iz nadaljevanja obrazložitve, za odločitev v tem upravnem sporu niso pomembni. Navzoči na glavni obravnavi ugovorov zoper dokazni sklep in potek dokazovanja niso podali.

K I. točki izreka:

16. Tožba ni utemeljena.

17. Tožnik v tem upravnem sporu izpodbija uvodoma navedeno prvostopenjsko odločbo, to je gradbeno dovoljenje, s katerim je bila investitorjema B.B. in A.A. dovoljena gradnja stanovanjsko-poslovnega objekta na parcelah 100/1, 102/4 in 102/5. Tožnik je v upravnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja sodeloval kot stranski udeleženec. Izdanemu gradbenemu dovoljenju nasprotuje s predhodno opisanimi ugovori. Povzeto, tožnik se sklicuje, da je pred Okrajnim sodiščem v ... pod št. P ... v teku spor o lastništvu parcele 102/4 (oziroma iz nje nastalih nepremičnin). Navaja, da je parcela 102/4 nastala z nezakonito delitvijo prej enovite parcele 102/1 in da je predmetno zemljišče predstavljalo funkcionalno zemljišče (oziroma sedaj skupni del) stavbe na parceli 102/1; kot funkcionalno zemljišče ni bilo v samostojnem pravnem prometu in so takšni pravni posli z njim nični ter je posledično neveljavna vknjižba lastninske pravice na A.A. oziroma njegove pravne prednike. Tožnik se pri tem v dokaznem smislu sklicuje na listine iz postopka P ... ter meni, da je izpodbijano gradbeno dovoljenje zato nezakonito najmanj, kolikor se z njim dovoljujejo posegi gradnje na parceli 102/4, saj bi upravni organ moral prekiniti postopek njegove izdaje do pravnomočne odločitve v pravdi P ....

18. Tudi po presoji sodišča pa tovrstni ugovori podlage za drugačno odločitev v obravnavani zadevi ne dajejo. Sodišče v tej zvezi (tudi glede na navedbe, ki jih je A.A. po pooblaščencu podal na glavni obravnavi, in sicer v smeri, da je tožba glede na naknadne spremembe zemljiškoknjižnega stanja nesklepčna) najprej pojasnjuje, da je za izdajo upravne odločbe in posledično za njeno presojo na podlagi tožbe v upravnem sporu načeloma relevantno dejansko in pravno stanje v času upravnega odločanja (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 513/2003), v konkretnem primeru torej stanje (tudi zemljiškoknjižno) v času izdaje izpodbijanega gradbenega dovoljenja.

19. Pravno podlago za odločanje o izdaji izpodbijanega gradbenega dovoljenja (glede na prvi odstavek 106. člena GZ in ob upoštevanju, da je bil upravni postopek začet pred začetkom uporabe GZ) pomenijo določbe ZGO-1. Po določbi četrtega odstavka 54. člena ZGO-1 je treba zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja priložiti dokazilo o pravici graditi, če ta pravica še ni vpisana v zemljiško knjigo. Ali ima investitor pravico graditi, mora pred izdajo gradbenega dovoljenja pristojni upravni organ preveriti tudi po določbi 6. točke prvega odstavka 66. člena ZGO-1. Glede na definicijo dokazila o pravici graditi iz 6.1. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1, gre pri tej pravici za lastninsko ali drugo stvarno pravico ali katero drugo pravico, na podlagi katere lahko investitor na določenem zemljišču oziroma objektu izvaja gradnjo. V prvem odstavku 56. člena ZGO-1 določa listine oziroma odločbe, ki veljajo za dokazilo o pravici graditi po tem zakonu, in sicer so to: - izpisek iz zemljiške knjige, iz katerega izhaja, da ima investitor na določeni nepremičnini lastninsko ali kakšno drugo stvarno oziroma obligacijsko pravico, ki mu omogoča gradnjo oziroma izvajanje del na takšni nepremičnini; - notarsko overjena pogodba z dokazilom o vložitvi predloga za vpis pogodbe o pridobitvi lastninske ali kakšne druge stvarne oziroma obligacijske pravice na določeni nepremičnini v zemljiško knjigo, ki investitorju dovoljuje gradnjo oziroma izvajanje del na takšni nepremičnini; - pravnomočna sodna ali upravna odločba, ki izkazuje pravico graditi oziroma izvajati dela na nepremičnini, ali - druga listina, ki v skladu z zakonom izkazuje pravico graditi. Kot poudarja na podlagi citiranih določb ZGO-1 oblikovana upravnosodna praksa (npr. že omenjeni sodbi v zadevah U 2423/2008 in I U 980/2010), so dokazila glede pravice graditi v ZGO-1 opredeljena določno in izčrpno, kar pomeni, da se upravni organ v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja omeji na ugotavljanje, ali je stranka, ki zahteva izdajo gradbenega dovoljenja, uspela predložiti katero izmed v zakonu naštetih dokazil. Takšna zakonska ureditev torej smiselno izključuje vsebinsko (izven oziroma onkraj v ZGO-1 izrecno naštetih dokazil) ugotavljanje obstoja pravice graditi in s tem tudi obravnavo tega vprašanja kot predhodnega vprašanja. Drugačna interpretacija opisane zakonske ureditve ni mogoča, saj bi lahko pripeljala do nedopustnega širjenja dosega postopka za izdajo gradbenega dovoljenja oziroma pravnih posledic tega dovoljenja na področje stvarnopravnih razmerij. Navedena stališča so razvidna iz sodne prakse, ki jo je konkretno navedel že drugostopenjski organ (ki je obenem obrazložil, da po ustaljeni sodni praksi tudi morebitna zaznamba spora v zemljiški knjigi na izkazanost pravice graditi in s tem izdajo gradbenega dovoljenja ne vpliva); izhajajo pa takšna stališča tudi še iz drugih sodb tega sodišča (prim. sodbe I U 824/2010 z dne 10. 3. 2011, I U 1138/2009 z dne 6. 7. 2011, I U 1648/2014 z dne 12. 2. 2015 in II U 105/2017 z dne 14. 6. 2018).

20. Upravni organ se je torej v postopku izdaje izpodbijanega gradbenega dovoljenja utemeljeno omejil na ugotavljanje, ali je izkazana pravica graditi po določbah ZGO-1, ter je na podlagi podatkov zemljiške knjige in predloženega notarskega sporazuma o ugotovitvi dela skupnega premoženja, ugotovitvi obsega na delu skupnega premoženja in razdelitvi dela skupnega premoženja investitorjev z zemljiškoknjižnim predlogom za vknjižbo sporazuma v zemljiško knjigo pravilno zaključil, da imata investitorja za parcelo 102/4 izkazano pravico graditi v smislu določb ZGO-1. Tudi drugostopenjski organ je ob presoji pritožbe ugotovil, da imata investitorja zemljiškoknjižno izkazano solastninsko pravico in s tem pravico graditi na zemljišču s parc. št. 102/4. Da je ob izdaji izpodbijanega gradbenega dovoljenja obstajala nepremičnina s parc. št. 102/4 in da sta bila kot njena solastnika vpisana (pri čemer je ta vpis učinkoval že na dan izdaje izpodbijanega gradbenega dovoljenja) B.B. in A.A., vsak do 1/2, je razvidno tudi iz zemljiškoknjižnih izpisov, ki jih je sodišče vpogledalo v dokaznem postopku na glavni obravnavi (izpis iz zemljiške knjige za parcelo 102/4 v upravnem spisu ter zgodovinski izpis iz zemljiške knjige za parcelo 102/4); kot je izrecno navedel tudi tožnikov pooblaščenec na obravnavi, da je bilo zemljiškoknjižno stanje takšno, ni sporno.

21. Glede na navedeno ni podlage za to, da sodišče ne bi sledilo zaključku, ki izhaja iz razlogov obeh upravnih odločb, da je bila ob izdaji izpodbijanega gradbenega dovoljenja po določbah ZGO-1 izkazana pravica investitorjev graditi na nepremičnini (ki je bila v času izdaje izpodbijanega dovoljenja opredeljena) s parc. št. 102/4 (kasnejše delitve te parcele, kot izhaja iz že povedanega, za izdajo in posledično za presojo izpodbijanega gradbenega dovoljenja v upravnem sporu niso pomembne). Obenem iz predhodne obrazložitve sledi, da (glede na določbe ZGO-1, ki so materialnopravna podlaga za odločanje o izdaji gradbenega dovoljenja, in na tej podlagi oblikovano upravnosodno prakso) tožnikovo sklicevanje, da je v teku pravda P ..., in vse s tem povezane navedbe in dokazi na odločitev v obravnavani zadevi ne morejo vplivati. Zato se do vsebine listin iz pravdne zadeve P ... sodišče v tem upravnem sporu ni vsebinsko opredeljevalo (pripominja zgolj, da listine, kolikor se nanašajo na čas po izdaji izpodbijanega gradbenega dovoljenja, za njegovo presojo tudi sicer ne bi bile relevantne) in ostalim v zvezi z omenjenim pravdnim postopkom podanim dokaznim predlogom ni sledilo. Kot izhaja iz predhodne obrazložitve, tudi ni utemeljeno tožnikovo mnenje, da bi upravni organ postopek izdaje gradbenega dovoljenja moral prekiniti do pravnomočne odločitve v pravdi P .... Sodišče k temu zgolj še dodaja, da bo civilnopravna sodna praksa, na katero se sklicuje tožnik, lahko relevantna v pravdi ter da je v primeru, da bi tožnik v pravdi uspel, urejanje iz tega sledečih pravnih posledic lahko stvar morebitnih nadaljnjih postopkov, tudi civilnopravnih med tožnikom in investitorjema, ni pa to stvar, ki bi vplivala na odločitev v tem upravnem sporu.

22. Tožnik kakšnih drugih ugovorov zoper izpodbijano gradbeno dovoljenje ni podal. Ob tem je treba pojasniti, da je bilo na tožniku breme, da kot stranski udeleženec, ki nasprotuje gradnji, svoje navedbe v tej zvezi že v upravnem postopku konkretizira in zanje predloži dokaze (prim. prvi odstavek 65. člena ZGO-1), ter nadalje, da sodišče v upravnem sporu razišče oziroma preizkusi dejansko stanje v okviru navedb tožnika (prvi odstavek 20. člena ZUS-1). Ta se opisanega trditvenega bremena ne more razbremeniti s splošnim nasprotovanjem izdani odločbi ali pavšalnim sklicevanjem na upravni spis oziroma spise zadeve. Razen ugovorov, ki se navezujejo na spor o lastništvu parcele 102/4 (oziroma iz nje nastalih parcel) in ki po obrazloženem do drugačne odločitve v tem upravnem sporu ne morejo privesti, tožnik drugih ugovorov zoper izpodbijano odločbo in postopek, v katerem je bilo izdana, v pritožbi zoper izpodbijano gradbeno dovoljenje in tudi v upravnem sporu konkretizirano ni uveljavljal. 23. Po vsem navedenem je sodišče tožbo v tem upravnem sporu kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

24. Na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 trpita tožnik in toženka vsak svoje stroške tega sodnega postopka.

K III. in IV. točki izreka:

25. ZUS-1 ne ureja povrnitve stroškov, ki jih imajo zaradi sodelovanja v postopku osebe iz prvega odstavka 19. člena ZUS-1, kot sta v konkretnem primeru A.A. in B.B.. Glede tega je treba, kot izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse (prim. sklepa Vrhovnega sodišča I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015 in I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013), v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ki urejajo povračilo stroškov stranskemu intervenientu. Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške postopka. Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo, o čemer odloči po presoji vseh okoliščin (prvi odstavek 155. člena ZPP). Če je za nagrade odvetnikov ali za druge stroške predpisana tarifa, se stroški odmerijo po tarifi (drugi odstavek 155. člena ZPP). Povrnitev stroškov, ki gredo strankam v pravdnem postopku, podrobneje ureja Pravilnik o povrniti stroškov v pravdnem postopku (v nadaljevanju: Pravilnik). Pri presoji kriterija potrebnosti vloge se izhaja iz vsebine vloge in ocene, ali je ta prispevala k rešitvi spora.

26. V obravnavanem primeru sta A.A. in B.B. nastopala na strani toženke in sta, ker je bila tožba zavrnjena, po načelu uspeha upravičena do povrnitve stroškov sodnega postopka, in sicer tistih stroškov, ki jih je upravičeno opredeliti kot za upravni spor potrebne stroške.

27. Glede povrnitve stroškov A.A. sodišče ugotavlja, da je ta po pooblaščencu podal odgovor na tožbo, v katerem se je pridružil razlogom upravnih organov in odgovarjal na tožnikove ugovore v zvezi s sporom P ..., ki pa (tudi že po stališčih upravnih organov) na odločitev v obravnavani zadevi ne morejo vplivati. Ker odgovor na tožbo tako ni prispeval k rešitvi upravnega spora, povrnitve v tej zvezi uveljavljalnih stroškov v višini 500 točk po Odvetniški tarifi (v nadaljevanju: OT) in še 50 točk za (tudi sicer neizkazano) poročilo pooblaščenca stranki z 2 % materialnimi stroški, sodišče A.A. ni priznalo. Priznalo mu je stroške v zvezi z udeležbo njegovega pooblaščenca na naroku za glavno obravnavo dne 15. 6. 2021. Investitorja sta bila namreč kot stranki upravnega spora vabljena na glavno obravnavo; udeležba na njej je bila upravičena z namenom, da reagirata na tam podane navedbe in predloge drugih strank. Sodišče je tako A.A. priznalo povrnitev naslednjih stroškov v zvezi z glavno obravnavo, na kateri ga je zastopal pooblaščeni odvetnik: nagrado za prvi narok za glavno obravnavo v višini 500 točk po tar. št. 30/3 OT, urnino v višini 150 točk po prvem odstavku 6. člena OT za porabljeni čas med zastopanjem na naroku (50 točk za vsake začete nadaljnje pol ure nad eno uro) in 120 točk po četrtem odstavku 6. člena OT za odsotnost iz pisarne zaradi udeležbe na naroku, kar je skupaj 770 točk po OT, ter pavšalne izdatke (za fotokopiranje, PTT) po tretjem odstavku 11. člena OT v višini 2 % oziroma 15,4 točke po OT, kar skupno ob vrednosti točke 0,459 EUR (prvi odstavek 13. člena OT) znaša 360,50 EUR. Sodišče je priznalo tudi izdatke iz naslova kilometrine za prihod pooblaščenca A.A. na narok, in sicer za vožnjo s sedeža pooblaščenca (...) do tukajšnjega sodišča (Rejčeva ulica 7, Nova Gorica) in nazaj, v skupni višini 70,34 EUR (2 x 90,18 km x 0,39 EUR); pri tem izračunu se je sodišče oprlo na podatke spletne strani Najdi.si, po katerih najbližja cestna razdalja med navedenima naslovoma v eno smer znaša 90,18 km. Sodišče ni priznalo priglašenih stroškov za pooblaščenčevo poročilo stranki (50 točk), ker se po ustaljeni sodni praksi tako poročilo obračuna le, če storitev ni zajeta v plačilu druge storitve. V obravnavanem primeru je plačilo za poročilo zajeto v plačilu za zastopanje na glavni obravnavi; da bi bilo to opravljeno kot samostojna storitev, niti ni izkazano. Kot za upravni spor potrebnih stroškov, ki bi jih moral povrniti tožnik, sodišče ni priznalo za prihod samega A.A. na glavno obravnavo posebej uveljavljanih potnih stroškov, in sicer že zato ne, ker A.A. na glavni obravnavi ni podal nobenih vsebinskih navedb, ampak je vse navedbe zanj podal pooblaščenec, za kar mu je bilo tudi priznano povračilo stroškov po OT. Sodišče pa A.A. v tem upravnem sporu tudi ni moglo priznati povrnitve stroškov odgovora na pritožbo z dne 11. 7. 2018, pri le-teh gre namreč za stroške, ki nastanejo med upravnim postopkom in o povrnitvi katerih mora odločiti upravni organ (prvi odstavek 213. člena in 118. člen ZUP). Če tega ne stori, mora odločitev upravnega organa o stroških upravnega postopka stranka oziroma stranski udeleženec izposlovati in jo, če se z njo ne strinja, izpodbijati, s tem, da vloži za to zakonsko predvidena pravna sredstva (pritožbo oziroma tožbo v upravnem sporu).

28. Tožnik mora tako A.A. povrniti skupaj 430,84 EUR stroškov tega upravnega spora, in sicer v roku 15 dni od prejema te sodbe (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek 299. člena OZ).

29. B.B. je uveljavljala povrnitev potnih stroškov za udeležbo na glavni obravnavi, in sicer v višini kilometrine za 200 km po 0,39 EUR na km. Sodišče ji je priznalo povrnitev potnih stroškov v višini stroška javnega prevoznega sredstva (avtobusa). Po 6. členu Pravilnika se namreč potni stroški stranki povrnejo za potovanje po najkrajši poti in z najcenejšim prevoznim sredstvom; stroški za prevožene kilometre se po 9. členu Pravilnika povrnejo samo za pot, na kateri ne vozi javno prevozno sredstvo, ali če to ne vozi ob primernem času, ali če je bilo treba iz kakšnega drugega opravičenega vzroka opustiti vožnjo z javnim prevoznim sredstvom, kar pa v konkretnem primeru ni izkazano. B.B. tako pripada povračilo potnih stroškov v višini 16,60 EUR, saj je v času opravljenega naroka za glavno obravnavo obstajal javni prevoz, pri čemer cena enkratne vozovnice na relaciji ... - Nova Gorica po podatkih spletne strani prevoznika Nomago.si znaša 8,30 EUR. Glede s strani B.B. uveljavljanih stroškov za odsotnost z dela (5 ur v višini 15,00 EUR na uro) sodišče ugotavlja, da stranka okoliščin v tej zvezi ni navedla tako konkretno, da bi sodišče lahko vsebinsko presodilo, ali je upravičena do povrnitve takšnih stroškov in v kolikšni višini.

30. Tožnik je glede na navedeno B.B. dolžan povrniti stroške tega upravnega spora v višini 16,60 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe. Zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska povračila stroškov sodnega postopka B.B. ni uveljavljala.

1 Vse v tej obrazložitvi navedene parcele se nahajajo v k.o. ..., v nadaljevanju obrazložitve se zato navajajo le njihove številke, brez ponavljanja imena navedene k.o.