Jedro

Na ugotovljeno dejansko stanje sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, zlasti določila o srečevanju, ki so predpisana v 56. členu Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP, Uradni list SFRJ, št. 63/80 in 4/81), ki je tedaj veljal, ter drugega odstavka 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89), po katerem ob obojestranski krivdi za prometno nesrečo, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki sta jo pretrpela, v sorazmerju s stopnjo krivde. Ker je tožnik vozil hitreje od zavarovanca tožene stranke, ker je imel širše vozilo in ker je bil bolj oddaljen od svojega desnega roba cestišča, je pravilna odločitev, da je vsaj v pretežni meri kriv za nesrečo, torej vsaj do 70 odstotkov, kakor je razsodilo sodišče druge stopnje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v zadevi že drugič zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval plačilo 1.111,44 nemških mark z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.6.1987 do plačila, vse v tolarski vrednosti na dan plačila po borznem tečaju, ter 75,06 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.6.1987 do plačila. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da niso podani vsi elementi, ki so potrebni za nastanek odškodninske obveznosti. Dne 23.5.1987 je sicer prišlo do protipravnega škodnega dejanja, ko sta se zaletela tožnik in zavarovanec tožene stranke s svojima osebnima avtomobiloma, in v zvezi s tem je tožnik trpel premoženjsko škodo. Toda pri presojanju odgovornosti za nastalo škodo je ugotovilo, da je za nastanek prometne nesreče kriv izključno tožnik.

Ker tožnik s tako sodbo ni bil zadovoljen, se je pritožil in sodišče druge stopnje je njegovi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi o temelju odškodninske odgovornosti tožene stranke z vmesno sodbo delno spremenilo, tako da je ugotovilo odškodninsko odgovornost tožene stranke za 30 odstotkov tožnikove škode, nastale v prometni nesreči dne 23.5.1987 v Portorožu. V preostalem delu (glede odgovornosti tožene stranke za preostalih 70 odstotkov) je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti sodbi pritožbenega sodišča je tožnik pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe procesnega in materialnega prava. Kot procesno kršitev izpodbija oceno izvedenih dokazov in navaja, da mora sodišče v skladu z 8. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) oceniti vse dokaze ter nato odločiti. Sodiščema očita, da tega nista storili, saj so v spisu dokazi, da je zavarovanec tožene stranke vozil po levi strani vozišča, da ni zmanjšal hitrosti vožnje in da je vozil pod vplivom alkohola. Meni, da sodišči nista pravilno ocenili "prijave odgovornosti", ki jo je vložil zavarovanec tožene stranke in da sploh nista ocenili izpovedi tožnika glede alkoholiziranosti zavarovanca tožene stranke. Trdi, da sta zaradi tega sodišči tudi napačno uporabili materialno pravo, saj gre v najslabšem primeru za enako odgovornost udeležencev v prometni nesreči. Zato meni, da je upravičen vsaj do povrnitve 50 odstotkov škode in predlaga spremembo sodbe, tako da se določi 50-odstotno soodgovornost. Po 390. členu ZPP 1977 je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Uvodoma je treba pojasniti, da je revizijsko sodišče odločalo po pravilih prej veljavnega ZPP 1977, čeprav je 14. julija 1999 začel veljati nov procesni zakon. Razlog za to je v določilu prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99), po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija ni utemeljena.

V reviziji očitane bistvene kršitve določb ZPP 1977 niso podane, ker je sodišče med dokazi, ki jih je prebralo v dokaznem postopku, navedlo prijavo škode in odgovornosti z dne 25.5.1987 (dokaz A3) in je to upoštevalo v dokazni oceni, sodišče druge stopnje pa je na tožnikov pomislek obširno odgovorilo na 2. strani sodbe. Tudi tožnikove izpovedi sodišče ni prezrlo in jo v sodbi navaja. Njegove izpovedi, češ da meni, da "je bil voznik osebnega avtomobila Ami 8, to je F. M. pod vplivom alkohola" pa sodišče prve stopnje ni štelo za dokazano, ker iz spisa izhaja, da tožnik te okoliščine ni natančneje pojasnil in da priče tega niso potrdile oziroma so to okoliščino za oba voznika zanikale. V pritožbi je tožnik ni navajal, zato sodišče o njej ni pisalo. Kolikor revident ob tem navaja, da sodišči nista ocenili ali nista pravilno ocenili dokazov, je treba pojasniti, da izpodbijanje dejanske podlage, ugotovljene na prvi in drugi stopnji, v reviziji ni dovoljeno (tretji odstavek 385. člena ZPP 1977). Tožnik sam pove, da ni zadovoljen z dokazno oceno. Njegovo grajanje ocene izvedenih dokazov torej ni dovoljen revizijski razlog in nezadovoljstvo z dokazno oceno, ki temelji na dokaznem postopku, izvedenem v skladu z določili procesnega zakona, ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Po izvedenem dokaznem postopku sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili naslednje dejansko stanje: - da se je nesreča zgodila 23.5.1987 okoli 16.30 ure v ulici Ladjedelniška reber; - da je tožnik upravljal osebni avtomobil znamke BMW 318i, registrska številka ... v smeri proti križišču, ki vodi od Belega Križa proti Fiesi z blagim klancem navzdol; - da je zavarovanec tožene stranke upravljal osebni avtomobil znamke Ami 8, registrska številka KP ... v nasprotni smeri, z blagim klancem navzgor; - da je bilo vozišče v času nesreče široko 3,5 metra in je bilo v ovinku slabo pregledno; - da je tožnik vozil neposredno pred zaviranjem s hitrostjo 43,71 km/h in je imel razdaljo od desnega boka vozila do desnega roba vozišča 0,42 metra; - zavarovanec tožene stranke pa je vozil s hitrostjo 21,58 km/h in je bil 0,31 metra oddaljen od drugega roba cestišča; - da je bilo tožnikovo vozilo široko 1,65 m, vozilo zavarovanca tožene stranke pa 1,55 metra, vozišče pa ni bilo primerno za varen promet; - da je prišlo do trčenja vozil bolj na toženčevi strani vozišča, saj je tožnikovo vozilo prekoračilo navidezno sredinsko črto.

Na tako ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je vezano tudi revizijsko sodišče, je pravilno uporabljeno materialno pravo, zlasti določila o srečevanju, ki so predpisana v 56. členu Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP, Uradni list SFRJ, št. 63/80 in 4/81), ki je tedaj veljal, ter drugega odstavka 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89), po katerem ob obojestranski krivdi za prometno nesrečo, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki sta jo pretrpela, v sorazmerju s stopnjo krivde. Ker je tožnik vozil hitreje od zavarovanca tožene stranke, ker je imel širše vozilo in ker je bil bolj oddaljen od svojega desnega roba cestišča, je pravilna odločitev, da je vsaj v pretežni meri kriv za nesrečo, torej vsaj do 70 odstotkov, kakor je razsodilo sodišče druge stopnje.

Ker torej niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče po 393. členu ZPP 1977 zavrnilo revizijo. Ker revizija ni bila utemeljena, je na podlagi prvega odstavka 166. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP 1977 zavrnilo tudi predlog tožeče stranke za povrnitev revizijskih stroškov.