Jedro

Če pritožbeno sodišče presodi odgovornost udeležencev prometne nezgode drugače kot prvostopno sodišče, lahko z vmesno sodbo odločitev o temelju zahtevka spremeni, glede višine tožbenega zahtevka, ki v dosedanjem postopku ni bila predmet ugotavljanja, pa zadevo vrne prvostopnemu sodišču v nadaljnji postopek.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o temelju odškodninske odgovornosti tožene stranke z vmesno sodbo delno s p r e m e n i tako, da se ugotovi odškodninska odgovornost tožene stranke za 30% tožnikove škode, nastale v prometni nesreči dne 23.5.1987 v Portorožu. V preostalem delu (glede odgovornosti tožene stranke po temelju za preostalih 70 %) se pritožba tožeče stranke zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Zaradi odločitve o znesku tožbenega zahtevka se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala od tožene stranke plačilo zneska tolarske protivrednosti 1.111,44 DEM z obrestmi od 17.6.1987 dalje ter 75,06 SIT z obrestmi od istega dne, kolikor znaša škoda, ki jo je tožnik utrpel v prometni nezgodi dne 23.5.1987, v kateri je bilo udeleženo vozilo, zavarovano pri toženi stranki. Glede na uspeh strank v postopku je odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 6.900,00 SIT stroškov postopka. Prvostopno sodišče je ocenilo, da je prometno nesrečo povzročil tožnik izključno po svoji krivdi, ker hitrosti svojega vozila ni prilagodil stanju cestišča in njegovi širini in ker je v trenutku, ko mu je nasproti pripeljalo drugo vozilo, nepravilno reagiral s prehitrim zaviranjem.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščencu. V pritožbi navaja, da dejstvo, ki ga je ugotovil izvedenec prometne stroke, to je, da je bila cesta neprimerna za dvosmerno vožnjo, nikakor ne pomeni, da je neprimerna le za tožnika, saj je tudi zavarovanec tožene stranke vozil po isti cesti, ki je bila nepregledna tudi zanj. Zavarovanec tožene stranke je ovinek sekal, kar izhaja iz "poročila o nezgodi", ki je bilo sestavljeno neposredno po dogodku. Iz tega poročila tudi izhaja, da je to vozilo peljalo po delu vozišča, namenjenemu za nasprotni promet. Tožnik pa je vozil po svojem desnem pasu in ni imel niti najmanjšega razloga, da bi ovinek sekal. Krivdo tožnika izključuje ugotovitev izvedenca, da je do nezgode prišlo zaradi neprimernega vozišča. Dejansko stanje o zadevi je bilo zmotno ugotovljeno, napačno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo.

Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Pritožba je delno utemeljena.

Glede na ostale izvedene dokaze, ki jih je prvostopno sodišče ocenilo v izpodbijani sodbi, se pritožba neutemeljeno sklicuje na "poročilo o nezgodi", iz katerega izhaja, da naj bi zavarovanec tožene stranke vozil po delu vozišča, namenjenemu za vožnjo v nasprotno smer".

Sodišče je namreč v dokaznem postopku ugotovilo, da je bilo vozilo tožnika tisto, ki je prekoračilo navidezno sredinsko črto in da je do napačne sestave poročila pripeljala neizkušenost voznika, ki je vozil vozilo, zavarovano pri toženi stranki. Odločilna okoliščina v zadevi, ki jo je prvostopno sodišče zanesljivo ugotovilo, pa je, da je bilo vozišče v času prometne nezgode preozko, da bi omogočalo varno srečevanje dveh vozil. Širina tožnikovega vozila je namreč brez vzvratnih ogledal znašala 1,65 m, vozila zavarovanega pri toženi stranki pa 1,55 m, medtem ko je bilo vozišče široko le okoli 3,5 m. Prvostopno sodišče je na podlagi mnenja izvedenca ugotovilo, da je tožnik neposredno pred zaviranjem vozil s hitrostjo 43,71 km/h v nepregledni desni ovinek po cesti z blagim klancem navzdol, razdalja od desnega boka vozila do desnega roba vozišča pa je znašala 0,42 m, zavarovanec tožene stranke pa je pred pričetkom zaviranja vozil s hitrostjo 21,58 km/h v nepregledni levi ovinek v nasprotni smeri po cesti z blagim klancem navzgor, bočna razdalja od desnega roba vozila do roba vozišča pa je znašala 0,31 m. Pri odločanju je izhajalo iz Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa, ki določa, da mora voznik pri srečevanju pustiti na svoji levi strani zadostno razdaljo med svojim vozilom in vozilom, s katerim se srečuje, če je to potrebno, pa tudi umakniti svoje vozilo z desnemu robu vozišča, v kolikor pa voznik ne more ravnati tako zaradi kakšne ovire na cesti, ali ker so na cesti drugi udeleženci v prometu, mora zmanjšati hitrost svoje vožnje in vozilo po potrebi tudi ustaviti, da spusti mimo vozilo iz nasprotne smeri. Ozkost vozišča je v obravnavanem primeru zato obema voznikoma narekovala skrajno pozornost in pripravljenost na morebitno srečanje z nasproti vozečim vozilom ter pripravljenost na ustrezno reakcijo, to je zmanjšanje hitrosti oz.

ustavitev vozila in izpeljavo srečanja na način, ki ga je cestišče dopuščalo. Ta obveznost pa, kot to pravilno opozarja pritožba tožeče stranke, velja za oba voznika. Zavarovanec tožene stranke bi se lahko izognil soodgovornosti za prometno nezgodo le v primeru, če bi se izkazalo, da je v dani situaciji reagirl povsem ustrezno, oz. da mu je ustrezno reakcijo z nepravilnim načinom svoje vožnje onemogočil tožnik. Tega pa toženi stranki ni uspelo izkazati. Prvostopno sodišče bi zato moralo po oceni pritožbenega sodišča izhajati iz odgovornosti obeh voznikov. Zanesljivo ugotovljena višja tožnikova hitrost, večja širina njegovega vozila in s tem v zvezi reakcija z zaviranjem, zaradi katerega je njegovo vozilo zaneslo na levo polovico vožišča, po oceni pritožbenega sodišča kažejo na večji tožnikov prispevek k prometni nezgodi, ki ga ocenjuje na 70 %, vožnjo voznika, ki je vozil vozilo, zavarovano pri toženi stranki, pa na 30 % prispevek k nezgodi.

Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo glede temelja zahtevka z vmesno sodbo ustrezno spremenilo (4. odst. 373. čl. ZPP). Ker prvostopno sodišče o višini tožbenega zahtevka zaradi stališča, da terjatev tožeče stranke po temelju ni izkazana, ni ugotavljalo, pa je moralo pritožbeno sodišče zadevo vrniti prvostopnemu sodišču zaradi odločitve o znesku tožbenega zahtevka v nadaljnji postopek.