Jedro

Revizijsko nestrinjanje s presojo dobrovernosti tožnikovega pravnega prednika ni utemeljeno. Ker iz dejanskih ugotovitev izhaja zaključek, da tožnikov pravni prednik pri prevzemu posesti ni ravnal nepošteno in da v priposestvovalnem obdobju niso nastopile okoliščine, ki bi lahko vzbudile sum, da sporne nepremičnine niso bile predmet izročilne pogodbe, se konkretni dejanski stan v bistvenem ujema z dejanskim stanom iz zadeve II Ips 357/2013.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 367,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

**Tožbeni zahtevek in trditve pravdnih strank**

1. Tožnik je s primarnim tožbenim zahteval ugotovitev napačnega vpisa v zemljiško knjigo za nepremičnine z ID znaki ... (v nadaljevanju nepremičnine). S podrednim zahtevkom je zahteval, da se ugotovi, da je nepremičnine priposestvoval. Prvotni tožnik A. A. (v nadaljevanju tožnikov pravni prednik) je menil, da je izključno lastninsko pravico na nepremičninah pridobil na podlagi izročilne pogodbe z dne 7. 6. 1971. Šele v letu 2002, ko je začel s postopkom legalizacije novo zgrajene male hidroelektrarne, naj bi izvedel, da ni njihov izključni lastnik.

2. Toženka je ugovarjala, da tožnikov pravni prednik ni mogel biti prepričan, da so sporne nepremičnine njegove in da se je posest spornega dela struge izvajala z rabo vode. Vse ključne listine, s katerim so tožnikovi pravni predniki razpolagali, so kazale na obstoj solastništva.

**Ugotovljeno dejansko stanje** − Na spornih nepremičninah je bila v zemljiški knjigi vknjižena solastninska pravica v korist B. B. (v nadaljevanju toženkin pravni prednik) do ½ in tožnikovega pravnega prednika do ½. Tožnikov pravni prednik je posest nad spornimi nepremičninami prevzel od svoje matere na podlagi izročilne pogodbe z dne 7. 6. 1971 v prepričanju, da gre za sestavni del izročenega premoženja. Pri prevzemu posesti ni ravnal nepošteno. Pravni predniki tožnikovega pravnega prednika so sporne nepremičnine imeli v mirni izključni posesti že pred sklenitvijo izročilne pogodbe z dne 7. 6. 1971. Tožnikov pravni prednik je sporne nepremičnine imel v mirni posesti do leta 2002. Iz izročilne pogodbe izhaja, da je na spornih nepremičninah pridobil le polovični solastninski delež.

− Toženkin pravni prednik, ki mu je bila vodna pravica podeljena že leta 1911, spornih nepremičnin ni imel v posesti. Toženkini pravni predniki so vodno silo pričeli izkoriščati šele po letu 1976, ko so ponovno zgradili malo hidroelektrarno. Do takrat niso imeli posebnega interesa za vzdrževanje kanala, saj so vodo pretežno uporabljali le za napajanje živine in zalivanje. Pri tožnikovih pravnih prednikih je že leta 1946 ponovno začela obratovati žaga in okoli leta 1960 tudi nova hidroelektrarna.

− Vsa lastniška upravičenja na spornih nepremičninah je izvajal tožnikov pravni prednik. Toženkini pravni predniki spornih nepremičnin niso uživali in vodotoka niso vzdrževali. Vsa vzdrževalna dela na spornem delu vodne struge so opravljali izključno tožnikovi pravni predniki. Tožnikovemu pravnemu predniku so dopuščali izključno uporabo. Čeprav jim je povečan dotok vode povzročal škodo, so ob visokih vodah le opozarjali na reguliranje količine vode. V obdobju od leta 1971 do izteka priposestvovalne dobe niso nikoli z objektivnimi, navzven vidnimi znaki uveljavili lastninskih upravičenj.

**Odločitev sodišča prve stopnje v prvem sojenju**

3. Sodišče je tožbo v delu, ki se je nanašal na primarni zahtevek, zavrglo. Podredni tožbeni zahtevek je zavrnilo.

**Odločitev sodišča druge stopnje v prvem sojenju**

4. Sodišče je v zvezi s primarnim zahtevkom potrdilo odločitev o zavrženju tožbe. Odločitev o podrednem zahtevku je razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

**Odločitev sodišča prve stopnje v drugem sojenju**

5. Sodišče je ugodilo zahtevku za ugotovitev lastninske pravice.

**Odločitev sodišča druge stopnje v drugem sojenju**

6. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za ugotovitev lastninske pravice zavrnilo. Pri tem ga je vodila ugotovitev, da sta parceli št. 341/1 in 341/3, k. o. ..., zemljišče, ki v naravi predstavlja umetni vodni kanal, namenjen dovajanju vode iz T., in sicer v preteklosti za potrebe mlinov in žag, sedaj pa za potrebe tožeče stranke in malih hidroelektrarn obeh pravdnih strank. Vodo, ki teče po tem umetnem vodnem kanalu namreč izkoriščata obe pravdni stranki. Okoliščina, da je vodno silo iz kanala uporabljala tudi tožena stranka, je po presoji drugostopenjskega sodišča pomenila, da tožeča stranka ni bila izključna posestnica zemljišča. Zgolj to, da je sama čistila in vzdrževala umetno strugo v tistem delu, ki leži na spornih parcelah, ne pomeni, da je ona izvrševal posest in že zato po stališču sodišča druge stopnje priposestvovanje ni moglo nastopiti. Iz tega razloga pa tudi vprašanje dobre vere naj ne bi bilo pomembno. Zahtevek glede parcele št. 369 k. o. ... je sodišče zavrnilo, ker na najem ne leži struga, drugih trditev, ki bi utemeljevali pridobitev lastninske pravice, pa tožeča stranka naj ne bi postavila.

7. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 107/2013 z dne 4. 4. 2013 revizijo dopustilo glede pravnega vprašanja, ali je možno izvajanje posesti preko vode, ki je javno dobro. O dopuščeni reviziji je Vrhovno sodišče odločilo na seji 24. 9. 2015 s sklepom II Ips 203/2013. **Odločitev Vrhovnega sodišča**

8. Vrhovno sodišče je s sklepom II Ips 203/2013 dopuščeni reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Na dopuščeno vprašanje je odgovorilo nikalno in pojasnilo, da je rabo vode iz spornega vodotoka toženi stranki dovoljevala že splošna pravica rabe, ki dejansko oblast nad vodo izključuje. Zgolj okoliščina, da je voda, ki jo je v relevantnem obdobju uporabljala (tudi) tožena stranka, tekla po umetni strugi (tudi) po sporni nepremičnini, ne more pomeniti, da je imela na njej (strugi) dejansko oblast. Zadeva je bila sodišču druge stopnje vrnjena z navodilom, da se opredeli do vprašanja dobrovernosti posesti tožeče stranke.

**Odločitev sodišča druge stopnje v tretjem sojenju**

9. Sodišče je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

**Odločitev sodišča prve stopnje v četrtem sojenju**

10. Sodišče je tožbenemu zahtevku ugodilo. Sodba sodišča prve stopnje temelji na stališču, da je tožnikov pravni prednik sporne nepremičnine priposestvoval na podlagi določil Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ) in Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR). Sodišče je pojasnilo, da tožnikov pravni prednik kot pravni laik ni vedel, da se z izročilno pogodbo izroča le polovica spornih nepremičnin, saj je mislil, da polovični solastniški delež predstavlja celotno strugo. Posledično je vse do postopka legalizacije male hidroelektrarne v letu 2002 upravičeno menil, da je njihov edini lastnik. Čeprav iz izročilne pogodbe izhaja, da je tožnikov pravni prednik pridobil le polovični solastninski delež, iz prepričljive izpovedbe D. A. izhaja, da je mati tožnikovega pravnega prednika ob sklenitvi pogodbe dejala: „Vse, kar je do sedaj bilo mojega, je od sedaj naprej tvoje.“ Ker so toženkini pravni predniki tožnikove pravne prednike ob visokih vodah zaradi nevarnosti poplavljanja zgolj opozarjali na reguliranje količine vode, to po stališču sodišča nakazuje, da so zgornji del struge dojemali kot lastnino tožnikovih prednikov, spodnjega pa kot svojega. Toženkin pravni prednik v obdobju tridesetih let (od sklenitve izročilne pogodbe z dne 6. 5. 1971 do leta 2002) od tožnikovega pravnega prednika nikoli ni zahteval, da mu sporne nepremičnine prepusti v uživanje. Ker je bilo lastništvo nad nepremičninami v določenih listinah pripisano izključno tožnikovemu pravnemu predniku, drugi listinski dokazi, ki so nakazovali na solastništvo, ne morejo biti poglavitni za presojo nedobrovernosti.

**Odločitev sodišča druge stopnje v četrtem sojenju**

11. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo. Pojasnilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabili določila iz ODZ (paragrafi 1460 do 1477) v povezavi z načelnim mnenjem Zveznega vrhovnega sodišča z dne 4. 4. 1960, kakor tudi določila iz ZTLR (28. člen ZTLR). Sodba sodišča druge stopnje temelji na stališču, da je tožnikov pravni prednik sporne nepremičnine priposestvoval. Ker je priposestvovalna doba pričeli teči leta 1971, je potekla leta 1991. Sodišče je zavrnilo toženkin ugovor, da je posest na spornih nepremičninah izvrševala preko izkoriščanja vodne sile iz vodotoka. Raba vode za potrebe hidroelektrarne, mlina in žage, je namreč posebna raba vodnega dobra, in se izvršuje na podlagi vodne pravice in ne posesti vodotoka (21. in 125. člen Zakona o vodah). V zvezi s presojo dobrovernosti je sodišče pojasnilo, da toženka ni uspela izpodbiti zakonske domneve o dobroverni posesti prvotnega tožnika in da v priposestvovalnem obdobju niso bile ugotovljene posebne okoliščine, ki bi pri prvotnemu tožniku lahko vzbudile sum, da predmet izročilne pogodbe ni bil zgornji del vodotoka do celote. Ker je položaj tožnikovega pravnega prednika primerljiv s položajem dediča, bi bila naložitev dolžnosti preverjanja dejanskega obsega izročenega premoženja ob sklenitvi izročilne pogodbe prekomerna. Sodišče se je sklicevalo na 326. in 1463. paragraf ODZ, drugi odstavek 72. člena ZTLR ter odločbi Vrhovnega sodišča z opr. št. II Ips 224/2015 in II Ips 357/2013. Poudarilo je, da je predmet izročilne pogodbe z dne 7. 6. 1971 tvorilo vse premično in nepremično premoženje izročevalke, matere tožnikovega pravnega prednika, „najsi je v tej pogodbi posebej z zemljiškoknjižnimi podatki označeno ali ne“. Sodišče je kot prepričljivo ocenilo izpovedbo D. A. (žena tožnikovega pravnega prednika in tožnikova mati), da so mislili, da se izroča zgornji del struge do celote. Glede na predmet izročilne pogodbe je življenjsko logična in prepričljiva njena izpovedba, da je mati prvotnega tožnika ob sklenitvi izročilne pogodbe dejala: „Vse, kar je bilo do sedaj mojega, je od sedaj naprej tvoje.“ Zemljiška knjiga je takrat imela drugačen pomen kot ga ima danes. Poleg tega pa so mirno posest nad spornimi nepremičninami imeli že pravni predniki tožnikovega pravnega prednika. Zgolj dejstvo, da je bilo v listinah, s katerimi je razpolagal tožnikov pravni prednik (posestni listi, davčne odločbe, izročilna pogodba) navedeno solastništvo, v okoliščinah konkretnega primera ne izključuje obstoja dobre vere. V določenih listinah je bil namreč tožnikov pravni prednik obravnavan kot izključni lastnik.

12. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 252/2018 z dne 8. 11. 2018 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali poznavanje okoliščine, da preko nepremičnine, za katero se zatrjuje priposestvovanje lastninske pravice, teče voda tudi za potrebe izvajanja vodne pravice druge osebe, izključuje poizvedovalno dolžnost preverjanja dejanskega stanja izročenega oziroma podedovanega premoženja, katerega del je tudi taka nepremičnina.

**Revizija tožene stranke**

13. Toženka v dopuščeni reviziji predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanih sodb. Prepričana je, da poznavanje okoliščine, da vodo, ki teče preko spornih nepremičnin za iste namene že več stoletij koristita dva uporabnika, ne izključuje poizvedovalne dolžnosti glede obstoja podlage za koriščenje nepremičnine s strani druge osebe. Ta okoliščina bi pri tožniku morala vzbuditi pomisleke. Možni podlagi za toženkino koriščenje spornih nepremičnin sta lahko solastninska ali pa služnostna pravica. Vsak povprečno skrben človek bi se moral o tem pozanimati vsaj z vpogledom v zemljiško knjigo in kataster. Trditev, da naj bi mati prvotnega tožnika ob sklenitvi izročilne pogodbe dejala “vse kar je bilo do sedaj mojega, je od sedaj naprej tvoje”, ne zadošča. Zaključek o dobrovernosti tožnikovega pravnega prednika je napačen. Ta zaključek temelji predvsem na izpovedi žene prvotnega tožnika. Toženka se je sklicevala na izročilno pogodbo z dne 6. 5. 1971, zapisnik Inšpekcije za okolje z dne 14. 3. 1996, odločbo UE Kranj o dovolitvi vzdrževalnih del z dne 19. 3. 1996, odločbo o odmeri davka, posestni list nemške uprave z dne 19. 8. 1942 in zemljiškoknjižni izpisek. Iz teh listin je bilo mogoče razbrati lastninsko stanje. Ker obe pravdni stranki izkoriščata vodo iz spornega kanala, je logično, da ga medsebojno upravljata in vzdržujeta. Način vzdrževanja spornega kanala ni odločilen. Solastnina tožniku onemogoča, da dovodni kanal upravlja, vzdržuje ter koristi na samovoljen način. To naj bi bil razlog za nastanek solastninskega režima. Če bo revizija zavrnjena, bo toženka primorana vložiti tožbo na ugotovitev, da je priposestvovala stvarno služnost koriščenja spornega zemljišča za potrebe dovoda vode in vodno pravico.

**Odgovor tožeče stranke na revizijo**

14. Tožnik je v odgovoru na revizijo predlagal njeno zavrnitev. Po tožnikovem stališču je bistveno, da so toženkini pravni predniki vodo izkoriščali kot javno dobro na temelju dovoljenja, ki ga je podelila država v obliki odplačne koncesije. Tudi tožnik izkorišča vodo na temelju koncesije. Dejstvo, da voda priteče do toženkine žage ne pomeni okoliščine, ki bi zahtevala preverjanje lastništva. Ker izvajanje vodne pravice ne posega v lastninsko pravico nad vodnim kanalom, preverjanje dejanskega stanja izročenega premoženja ni bilo potrebno. Lastnik je pri izvrševanju lastninske pravice omejen z javno koristjo. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da niti toženka niti njeni pravni predniki nikoli niso izvrševali posestnih ali lastninsko-pravnih upravičenj na zgornjem delu vodnega kanala. Pravdni stranki vodni kanal medsebojno usklajujeta, upravljata, vzdržujeta ter koristita. Tožnik to počne v zgornjem delu, toženka pa v spodnjem. Toženka ne posega v zgornji del kanala, tožnik pa ne posega v spodnjega. Tožnik nima niti namena niti interesa, da bi dovodni kanal upravljal, vzdrževal ter koristil na samovoljen način. Toženkin očitek o možnosti samovoljnega ravnanja je špekulativen. Enak očitek bi on lahko naslovil na toženko, saj bi njeno nepravilno upravljanje spodnjega dela kanala lahko preprečilo odtok vode, kar bi povzročilo zastoj vode in škodo na njegovih napravah. Če bi tožnik ravnal samovoljno, bi najprej škodil sebi.

**Presoja utemeljenosti revizije**

15. Revizija ni utemeljena.

16. Odgovor na v reviziji dopuščeno vprašanje je nikalen. To pa še ne pomeni, da je izpodbijana odločitev materialnopravno napačna. Sodba sodišča druge stopnje namreč ne temelji na stališču, da tožnikov pravni prednik ob pridobitvi spornih nepremičnin v posest ni imel poizvedovalne dolžnosti iz razloga, ker preko spornih nepremičnin teče voda tudi za potrebe izvajanja vodne pravice toženkinih pravnih prednikov. Nosilni razlog izpodbijane sodbe tvori stališče o primerljivosti konkretnega primera z dejanskim stanom iz zadeve II Ips 357/2013. Presoja utemeljenosti revizije je torej odvisna od odgovora na vprašanje, ali je stališče sodišča druge stopnje o dobrovernosti tožnikovega pravnega prednika materialnopravno pravilno.

17. Vrhovno sodišče je v sklepu II Ips 357/2013 pojasnilo, da od posestnika, ki je posest pridobil na pošten način, ni mogoče pričakovati stalnega preverjanja lastninskega statusa, in da raziskovalne dolžnosti dedičev (oziroma njihove dolžnosti razčistiti lastninskopravna razmerja) ni mogoče opredeliti kot splošne zahteve, če v teku priposestvovalne dobe ni okoliščin, ki bi pri povprečno skrbnemu posestniku lahko vzbudile sum, da stvar pripada tretjemu. Po tem stališču je potrebno vsebino in obseg skrbnosti, ki se pričakuje od povprečnega posestnika pri preverjanju pripadnosti stvari, uravnotežiti z obveznostmi in ravnanjem zemljiškoknjižnega lastnika, ki posesti ne izvršuje in ne uveljavlja svojih lastninskopravnih upravičenj na način, ki bi pri posestniku lahko vzbudil dvom o pripadnosti stvari. To pomeni, da je dedič dolžan preverjati lastninsko stanje stvari, ki jo je pošteno prevzel v posest od svojega pravnega prednika, le v primerih, če obstajajo posebne okoliščine, ki bi pri povprečno skrbnem posestniku lahko vzbudile sum, da ni lastnik stvari. Če ob takšnih posebnih okoliščinah posestnik ne reagira z ustreznim raziskovanjem glede lastništva, njegova zmota o pripadnosti stvari ne more biti več opravičljiva, njegova nadaljnja posest pa s tem izgubi značaj dobrovernosti.1

18. Revizijsko nestrinjanje s presojo dobrovernosti tožnikovega pravnega prednika ni utemeljeno. Za konkretno presojo so bistvene ugotovitve, (1) da je tožnikov pravni prednik posest nad spornimi nepremičninami prevzel v prepričanju, da gre za sestavni del izročenega premoženja na podlagi izročilne pogodbe z dne 7. 6. 1971, (2) da so pravni predniki tožnikovega pravnega prednika že pred sklenitvijo izročilne pogodbe z dne 7. 6. 1971 sporne nepremičnine imeli v mirni izključni posesti, (3) da je tožnikov pravni prednik na spornih nepremičninah izvrševal vsa lastniška upravičenja, (4) da toženkini pravni predniki spornih nepremičnin niso uživali, vodotoka niso vzdrževali in so tožnikovemu pravnemu predniku dopuščali izključno uporabo, v obdobju od 1971 do izteka priposestvovalne dobe pa niso nikoli z objektivnimi, navzven vidnimi znaki uveljavili lastninskih upravičenj. Ker je tožnikov pravni prednik v posestni položaj matere vstopil v prepričanju, da sporne nepremičnine tvorijo sestavni del izročenega premoženja, je njegov položaj primerljiv s pravnim položajem dediča. Ker iz dejanskih ugotovitev izhaja zaključek, da tožnikov pravni prednik pri prevzemu posesti ni ravnal nepošteno in da v priposestvovalnem obdobju niso nastopile okoliščine, ki bi lahko vzbudile sum, da sporne nepremičnine niso bile predmet izročilne pogodbe, se konkretni dejanski stan v bistvenem ujema z dejanskim stanom iz zadeve II Ips 357/2013. Revizijske navedbe o možnosti tožnikovega samovoljnega upravljanju struge in razlogih za vpis solastninske pravice na spornih nepremičninah so hipotetične in brez podlage v ugotovljenem dejanskem stanju. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

**Odločitev o stroških revizijskega postopka**

19. Če zavrže ali zavrne pravno sredstvo, mora sodišče odločiti o stroških, ki so nastali v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ker toženka z revizijo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Po načelu uspeha iz prvega odstavka 154. člena ZPP je tožniku dolžna povrniti stroške, ki so mu nastali v zvezi s tem postopkom. V skladu s prvim odstavkom 20. člena Odvetniške tarife2 so bili stroški odmerjeni na podlagi Odvetniške tarife iz leta 2003 (v nadaljevanju OT).3 Na podlagi tar. št. 21 je bilo toženki priznanih priglašenih 600 točk za odgovor na revizijo in 12 točk administrativnih stroškov na podlagi tretjega odstavka 13. člena OT. Skupni stroški zastopanja znašajo 612 točk oziroma 367,20 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006. 1 Sklep VS RS z dne 24. 9. 2015, opr. št. II Ips 357/2013, 11. in 12. odstavek. 2 Uradni list RS, št. 2/2015. 3 Uradni list RS, št. 7/95, 3/97, 62/98, 49/00, 57/00 - popr., 67/03 in 70/03 – popr.