Jedro

Pravni predniki prvotne tožeče stranke so imeli nepremičnine v mirni izključni posesti že pred sklenitvijo izročilne pogodbe z dne 7. 6. 1971. Pri prevzemu posesti torej prvotna tožeča stranka ni ravnala nepošteno, temveč je vstopila v položaj svoje matere kot izročevalke, v prepričanju, da gre za sestavni del premoženja, ki se izroča. Ob takšnem dejanskem stanju bi bila naložitev dolžnosti preverjanja dejanskega obsega izročenega premoženja ob sklenitvi izročilne pogodbe prekomerna.

Zgolj dejstvo, da je bilo v listinah, s katerimi je razpolagala prvotna tožeča stranka, navedeno solastništvo spornih nepremičnin, ne izključuje njene dobre vere (posestni listi, davčne odločbe, izročilna pogodba). V vsem tem obdobju namreč niso bile ugotovljene nobene posebne okoliščine, ki bi pri prvotni tožeči stranki lahko vzbudile sum, da predmet izročilne pogodbe ni bil zgornji del vodotoka do celote in s tem aktivacijo njene poizvedovalne dolžnosti preverjanja dejanskega obsega izročenega premoženja. Za zaključek o slabi veri namreč ni dovolj le možnost, da priposestvovalec med tekom priposestvovalne dobe izve, da nima pravice do posesti, če tega dejansko ni izvedel.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da so nepremičnine z ID znakom X-341/1-0, ID znakom X-341/5-0, ID znakom X-341/6-0 in ID znakom X-369/0-0, last tožeče stranke A. A., EMŠO 000, B., do celote, kar je tožena stranka C. C. dolžna priznati (I. točka izreka sodbe) ter odločilo, da je ta sodba po pravnomočnosti podlaga za vknjižbo lastninske pravice na nepremičninah z ID znakom X-341/1-0, ID znakom X-341/5-0, ID znakom X-341/6-0 in ID znakom X-369/0-0, v korist tožeče stranke A. A., EMŠO 000, B., do celote. Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžan tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 4.161,13 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka. Navaja, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z razpravnim načelom samo od sebe in brez predloga strank pribavilo sklep o dedovanju ter ugotovilo, da je sedanja tožeča stranka dedič spornih nepremičnin. Prav tako je kršilo določila Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) o spremembi tožbe ter izrecno napotilo Višjega sodišča v Ljubljani v sklepu II Cp 2885/2015 z dne 17. 5. 2016, ko je zaključilo, da tožeča stranka z vlogo z dne 4. 9. 2011 ni spremenila tožbenega zahtevka, ampak ga je zgolj prilagodila. Nesklepčnost tožbe glede aktivne legitimacije je bila odpravljena na nepravilen način in prepozno. Vztraja pri stališču, da je v predmetni zadevi tožena stranka izvrševala soposest tako, da je izkoriščala silo vode iz vodotoka. V konkretnem primeru gre namreč za umetno strugo, ki je nastala za potrebe posebne rabe vode, ki jo imetniku omogoča vodna pravica, to pa javno rabo tako vode kot vodnega zemljišča izključuje. Vodni kataster iz leta 1911 izkazuje, da je bila pradedu tožene stranke že leta 1899 podeljena trajna vodna pravica - koncesija za izkoriščanje vode za mlin in žago na kanalu parc. št. 341 in 333, obe k.o. X. Pri presoji dobre vere se je sodišče prve stopnje oprlo na izpovedi pravdnih strank in prič, pri čemer pa sodnica ni sodelovala pri izvajanju teh dokazov, kar predstavlja nedovoljeno kršitev načela neposrednosti. Nobena od strank ni zatrjevala in dokazovala, da je bila leta 1942 ob požigu domačij pravnih prednikov pravdnih strank uničena vsa dokumentacija. Poleg tega je nemška uprava že istega leta obema izdala posestni list, iz katerega je jasno razvidno solastništvo parc. št. 341 k.o. X. Izpodbija dokazno oceno priče D. A. Za sklepanje, da ½ predstavlja celotno strugo, tožeča stranka in njeni pravni predniki niso imeli prav nikakršne podlage. Vse ključne listine, s katerimi so razpolagali A. (izročilna pogodba z dne 7. 6. 1971, odločbe o odmeri davka, posestni list, zemljiškoknjižni izpiski), so bile namreč povsem jasne glede tega, polovica katere nepremičnine je predmet (so)lastništva tožeče stranke in njenih pravnih prednikov in to dejstvo je bilo tudi ves čas preverljivo v javnih evidencah kot sta zemljiški kataster in zemljiška knjiga. Zmota o lastništvu ne more biti opravičljiva, če se pridobitelj ob pridobitvi lastništva ne seznani z obsegom pridobljene nepremičnine. Najmanj, kar se lahko od povprečno skrbne osebe pri prometu z nepremičninami pričakuje je, da pri pridobitvi nepremičnine preveri skladnost opisa nepremičnine v pogodbi s posestjo in stanjem nepremičnine v naravi (II Ips 608/2008). Prav tako poimenovanja spornih nepremičnin, ki med vaščani niso bila nikoli v rabi, niso imela nobene neposredne povezave z dejanskim lastništvom. Gre le za imena, ki se povezujejo z imenom domačij predvsem zaradi njihove bližine s temi domačijami. Zgodovinske listine je tožeča stranka pridobila kasneje, zato te ne morejo kazati na njeno dobrovernost. Dejansko in posestno stanje se je od nastavitve zemljiške knjige do danes bistveno spremenilo. Prav tako oče tožeče stranke ne bi sklenil pogodbe o razdelitvi solastnih nepremičnin parc. št. 341/2 in 341/4, k.o. X, v kolikor bi mislil, da je izključni lastnik spornih nepremičnin. Zapisnik Inšpekcije za okolje z dne 14. 3. 1996 je javna listina, zato sodišče ne more enostavno zaključiti, da število prisotnih oseb in dejstvo, da je šlo za ogled, kažeta na manjšo stopnjo formalnosti. Enako velja za odločbo UE K. o dovolitvi vzdrževalnih del za parc. št. 341, k.o. X z dne 19. 3. 1996. Priglasitvi teh del sta pravdni stranki priložili tudi kopijo katastrskega načrta in zemljiškoknjižni izpisek, iz katerih jasno izhaja, kaj predstavlja in obsega parc. št. 341, k.o. X. Dejansko stanje je tako ugotovljeno nepravilno in prostispisno. Glede nepremičnine parc. št. 369, k.o. X opozarja na zaključek Višjega sodišča v sodbi II Cp 905/2012 z dne 9. 1. 2013, da tožeča stranka ustreznih posebnih trditev glede priposestvovanja te nepremičnine ni podala in izključne posesti glede te nepremičnine tudi ni dokazala. Od takega zaključka se do danes ni nič spremenilo. Tožeča stranka tako glede te nepremičnine ni podala ustrezne trditvene in dokazne podlage. Tega ne more nadomestiti izpoved priče D. A., ki po vsebini tudi sicer ne more pripeljati do ugoditve tožbenemu zahtevku v tem delu. Solastniški režim na kanalu je logičen in pravilen, saj onemogoča eni stranki, da upravlja, vzdržuje in koristi ta kanal samovoljno ter v lastno korist. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podredno, razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbene trditve v zvezi z aktivno legitimacijo niso utemeljene. Drži, da je sodišče prve stopnje pribavilo sklep o dedovanju po prvotni tožeči stranki brez predloga pravdnih strank, vendar tožena stranka spregleda, da ga je na naroku dne 22. 11. 2017 predložila tudi sama tožeča stranka. Predložila ga je pravočasno, saj vse do tedaj tožena stranka ni prerekala, da je tožeča stranka dedič po pokojni prvotno tožeči stranki in je šele Višje sodišče v Ljubljani, v sklepu II Cp 2885/2015 z dne 17. 5. 2016, opozorilo na razlikovanje med aktivno procesno in stvarno legitimacijo. Da je dedič po pokojni prvotno tožeči stranki, pa je tožeča stranka navedla že v vlogi z dne 16. 3. 2011. 6. Pravilno pritožnica opozarja, da je vztrajanje sodišča prve stopnje, da gre pri postavljenemu tožbenemu zahtevku v vlogi z dne 4. 9. 2011 za modifikacijo in ne spremembo tožbenega zahtevka, procesno napačno. Sodišče prve stopnje se pri tem zmotno sklicuje na sodno prakso glede aktivne procesne legitimacije in poimenovanja stranke v uvodu sodne odločbe. Vendar, ker je do te spremembe tožbe prišlo zaradi okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe, gre v tem primeru za privilegirano spremembo tožbe, za katero privolitev tožene stranke ni potrebna (186. člen ZPP). Tožena stranka spremembi tudi ni nasprotovala (drugi odstavek 185. člena ZPP). Zato je navkljub napačnemu procesnemu stališču sodišča prve stopnje njegova odločitev, da se obravnava spremenjen tožbeni zahtevek, pravilna.

7. Podana tudi ni zatrjevana procesna kršitev, ko je izpovedi strank in prič ocenila sodnica, ki ni neposredno sodelovala pri njihovem zaslišanju. V primeru, ko se opravi narok pred spremenjenim sodnikom, se mora glavna obravnava začeti znova, vendar lahko sodnik potem, ko so se stranke o tem izjavile, odloči, da se priče, izvedenci in stranke ne zaslišijo znova in se ne opravi nov ogled, temveč se preberejo zapisniki o izvedbi teh dokazov (tretji odstavek 302. člena ZPP). Gre za zakonsko predviden odstop od načela neposrednosti, za katerega je samo po sebi razumljivo, da razpravljajočemu sodniku podeljuje tudi pooblastilo za dokazno oceno tako izvedenih dokazov. Zakonskim zahtevam je bilo v konkretnem primeru zadoščeno; sodnica, ki je izdala sodbo, je tista, ki je opravila narok nove glavne obravnave, pri čemer iz sodbe izhaja, da sta stranki soglašali z branjem zapisnikov o zaslišanju pravdnih strank in prič. Temu je dodati, da bi morala tožena stranka, v kolikor je menila, da gre pri branju zapisnikov izpovedi za bistveno kršitev postopka v smislu prvega odstavka 339. člena ZPP, na podlagi 286.b člena ZPP tako kršitev uveljavljati takoj pred sodiščem prve stopnje na obravnavnem naroku dne 22. 11. 2017. 8. "Protispisnost" obstaja le, če gre pri ugotavljanju odločilnih dejstev za napako pri povzemanju vsebine listin oziroma izpovedi prič, torej takrat, ko je sodišče dokazom pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Ni pa te postopkovne kršitve, če sodišče te dokaze (po mnenju pritožnika) napačno dokazno tolmači (jim pripiše napačni dokazni pomen). Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo protispisno, saj je tako ugotovljeno dejansko stanje v nasprotju s predloženimi dokaznimi listinami, je tako neutemeljena.

9. Sodišče prve stopnje je pogoje za priposestovanje ugotavljalo od leta 1971 dalje. Glede predpostavk in trajanja priposestvovalne dobe je tako pravilno uporabilo določbe Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ, paragrafi 1460 do 1477) in upoštevalo načelno mnenje Zveznega vrhovnega sodišča z dne 4. 4. 1960, kakor tudi določbe Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (28. člen ZTLR). Pritožbeno sporna ostajata pogoja izključne posesti prvotne tožeče stranke in njene dobrovernosti.

10. Tožena stranka materialnopravno zmotno vztraja pri stališču, da je posest na spornih nepremičninah izvrševala preko izkoriščanja vodne sile iz vodotoka, ki je tekel po takratni parceli št. 341, k.o. X. Prvotna tožena stranka namreč te rabe ni izvrševala kot enega od upravičenj iz lastninske pravice. Kot je zapisalo že Vrhovno sodišče v sklepu z dne 24. 9. 2015, je rabo iz spornega vodotoka toženi stranki dovoljevala že splošna pravica rabe. Raba vode za potrebe hidroelektrarne, mlina in žage, je posebna raba vodnega dobra, ki se izvršuje na podlagi vodne pravice in ne posesti vodotoka1, kot to ugotavlja tudi sama pritožnica in za katero tudi sama v pritožbi zatrjuje, da je bila pravnemu predniku tožene stranke podeljena že leta 1911. Zaključek sodišča prve stopnje, da „C.“ (tožena stranka in njeni pravni predniki) niso izvrševali posesti na spornih nepremičninah, je tako pravilen.

11. Posest je dobroverna (poštena po pravilih ODZ), če posestnik ne ve ali ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti ni njegova (326. paragraf ODZ, drugi odstavek 72. člena ZTLR). Prepričan mora biti, da je stvar njegova, in to tudi potem, ko je z neko povprečno skrbnostjo razmislil o vseh okoliščinah. Dobra vera priposestvovalca se domneva, tako da je na nasprotni stranki trditveno in dokazno breme o njegovi nedobrovernosti.

12. Pritožbeno sodišče se strinja s celovito in dokazno podprto oceno in zaključkom sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni uspela izpodbiti zakonske domneve o dobroverni posesti prvotne tožeče stranke. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, pravno pomembne za presojo dobre vere, so: - sporne nepremičnine je imela od leta 1971 dalje v posesti prvotna tožeča stranka, pred njo pa njeni pravni predniki, - prvotna tožena stranka posesti na spornih nepremičninah ni izvrševala in je dopuščala izključno uporabo prvotni tožeči stranki, - prvotna tožena stranka vse do leta 2002 ni nikoli zahtevala, da se ji sporne nepremičnine prepustijo v uživanje oziroma rabo, - na spornih nepremičninah je bila v zemljiški knjigi vknjižena solastninska pravice prvotne tožene stranke E. C. do ½ in prvotne tožeče stranke F. A. do ½, - prvotna tožeča stranka je menila, da je izključno lastninsko pravico na spornih nepremičninah pridobila na podlagi izročilne pogodbe z dne 7. 6. 1971 od svoje matere, - prvotna tožeča stranka ni bila prava vešča. 13. Ključen argument pritožnice, ki naj bi kazal na slabo vero prvotne tožeče stranke in njenih pravnih prednikov, je, da so vse ključne listine, s katerimi so razpolagali (izročilna pogodba z dne 7. 6. 1971, odločbe o odmeri davka, posestni listi, zemljiškoknjižni izpiski) kazale na obstoj solastnine na spornih nepremičninah. Zmote tako ni bilo oziroma ta ni bila opravičljiva, saj se od povprečne skrbne osebe pričakuje, da pri pridobitvi nepremičnine preveri skladnost opisa nepremičnine v pogodbi s posestjo in stanjem nepremičnine v naravi, torej se seznani z obsegom pridobljene zapuščine oziroma predmetom pogodbe (odločba Vrhovnega sodišča II Ips 608/2005).

14. V zvezi s tem je povedati dvoje. Nedobrovenost pravnega prednika ne pomeni tudi nedobrovernosti njegovega pravnega naslednika (1463. paragraf ODZ). Stališče glede potrebne skrbnosti, sprejeto v odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 608/2005, na katero se sklicuje pritožnica, pa je bilo v kasnejši sodni praksi preseženo.2 Novejša sodna praksa tako zavzema stališče, da je dedič dolžan preverjati lastninsko stanje stvari, ki jo je pošteno prevzel v posest od svojega pravnega prednika, le v primerih, če obstajajo posebne okoliščine, ki bi pri povprečno skrbnem posestniku lahko vzbudile sum, da ni lastnik stvari. S položajem dediča pa je primerljiv položaj prvotne tožeče stranke. Predmet izročilne pogodbe z dne 7. 6. 1971 je bilo vse „premično in nepremično premoženje izročevalke, matere prvotne tožeče stranke, najsi je v tej pogodbi posebej z zemljiškoknjižnimi podatki označeno ali ne“ in ne zgolj sporne nepremičnine (priloga B13).

15. Višje sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje glede izpovedi D. A., da so mislili, da se izroča zgornji del struge do celote, kot prepričljivo. Le zato, ker je žena prvotne tožeče stranke in mati tožeče stranke, njeni izpovedi ni mogoče odreči dokazne vrednosti. Iz zapisnikov narokov, na katerih je bila zaslišana, tudi ne izhaja, da ne bi odgovarjala na njej neprimerna vprašanja ali da bi se odgovorom ognila z obširnim navajanjem nepotrebnih dejstev in okoliščin. Njena izpoved, da je mati prvotne tožeče stranke ob sklenitvi izročilne pogodbe dejala: „vse, kar je bilo do sedaj mojega, je od sedaj naprej tvoje,“ je glede na predmet izročilne pogodbe tudi življenjsko logična. V luči ugotovljene dolgoletne mirne posesti spornih nepremičnin s strani A., še preden jih je v posest pridobila prvotna tožeča stranka in dejstva, da zemljiška knjiga v času pridobitve ni imela takšnega pomena, kot ga ima danes, se njena izpoved, kljub temu, da je v izročilni pogodbi navedeno, da se izroča le nerazdelna polovica nepremičnine vlož. št. 48 k.o. X, tudi višjemu sodišču izkaže kot prepričljiva.

16. Iz ugotovljenih dejstev torej izhaja, da so imeli pravni predniki prvotne tožeče stranke nepremičnine v mirni izključni posesti že pred sklenitvijo izročilne pogodbe z dne 7. 6. 1971. Pri prevzemu posesti torej prvotna tožeča stranka ni ravnala nepošteno, temveč je vstopila v položaj svoje matere kot izročevalke, v prepričanju, da gre za sestavni del premoženja, ki se izroča. Ob takšnem dejanskem stanju bi bila naložitev dolžnosti preverjanja dejanskega obsega izročenega premoženja ob sklenitvi izročilne pogodbe prekomerna.

17. Prvotna tožena stranka nepremičnin ni imela v posesti. Vsa vzdrževalna dela na vodni strugi parc. št. 341, k.o. X so opravljali izključno tožnikovi. Iz ugotovljenega dejanskega stanja tudi ne izhaja, da bi tožena stranka ali katerikoli od njenih pravnih prednikov v obdobju od 1971 do izteka priposestvovalne dobe z objektivnimi, navzven vidnimi znaki, skušali uveljavljati svoja lastninskopravna upravičenja. Iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja prav nasprotno. Ob visokih vodah so le opozarjali glede reguliranja količine vode, kljub temu, da jim je povečan dotok vode povzročal škodo na premoženju. Glede na opisane okoliščine primera zgolj dejstvo, da je bilo v listinah, s katerimi je razpolagala prvotna tožeča stranka navedeno solastništvo spornih nepremičnin, ne izključuje njene dobre vere (posestni listi, davčne odločbe, izročilna pogodba).3 V vsem tem obdobju namreč niso bile ugotovljene nobene posebne okoliščine, ki bi pri prvotni tožeči stranki lahko vzbudile sum, da predmet izročilne pogodbe ni bil zgornji del vodotoka do celote in s tem aktivacijo njene poizvedovalne dolžnosti preverjanja dejanskega obsega izročenega premoženja. Za zaključek o slabi veri namreč ni dovolj le možnost, da priposestvovalec med tekom priposestvovalne dobe izve, da nima pravice do posesti, če tega dejansko ni izvedel.4

18. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da na nedobrovenost prvotne tožeče stranke ne kaže sklenitev Pogodbe o razdelitvi solastnih nepremičnin. Tudi priča G. G., inšpektor, ki je opravljal ogled na terenu in inšpekcijski nadzor, je potrdil, da je on prvotni pravdni stranki nagovarjal k menjavi zato, da bi prvotna tožeča stranka pridobila vodnogospodarsko dovoljenje in ji je tudi svetoval, naj z uveljavljanjem zahtevkov počaka. Prepričljiv je tako zaključek sodišča prve stopnje, da je prvotna tožeča stranka na dogovor o izključni lastninski pravici prvotne tožene stranke na parc. št. 341/4, k.o. X, ki poteka dolvodno od male hidroelektrarne tožeče stranke ter izključni lastninski pravici prvotne tožeče stranke na parc. št. 341/2, k.o. X, na katero je segal del male hidroelektrarne, pristala v želji legalizirati malo hidroelektratno in ne zato, ker bi že ves čas vedela, da ni izključna lastnica spornih nepremičnin.

19. Sodišče prve stopnje tudi lokalnem poimenovanju spornih nepremičnin ni dalo teže, kot jo zatrjuje pritožnica. Tudi sodišče je zaključilo, da zgolj na podlagi lokalnih poimenovanj ni mogoče sklepati, da so bili lastniki Rantove grape pravni predniki tožeče stranke. To, da so na tem delu vodotoka imeli pravni predniki tožeče stranke žago in malo hidroelektrarno, pa med pravdnima strankama ni bilo nikoli sporno. Da je dokumentacija ob požigu domačij pogorela, pa je zatrjevala sama tožena stranka (glej list. št. 25).

20. Zapisnik Inšpekcije za okolje z dne 14. 3. 1996 (priloga B27) in odločba UE K. z dne 19. 3. 1996 (priloga B3) sta med seboj povezana. Namen inšpekcijskega pregleda je bil ogled na kraju samem zaradi rednih del na mlinščici, ki so se dovolila z odločbo UE K. (glej 2. točko izreka odločbe). Res je, da je v zapisniku vsebovana pripomba prvotne tožene stranke, da je ona solastnica parc. št. 341, k.o. X in sta vzdrževalna dela priglasili obe prvotni pravdni stranki ter je bila priglasitvi priložena kopija katastrskega načrta z dne 20. 11. 1992 in zemljiškoknjižni izpisek z dne 15. 6. 1995. Vendar pa je sodišče prve stopnje, glede na v pritožbi neizpodbijano ugotovitev, da je šlo v tem primeru za veliko čiščenje, ko so C. čistili spodnji del struge, tj. od mostu navzdol, zgornji del struge pa je čistila tožeča stranka skupaj z bratom, prepričljivo zaključilo, da prvotni tožeči stranki zgolj zato ni mogoče pripisati slabo vero, saj je lahko ob povprečni skrbnosti mislila, da se odločba nanaša na celoten vodotok. Takšno razlago potrjuje tudi obrazložitev odločbe, iz katere izhaja, da sta prvotni stranki priglasili dela na vodotoku. Temu je dodati, da je priposestvovalna doba potekla že leta 1991, kar pomeni, da tudi če bi se prvotna tožeča stranka ob priglasitvi del seznanila, da ni izključna zemljiškoknjižna lastnica spornih nepremičnin, to na odločitev ne bi imelo vpliva.

21. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede nepremičnine parc. št. 369 k.o. X. Tožeča stranka res ni podala posebnih trditev glede priposestvovanja te nepremičnine, vendar že iz tožbenih navedb izhaja, da je parc. št. 369, k.o X sestavni del umetno zgrajenega vodotoka, torej z ostalimi spornimi nepremičninami predstavlja funkcionalno celoto, kar je potrdila tudi zaslišana priča D. A. In za to celoto je tožeča stranka podala pravno pomembne navedbe in dokaze. Tako je razumeti tudi sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 905/2012 z dne 9. 1. 2013, ki je ravno zato, ker se je te nepremičnine obravnavalo kot celoto,5 spričo zmotnega zaključka o izvrševanju soposesti na vodotoku, tožbeni zahtevek tudi glede te nepremičnine zavrnilo. Odločitev sodišča prve stopnje je tako tudi v tem delu pravilna.

22. Po navedenem uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in ker ni procesnih in materialnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (165. in 154. člen ZPP). Svoje stroške pritožbenega postopka krije tudi tožeča stranka, saj njen odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje in je bil tako nepotreben (165. in 155. člen ZPP).

1 Prim. 21. in 125. člen Zakona o vodah. 2 Glej 11. točko obrazložitve sodbe VS RS II Ips 357/2013. 3 Ob tem tudi ni spregledati, da je bila v določenih listinah prvotna tožeča stranka obravnavana kot izključna lastnica spornih nepremičnin (glej 29. točko obrazložitve sodbe). 4 VS RS II Ips 224/2015. 5 V tem smislu je razumeti obrazložitev, da posebnih trditev glede priposestvovanja te nepremičnine tožeča stranka ni podala.