Jedro

Revizija izpodbijani sodbi očita, da je o pokojnikovi razsodnosti ob sestavi oporoke odločila brez strokovnih podlag, čeprav naj bi izpovedbe zaslišanih prič narekovale postavitev izvedenca medicinske stroke. Vendar pa bolezen (z jemanjem zdravil), ugotovljena za obdobje, v katerem je zapustnik sestavil oporoko, kljub bolezenskim znakom, ki jih potrdijo priče, še ne narekuje strokovnega izvedenskega mnenja o razsodnosti ob sestavi oporoke.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožeča stranka je s tožbo uveljavljala neveljavnost oporoke pokojnega L. B. z dne 5.10.1998, vendar je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo z navedbo revizijskih razlogov iz določbe 370. člena ZPP in predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje. Ugotovitve dejanske narave potrjujejo sklepanje, da je bil oporočitelj hudo bolan in nerazsoden ob sestavi oporoke. Stanje razsodnosti pa lahko ugotovi le izvedenec medicinske stroke na podlagi podatkov o dejanskem bolezenskem stanju pokojnika v času, ko je pisal oporoko. Ker sodišče ne razpolaga z znanjem medicinske stroke, bi moralo uporabiti določbo 243. člena ZPP in dopustiti dokaz z izvedencem. Revizija posebej poudarja, da je bil pokojni L. B. nesposoben veljavno izraziti svojo voljo zaradi zdravil in narkotikov, ki jih je jemal zaradi pljučnega raka. Podana pa je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker so si razlogi o odločilnih dejstvih v izpodbijani sodbi v medsebojnem nasprotju. Napačno je uporabljena tudi določba 60. člena Zakona o dedovanju (ZD), ki določa, da je oporoka neveljavna, če je bil oporočitelj z grožnjo ali s silo prisiljen, da jo napravi. Koristno bi bilo postaviti tudi izvedenca grafološke stroke.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Ugotovitev, da je bil pokojni L. B. hudo bolan in da je jemal zdravila, glede na razloge iz izpodbijane sodbe ni v nasprotju z nadaljnjo ugotovitvijo, da je bil ob sestavljanju oporoke povsem opravilno sposoben. V tem obsegu je namreč izpodbijana sodba ugotovila vse potrebne okoliščine, na katerih podlagi je razumno in utemeljeno obrazložila, zakaj je bil pokojnik razsoden kljub hudi bolezni ob sestavi oporoke. V tej smeri izpodbijani sodbi ni mogoče očitati v reviziji zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Določba 243. člena ZPP sodišču nalaga izvedbo dokaza z izvedenci takrat, ko je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Revizija v tej smeri izpodbijani sodbi očita, da je o pokojnikovi razsodnosti ob sestavi oporoke odločila brez strokovnih podlag, čeprav naj bi izpovedbe zaslišanih prič narekovale postavitev izvedenca medicinske stroke. Vendar pa bolezen (z jemanjem zdravil), ugotovljena za obdobje, v katerem je zapustnik sestavil oporoko, kljub bolezenskim znakom, ki jih potrdijo priče, še ne narekuje strokovnega izvedenskega mnenja o razsodnosti ob sestavi oporoke. Revizijsko sodišče se strinja z ugotovitvijo, da bi dokaz z izvedencem v obravnavanem primeru bil izveden le informativno, kar pomeni, da je v ugotovljenem dejanskem stanju mogoče najti dovolj trdno podlago za ugotovitev o pokojnikovi razsodnosti. To velja ne glede na to, da se glede na določbo 59. člena ZD oporočna sposobnost presoja ožje od siceršnje opravilne sposobnosti. Na revizijski stopnji tudi ni mogoče posegati v sprejeto dokazno oceno na podlagi dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, s katerimi se je sodišče druge stopnje strinjalo. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja namreč revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Zapis oporoke z dne 5.10.1998 je nedvoumen. Oporočitelj se je odločil, da bo svoje premoženje zapustil toženki. Nagib za takšno zapustnikovo odločitev niti ni pravno odločilen, vendar pa je izpodbijana sodba v tej smeri pravilno zavrnila pritožbene trditve o tem, da je oporoka bila sestavljena zaradi psihičnega pritiska oporočne dedinje (60. člena ZD). V tej smeri namreč tožeča stranka ni navedla, še manj dokazala, obstoj relevantnih okoliščin, na katerih podlagi bi bilo mogoče govoriti o napakah volje oporočitelja pri sestavi oporoke. Izpodbijana sodba se je v tem okviru opredelila tudi do dokaznega predloga za postavitev izvedenca grafološke stroke v zvezi z zapisom oporoke z dne 23.11.1997. Revizijsko sodišče tako ugotavlja, da revizija tožeče stranke uveljavlja predvsem grajo dokazne ocene v zvezi z dejanskimi ugotovitvami, sprejetimi pred sodiščem prve stopnje, zaradi česar jo v pretežni meri zadevajo posledice iz določbe tretjega odstavka 370. člena ZPP. Neutemeljeno revizijo je bilo zato treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP.