Jedro

ZD v 59. členu določa, da lahko oporoko napravi vsak, ki je sposoben za razsojanje in je dopolnil petnajst let starosti. Oba pogoja morata biti podana kumulativno. Oporočna sposobnost se predpostavlja. Zato mora nasprotno dokazati tisti, ki zatrjuje oporočiteljevo nesposobnost.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek glede ugotovitve, da je oporoka z dne 5.10.1998 po pokojnem L.B. pravno neveljavna ter da je toženka dolžna plačati tožnikoma pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od odmere dalje do plačila, vse v roku osmih dni. Tožnikoma je naložilo, da povrneta toženki njene pravdne stroške v višini 163.193,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje sodbe dalje do plačila, v petnajstih dneh.

Zoper sodbo se po pooblaščenki pritožujeta tožnika iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Prepričana sta, da njun pokojni oče v trenutku podpisa oporoke ni bil oporočno sposoben, podane so bile tudi napake njegove volje. To ne omaja niti pričanje prič zakoncev S., saj zaslišani priči nista izvedenca medicinske stroke, ki bi lahko ugotovila, ali in kakšno je bilo zdravstveno stanje pokojnega L.B. v času podpisa oporoke, saj v kolikor je bil pod vplivom zdravil, to na zunaj niti ni bilo toliko vidno, pač pa se je to odražalo na miselni sferi, zato zgolj njuno zatrjevanje o tem, da se jima je zdelo, da je bil pokojni priseben in zdravih misli, ne more biti tisti krovni dokaz, ki bi kazal na to, da je zahtevek tožnikov neutemeljen. V postopku niso bili izvedeni predlagani ključni dokazi, kot je postavitev izvedenca medicinske stroke in izvedenca grafološke stroke, poizvedbe v bolnici, kjer se je pokojni zdravil, nadalje ni bilo ugotovljeno, kdaj in koliko časa je bil v bolnici, ni bila zaslišana toženka, ki je bila z njim vse do zadnjega in bi postregla z navedbami, na podlagi katerih bi bilo mogoče izvesti dokaze, s katerimi bi tožnika dokazala utemeljenost svojih trditev. Tožbene navedbe potrjuje tudi pisna izjava pokojnikove sestre S. B.C., ki se nahaja v spisu, na podlagi katere bi bilo mogoče izvesti dokaz z izvedencem medicinske in grafološke stroke, glede katerega pa sta tožnika na obravnavi podala navedbe, da podpis na oporoki ni očetov in se razlikuje od siceršnjih številnih njegovih podpisov. Tožnika živita v Kanadi, zato nista mogla postreči z dokazi, ki bi dokazali resničnost njunih navedb, podala pa sta navedbe, ki kažejo na to, da pokojni L.B. v trenutku, ko je podpisal oporoko, ni bil sposoben veljavno izraziti svoje volje, bil je oporočno nesposoben zaradi težke in dolgotrajne bolezni, saj je bil pod vplivom zdravil in narkotikov, pa tudi pod vplivom toženke in njenim pritiskom. To je potrdila tudi tožnica, zaslišana kot stranka, enako tudi priča A.B. ter podrobno navedla pokojnikova sestra S.B.C., katere zaslišanje pa sta tožnika zaradi nesorazmerno velikih stroškov umaknila, saj sta prepričana, da je edini temeljni dokaz, ki bi ga bilo potrebno izvesti, postavitev izvedenca medicinske in grafološke stroke. Da je bil pokojni L.B. bolan, sta izpovedali tudi priči M.R. in Z.T.. Priča D.G. je izpovedal, da mu je pokojni L.B. dejal, da je stružnico zapustil sinu D., medtem ko iz oporoke to ne izhaja, kar še potrjuje dvom o tem, da pokojni L.B. ni bil sposoben izraziti svoje volje, ko je podpisal oporoko. Dvom se postavlja, ali je bila toženka tudi dejansko pravno formalno žena pokojnega L.B., saj po pričevanju A.B. zakonska zveza med njo in pokojnikom ni bila nikoli razvezana. Pokojnik je tudi tožnikoma vedno govoril, da bo zapustil svoje premoženje njima, pa tega ni storil, zato se poraja dvom v njegovo oporočno sposobnost, to pa toliko bolj glede na navedbe, da je imela toženka na pokojnika takšen vpliv. Tožnika sta prepričana, da bi bila edino izvedenec medicinske in grafološke stroke v konkretnem primeru tista, ki bi lahko ocenila, kako je bilo z oporočno sposobnostjo in voljo pokojnega, saj sodišče s takim znanjem ne razpolaga, niti zaslišane priče. Nujno bi bilo, da bi se izvedel dokaz s poizvedbami kje, kdaj in koliko časa ter na kakšen način se je pokojnik zdravil, kakšna zdravila je jemal ipd.... kar vse kaže na to, da je dejansko stanje bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno in na podlagi tega tudi napačno uporabljeno materialno pravo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbi 59. in 60. člena Zakona o dedovanju (ZD). V postopku ni storilo nobene izmed bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče na podlagi določbe 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) paziti po uradni dolžnosti (medtem, ko tožnika tega v pritožbi uveljavljanega pritožbenega razloga nista niti konkretizirala). Tožnika sta uveljavljala neveljavnost oporoke iz dveh razlogov. Prvi razlog naj bi bil oporočna nesposobnost pokojnega L.B., glede katere ZD v 59. členu določa, da lahko oporoko napravi vsak, ki je sposoben za razsojanje in je dopolnil petnajst let starosti. Oba pogoja morata biti podana kumulativno. Oporočna sposobnost se predpostavlja. Zato mora nasprotno dokazati tisti, ki zatrjuje oporočiteljevo nesposobnost. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da tožnika nista dokazala, da oporočitelj v času naprave oporoke ni bil sposoben za razsojanje. Na podlagi izvedenih dokazov v postopku na prvi stopnji (listinskih in izpovedi tožnikov in prič) je prišlo do pravilnega zaključka o oporočiteljevi sposobnosti za razsojanje. Pravilno se je oprlo predvsem na izpovedi prič, ki so zapustnika poznale in bile z njim v stiku ob napravi oporoke (priči M.R., Z.T. in zakonca S.) in ki so (lahko) izpovedale, kakšen je bil in kakšno je bilo njegovo obnašanje in ravnanje. Ni se mogoče strinjati s pritožbo, ko omenja pričevanje odvetnika S. in priče A.S. in dejstvo, da nista izvedenca medicinske stroke, kar sicer drži, vendar ne gre prezreti, da je priča S. odvetnik, ki je nedvomno sestavil veliko oporok in se je sodišče prve stopnje tudi iz tega razloga lahko oslonilo na njegovo oceno, da pri oporočitelju ni bilo zaznati takšnega stanja, da bi bila zaradi tega vprašljiva njegova oporočna sposobnost, kot tudi druge priče A.S., ki je bila prisotna pri podpisu sporne oporoke in se z oporočiteljem tudi sicer zadržala daljši čas v (običajnem) pogovoru, kot tudi bila z njim v kontaktu že predhodno v zvezi z napravo oporoke. Res je bil oporočitelj hudo bolan in nedvomno je jemal zdravila, vendar to samo po sebi še ne dokazuje njegove nerazsodnosti. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe niti tožnika, niti pokojnikova bivša žena A.B., o tem niso vedeli povedati nič konkretnega. Zato je sodišče prve stopnje povsem pravilno zavrnilo izvedbo dokaznega predloga z izvedencem medicinske stroke, saj bi sicer šlo za (nedovoljeno) izvedbo dokaza v informativne namene (enako velja za dokazni predlog z zaslišanjem toženke) kot tudi dokazni predlog s poizvedbami v bolnici (o tem, kje, kdaj in koliko časa se je oporočitelj zdravil, koliko časa, kakšna zdravila je jemal ipd.), katerega sta tožnika konkretizirala (prepozno) šele v pritožbi. Pritožba tudi ne pojasni, zakaj naj bi izjava S.B. (priloga A5 spisa) dokazovala potrebnost postavitve izvedenca; iz te izjave izhaja le, da slednja zatrjuje, da naj bi bil pokojnik pod pritiskom toženke, sodišče prve stopnje pa takih okoliščin ni ugotovilo. Ob vsem povedanem, sodišče prve stopnje, niti pritožbeno sodišče, ni imelo nobenih razlogov za dvom v oporočiteljevo oporočno sposobnost. V zvezi z drugim zatrjevanim razlogom ("oporoka naj bi bila napravljena pod psihičnim pritiskom toženke") za neveljavnost oporoke sta se tožnika sklicevala na 60. člen ZD, ki določa, da je oporoka neveljavna, če je bil oporočitelj z grožnjo ali s silo prisiljen, da jo je napravil, ali če se je odločil, da jo napravi zaradi zvijače ali zaradi tega, ker je bil v zmoti. Oporoka je enostranska izjava volje, s katero oporočitelj razpolaga s svojim premoženjem za primer smrti popolnoma prostovoljno in lahko določi za dediča kogar pač hoče. To razpolaganje je omejeno le z institutom nujnih dedičev. Kot ugotavlja izpodbijana sodba, je zapis oporoke z dne 5.10.1998 povsem nedvoumen in je jasno, da se je oporočitelj odločil, da bo svoje premoženje zapustil toženki. Zakaj, niti ni pomembno, izhaja pa to iz zapisa sporne oporoke, kot ugotavlja tudi prvostopenjsko sodišče. Sodišče druge stopnje se strinja z mnenjem sodišča prve stopnje, da tožnika nista dokazala nobenih takšnih relevantnih okoliščin, da bi se sploh lahko govorilo o napakah volje (sili, grožnji, zvijači) oz. o kakršnemkoli psihičnem pritisku toženke nad oporočiteljem pri sestavi oporoke. Iz izpovedi vseh zaslišanih v postopku na prvi stopnji (in v izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče v tem delu v celoti sklicuje na razloge prvostopenjskega sodišča) kaj takega ne izhaja. Dokazni predlog z izvedencem grafološke stroke, ki sta ga tožnika predlagala v zvezi z zapisom oporoke z dne 23.11.1997 (priloga B2 spisa), ki ni predmet obravnavanja v tej pravdi, je zato neupošteven. Protispisna je pritožbena trditev o izpovedi priče D.G. o tem, da "mu je pokojni L.B. dejal, da je stružnico zapustil sinu D., iz "sporne" oporoke pa to ne izhaja", saj imenovana priča o tem ni izpovedala (list. št. 45 spisa). Enako velja glede "dvoma o razvezi oporočitelja in A.B.", saj je slednja izpovedala (list. št. 31 spisa), da sta se razvezala 24.12.1961, in protispisna je tudi pritožbena trditev, "da je oporočitelj tožnikoma vedno govoril, da bo zapustil premoženje otrokoma", saj to iz njunih izpovedi (list. št. 29, 30 spisa) ne izhaja. Ker je pritožba neutemeljena, saj niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, prav tako ne tisti, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).