Jedro

Oseminštirideseturni rok, v katerem je treba odločiti o pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora, se računa od predložitve pritožbe senatu.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 12. 12. 2012 zoper obdolženega J. Š. iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odredilo pripor zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja sodelovanja v skupini, ki prepreči uradni osebi uradno dejanje po prvem odstavku 301. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 18. 12. 2012 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep je obdolženčeva zagovornica dne 24. 12. 2012 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti (Vrhovno sodišče je zahtevo prejelo dne 28. 12. 2012), kot navaja v uvodu zahteve, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. V obrazložitvi zahteve graja vloženi obtožni predlog zoper obdolženca, ki bi ga sodišče na podlagi 437. člena ZKP v zvezi z 277. členom ZKP moralo zavreči, ker da predstavlja eklatanten primer obtožnega akta, na podlagi katerega se obtožba zoper obdolženca ne bi smela dopustiti, ker ni sposobna za obravnavo, trdi, da sodišče ni predhodno opravilo vsebinskega preizkusa obstoja utemeljenega suma storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Navaja, da je sodišče z izpodbijanim sklepom o odreditvi pripora zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da izpodbijani sklep ne vsebuje ustreznih razlogov, iz katerih izhaja utemeljen sum oziroma da v izpodbijanem pravnomočnem sklepu manjka individualizirana konkretizacija ravnanja in zavesti obdolženca pri sodelovanju v skupini, ki je sodišče v izpodbijanem sklepu o odreditvi pripora ni ugotavljalo, da je sodišče kršilo 17. člen ZKP, ker ni presodilo vseh dokazov, ki so mu bili na voljo (novi dokaz helikopterskega posnetka dogajanja), da je izpodbijani pravnomočni sklep nezadostno obrazložen tudi glede obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, ker da je sklicevanje na „bodoče proteste“ v času odreditve pripora zgolj neuspešen približek konkretne okoliščine, na podlagi katere bi lahko na življenjskih okoliščinah napravili utemeljen sum o obstoju realne nevarnosti, da bo obdolženec ponovil kaznivo dejanje po prvem odstavku 301. člena KZ, da se je sodišče pri utemeljitvi pripornega razloga ponovitvene nevarnosti zgolj pavšalno in protislovno sklicevalo na splošno znana dejstva, da je obdolženec absolvent gradbeništva, ki zaradi odrejenega pripora ne more izpolnjevati študijskih obveznosti, da se sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ne ukvarja z vprašanjem, ali je pripor kot najhujši poseg v osebno svobodo posameznika moč nadomestiti z milejšim ukrepom, da bi bilo ponovitveno nevarnost mogoče odvrniti z odreditvijo hišnega pripora, ter da je Višje sodišče v Mariboru znatno kršilo določbe ZKP, ker o pritožbi zoper izpodbijani sklep o odreditvi pripora ni odločilo v roku 48 ur, skladno z 207. členom ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi oziroma ga spremeni tako, da obdolžencu izreče ukrep hišnega pripora na naslovu njegovega stalnega prebivališča. 3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, dne 4. 1. 2013 predlagala zavrnitev zahteve. V odgovoru navaja, da je utemeljenost suma v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ustrezno argumentirana, v izpodbijani odločbi so navedene objektivne in subjektivne okoliščine v zvezi s ponovitveno nevarnostjo obdolženca, ocenjevanje posameznih dokazov je v domeni naslednje faze kazenskega postopka, v zvezi s pravočasnostjo odločanja višjega sodišča o pritožbi pa je potrebno upoštevati datum predložitve spisa pritožbenemu sodišču. Z odgovorom vrhovne državne tožilke je bil obdolženčeva zagovornica seznanjena dne 4. 1. 2013 ter je dne 7. 1. 2013 nanj podala odgovor, v katerem je izrazila nestrinjanje z odgovorom vrhovne državne tožilke ter poudarila, da sodišče v izpodbijanem sklepu v zvezi z obstojem utemeljenega suma sploh ni navedlo svojih stališč, temveč je pavšalno navedlo le, da utemeljen sum potrjuje vloženi obtožni predlog.

B-1.

4. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso pravilno ali v celoti ugotovljena ter da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti.

5. Vrhovno sodišče na podlagi podatkov spisa ugotavlja tudi: da je bil obdolženec prijet dne 3. 12. 2012 ob 21.55 uri na Glavnem trgu v Mariboru; da je bil obdolženec po zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom dne 6. 12. 2012 izpuščen na prostost; v pripor pa je bil s prostosti priveden dne 14. 12. 2012; da je bil zoper obdolženca dne 10. 12. 2012 vložen obtožni predlog Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru, ter da okrožni državni tožilec v njem odreditve pripora zoper obdolženca ni predlagal; da je državni tožilec odreditev pripora zoper obdolženca predlagal šele v dopolnitvi obtožnega predloga dne 12. 12. 2012; da je bil pripor zoper obdolženca odpravljen s sklepom Okrajnega sodišča v Mariboru III K 62103/2012 z dne 31. 12. 2012; da je Okrajno sodišče v Mariboru dne 20. 12. 2012 opravilo predobravnavni narok, na katerem obdolženec krivde po obtožnem predlogu ni priznal. B-2.

6. Obdolženčeva zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da je sodišče v izpodbijanem sklepu zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da izpodbijani sklep nima ustreznih razlogov, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Kršitev utemeljuje z navedbo, da bi moralo sodišče v izpodbijanem sklepu navesti svoje stališče tudi, če se je strinjalo s predlogom tožilstva za odreditev pripora, ne pa zgolj povzeti obtožni predlog in predlog tožilca za odreditev pripora ter konkretizirati obdolženčevo sodelovanje v skupini.

7. Za kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP gre, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi v precejšni meri s seboj v nasprotju ali če je v odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini dokazov in med njihovo resnično vsebino. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 418/2008 z dne 12. 3. 2009 presodilo, da so odločilna dejstva le tista, na katera se neposredno veže uporaba splošnega in posebnega dela kazenskega zakonika (materialnopravno relevantna dejstva) ali kakšne določbe kazenskega procesnega prava (procesnopravno relevantna dejstva).

8. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu utemeljenost suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje sodelovanja v skupini, ki prepreči uradni osebi uradno dejanje po prvem odstavku 301. člena KZ-1, oprlo na uradni zaznamek, ki ga je dne 5. 12. 2012 sestavil policist B. P., o dejstvih, ki jih je izvedel od poveljnika PPE D. U., uradne zaznamke o zaznavi kaznivega dejanja z dne 4. 12. 2012, ki so jih sestavili policisti pripadniki PPE M. K., D. K., V. K. in D. Ž., poročila PU Maribor z dne 6. 12. 2012 in priložene uradne zaznamke, iz katerih izhaja, da so policisti zaznali agresivno obnašanje skupine, priloge kazenske ovadbe in poročila v dopolnitev kazenske ovadbe ter zapisnik o ogledu in fotografije, iz katerih izhajajo poškodbe policistov, obstoj utemeljenega suma pa potrjuje tudi vloženi obtožni predlog in njegova dopolnitev. Sodišče je v razlogih sklepa povzelo tudi vsebino zbranih dokazov in podatkov ter podalo njihovo presojo, ki kaže na obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje. Navedeni dokazi, zlasti izjava policista M. K., ki so jo potrdili tudi drugi policisti, da so bile na kraju prijete tiste osebe, ki so metale nevarne predmete v policiste, tudi po presoji Vrhovnega sodišča dajejo zadostno podlago za sklepanje sodišča o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec dne 3. 12. 2012 sodeloval v skupini, ki je s skupnim delovanjem poskusila preprečiti uradnim osebam uradno dejanje tako, da je v policiste metala nevarne predmete. Kolikor se obdolženčeva zagovornica s temi ugotovitvami sodišča ne strinja ter navaja, da sodišče ni navedlo ustreznih razlogov v zvezi z obstojem utemeljenega suma obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ter da ni individualiziralo obdolženčevega ravnanja v skupini, ne uveljavlja kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč s tem izraža nestrinjanje z dokazno presojo sodišča prve in druge stopnje v izpodbijanem sklepu glede utemeljenosti suma storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Po vsebini te trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti pomenijo izpodbijanje s pravnomočno odločbo ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

9. Obdolženčeva zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti obsežno graja vloženi obtožni predlog, ki da bi ga sodišče na podlagi 437. člena ZKP v zvezi z 277. členom ZKP moralo zavreči, ker da predstavlja eklatanten primer obtožnega akta, na podlagi katerega se obtožba zoper obdolženca ne bi smela dopustiti, ker ni sposobna za obravnavo. Vložnica zahteve pri tem ne upošteva, da je to izredno pravno sredstvo namenjeno presoji zakonitosti izpodbijanega pravnomočnega sklepa o odreditvi pripora, ne pa ugovoru zoper vloženi obtožni predlog. Pomisleke zoper vloženi obtožni predlog bo obdolženčeva obramba lahko uveljavljala v fazi glavne obravnave.

10. Prav tako ni mogoče pritrditi vložnici zahteve za varstvo zakonitosti, da je sodišče kršilo 17. člen ZKP, ker ni preverilo vsebine helikopterskega posnetka dogajanja kritičnega dne na DVD zgoščenki „helikopter – izbor“. Iz podatkov spisa izhaja, da je okrožni državni tožilec odreditev pripora zoper obdolženca predlagal v dopolnitvi obtožnega predloga, v katerem je predlagal tudi, da sodišče poleg ostalih dokazov na glavni obravnavi izvede dokaz z vpogledom v helikopterski videoposnetek na priloženem DVD mediju, iz katerega je razvidno dogajanje na Glavnem trgu in pred Starim mostom v Mariboru kritičnega dne (listovne številke 637 do 642 spisa). Navedeni dokaz se torej ni nanašal na predlog za odreditev pripora, temveč na dokaze, ki naj jih sodišče izvede na glavni obravnavi v podkrepitev trditev obtožnega predloga, zato sodišče ni kršilo 17. člena ZKP, ko ob odreditvi pripora navedenega dokaza ni izvedlo, temveč je obstoj utemeljenega suma obdolžencu očitanega kaznivega dejanja utemeljilo na podlagi drugih predloženih dokazov, predvsem uradnih zaznamkov policistov o dogajanju kritičnega dne. Obdolženčeva obramba pa v zahtevi za varstvo zakonitosti niti ne trdi, da obdolženca na navedenem helikopterskem posnetku ni videti, temveč zgolj na splošni ravni uveljavlja, da bi sodišče ob odreditvi pripora moralo preveriti vsebino tega dokaza.

11. Obsojenčeva zagovornica v zvezi z zatrjevanim neobstojem pripornega razloga ponovitvene nevarnosti uveljavlja, da je izpodbijani pravnomočni sklep tudi v tem delu nezadostno obrazložen, ter da se sklicuje na splošno znana dejstva, to je na bodoče, napovedane proteste.

12. Priporni razlog ponovitvene nevarnosti iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP je podan, če teža, način storitve in okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, in storilčeve osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje. Vrhovno sodišče je glede tega pripornega razloga že v več svojih odločbah (sodbe I Ips 45/2000 z dne 2. 3. 2000, I Ips 261/2005 z dne 22. 9. 2005, XI Ips 18/2010 z dne 11. 3. 2010 ter številne druge) presodilo, da po vsebini ta določba obsega tako okoliščine objektivne kot okoliščine subjektivne narave, od katerih morata biti podani vsaj ena objektivna okoliščina, ki se nanaša na kaznivo dejanje, in najmanj ena subjektivna okoliščina, ki zadeva storilca, kar šele lahko utemeljuje sklep, da je podana realna nevarnost, da bo obdolženec ponovil istovrstno kaznivo dejanje. Navedenega kriterija (test obstoja ene objektivne in ene subjektivne okoliščine) pa ni mogoče razumeti v smislu mehanične oziroma popolne separacije med objektivnimi in subjektivnimi okoliščinami. Raznolikost inkriminiranih konkretnih dejanskih stanov (življenjskih dogodkov) pogosto narekuje ugotovitev, da so v objektivnih okoliščinah, ki se nanašajo na kaznivo dejanje, hkrati vsebovane tudi okoliščine subjektivne narave, ki zadevajo storilca kaznivega dejanja (na primer surovo ravnanje z žrtvijo, storitev dejanja na grozovit način, kaže na težo storjenega kaznivega dejanja, hkrati pa tudi na osebnostne lastnosti oziroma nevarnost storilca kaznivega dejanja in podobno). Poleg objektivnih in subjektivnih okoliščin ZKP v določbi 3. točke prvega odstavka 201. člena predvideva še samostojen kriterij, na podlagi katerega je mogoče sklepati, da pri storilcu obstaja nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje. To so tako imenovane druge posebne okoliščine, ki že same po sebi kažejo na nevarnost, da bo storilec kaznivo dejanje ponovil. 13. V obravnavanem primeru je sodišče po presoji Vrhovnega sodišča v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora navedlo in presodilo konkretne in specifične okoliščine v zvezi s kaznivim dejanjem (način, teža storitve kaznivega dejanj, odločnost, brutalnost, enotnost delovanja skupine, v kateri naj bi sodeloval obdolženec, nevarnost za življenje policistov, ki jo je skupina s svojim ravnanjem predstavljala), kot tudi osebnimi lastnostmi obdolženca (odločenost za nasilno delovanje v protestih, ki se kaže v tem, da skupina, v kateri naj bi sodeloval obdolženec, z nasiljem ni prenehala kljub večkratnemu pozivu policije, brezobzirno in izjemno nevarno nasilje skupine, izjemna brutalnost izgrednikov), ki utemeljujejo realno nevarnost ponovitve kaznivih dejanj. Sodišče je sklep o obstoju ponovitvene nevarnosti obdolženca v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora utemeljeno oprlo tudi na ugotovljeno drugo posebno okoliščino, to je na bodoče napovedane proteste, v zvezi s katerimi (upoštevaje obdolženčeve osebne lastnosti) obstaja velika verjetnost, da bo obdolženec nanje ponovno prišel in ravnal na način, kot se mu očita v obravnavanem primeru. Kolikor se obdolženčeva zagovornica s temi razlogi sodišča ne strinja ter navaja, da je obdolženec absolvent gradbeništva, ki zaradi pripora ne bo mogel izpolnjevati študijskih obveznosti ter da prihaja iz urejene družine, ne uveljavlja nobene kršitve zakona, temveč ponovno uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja oziroma drugače kot sodišče ocenjuje pomen in težo okoliščin, ki jih uveljavlja.

14. Prav tako ni mogoče pritrditi zahtevi, da bi v tej zadevi zadostovala odreditev hišnega pripora, ter da se sodišče sploh ni ukvarjalo z vprašanjem, ali bi bilo pripor mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah (sodbi I Ips 41/1999 z dne 18. 2. 1999, XI Ips 46/2009 z dne 28. 5. 2009 ter številne druge) presodilo, da utemeljitev neogibnosti pripora sama po sebi vsebuje presojo, da milejši ukrep ne pride v poštev. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu tudi po presoji Vrhovnega sodišča utemeljeno presodilo (drugi odstavek na 5. strani sklepa Okrajnega sodišča v Mariboru ter 10. točka sklepa Višjega sodišča), da je pripor neogibno potreben za varnost ljudi in njihovih življenj, zato ga ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom, za katerega je potrebno zaupanje, ki ga obdolženec glede na njegovo izredno agresivno in nevarno ravnanje ter upoštevaje napovedane nove proteste z ničemer ne opravičuje.

15. Obsojenčeva zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da je Višje sodišče v Mariboru kršilo določbo 207. člena ZKP, ker o pritožbi zoper izpodbijani sklep o odreditvi pripora ni odločilo v roku 48 ur.

16. Iz predložitvenega poročila (listovna številka 845 spisa) izhaja, da je bil odpravek sklepa o odreditvi pripora obdolženčevemu zagovorniku vročen dne 13. 12. 2012, pritožbo zoper njega je obdolženčeva obramba na Okrajno sodišče v Mariboru vložila dne 14. 12. 2012, Višje sodišče v Mariboru je pritožbo prejelo dne 17. 12. 2012, o njej pa je odločilo s sklepom z dne 18. 12. 2012, ki je bil obdolženčevi zagovornici vročen dne 19. 12. 2012. 17. V skladu z določbo drugega odstavka 200. člena ZKP je dolžnost vseh organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku, in organov, ki jim dajejo pravno pomoč, da postopajo posebno hitro, če je obdolženec v priporu. Pritrditi je zato potrebno obdolženčevi zagovornici, da ni videti utemeljenega razloga, da je Višje sodišče v Mariboru pritožbo s strani Okrajnega sodišča v Mariboru prejelo šele dne 17. 12. 2012, torej šele tri dni po njeni vložitvi. V obravnavanem primeru je bil namreč pripor z izpodbijanim sklepom odrejen zgolj zoper obdolženega J. Š., ne pa tudi zoper ostale obdolžence, o pritožbah katerih bi Višje sodišče odločalo hkrati na isti seji. Ni pa mogoče pritrditi vložnici zahteve, da pritožbeno sodišče ni odločilo v 48 urnem roku in tako kršilo določbo 207. člena ZKP. Po določilu šestega odstavka 202. člena ZKP mora senat okrožnega sodišča, ki odloča o pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora, odločiti o pritožbi v oseminštiridesetih urah. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 251/2000 z dne 23. 11. 2000 presodilo, da zakon sicer ne določa, kdaj začne teči ta rok, vendar pa je logično, da se ta rok računa od predložitve pritožbe senatu okrožnega sodišča (obravnavanem primeru senatu višjega sodišča), saj rok za odločitev senata ne more začeti teči prej, kot ima senat dejansko možnost odločitve. Pritožba je bila v tem primeru Višjemu sodišču predložena dne 17. 12. 2012, o njej je bilo odločeno s sklepom z dne 18. 12. 2012, odpravek sklepa pa je obsojenčev zagovornik prejel po faksu naslednjega dne, to je 19. 12. 2012. C.

18. Kršitve zakona, na katere se sklicuje obdolženčeva zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, zahteva pa je vložena tudi zaradi nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

19. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.