Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka izkazala poslovni razlog s tem, ko je zaradi znižanja stroškov poslovanja sprejela določene ukrepe in reorganizirala delovni proces tako, da je ukinila eno delovno mesto prodajalca na določenem bencinskem servisu.

Dejstvo, da je tožena stranka določena dela oziroma naloge tožnika prerazporedila na druge delavce in pogodbeno angažirala študente, ne vpliva na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ustava RS v 47. členu določa, da je gospodarska pobuda svobodna, kar pomeni, da delodajalec lahko organizira delovni proces tako, kot on meni, da bo to zanj najbolj smotrno in najbolj ekonomično. Če je tožena stranka menila, da določene naloge lahko opravljajo tudi študenti, je bila to njena poslovna odločitev. Tožnik zmotno navaja, da poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi ne more biti podan, če se delo, ki ga je opravljal tožnik pri toženi stranki opravlja še naprej, vendar tako, da ga sedaj opravljajo drugi zaposleni oziroma tudi zunanji izvajalci.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki je bila tožniku vročena 19. 6. 2012, nezakonita in da tožniku pri toženi stranki ni prenehalo delovno razmerje 4. 8. 2012, temveč traja do 1. 1. 2014 in mu je tožena stranka dolžna vzpostaviti delovno razmerje od prenehanja (5. 8. 2012) dalje do vključno 11. 9. 2012 in od 13. 12. 2012 do 1. 1. 2014 ter mu za ta čas obračunati razliko plače v bruto zneskih navedenih v III. točki izreka sodbe, ter od bruto zneskov odvesti davke in prispevke in tožniku izplačati neto razlike plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter razliko regresa za letni dopust za leto 2012 in 2013 v zneskih navedenih v I/3. točki izreka, ter je tožena stranka dolžna poskrbeti, da se v evidenco pokojninske dobe pri ZPIZ Slovenije evidentira pokojninska doba za tožnika od dne nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 1. 1. 2014 ter mu plačati odškodnino oziroma denarno povračilo namesto reintegracije v bruto znesku 5.184,96 EUR. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (točka I/6 izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz razloga bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje več kot očitno ne odstopa od svojega prvotnega, zmotnega stališča, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku zakonita. Sodišče prve stopnje ne upošteva v celoti stališč višjega in vrhovnega sodišča in enostavno noče spremeniti svoje prvotne odločitve ter pri njej arbitrarno vztraja. Tožnik opozarja, da je sodišče v I. točki obrazložitve sodbe navedbe tožnika povzelo zelo skopo, deloma nepravilno, predvsem pa ni zajelo bistvenih ugovorov tožnika zoper redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, kot ga navaja tožena stranka ni resničen, temveč zgolj navidezen. Tožena stranka je za isto delovno mesto kot ga je zasedal tožnik najprej najela študente, nato pa je zaposlila delavko A.A. po pogodbi o zaposlitvi za določen čas. Tožena stranka se je tožnika na vsak način hotela znebiti, kar kaže na to, da je tožniku po vročitvi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi prepovedala nadaljnje opravljanje dela in mu enostavno brez pojasnila rekla, da naj bo v času odpovednega roka kar doma. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da je razlog odpovedi izključno finančne narave in da je bilo delovno mesto tožnika ukinjeno, njegovo delo pa razporejeno med druge delavce. Sodišče se je pri tem oprlo na izpoved B.B., ki ji v celoti verjame, kljub temu, da je bila priča v svoji izpovedi povsem neprepričljiva in neverodostojna, ni bila konkretna, temveč se je zgolj sklicevala na krizo in na reorganizacijo ter racionalizacijo poslovanja, čeprav je bila pri toženi stranki zaposlena kot vodja in zadolžena ravno za reorganizacijo in racionalizacijo poslovanja. Zaključek sodišča, da verjame priči B.B. je neobrazložen in ga ni mogoče preizkusiti, zaradi česar je v tem delu podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 339. člena ZPP. V zvezi s poslovnimi rezultati tožene stranke in z njimi povezano reorganizacijo se tožnik sklicuje na navedbe in dokaze v podanih vlogah, do katerih se sodišče v sodbi sploh ni opredelilo. Tako sodišče ni kritično presojalo dejstvo, da je tožena stranka v letu 2012 imela čisti dobiček, kar izhaja iz izkaza poslovnega izida tožene stranke v obdobju od 1. 1. do 31. 12. 2012, v letu 2011 pa izgubo, stroški plač pa so bili v letu 2012 večji kot v letu 2011. Več kot očitno je, da pri toženi stranki ni bilo ekonomskega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi glede na to, da v letu 2012 ni bilo izgube v primerjavi z letom 2011, da je bil večji prihodek iz prodaje, prav tako pa ni šlo za znižanje stroškov, saj so stroški dela se pri toženi stranki povečali in ne zmanjšali. Tožena stranka se je v odgovoru na tožbo sklicevala na sklep o ukinitvi delovnega mesta, navajala ga je med dokazi, ni pa ga predložila k odgovoru, ne vlogi dne 11. 10. 2013, temveč šele v vlogi 18. 10. 2013 po pozivu sodišča, kar kaže na to, da sklep o ukinitvi delovnega mesta z dne 19. 6. 2012 ni bil sprejet, temveč je bil sestavljen naknadno. V tem delu pa bi moralo sodišče bolj kritično prisojati ta dokaz v povezavi z ostalimi navedbami, saj imata tako redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, kakor sklep o ukinitvi delovnega mesta isti datum. Sodišče je neutemeljeno sledilo izpovedi B.B. na naroku 13. 7. 2016, da naj bi najprej prišlo do ukinitve tožnikovega delovnega mesta, nato pa še dodatna odločitev o ukinitvi delovnega mesta, ko so z C.C. sklenili sporazum o prenehanju delovnega razmerja. Navedbe o naknadni ukinitvi še enega delovnega mesta so prepozne, saj tega tožena stranka predhodno ni zatrjevala. Šele ko je tožnik z vlogo 7. 11. 2013 opozoril na to, da ni bilo podlage za odpoved, ker je po odpovedi C.C. ostalo šest prodajalcev, je tožena stranka začela zatrjevati, da lahko potrebe servisa pokrivajo že s petimi prodajalci, česar pa v odpovedi ni navedla. Sodišče teh navedb ne bi smelo upoštevati, ker so podane prepozno in prav tako gre za širjenje odpovednih razlogov. Tudi priča D.D. v svoji prvi izpovedi na naroku 7. 11. 2013 ni navajala, da je prenehala potreba po delu dveh prodajalcev. Po prvem naroku, ko je tožnik v vlogi z dne 7. 11. 2013 opozoril na navedbe tožene stranke v vlogi z dne 11. 10. 2013, glede potreb delovnega procesa po podani odpovedi C.C., je tožena stranka v vlogi z dne 29. 11. 2013 začela zatrjevati, da lahko potrebe zadovoljijo s petimi prodajalci. Te navedbe nikakor ne gre šteti kot odgovor na navedbe tožnika, temveč popravljanje lastnih navedb glede istega dejstva. V skladu s sodno prakso je sodišče vezano le na dejansko opredelitev odpovednega razloga v odpovedi pogodbe o zaposlitvi in odpovednega razloga v sodnem postopku ne more več spreminjati. C.C. je toženo stranko o svojem odhodu obvestil že pred 19. 6. 2012, to pa pomeni, da so v času odpovedi tožniku pri toženi stranki vedeli, da je že en prodajalec manj in zato tožniku ne bi smeli odpovedati pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je vlogi z dne 11. 10. 2013 navedla, da je bilo v juniju zaposlenih sedem prodajalcev plus poslovodja in pomočnik poslovodje, ter da so ugotovili, da je eno delovno mesto prodajalca postalo nepotrebno, saj lahko potrebe delovnega procesa učinkovito in popolno zadovolji šest prodajalcev. S prenehanjem dela C.C. je tako ostalo šest prodajalcev in zato ni bilo potrebe po prenehanju pogodbe o zaposlitvi tožniku. Tudi glede trditev tožnika, da mu je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi nesoglasij tožnika s toženo stranko in ne iz dejanskega poslovnega razloga, je sodišče enostavno verjelo priči B.B., da nesoglasja niso bila razlog za odpoved in se pri tem sklicevalo tudi na izpoved priče D.D.. Zaključek sodišča nima prepričljive vsebinske utemeljitve in je več kot očitno, da se sodišče ponovno opira zgolj na izpoved priče B.B., kot tedanje zastopnice tožene stranke in poslovodjo D.D., ki sta oba očitno zainteresirana za izid postopka v korist tožene stranke. Sodišče je tudi zmotno zaključilo, da je tožena stranka za odpoved C.C. izvedela po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, saj je priča C.C. prepričljivo izpovedal, da je dne 23. 5. 2012 potekel razpis za delo, na katerega se je javil, da je 5. 6. 2012 izvedel, da je sprejet na delo pri novem delodajalcu in je dne 6. 6. 2012 podpisal novo pogodbo, ter da je toženo stranko obvestil pred podpisom nove pogodbe, da ne želi več delati pri njej. C.C. je novo pogodbo podpisal 6. 6. 2012, kar nedvomno pomeni, da je o svojem odhodu obvestil toženo stranko pred sklenitvijo nove pogodbe 6. 6. 2012, kot je tudi priča prepričljivo izpovedal. Priča B.B., ob prvem zaslišanju na naroku 4. 12. 2013, ni izpovedala ničesar konkretnega, prav tako ničesar glede okoliščin in časa odhoda C.C.. Kljub temu, da je imela možnost in kljub temu, da je bila predlagana s strani tožene stranke, na kateri je bilo dokazno breme glede zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zelo prepričljiv je bil tožnik in priča C.C., katerih izpovedi sta potrjeni z listinskimi dokazi in so tudi logična glede na potek dogajanja. Sodišče pa je v 15. točki sodbe ponovno pokazalo neenakopravno obravnavanje strank, ko na eni strani očita tožniku in C.C., da sta se pogovarjala o sporu in da je C.C., glede na sorodstveno razmerje, zainteresiran za izid pravde v korist brata, kar lahko zbudi dvom v verodostojnost pričanja, nikjer pa ne navaja, da naj bi zaradi tega imelo dvom v njuno verodostojnost. Višje delovno in socialno sodišče je s sklepom pod opr. št. Pdp 811/2016 z dne 11. 5. 2017 opozorilo, da sodišče prve stopnje ni opravilo ustrezne dokazne ocene, vendar je sodišče prve stopnje tudi tokrat ni. Povsem zgrešena je dokazna ocena sodišča prve stopnje glede nove poslovne situacije v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja C.C. in poslovne odločitve o ukinitvi še enega delovnega mesta. Napačni so tudi zaključki sodišča glede tožnikovih zatrjevanj, da je bilo njegovo delo nadomeščeno z najemanjem novih študentov, nato pa z novo zaposlitvijo in se pri tem sklicuje na izpoved priče D.D. in E.E.. Izpoved E.E. ni resnična in več kot očitno je, da je pod vplivom tožene stranke, ker tam še vedno opravlja študentsko delo. Z izvedbo predlaganih dokazov s strani tožnika, in sicer zaslišanjem študentke F.F. in poizvedbe pri študentskih servisih glede izdanih napotnic, bi se sodišče lahko prepričalo o obsegu študentskega dela ter bi preverilo verodostojnost izjav zaslišanih prič. Tožena stranka ni dokazala, da je delo tožnika razporedila med ostale zaposlene in da namesto tožnika ni zaposlila študentov oziroma koga drugega. Glede izvedenih dokazov o najemanju študentov in nove zaposlitve delavke v decembru 2012 je evidentno, da odpoved tožniku ni zakonita. Tožnik je v času odpovednega roka koristil dopust, tako je tožena stranka takoj po vročitvi odpovedi tožniku, njegovo delo nadomestila z drugimi delavci konkretno z dodatnimi študenti, nato pa zaposlila novo delavko A.A., kar dokazuje, da ni šlo za prerazporeditev dela med ostale zaposlene. Sodišče prve stopnje z neupravičeno zavrnitvijo dokaznih predlogov tožnika (zaslišanje priče F.F., G.G., poizvedbe pri študentskih servisih, pribavi pogodbe o zaposlitvi A.A.) za ugotavljanje nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi kršilo pravico tožnika do sodelovanja v postopku, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika v pritožbi in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, in da je pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Ne zadošča pavšalno sklicevanje na bistvene kršitve, ampak je v primeru očitka kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP treba navesti, katere so tiste pomanjkljivosti sodbe, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, kje so na primer nasprotja med razlogi, katerih razlogov sodba nima, kateri so nejasni itd. V izpodbijani sodbi tudi ni nasprotja med tem, kar glede odločilnih dejstev navaja sodišče prve stopnje v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokaza ali prepisi zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi (kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Obenem je treba pojasniti, da se navedena kršitev nanaša na napačno povzemanje vsebine listin in zapiskov, torej je podana takrat, ko sodišče listinam ali zapisnikom prepiše drugačno vsebino od tiste, kot jo imajo v resnici. Ne predstavlja pa te kršitve, če sodišče vsebino teh dokumentov napačno dokazno tolmači oziroma jim pripiše napačen dokazni pomen. V tem primeru gre lahko le za dokazno oceno.

7. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo tretjič, in sicer je s sodbo z dne 4. 12. 2015 tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo, Višje delovno in socialno sodišče je s sodbo opr. št. Pdp 354/2014 z dne 17. 7. 2014 je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, Vrhovno sodišče RS pa je s sklepom opr. št. VIII Ips 182/2014 z dne 13. 1. 2015 obe sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, in sicer zaradi neizvedbe dokaza z zaslišanjem priče C.C.. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku zaslišalo navedeno pričo, vendar je pri tem opravilo pomanjkljivo dokazno oceno, hkrati pa zavzelo tudi napačno materialnopravno stališče, zato je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 866/2015 z dne 7. 4. 2016 sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

8. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje navedene pomanjkljivosti odpravilo in ustrezno dokazno ocenilo izpoved priče C.C.. V skladu z 8. členom ZPP je sodišče prve stopnje, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, odločilo na podlagi uspeha celotnega postopka. Sodišče prve stopnje je upoštevalo napotke pritožbenega sodišča v sklepu z dne 11. 5. 2017, v katerem je sodišče prve stopnje opozorilo na pomanjkljivo dokazno oceno in da ni ocenilo dokaznih listin (priloga A20 - A22), ki se nanašajo na zaposlitev C.C.. V ponovljenem postopku pa je sodišče prve stopnje navedlo konkretne razloge, zakaj priči C.C. ne verjame in ocenilo listinske dokaze (A20 - A22). Dokazna ocena sodišča temelji na argumentih, ki so racionalno sprejemljivi in preverljivi.

9. Sodišče prve stopnje je v tem sporu odločalo o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožniku 19. 6. 2012. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprem.), ki je veljal v spornem obdobju, je poslovni razlog opredelil kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov na strani delodajalca. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik zaposlen na delovnem mestu prodajalec na bencinskem servisu H.. Tožena stranka je tožniku podala odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker je v navedeni poslovni enoti, zaradi znižanja obratovalnih stroškov, ukinila eno delovno mesto prodajalca in delo razdelila med ostale zaposlene.

10. Neutemeljena je pritožbena trditev, da odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku ne vsebuje ustrezne obrazložitve in da je že iz tega razloga nezakonita. V obrazložitvi odpovedi je navedeno, da se je tožena stranka odločila, da bo delovni proces v poslovni enoti organizirala tako, da bo ukinila eno delovno mesto prodajalca na bencinskem servisu in da je tak ukrep potreben zaradi znižanja obratovalnih stroškov oziroma stroškov poslovanja delodajalca. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta upadanje prodaje in nedoseganje načrtovanih rezultatov utemeljena ekonomska razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato realno zastavljeni cilji tožene stranke in dejanska izguba v letu 2011 in izboljšanje rezultatov v letu 2012, niso odločilna dejstva v sporni zadevi, saj se lahko tožena stranka odloči za spremembo organizacije že, če samo grozi nastanek izgube in ni nujno, da mora do izgube konkretno tudi priti. Zato so neutemeljene pritožbene trditve tožnika, da ni bil podan ekonomski razlog za znižanje števila zaposlenih na delovnem mestu prodajalec, ker tožena stranka v letu 2012 ni poslovala z izgubo.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka izkazala poslovni razlog s tem, ko je tožena stranka zaradi znižanja stroškov poslovanja sprejela določene ukrepe in reorganizirala delovni proces tako, da je ukinila eno delovno mesto prodajalca na bencinskem servisu H.. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da toženi stranki v sami odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bilo treba natančno razlagati, kako bo tožnikovo delo razdeljeno med sodelavce, in prav tako tožena stranka ni bila dolžna tožniku vročiti sklep o ukinitvi delovnega mesta. Zato so neutemeljene pritožbene trditve v zvezi z dokazovanjem nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker tožniku ni bil vročen sklep o ukinitvi delovnega mesta. Tožena stranka niti ni bila dolžna sprejeti posebnega sklepa o ukinitvi delovnega mesta, saj formalno delovnega mesta prodajalca na bencinskem servisu ni ukinila, le število delavcev na tem delovnem mestu je zmanjšala. Pa tudi sicer za zakonitost odpovedi ni pogoj, da tožena stranka sprejme novo sistemizacijo delovnih mest, ampak zadošča, da tožena stranka tekom sodnega postopka dokaže, da je dejansko znižala število zaposlenih na določenem delovnem mestu.

12. Priča B.B., ki je bila pri toženi stranki zadolžena za izvedbo racionalizacije delovnega procesa, je izpovedala, da pri znižanju števila delavcev na delovnem mestu prodajalec ni šlo za enkratni ukrep, temveč se je vodstvo dodatno odločilo še za ukinitev drugega delovnega mesta prodajalca po odhodu C.C., s katerim so sklenili sporazum o prenehanju delovnega razmerja, ker so ugotovili, da lahko delo nemoteno poteka tudi s petimi delavci. Da je prišlo na delovnem mestu prodajalec na bencinskem servisu H. do prerazporeditve delovnih nalog in znižanja števila zaposlenih prodajalcev, je izpovedal tudi nadrejeni delavec tožnika D.D., ki je potrdil, da so naloge tožnika (prodajalca) prenesli nanj kot vodjo poslovalnice in na njegovega namestnika, ki sta pred tem opravljala predvsem pisarniško delo, po reorganizaciji pa tudi delo prodajalca. Zato se tožnik v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da tožena stranka ni dokazala, da je delo tožnika razporedila med ostale zaposlene.

13. Sporno je bilo predvsem vprašanje, kdaj je tožena stranka zvedela, da bo prenehal z delom na delovnem mestu prodajalec v bencinskem servisu H. C.C. in ali je tožena stranka vedela, da se bo zmanjšalo število prodajalcev za enega delavca z odhodom C.C. pred podajo odpovedi tožniku. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dokazala, da v času, ko je tožniku vročila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, še ni vedela, da bo prenehalo delovno razmerje tudi C.C. na delovnem mestu prodajalec. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, zakaj je sledilo izpovedi D.D. in B.B. in pri tem se je opredelilo tudi do objave razpisa pri drugem delodajalcu (priloga A20), obvestila o izbiri kandidata (priloga A21) in pogodbe o zaposlitvi (priloga A22). Pravilno je zaključilo, da na podlagi teh listin ni mogoče ugotoviti, da je datum razgovora C.C. s D.D. tudi datum, ko je C.C. podal odpoved toženi stranki. D.D. in B.B. sta izpovedala, da je tožena stranka že podala odpoved tožniku in tožnik ni bil več na delu, ker je v času odpovednega roka koristil dopust in šele v tem času je tožena stranka sklenila sporazum o prenehanju delovnega razmerja z C.C.. Priča C.C. je izpovedal, da je 5. junija izvedel, da je izbran pri drugem delodajalcu in 6. 6. 2012 je podpisal pogodbo o zaposlitvi ter nadrejenega D.D. vprašal, ali bi mu pri toženi stranki lahko prenehalo delovno razmerje s 30. junijem. C.C., zaslišan kot priča, je izpovedal, da se je dogovarjal o sporazumni prekinitvi delovnega razmerja v času, ko tožnik ni več hodil v službo (torej v času, ko je tožniku tekel odpovedni rok). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je C.C. seznanil toženo stranko, da želi prenehanje delovnega razmerja s 30. 6. 2012, šele po tem, ko je tožniku že bila vročena odpoved.

14. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s šestim odstavkom 286. člena ZPP, ker je upoštevalo prepozno podane navedbe tožene stranke, da je delo prodajalcev lahko opravljala tudi s petimi delavci. Te navedbe je tožena stranka podala v vlogi z dne 29. 11. 2013, vendar je sodišče prve stopnje pravilno te trditve tožene stranke upoštevalo, saj so bile podane v odgovoru na navedbe tožnika v pripravljalni vlogi z dne 7. 11. 2013 in torej tožena stranka pred tem ni mogla vedeti, da so dejstva o tem, na kakšen način je organizirala delo po odhodu prodajalca C.C., relevantne.

15. Neutemeljene pa so tudi pritožbene trditve, da je tožena stranka delo tožnika nadomestila z delom študentov, nato pa z zaposlitvijo nove delavke. Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu zavzelo stališče, da dejstvo, da je tožena stranka določena dela oziroma naloge tožnika prerazporedila na druge delavce in pogodbeno angažirala študente, ne vpliva na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ustava RS (Ur. l. RS, št. 33/91 s sprem.) v 47. členu določa, da je gospodarska pobuda svobodna, kar pomeni, da delodajalec lahko organizira delovni proces tako, kot on meni, da bo to zanj najbolj smotrno in najbolj ekonomično. Če je tožena stranka menila, da določene naloge lahko opravljajo tudi študenti, je bila to njena poslovna odločitev. Tožnik zmotno navaja, da poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi ne more biti podan, če se delo, ki ga je opravljal tožnik pri toženi stranki opravlja še naprej, vendar tako, da ga sedaj opravljajo drugi zaposleni oziroma tudi zunanji izvajalci (sodba VSRS opr. št. VIII Ips 50/2017 z dne 23. 5. 2017).

16. Na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa tudi ne more vplivati zaposlitev novega delavca, do katerega je prišlo več kot pol leta po podaji odpovedi tožniku. Zaposlitev novih delavcev bi bila lahko relevantna kvečjemu, če bi do nje prišlo ob sami odpovedi pogodbe o zaposlitvi ali kratek čas po njej. Glede na navedeno so neutemeljene tudi pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog tožnika za poizvedbe pri študentskih servisih glede dela študentov pri toženi stranki in v ta namen tudi ni zaslišalo priče F.F.. Kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Navedene kršitve pa sodišče prve stopnje ni storilo.

17. Ker je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

18. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Skladno s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004) pa tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.