Jedro

Dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki jo je potrdilo sodišče druge stopnje, ni v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Argumentacija sodišča je deloma povsem splošna, brez skrbne in vestne presoje vsakega dokaza posebej in vseh skupaj, brez kritične presoje tožnikovih ugovorov, predvsem pa brez celovite analize vseh okoliščin skupaj oziroma uspeha celotnega dokaznega postopka. Tožnik je na to relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka opozarjal že v pritožbi, vendar sodišče druge stopnje na ugovore tožnika odgovorilo pavšalno, na vrsto pritožbenih ugovorov pa vsebinsko sploh ni odgovorilo.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 6. 2012 nezakonita; da delovno razmerje tožniku pri toženki ni prenehalo z dnem 4. 8. 2012, temveč 1. 1. 2014; da je toženka dolžna tožniku vzpostaviti delovno razmerje od 5. 8. 2012 do 11. 9. 2012 in od 13. 12. 2012 do 1. 1. 2014 ter mu za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 1. 1. 2014 obračunati razlike v plači oz. plačo, regrese za letni dopust za leti 2012 in 2013 ter poskrbeti, da se mu v evidenco pri ZPIZ-u evidentira pokojninska doba za čas od 5. 8. 2012 do 11. 9. 2012 in od 13. 12. 2012 do 1. 1. 2014 ter da mu je toženka dolžna obračunati denarno povračilo namesto reintegracije v znesku 5.184,96 EUR bruto.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je napačno stališče sodišča druge stopnje, da najemanje študentov ne more vplivati na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Delodajalec ne more odpovedati pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas delavcu iz poslovnega razloga, če za isto delo nato zaposluje delavce za določen čas ali študente. Študenti niso opravljali zgolj pomožnih del, temveč večino del na bencinskem servisu. Ni šlo za občasno pokrivanje potreb po delu, temveč za trajno pokrivanje dela, ki ga je opravljal tožnik, vse do zaposlitve nove delavke N. V. za določen čas v decembru 2012. Sodišče bi moralo zaslišati pričo K. G., ki je bila po podani odpovedi tožniku najeta kot študentka, opraviti poizvedbe pri študentskih servisih glede izdanih napotnic ter pribaviti pogodbo o zaposlitvi za delavko N. V. Ker tega ni storilo, je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Sodišče je upoštevalo prepozne trditve toženke v pripravljalni vlogi z dne 29. 11. 2013 glede odpovedi M. V., prav tako ne bi smelo upoštevati izpovedi priče S. B. v ponovljenem postopku, saj je bila toženka s tem dokazom prekludirana. Toženka je kot odpovedni razlog v odpovedi navajala zgolj ukinitev enega delovnega mesta oziroma prenehanje potrebe po delu enega delavca. Navedbe toženke o prenehanju potrebe po delu še enega delavca (brata M. V.) predstavljajo nedopustno širjenje odpovednih razlogov. Neutemeljen in protispisen je tudi zaključek sodišč, da je toženka dokazala, da v času vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ni vedela, da bo prenehalo tudi delovno razmerje M. V., saj to ne izhaja iz izpovedi prič S. B., P. G. in M. V., na katera se sklicuje sodišče. Sodišče je njihove izpovedi neustrezno dokazno ocenilo, na kar je opozoril že v pritožbi, vendar sodišče druge stopnje na njegove očitke ni odgovorilo.

4. Toženka je podala odgovor na revizijo in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena.

6. Na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

7. Tožnik je bil pri toženki zaposlen na delovnem mestu prodajalec na bencinskem servisu O. (poslovna enota M.). Toženka mu je 19. 6. 2012 vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, na podlagi katere mu je delovno razmerje prenehalo po poteku odpovednega roka 3. 8. 2012. 8. V odpovedi je toženka navedla, da se je na podlagi spremljanja poslovanja poslovnih enot odločila, da bo v poslovni enoti O. delovni proces reorganizirala tako, da bo ukinila eno delovno mesto prodajalca na bencinskem servisu in delo prerazporedila na druge delavce. Potrebo po ukinitvi enega delovnega mesta je ugotovila in določila na podlagi opravljenih raziskav poslovanja družbe, seznanitve z letnimi poročili družbe, sprejetim internim načrtom oz. nadaljnjo poslovno politiko družbe in na tej podlagi sprejetega sklepa glede bodočega načrtovanja poslovanja družbe. Sklicevala se je tudi na racionalizacijo poslovanja, potrebo po znižanju stroškov, nedoseganje pričakovanega poslovnega rezultata in poslovno vizijo družbe.

9. Tožnik v reviziji utemeljeno opozarja (čeprav gre za že četrti ponovljeni postopek) na vrsto nedoslednosti in nejasnosti v obrazložitvi sodb sodišč prve in druge stopnje in na površno in pomanjkljivo dokazno oceno glede več ključnih okoliščin (kot bo obrazloženo v nadaljevanju), brez ustrezne analize vsakega dokaza posebej, predvsem pa vseh izvedenih dokazov skupaj in uspeha celotnega postopka, kot to zahteva določba 8. člena ZPP, v povezavi z obrnjenim dokaznim bremenom.

10. Revizija med drugim utemeljeno opozarja na nejasne in nekritične zaključke sodišč v zvezi z obstojem ekonomskih razlogov, ki jih je toženka zatrjevala v odpovedi. Obstoj slednjih je pomemben, saj se je toženka v odpovedi sklicevala ravno na te razloge kot podlago za ukinitev tožnikovega delovnega mesta, medtem ko je tožnik zatrjeval, da ti niso obstajali oziroma da se ga je toženka zgolj želela znebiti pod pretvezo obstoja poslovnega razloga. Presoja zatrjevanih ekonomskih razlogov je zato lahko pomembna tudi v povezavi z vprašanjem zatrjevane zlorabe odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj lahko neobstoj oziroma nedokazanost zatrjevanih razlogov kaže v smer utemeljenosti tožnikovih ugovorov. Pri tem je pomembno, da sodišče glede obstoja ekonomskih razlogov izhaja iz besedila odpovedi pogodbe o zaposlitvi in razlogov, ki so v njej navedeni (drugi odstavek 86. člena ZDR), saj teh kasneje v sodnem postopku ni mogoče širiti. Prav tako mora sodišče upoštevati, da na podlagi prvega odstavka 85. člena ZDR delodajalec nosi dokazno breme glede obstoja zatrjevanih odpovednih razlogov.

11. Toženka je v odpovedi tožnikove pogodbe o zaposlitvi zatrjevala potrebo po znižanju stroškov oziroma racionalizaciji poslovanja, nedoseganje pričakovanih poslovnih rezultatov in nadaljnjo poslovno vizijo družbe, pri čemer se je sklicevala na vrsto podlag (opravljene raziskave, letna poročila, interni načrt, sprejete sklepe o bodočem poslovanju), na podlagi katerih naj bi ugotovila in določila, da bo ukinila eno delovno mesto prodajalca na bencinskem servisu.

12. Sodišče prve stopnje je obstoj zatrjevanih ekonomskih razlogov utemeljilo na dveh dokazih - izkazom poslovnega izida poslovne enote M., iz katerega izhaja negativen poslovni izid te poslovne enote v letu 2011 in 2012 in na izpovedi priče S. B. da je obstajal finančni razlog reorganizacije poslovanja (izboljšanje finančne situacije toženke oziroma zmanjšanje stroškov poslovanja), ker naj bi bila njena izpoved skladna z listinami. Tožnik je že v pritožbi konkretizirano napadel dokazne zaključke sodišča prve stopnje glede obeh dokazov, na katera se je oprlo. Tudi v reviziji (enako kot v pritožbi) izpostavlja nejasen zaključek sodišča, da je izpoved S. B. skladna z listinami, saj toženka v zvezi z obstojem ekonomskih razlogov ni predložila več listin, temveč zgolj eno. Toženka je namreč kljub temu, da je v odpovedi navajala vrsto listin, ki naj bi bile podlaga za ukinitev tožnikovega delovnega mesta, v sodnem postopku predložila zgolj poslovni izid za poslovno enoto M. (čeprav se je v odpovedi sklicevala predvsem na rezultate družbe)1. Tožnik je podal tudi vrsto ugovorov v zvezi z izpovedjo priče S. B., ki je bila v spornem obdobju pooblaščena za urejanje poslovanja vseh poslovnih enot toženke. Med drugim je navajal, da jo je sodišče ocenilo kot zelo prepričljivo, čeprav je, kljub svoji funkciji, o ekonomskih razlogih izpovedovala skopo in povsem splošno, na več vprašanj, ki so se nanašala na poslovno sfero toženke, ni znala odgovoriti2, ob zaslišanju v ponovljenem postopku pa je vsebinsko odgovarjala le na vprašanja svojega odvetnika, medtem ko je na vprašanja tožnika odgovarjala z ne vem, se ne spominjam ipd.

13. Sodišče druge stopnje je na navedene ugovore, ki jih je izpostavil že v pritožbi, odgovorilo nejasno oziroma sploh ni odgovorilo. Navedlo je, da dejanska izguba v letu 2011 in izboljšanje rezultatov v letu 2012 (na kar se je sklicevalo sodišče prve stopnje in na kar se je nanašal edini listinski dokaz toženke) niso odločilna dejstva v tej zadevi, ker da se toženka lahko odloči za reorganizacijo, tudi če nima izgube. Poleg tega je navedlo, da so upadanje prodaje in načrtovanih rezultatov utemeljeni ekonomski razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi, čeprav se sodišče prve stopnje na takšne razloge niti ni sklicevalo. Nadalje se je vsebinsko prazno sklicevalo na utemeljenost reorganizacije zaradi znižanja stroškov, ne da bi odgovorilo na izpostavljene ugovore tožnika glede dokazne ocene predložene listine in izpovedi priče S. B. Zaključki sodišča druge stopnje glede obstoja zatrjevanih ekonomskih razlogov so zato nejasni, ugovori tožnika glede slednjih pa sploh niso bili ustrezno ovrednoteni. Sodišče se je zadovoljilo s povsem splošnimi ugotovitvami o zmanjšanju stroškov poslovanja in finančnih razlogih, ne da bi izvedene dokaze ovrednotilo kritično, predvsem pa ob upoštevanju razlogov, zatrjevanih v odpovedi, zato je podana že glede navedenih zaključkov sodišča bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Zaključki sodišča glede obstoja ekonomskih razlogov morajo biti jasni ter ustrezno ovrednoteni tako sami zase, kot tudi v povezavi s preostalimi ugotovljenimi dejstvi, ki bodo izpostavljena v nadaljevanju.

14. Tožnik v reviziji utemeljeno opozarja tudi na spreminjajočo se trditveno podlago toženke glede prenehanja potrebe po delu prodajalcev na bencinskem servisu, kar bi sodišči prav tako morali upoštevati v okviru dokazne ocene oziroma se do ugovorov tožnika ustrezno opredeliti. Tožena stranka je sprva zatrjevala, da je junija 2012 delo na bencinskem servisu opravljalo sedem prodajalcev, poslovodja in pomočnik poslovodje; da je ugotovila, da je eno delovno mesto prodajalca postalo nepotrebno ter da bo preostalih šest prodajalcev lahko učinkovito in popolnoma zadovoljilo potrebe delovnega procesa na bencinskem servisu. Tudi iz odpovedi izhaja, da bo toženka ukinila le eno delovno mesto prodajalca, pri čemer se je sklicevala na opravljene raziskave in poslovne listine, na podlagi katerih naj bi to ugotovila in določila. Po tem, ko je tožnik opozoril, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi praktično istočasno podal njegov brat M. V. (zaposlen na istem bencinskem servisu kot prodajalec) in bi zato toženka lahko njega obdržala (saj je bil že z odhodom M. V. en prodajalec manj), je toženka v pripravljalni vlogi z dne 29. 11. 2013 zgolj povsem splošno zatrdila, da je lahko tudi pet prodajalcev ob izdatni pomoči poslovodje in pomočnika poslovodje pokrivalo bencinski servis. V tretjem ponovljenem postopku je nadalje pojasnila, da je zaradi racionalizacije poslovanja po prenehanju delovnega razmerja M. V. sprejela poslovno odločitev, da delo opravlja z dvema prodajalcema manj oziroma da bo število prodajalcev dejansko zmanjšala še za enega prodajalca. To je nato ob ponovnem zaslišanju v letu 2016 potrdila tudi priča S. B. Toženka je torej v odpovedi zatrjevala, da bo v juniju 2012 prenehala potreba po enem prodajalcu na bencinskem servisu, po opozorilu na podano odpoved M. V. pa je v sodnem postopku pričela zatrjevati, da je v juniju 2012 prenehala potreba po dveh delavcih.

15. Tožnik je v zvezi s temi trditvami in ponovno izpovedjo S. B. ugovarjal (tudi v pritožbi), da gre za prilagajanje navedb potrebam postopka, za nove in prepozne trditve o prenehanju potreb po delu še enega delavca oziroma za popravljanje lastnih navedb o tem, da lahko potrebe delovnega procesa učinkovito zadovolji s šestimi prodajalci. Sodišče druge stopnje je v 14. točki zgolj na kratko odgovorilo, da trditve toženke v pripravljalni vlogi z dne 29. 11. 2013 niso bile prepozne, čeprav je tožnik izpostavljal predvsem trditve toženke v tretjem ponovljenem postopku (o ukinitvi še enega delovnega mesta) in upoštevanje izpovedi S. B. v zvezi s tem. Na te ugovore sodišče druge stopnje ni odgovorilo. Predvsem pa sodišče teh okoliščin oziroma zatrjevanj toženke ni presojalo skupaj z ostalimi dejstvi oziroma ugovori tožnika, med drugim, da je toženka, čeprav je zatrjevala, da je prenehala potreba po dveh prodajalcih in da je tudi pet prodajalcev zadostovalo za pokrivanje delovnih potreb, čez nekaj mesecev (v decembru 2012) zaposlila novo delavko.

16. Tožnik namreč v reviziji utemeljeno izpostavlja tudi stališče sodišč v zvezi z zaposlitvijo nove delavke v decembru 2012. Tožnik je v zvezi z zmanjšanjem števila prodajalcev zatrjeval, da je glede na obseg dela nemogoče, da bi toženka njegovo delo prerazporedila na druge delavce in da je toženka njegovo delo zgolj nadomestila - sprva s študenti, nato pa je čez nekaj mesecev zaposlila novo delavko. Kljub temu, da je toženka priznala, da je po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku najela dva študenta ter da je v decembru 2012 zaposlila novo delavko N. V., sta sodišči zaposlitev slednje šteli kot nerelevantno. Sodišče druge stopnje je obrazložilo, da bi bila njena zaposlitev relevantna zgolj, če bi do nje prišlo ob sami odpovedi pogodbe o zaposlitvi ali kratek čas po njej, kar ne drži. Tudi zaposlitev novega delavca nekaj mesecev po odpovedi je lahko relevantna, še zlasti glede na trditve tožnika, da naj bi si toženka v vmesnem času pomagala s študenti, ki so opravljali večino del. Zaposlitev nove delavke nekaj mesecev po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku (pri čemer tožnik opozarja, da gre za čas izven turistične sezone, ko ni povečanega obsega dela) nenazadnje postavlja pod vprašaj prej izpostavljene trditve toženke, da je delo lahko nadaljevala zgolj s petimi prodajalci. Izhodišče sodišč, da je zaposlitev nove delavke v decembru nerelevantna, je zato napačno. Sodišči bi tudi njeno zaposlitev moralo upoštevati ter se do nje opredeliti v okviru vestne in skrbne dokazne ocene glede obstoja resnega in utemeljenega odpovednega razloga.

17. Tožnik nadalje utemeljeno ugovarja, da sta sodišči nepravilno zavrnili njegov dokazni predlog za zaslišanje priče K. G. Tožnik je zatrjeval, da je po podaji odpovedi toženka njegovo delo najprej nadomestila z dvema študentoma (tudi s K. G.), ki sta opravljala večino del in v zvezi s tem predlagal zaslišanje te priče. Sodišče prve stopnje je ta dokazni predlog zavrnilo, ker da sta o tem, o čemer naj bi priča izpovedala, izpovedala že priči P. V. in P. G., zato njeno zaslišanje ni bilo potrebno. Sodišče druge stopnje je slednje potrdilo z argumentacijo, da pogodben angažma študentov niti ne more vplivati na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker da gre za poslovno odločitev delodajalca.

18. Obrazložitvi sodišč glede zavrnitve zaslišanja priče K. G. sta napačni in neutemeljeni. Nepravilno je izhodišče sodišča druge stopnje, da pogodbeno delo študentov sploh ne more vplivati na presojo zakonitosti tožnikove odpovedi, kar pravilno opozarja tožnik v reviziji. V kolikor delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi delavcu, zaposlenemu za nedoločen čas (potreba po katerem še vedno obstaja) in njegovo delo začasno nadomesti z delom prek študentske napotnice, čez nekaj mesecev pa z novo zaposlitvijo, to nedvomno lahko predstavlja zlorabo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Delodajalec namreč lahko na ta način zgolj nadomesti prejšnjega delavca z novim delavcem. Sodišče bi zato moralo presojati tudi tožnikove ugovore glede študentskega dela in nadaljnje zaposlitve nove delavke ter v prvi vrsti dejstva v zvezi s študentskim delom ustrezno raziskati, tudi s predlagano pričo K. G. (po potrebi tudi z opravo poizvedb pri študentskih servisih). Priča K. G. bi, kot navaja tožnik v reviziji, lahko neobremenjeno izpovedala o delu študentov v spornem obdobju, saj ne dela več za toženko (medtem ko je študent P. V., ki ga je sodišče zaslišalo, v času zaslišanja še opravljal delo za toženko). Pri tem ni pomembno, kar izpostavlja sodišče prve stopnje, da sta o delu študentov izpovedala že P. V. in P. G., saj bi lahko ta priča o vsebini dela izpovedala drugače, kar bi lahko vplivalo na končno dokazno oceno sodišča. Sodišče je zato z neutemeljeno zavrnitvijo tega dokaznega predloga storilo bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

19. Tožnik tudi utemeljeno opozarja na nejasno obrazložitev sodišč glede seznanitve toženke s prenehanjem delovnega razmerja M. V. (tožnikovega brata). Sodišči sta zaključek, da toženka v času podaje odpovedi tožniku ni vedela, da bo delovno razmerje prenehalo tudi M. V., utemeljili s tem, da je bil sporazum o prenehanju delovnega razmerja z M. V. sklenjen po podaji odpovedi tožniku 19. 6. 2012. Tožnik v reviziji opozarja na izpoved priče M. V., da je toženko obvestil oziroma da je podal pisno odpoved pogodbe o zaposlitvi toženki še pred podpisom nove pogodbe o zaposlitvi z drugim delodajalcem dne 6. 6. 2012. Ločiti je torej treba seznanitev toženke z odpovedjo M. V. ter podpis sporazuma o prenehanju delovnega razmerja (ki je bil izveden kasneje). Sodišči izpostavljata zgolj sporazum, ne da bi se jasno opredelili do tega, kdaj in na kakšen način je bila toženka obveščena o prenehanju delovnega razmerja M. V. 20. Nadalje tožnik utemeljeno opozarja na neenako in pomanjkljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje glede izpovedi tožnika in prič M. V., S. B. in P. G. v zvezi s seznanitvijo toženke s prenehanjem delovnega razmerja M. V. Sodišče je izpovedi prič S. B. in P. G. pavšalno označilo kot zelo prepričljive in zato verodostojne, ne da bi pojasnilo razloge, na katerih temelji takšen zaključek, predvsem pa ne da bi odgovorilo na relevantne pomisleke tožnika3. Kljub temu, da je tožnik ugovore podal že v pritožbi, sodišče druge stopnje nanje ni odgovorilo oziroma je zopet zgolj pavšalno navedlo, da je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo, zakaj je sledilo izpovedi prič P. G. in S. B. - čeprav sodišče prve stopnje tega ni storilo. Tožnik tudi utemeljeno opozarja na neenako obravnavo izpovedi navedenih prič toženke in tožnika oziroma njegovega brata. Glede priče S. B. je sodišče prve stopnje navedlo, da je glede na časovno oddaljenost razumljivo, da se določenih datumov ne spominja. Po drugi strani je izpoved tožnika presojalo strogo in jo označilo kot neprepričljivo in neresnično, ker je izpovedal, da je brat M. V. po odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri toženki delal še mesec dni. Sodišče je izpostavilo, da to ne drži, ker je glede na izpoved slednjega delo opravljal od 5. 6. do 30. 6., torej cca. 25 dni4, kar pa je praktično mesec dni oziroma zgolj malenkostna razlika. Sodišče je tudi izpoved priče M. V. ocenilo kot neprepričljivo in neverodostojno, ker da se je pred zaslišanjem s tožnikom o zadevi pogovarjal, ker da je vpogledal v listine, in ker je kot tožnikov brat zainteresiran, da bi tožnik v postopku uspel, čeprav je, kot izpostavlja tožnik v reviziji, njegova izpoved bila skladna s predloženimi listinami5, medtem ko toženka v dokaz svojih trditev ni predložila nobene listine. Tožnik je tudi te ugovore izpostavil že v pritožbi, do česar se sodišče druge stopnje ni konkretizirano opredelilo.

21. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki jo je potrdilo sodišče druge stopnje, ni v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Argumentacija sodišča je deloma povsem splošna, brez skrbne in vestne presoje vsakega dokaza posebej in vseh skupaj, brez kritične presoje tožnikovih ugovorov, predvsem pa brez celovite analize vseh okoliščin skupaj oziroma uspeha celotnega dokaznega postopka. Tožnik je na to relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka opozarjal že v pritožbi, vendar je sodišče druge stopnje na ugovore tožnika odgovorilo pavšalno, na vrsto pritožbenih ugovorov pa vsebinsko sploh ni odgovorilo. Prav tako sta sodišči, kot obrazloženo, neutemeljeno zavrnili dokaz z zaslišanjem priče K. G. Revizijsko sodišče je zato reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP). Zaradi ponavljajočih se napak pri sojenju v tej zadevi je odredilo tudi sojenje pred drugim senatom (356. člen ZPP v povezavi s 383. členom ZPP).

22. Sodišče prve stopnje bo v ponovljenem postopku moralo ponovno presoditi trditve in dokaze strank glede obstoja ekonomskih razlogov, ki jih je toženka zatrjevala v odpovedi kot povod za ukinitev tožnikovega delovnega mesta ter pri tem odgovoriti na relevantne ugovore tožnika glede izvedenih dokazov. Prav tako bo moralo v okviru dokazne ocene obstoja utemeljenega odpovednega razloga upoštevati tudi delo študentov po tožnikovi odpovedi in zaposlitev N. V. v decembru 2012, zaslišati predlagano pričo K. G. (po potrebi opraviti tudi poizvedbe pri študentskih servisih) ter se opredeliti do tožnikovih ugovorov, da je toženka na ta način zlorabila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Nadalje bo moralo sodišče glede ugotovitve, kdaj je bila toženka seznanjena z dejstvom, da bo prenehalo delovno razmerje tudi M. V., ponovno presoditi izpovedi tožnika in relevantnih prič. Sodišče se bo v zvezi s tem moralo opredeliti do vprašanja, ali je M. V. podal pisno odpoved pogodbe o zaposlitvi in če da, kdaj je bila toženka z njo seznanjena. Predvsem pa bo moralo sodišče ob upoštevanju dokaznega bremena in izhajajoč iz trditev toženke v odpovedi celovito analizirati vse izvedene dokaze skupaj in uspeh dokaznega postopka.

23. Odločitev o stroških revizijskega postopka se v skladu s tretjim odstavek 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

1 Tudi v zvezi s tem, edinim listinskim dokazom toženke, je tožnik ves čas ugovarjal, da se je toženka v odpovedi sklicevala na racionalizacijo in znižanje stroškov, medtem ko predložen izkaz poslovnega izida izkazuje ravno obratno - da so se stroški plač v letu 2012 v primerjavi z letom 2011 bistveno povečali (iz 151.103 na 194.123 EUR). Toženka je na tožnikove ugovore tekom postopka odgovorila, medtem ko se sodišče v sodbi do njih ni z ničemer opredelilo (čeprav gre lahko za relevantne ugovore glede na to, da se je toženka v odpovedi sklicevala ravno na znižanje stroškov). 2 Tožnik je v reviziji (kot tudi v pritožbi) izpostavil, da se je priča ob zaslišanju v prvotnem postopku sklicevala na hude finančne težave toženke ter zmanjševanje izgube, pri čemer ni znala odgovoriti, kakšni so bili pričakovani poslovni rezultati toženke v letu 2011 in 2012 (čeprav se je toženka na to sklicevala v odpovedi), ni vedela za noben akt toženke, iz katerega naj bi izhajala reorganizacija oziroma podrobnosti v zvezi z ukinitvijo tožnikovega delovnega mesta itd. 3 Kot navaja tožnik v reviziji, priča S. B. v prvotnem postopku o odpovedi M. V. ni izpovedala ničesar, P. G. pa, da sta se zadevi časovno prepletali. V ponovljenem postopku (ko je Vrhovno sodišče opozorilo, da je odpoved M. V. lahko relevantna) je P. G. izpovedal, da ga je M. V. sredi ali konec junija obvestil, da odhaja in da je bil sporazum glede odhoda podpisan po tem, ko je toženka podala odpoved tožniku. Zgolj priča S. B. je ob zaslišanju v letu 2016 jasno izpovedala, da je obvestilo o odpovedi M. V. do nje gotovo prišlo po tem, ko je bila že dana odpoved tožniku. Vendar v zvezi z njeno izpovedjo tožnik opozarja (kar je ugovarjal že v pritožbi), da je priča ob tem zaslišanju (v letu 2016) znala odgovoriti le na vprašanja svojega pooblaščenca, medtem ko je na praktično vsa vprašanja pooblaščenca tožnika in predsednice senata odgovorila z ne vem, se ne spominjam. 4 M. V. je izpovedal, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi podal še pred podpisom pogodbe o zaposlitvi 6. 6. 2012, kar dejansko pomeni, da je do 30. junija (ko mu je prenehalo delovno razmerje pri toženki) delal skoraj mesec dni (oz. 5 dni manj). 5 Priča M. V. je izpovedal, da je 5. 6. 2012 izvedel za novo zaposlitev (da je bil na razpisu izbran) ter je 6. 6. z novim delodajalcem podpisal pogodbo o zaposlitvi s pričetkom dela 1. 7.2012. Takrat je toženki podal pisno odpoved pogodbe o zaposlitvi, nadrejenega P. G. pa vprašal, če bi delovno razmerje pri toženki lahko zaključil 30. 6., kar mu je bilo odobreno. Tožnik je v zvezi s tem (kot potrditev izpovedi svojega brata) predložil sklep o izbiri z dne 5. 6. 2012 ter pogodbo o zaposlitvi, ki jo je M. V. podpisal 6. 6. 2012, kar je skladno z izpovedjo M. V.