Jedro

Sodišče pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo upošteva potek časa, vendar ne s posebnim zneskom odškodnine. Čas upošteva tako, da odškodnino za posamezno odškodninsko postavko ustrezno zviša.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka tožniku plačati odškodnino v skupnem znesku 4,011.125,80 SIT za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala v škodnem dogodku dne 21.07.1993. Višji tožbeni zahtevek (do zahtevanih 9,511.125,80 SIT) je sodišče zavrnilo. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke le glede stroškovnega izreka, pritožbo zoper odločitev o glavni stvari pa je zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbija zavrnilni del sodbe za nepremoženjsko škodo v znesku 5,500.000 SIT. V reviziji podrobno ponavlja ugotovitve na prvi in drugi stopnji in še dodatno povzema nekatera dejstva iz izvedenskega mnenja. Meni, da bi takšne dejanske ugotovitve morale biti podlaga za prisojo vse zahtevane odškodnine, tj. za telesne bolečine 3,500.000 SIT, za strah 500.000 SIT, za zmanjšanje življenjske aktivnosti pa 5,000.000 SIT. Nadalje trdi, da sodišči druge in prve stopnje pri presoji odškodnine za nepremoženjsko škodo nista v zadostni meri upoštevali časa, ki je potekel od nastanka škode do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Tožnik je moral čakati na odškodnino več kot 7 let. Zgolj pavšalne navedbe v obrazložitvah obeh sodb še ne pomenijo, da sta sodišči potek časa sploh upoštevali. Morali bi namreč navesti zneske, za katere sta iz tega naslova zvišali odškodnino. Tožeča stranka predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da prisodi tožniku še nadaljnjo odškodnino v znesku 5,500.000 SIT s pripadajočimi obrestmi ter toženo stranko obsodi na plačilo vseh tožnikovih stroškov pravdnega postopka, prav tako s pripadajočimi obrestmi.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči pri presoji sporne odškodnine pravilno uporabili materialno pravo. Pravilno sta upoštevali merila iz 200. in 203. člena ZOR.

Pri presoji odškodnine za negmotno škodo po 200. členu ZOR mora sodišče upoštevati subjektivne in objektivne okoliščine. Objektivni pristop terja prisojo enake ali podobne odškodnine za enako ali podobno fizično ali duševno trpljenje. Objektivna presoja terja upoštevanje sodne prakse na celotnem območju Republike Slovenije zato, da odškodnina v posameznih primerih ne izstopa v primerjavi s podobnimi primeri. S tem se zagotavlja enako pravno varstvo vsakega oškodovanca (22. člen Ustave Republike Slovenije) in varuje pomen namena odškodnine za negmotno škodo. Ta namreč zagotavlja denarno zadoščenje za pretrpljeno škodo, ki je sicer ni mogoče nadomestiti z denarjem.

Zato je vrhovno sodišče tudi pri presoji sporne odškodnine najprej primerjalo sodno prakso, ki se je izoblikovala za tovrstne škode. Sodna praksa je glede tega dovolj obsežna in omogoča primerjavo (glej Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV, Ljubljana, 2001 in novejše odločbe v računalniški podatkovni bazi STAIRS). Pri tem revizijsko sodišče še opozarja, da mora pri primerjavi upoštevati tudi, kdo je v primeru, ki je bil uporabljen za primerjavo, vložil revizijo (morebitne previsoke odškodnine revizijsko sodišče ne sme zniževati, če je samo tožeča stranka vložila revizijo, in obratno, prenizke odškodnine ne more zviševati, če je zoper drugostopenjsko sodbo vložila revizijo le tožena stranka). To pomeni, da izrazito izstopajoče odškodnine v eno ali drugo smer, če so posledica nereagiranja prizadetih pravdnih strank, ne morejo biti podlaga za objektivno primerjavo.

Pri presoji subjektivnih okoliščin pa je revizijsko sodišče omejeno z ugotovljenim dejanskim stanjem na prvi in drugi stopnji v vsakem posameznem primeru posebej. To velja tudi za obravnavani primer, še posebej, ker je tožeča stranka uveljavljala le revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navajanje drugačnih dejstev v reviziji od tistih, ki so bila ugotovljena na prvi in drugi stopnji, ni upoštevno, saj revizijsko sodišče v ugotovljeno dejansko stanje ne sme posegati (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Kar zadeva tožnikove pretrpljene telesne bolečine, revizijsko sodišče ugotavlja, da revidenti v pretežnem delu ponavljajo ugotovitve na prvi in drugi stopnji, od njih pa odstopa le trditev glede časa, ko tožnik ni smel vstajati iz postelje (ugotovitev na prvi in drugi stopnji tri tedne, v reviziji štiri tedne). Revidenti tudi ne upoštevajo izpovedi samega tožnika o njegovih telesnih bolečinah ("imel bi jih, če bi preveč delal in imam jih ob spremembah vremena"). Ugotovljeno dejansko stanje, ki ga revizijsko sodišče glede na izčrpne navedbe v sodbah sodišč prve in druge stopnje, ponovno ne povzema, ne dopušča drugačne presoje od tiste, ki sta jo sodišči sprejeli. Odškodnina v znesku 1,700.000 SIT je glede na vse težave, ki jih je tožnik že pretrpel, in ki jih bo glede na pričakovano starostno dobo 75 let (ob škodnem dogodku je bil star 38 let), odmerjena v skladu z merili iz navedenih določb ZOR.

Enako velja za odškodnino za strah. Tudi v tem delu trditve v reviziji nekoliko odstopajo od ugotovitev na prvi in drugi stopnji. Za trditev o deset in pol mesečnem trajanju strahu za izid zdravljenja ni opore v ugotovljenem dejanskem stanju. Ugotovljen primarni strah do prihoda v bolnico (po podatkih spisa je šlo za čas 1 h in 20 m) ter ugotovljen sekundarni strah, ki se je umirjal po petih tednih, zlasti, ko se mu je izboljševala hoja, sta sodišči pravilno ovrednotili in prisodili pravično odškodnino v znesku 300.000 SIT.

Materialnopravno pravilna je tudi odločitev o odškodnini za zmanjšanje življenjske aktivnosti. Sodišči sta dovolj upoštevali posebnost tožnikovega primera, ki je v tem, da je bil premeščen na lažje delovno mesto, kjer se je čutil osamljenega. Naknadna upokojitev pa ni v vzročni zvezi s poškodbo in jo zato revidenti neupravičeno posebej poudarjajo. Težave, ki so tožniku ostale (10% zmanjšanje gibljivosti hrbtenice v prsnem predelu z ustreznimi posledicami pri dvigovanju bremen, pripogibanju, obračanju in počepanju) so bile ustrezno upoštevane. Sodišči pa sta morali upoštevati tudi ugotovitev izvedenca, da gre vendarle za blažjo stopnjo prizadetosti funkcioniranja sicer enega najpomembnejših telesnih delov. Sodišči sta ob upoštevanju vseh v obeh sodbah navedenih dejstev pravilno razsodili, da gre tožniku za to škodo 1,500.000 SIT.

Revizijsko sodišče pri presoji tega spornega primera še opozarja, da je bila tožniku prisojena odškodnina za telesne bolečine v sicer neobičajnem razmerju z odškodnino za duševne bolečine za zmanjšanje življenjske aktivnosti. Toda ugotovljeno dejansko stanje takšen materialnopravni pristop opravičuje. Razlog je v tem, da je pri tožniku v ospredju bolečinski sklop težav in ne toliko funkcionalna omejenost. Vrhovno sodišče končno ugotavlja, da tudi ugovor, da sodišči nista v zadostni meri upoštevali poteka časa od škodnega dogodka do izdaje prvostopenjske sodbe, ni utemeljen. Sodišče druge stopnje je pravilno ovrednotilo pravno pomembne okoliščine (čas postavitve zahtevka, njegovo višino in razmere v času sojenja - odmera po merilih v tem času). Revizijski ugovor, da bi sodišči morali navesti znesek, za katerega sta odškodnino zaradi poteka časa zvišali, pa nima opore v materialnem pravu.

Revizijsko sodišče zato ugotavlja, da je revizija neutemeljena in jo je zato na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.