Jedro

Lastnik stanovanja in dosedanji imetnik stanovanjske pravice sta dolžna v šestih mesecih od uveljavitve Stanovanjskega zakona uskladiti določila sklenjene pogodbe po Zakonu o stanovanjskih razmerjih z določili Stanovanjskega zakona. Dokler najemna pogodba ni sklenjena, se uporablja za ureditev medsebojnih razmerij Zakon o stanovanjskih razmerjih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 17.887,50 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.1.2001 do plačila, v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno razveljavilo sklep o izvršbi istega sodišča, opr. št. I 96/02633, z dne 24.4.1997, in sicer pod točko 1 in 3 izreka za glavnico in obresti na podlagi računov pod št. 92111, 93031, 93051, 93061, 93071 in 93081, pustilo pa ga je v veljavi za plačilo glavnice po vseh ostalih računih iz predloga za izvršbo, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega zneska do plačila, ter za del izvršilnih stroškov po sklepu o izvršbi v znesku 5.270,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.4.1997 do plačila (1. točka izreka sodbe), in toženi stranki naložilo v povrnitev tožeči stranki pravdne stroške v znesku 41.975,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Zoper sodbo se v delu, v kolikor je ostal sklep o izvršbi v veljavi, pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb ZPP in zmotne uporabe materialnega prava, ki pritožbenemu sodišču predlaga spremembo sodbe tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno, da zadevo vrne v ponovno odločanje. Navaja, da je tožeča stranka vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine - izpisa odprtih postavk, ni pa predložila najemne pogodbe, niti odločbe, iz katere bi bila razvidna višina najemnine, niti ni predložila nobenega računa, s katerim bi dokazovala, da je račune in položnice dejansko pošiljala. Teh listin dejansko nima in jih ni mogla predložiti. Terjatev ni mogoče dokazovati le na podlagi izpisa odprtih postavk, ne da bi v primeru ugovora bile k temu izpisu predložene temeljne listine, na podlagi katerih je izpis odprtih postavk narejen. Zato ima sodba takšne pomanjkljivosti, da se ne more preizkusiti, saj nima razlogov o bistvenih in odločilnih dejstvih. Poleg tega obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah in med samimi temi listinami in dokazi oziroma zapisniki. Iz dokazov izhaja, da stanovanje, v katerem je bivala tožena stranka, ni bilo primerno za bivanje in ni ustrezalo standardom stanovanja. Hiša je bila tako slaba, da tožeča stranka vanjo ni vlagala in je bila predvidena za rušenje. Tožeča stranka je obračunavala najemnino po točkovnem sistemu iz leta 1981, ko je predmetna hiša še bila do neke funkcije, od leta 1992 pa ta hiša ne ustreza več pogojem bivanja. Tožeča stranka bi morala s toženo stranko skleniti najemno pogodbo po Stanovanjskem zakonu že leta 1991 in takrat bi bilo opravljeno ponovno točkovanje stanovanja. Tega tožeča stranka ni storila. Najemnino na podlagi 48. člena Stanovanjskega zakona je možno znižati tudi na nič, če stanovanje ni stanovanje. Sodišče je zmotno ocenilo izpovedbe prič, delavcev tožeče stranke. Toženec je sklepal dogovore z njima. Tožeča stranka toženi stranki ni pošiljala računov, poslala ji je le opomine iz računalniškega izpisa. Tožena stranka najemnine za to stanovanje ni bila dolžna plačevati, ker prostori niso ustrezali ne stanovanjskim prostorom, ne drvarnici, ne skladišču, ker je tožeča stranka povedala, da je hiša za rušenje in da napak ne bo odpravljala, ker najemna pogodba ni bila sklenjena in ker najemnina ni bila določena. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo zavrača navedbe tožene stranke v pritožbi, predlaga zavrnitev pritožbe in naložitev toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške. Pritožba ni utemeljena. Predmet tega postopka je spor majhne vrednosti in v sporu majhne vrednosti se sodba in sklep, s katerim je spor končan, smeta izpodbijati s pritožbo samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstvek 458. člena ZPP). To pomeni, da ni možna pritožba iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato so vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja po sodišču prve stopnje v izpodbijani sodbi, neupoštevne in se o njih pritožbeno sodišče ne izjavlja. Ob preizkusu sodbe v izpodbijanem delu glede v pritožbi zatrjevanih kršitev določb pravdnega postopka pritožbeno sodišče ugotavlja, da te kršitve niso podane. V skladu s tretjim odstavkom 457. člena ZPP obsega obrazložitev sodbe v sporih majhne vrednosti samo kratek povzetek dejanskih ugotovitev, navedbo določb procesnega in materialnega prava, na podlagi katerih je bilo odločeno. Vse te sestavine izpodbijana sodba v obrazložitvi ima in jo je mogoče preizkusiti. Tako so navedene tudi dejanske ugotovitve, da je v kritičnem času, na katerega se plačilo najemnine nanaša, v predmetnem stanovanju tožena stranka dejansko bivala in to najmanj od leta 1981 dalje in da zato tožeča stranka od nje terja plačevanje najemnine za čas od novembra 1992 do avgusta 1996, izračunane na podlagi točkovanja v letu 1981, kot jo je plačevala do kritičnega obdobja. V čem bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov, o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinskimi dokazi oziroma zapisniki (razlogi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), pritožba ne navede, niti takšnega nasprotja ne ugotovi pritožbeno sodišče. Obrazložitev, ki jo daje pritožba glede te zatrjevane kršitve, sploh ne predstavlja zahtevanega nasprotja, ampak pritožba le navaja dejstva, ki jih skozi ves postopek zatrjuje tožena stranka, ta dejstva pa se razlikujejo od dejstev, ki jih na podlagi izvedenih dokazov ugotovi prvo sodišče, ali so to takšna dejstva, ki na odločitev o tožbenem zahtevku ne vplivajo. Pritožbeno sodišče je nadalje preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu še glede kršitev pravil pravdnega postopka, na katere pazi v smislu drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti in ki niso bile zatrjevane v pritožbi. Pri tem ni ugotovilo nobene od teh kršitev. Ob ugotovljenem dejanskem stanju pa je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, oziroma je odločilo na podlagi napačnih materialnih zakonskih določb, kar pa ni imelo za posledico napačne oziroma drugačne končne odločitve o tožbenem zahtevku. Prvo sodišče je namreč svojo odločitev oprlo na sedaj veljavni Stanovanjski zakon (SZ), namesto na Zakon o stanovanjskih razmerjih - ZSR (Ur. l. SRS, št. 35/92 in 14/84). Iz ugotovljenega dejanskega stanja namreč izhaja, da je tožena stranka pridobila na predmetnem stanovanju stanovanjsko pravico še po ZSR. Po sedaj veljavnem SZ iz leta 1991 bi morali pravdni stranki skleniti najemno pogodbo oziroma uskladiti obstoječo stanovanjsko pogodbo po ZSR v roku šestih mesecev od uveljavitve SZ (prvi odstavek 156. člena SZ). Dokler pogodba ni tako usklajena, se medsebojna razmerja urejajo po ZSR (drugi odstavek 159. člena SZ). Dolžnost plačevanja najemnine oziroma po ZSR stanarine, temelji na 31. členu ZSR, ki nalaga imetniku stanovanjske pravice dolžnost plačila stanarine in drugih obveznosti od dneva prevzema stanovanja. Glede na uporabo ZSR, in ne SZ, se tožena stranka v pritožbi neutemeljeno sklicuje na določilo 48. člena SZ v zvezi z znižanjem najemnine zaradi nevzdrževanja stanovanja. SZR pa znižanja stanarine zaradi nevzdrževanja stanovanja ne predvideva. Člen 53 SZR daje imetniku stanovanjske pravice le pravico, da zahteva od lastnika stanovanja, da opravi nujna vzdrževalna dela; če jih ta ne opravi kljub pozivu, jih potem lahko izvrši sam imetnik stanovanjske pravice. Stroške, ki bi jih imetnik imel z izvršitvijo nujnih vzdrževalnih del, imetnik seveda lahko pobota s stanarino. Tožena stranka v postopku takega pobota ni zatrjevala oziroma ga ni dokazala. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu člena 154 v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in je tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, dolžna tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške za odgovor na pritožbo. Ti znašajo 17.887,50 SIT, od česar je 4.500,00 SIT sodna taksa za odgovor na pritožbo, preostalo pa je nagrada pooblaščencu tožene stranke za sestavo odgovora na pritožbo, povišano za 19 % DDV.