Jedro

S pripojitvijo družbe, v kateri je tožnik opravljal funkcijo direktorja, k toženi stranki, je tožena stranka stopila v takšen delovnopravni položaj s tožnikom, kot ga je ta imel na dan pripojitve. Iz tega razloga mu je v času teka odpovednega roka (zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga) lahko podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (prvi, drugi in tretji odstavek izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev ničnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 2. 2005 (prvi odstavek izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek, da se razveljavi pogodba (pravilno odločba) o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 2. 2005, ki jo je izdala tožena stranka in da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 24. 2. 2005 in mu še traja, da ga mora tožena stranka pozvati nazaj na delo, mu za čas od 24. 2. 2005 dalje do vrnitve nazaj na delo, vpisati kot delovno dobo v delovno knjižico, mu za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati pripadajoče nadomestilo plače, kot če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratnega mesečnega prikrajšanja na osebnem dohodku dalje (drugi odstavek izreka). Odločilo je, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka (tretji odstavek izreka) in da tožena stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP in 340. člena ZPP naj bi bila podana, ker sodišče prve stopnje ni neposredno zaslišalo prič B.G., Z.D., M.M. in M.V. v zvezi z okoliščinami o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, sodbo pa je utemeljilo na podlagi zaslišanja teh prič v postopku, ki se je pred sodiščem prve stopnje vodil pod opr. št. Pd 693/2004. V tisti zadevi so bile priče zaslišane v zvezi z odločbo o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in sklepom o razrešitvi direktorja, ne pa glede okoliščin v zvezi z odločbo o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje tudi ni navedlo, zakaj ni zaslišalo predlagane priče R.Š., ki bi lahko pojasnila, kako je obračunala neto in bruto plačo tožnika, saj obračun plače ni bil mogoč na podlagi podatka o plači v višini 2.000,00 DEM. Prvostopenjsko sodišče prav tako ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo dokaza z izvedencem grafologom. Tožnik nikoli ni bil zaposlen pri toženi stranki in nikoli ni opravljal dela na delovnem mestu direktorja raziskav in analiz, čeprav je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana za to delovno mesto. Tožnik je bil direktor družbe M. d.o.o. in po razrešitvi, ki jo je tožnik izpodbijal pred sodiščem, ga je direktor te družbe B.G. 17. 12. 2004 napotil na izredni plačani dopust do izteka odpovednega roka po Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Kljub temu, da je tožniku delovno razmerje v družbi M. d.o.o. prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je nepričakovano dobil vabilo tožene stranke na zagovor v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V tem vabilu je bilo navedeno, da naj bi si tožnik kot direktor družbe M. d.o.o. izplačeval previsoko plačo in sicer 2.225,00 EUR, namesto 2.000,00 DEM. Tožnik se je sicer udeležil sestanka pri toženi stranki, kjer pa se ni zagovarjal, ampak je toženo stranko le obvestil, da je zaslišanje brez pomena, saj mu je bila pogodba o zaposlitvi že redno odpovedana s strani družbe M. d.o.o.. Pooblaščenec tožnika je toženi stranki predložil originalno pogodbo, sklenjeno med tožnikom in predsednikom uprave hrvaške družbe V. d.d., ki je v X. točki določala osnovno bruto plačo v višini 500.000,00 SIT oziroma 2.225,00 EUR. Navedbe tožene stranke bi pomenile, da je neto plača tožnika za delovno mesto direktorja znašala približno 130.000,00 SIT, po odbitku uporabnine za uporabo osebnega avtomobila pa le še 50.000,00 SIT, kar pomeni, da bi direktor družbe prejemal bistveno nižjo plačo od prodajalke v trgovini. Kljub temu je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, čeprav tega sploh ne more storiti, saj delavcu, ki ni v delovnem razmerju, ni mogoče odpovedati delovnega razmerja na delovnem mestu, ki nikoli ni obstajalo in na katerem ni nikoli delal. Gre za kršitev 111. člena ZDR, iz katerega izhaja, da delavcu pogodbo o zaposlitvi lahko odpove zgolj delodajalec. Tožena stranka je po opozorilu tožnika izdala popravek izredne odpovedi o zaposlitvi, tako da je navedla, da tožniku odpoveduje za delovno mesto direktorja, čeprav je direktor tožene stranke ves čas B.G.. Tožnik je v zvezi s tem predlagal sodišču prve stopnje, da naj toženi stranki naloži predložitev sistemizacije delovnih mest in seznam zaposlenih v letu 2004 in 2005 ter da o zaposlenih v teh letih opravi poizvedbe pri Zavodu za zaposlovanje, vendar sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo, v obrazložitvi izpodbijane sodbe pa tudi ni navedlo, zakaj je zavrnilo izvedbo tega dokaza. Tožniku je 3. 11. 2004 prenehala funkcija direktorja v družbi M. d.o.o., na drugo delovno mesto pa ni bil razporejen, saj mu je bila takoj dana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je sicer zatrjevala, da je pravni naslednik družbe M. d.o.o., ki se je pripojila k toženi stranki, vendar v času pripojitve tožnik ni bil več direktor družbe M. d.o.o., pred izbrisom iz registra pa je bil direktor te družbe B.G.. Izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je v nasprotju z določbami ZDR tudi zato, ker tožniku ni bila vročena pisna obdolžitev. Do te kršitve se sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe sploh ni opredelilo. Sodišče prve stopnje se je oprlo na izpovedbo prič M.M. in M.V. iz drugega postopka o tem, da naj bi bila tožnikova plača določena v višini 2.000,00 DEM. Pri tem pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da v času podpisa manegerske pogodbe leta 2002 nemška marka ni bila več plačilno sredstvo v nobeni državi, kar pomeni, da ni bilo običajno, da se je vse preračunalo v nemške marke zaradi stabilnosti valute, kakor sta navajali navedeni priči. V Nemčiji je bila valuta takrat evro, ki pa je naveden v originalni pogodbi, ki jo je predložil tožnik. Pogodba, ki jo je sklenil tožnik, je bila tipska pogodba, ki so jo sestavljali pri družbi V. d.o.o., za potrebe sklepanja pogodb o zaposlitvi z direktorji oziroma poslovodji hčerinskih firm. Vse točke pogodbe so tipske, le v X. točki je navedeno, da se osnovna bruto plača določa v mesečnem znesku, pri čemer je za znesek puščeno prazno mesto. Sodišče prve stopnje ni zaslišalo oziroma pritegnilo izvedenke A.G., ki je izvedeniško mnenje podala v postopku preiskave zoper tožnika pred Okrožnim sodiščem v Mariboru v zadevi opr. št. Kpr 423/2006. Izvedenka je ugotovila, da manegerska pogodba ni mogla biti sklenjena v znesku v valuti DEM, ki na dan sklenitve pogodbe ni več obstajala kot plačilno sredstvo v Evropi. Tudi sam tekst naj bi bil nerazumljiv, saj ima oznako bruto, pri na roko vpisanemu znesku pa še oznako neto. Pač pa izvedenka šteje za verodostojen znesek 500.000,00 SIT bruto, ki se pojavlja v pogodbi, ki jo je predložil tožnik, saj je ta znesek izražen v valuti, ki je bila na dan 2. 5. 2002 veljavno plačilno sredstvo v Sloveniji. To izvedeniško mnenje v celoti negira vse navedbe prič M.V. in M.M., ki nista znala pojasniti, zakaj naj bi imela pogodba za plačilno sredstvo marke, čeprav te v Nemčiji niso bile več plačilno sredstvo. Pogodba, na katero se sklicuje tožena stranka in v kateri je določena plača v bruto znesku 2.000,00 DEM, je zgolj osnutek, ki je nastal v postopku dogovarjanja med strankama o višini plače, kar je potrdil tudi tožnik na obravnavi. To je razvidno tudi iz tega, da je v X. točki pogodbe, ki jo je predložila tožena stranka, določeno, da znaša bruto plače 2.000,00 DEM neto. Plača ne more biti hkrati določena v bruto in neto znesku, pač pa se plače določijo zgolj v bruto zneskih. Sicer pa glede na to, da je v pogodbi, ki jo je predložila tožena stranka, navedeno „2.000,00 DM neto“, se plača po osnutku in po pogodbi, ki je veljala, sploh ne razlikujeta. V manegerskem ugovoru, ki ga je predloži tožnik, je določena plača brez dodatkov 500.000,00 SIT bruto, kar pomeni približno 250.00,00 SIT neto, kar predstavlja približno 1.030,00 EUR oziroma približno 2.000,00 DEM. Ker pa nemška marka v času sklepanja pogodbe ni bila več veljavno plačilno sredstvo in ker se je pogodba sklepala za področje Republike Slovenije, je v originalu manegerske pogodbe navedena bruto plača v slovenskih tolarjih z vezavo na euro. Navedeno pomeni, da je v obeh pogodbah, ki sta jih predložili stranki, določena ista plača oziroma ista vrednost, razlika je samo v tem, da je v osnutku vrednost določena v neto in DEM, v originalu pa v bruto in SIT. Sodišče prve stopnje navaja, da naj bi odpoved pogodbe o zaposlitvi temeljila na določilih same pogodbe in ne na določilih ZDR. Vendar to ne drži, saj je tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi sama navedla, da jo odpoveduje na podlagi 86., 110. in 111. člena ZDR. Sodišče prve stopnje zgolj pavšalno navaja, da je obveznost delavca, da se vzdrži vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodijo, ali bi lahko škodovali poslovnim interesom delodajalca. V postopku ni bilo ugotovljeno, ali je tožnik oškodoval delodajalca, izvedenec finančne stroke ni bil pritegnjen, zato je neutemeljena navedba prvostopenjskega sodišča, da je bila odločitev tožene stranke o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zakonita. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni, oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik se sicer pritožuje zoper celotno sodbo, vendar je očitno, da za izpodbijanje četrtega odstavka izreka, s katerim je bilo odločeno, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, ne more imeti pravnega interesa, zato je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 350. člena ZPP izpodbijano sodbo preizkusilo samo v tistem delu, v katerem tožnik ni zmagal v tem sporu.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Z navedbo, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, ker sodišče prve stopnje ni neposredno zaslišalo prič B.G., Z.D., M.M. in M.V., pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 4. členom ZPP (kršitev načela neposrednosti) oziroma 5. členom ZPP (kršitev načela kontradiktornosti). Vendar pa navedeni načeli nista bili kršeni zgolj zaradi tega, ker je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku iz spisa, ki se je pred sodiščem prve stopnje vodil pod opr. št. Pd 693/2004, prebralo zapisnike o zaslišanju prič Z.D., M.M. in M.V.. Načeli neposrednosti in kontradiktornosti nista bili kršeni, saj je sodišče prve stopnje tak dokaz izvedlo na podlagi dokaznega predloga tožene stranke iz vloge z dne 18. 10. 2006, da se vpogleda v zapisnik o zaslišanju prič v spisu opr. št. Pd 694/2004. Navedeno pomeni, da je tožena stranka v tem delu predlagala izvedbo dokaza z listino in sodišče prve stopnje je ta dokaz tudi izvedlo. V 8. členu ZPP je določeno načelo proste presoje dokazov, zato v našem sistemu ne poznamo vrednostne stopnje dokazil, vsi dokazi so enakovredni. Sicer pa tožnik na zadnjem naroku za glavno obravnavo ni ugovarjal, ko je sodišče sprejelo sklep, da se kot dokaz sprejmejo izpovedbe prič Z.D., M.M. in M.V. v spisu Pd 693/2004 ter da se vse to šteje za prebrano v soglasju med strankama. V kolikor bi tožnik imel kakšen pomislek glede izvedbe tega dokaza, bi ga moral uveljavljati najkasneje takrat, vendar pa tega ni storil. Nekoliko drugače je glede predloga za zaslišanje B.G., katerega zaslišanje sta predlagali obe stranki. V času, ko je bil podan ta dokazni predlog, je bil B.G. direktor tožene stranke, kot tak je bil tudi zaslišan v sporu, ki se je pred sodiščem prve stopnje vodil pod opr. št. Pd 693/2004. Za zakonitega zastopnika oziroma stranko ne velja dolžnost prihoda na sodišče in dolžnost izpovedbe, ne glede na to, če je stranka sama predlagala izvedbo takšnega dokaza. Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da tožnik na naroku ni ugovarjal izvedbi dokaza s prebranjem zapisnika o zaslišanju B.G., ni podana smiselno zatrjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

V zvezi z izvedbo dokaza z branjem navedenih zapisnikov tožnik tudi neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi izpodbijane sodbe glede dokazne ocene izpovedb navedenih prič in za toženo stranko zaslišanega B.G. so povsem jasni, prav tako pa ni nasprotja med tem, kar se v razlogih izpodbijane sodbe navaja o vsebini njihovih izpovedb in zapisniki o teh izpovedbah.

Obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 287. člena ZPP pritožba smiselno uveljavlja z navedbo, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo dokaza z izvedencem grafologom in zaslišanjem priče R.Š.. Drugi odstavek 287. člena ZPP namreč določa, da senat zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, in v sklepu navede, zakaj jih je zavrnil. Ta določba pomeni, da bi sodišče prve stopnje v sklepu, ki ga je sprejelo na glavni obravnavi, da drugih dokaznih predlogov ne bo izvajalo, moralo tudi navesti, zakaj se je tako odločilo. Vendar pa opustitev ustrezne obrazložitve razlogov za zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje priče R.Š. v konkretnem primeru ne vpliva na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Odločilna dejstva v tem sporu namreč ne morejo biti tista, o katerih naj bi ta priča izpovedala (način obračuna neto in bruto plače), temveč so odločilna dejstva v tem sporu tista, ki se nanašajo na pristnost managerske pogodbe, ki jo je tožnik predložil računovodstvu za obračun plače. Na zadnjem naroku za glavno obravnavo je tožnikov pooblaščenec umaknil dokazni predlog za postavitev izvedenca grafologa, zato pritožba neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj tega dokaza ni izvedlo.

Obstoj iste bistvene kršitve določb pravdnega postopka tožnik smiselno uveljavlja tudi z navedbo, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov s pridobitvijo sistemizacije delovnih mest tožene stranke in seznamom zaposlenih. S tem dokaznim predlogom je tožnik želel dokazovati, da v času, ko je prejel izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ni bil niti direktor raziskav in analiz niti direktor tožene stranke. Vendar navedeno ne more biti odločilno dejstvo v tem sporu, saj je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v času, ko je še tekel trimesečni odpovedni rok na podlagi predhodno podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da je tožena stranka pravni naslednik družbe M. d.o.o., v kateri je tožnik opravljal funkcijo direktorja.

Protispisna je pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikovega zatrjevanja, da mu ni bila vročena pisna obdolžitev pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, kar pa je lahko odločilno dejstvo v sporu o zakonitosti takšne odpovedi. Sodišče prve stopnje se je glede tega vprašanja povsem jasno in določno opredelilo na 5. strani obrazložitve izpodbijane sodbe, zato ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva in pritožbeno sodišče s temi ugotovitvami v celoti soglaša. Odločilna dejstva pa so naslednja: - tožnik in pravni prednik tožene stranke družba M. d.o.o. sta v letu 2002 sklenila pogodbo o zaposlitvi (managersko pogodbo), v kateri je bila tožniku določena plača 2.000 DEM neto, s tem, da je pogodbo v imenu delodajalca podpisal predsednik uprave družbe V. d.d., - tožnik je pravnemu predniku tožene stranke družbi M. d.o.o. predložil pogodbo o zaposlitvi, ki se v X. točki razlikuje od sklenjene pogodbe tako, da je v njej bila določena bruto plača 500.000,00 SIT oziroma 2.225,00 EUR, - tožniku je 3. 11. 2004 prenehala funkcija direktorja družbe M. d.o.o., na drugo delovno mesto ni bil razporejen, ker mu je bila 25. 11. 2004 dana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s trimesečnim odpovednim rokom, v času teka odpovednega roka pa mu je bila 24.2.2005 podana še izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, - družba M. d.o.o. je bila iz registra izbrisana zaradi pripojitve k toženi stranki, - tožena stranke je tožniku 16.2.2005 poslala vabilo na zagovor, ki vsebuje tudi obdolžitev, tožnik se je 23. 2. 2005 zagovora udeležil, - tožena stranka je v januarju oziroma februarju 2005 v arhivu našla managersko pogodbo z dne 2. 5. 2002, s plačo, določeno v višini 2.000,00 DEM in je 11. 2. 2005 pisno pozvala družbo V. d.d., da preveri določila plače v originalnem izvodu sporne pogodbe, odgovor pa je prejela 15. 2. 2005. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožnikov zahtevek zavrnilo.

Zmotno je pritožbeno stališče, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker tožnik nikoli ni bil zaposlen pri toženi stranki. Na podlagi pripojitvene pogodbe z dne 3. 11. 2004 je bila 28. 12. 2004 v sodnem registru vpisana pripojitev družbe M. d.o.o. k toženi stranki. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožniku 3. 11. 2004 prenehala funkcija direktorja družbe M. d.o.o., na drugo delovno mesto pa ni bil razporejen, kar pomeni, da je tožena stranka na podlagi prvega odstavka 73. člena ZDR vstopila v takšen delovnopravni status tožnika. V skladu s citirano določbo pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih na dan prenosa podjetja ali dela podjetja imeli delavci pri delodajalcu prenosniku, preidejo na delodajalca prevzemnika. Navedeno pomeni, da je tožena stranka že na podlagi samega zakona vstopila v takšen delovnopravni položaj tožnika, kakršnega je imel na dan prenosa in mu je zato lahko zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Na pravico tožene stranke, da tožniku poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitev pogodbenih obveznosti oziroma obveznosti iz delovnega razmerja, storjenih v času zaposlitve pri pravnem predniku, tudi ne vpliva okoliščina, da je tožniku že bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Tožnik je bil v času izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi še vedno zaposlen pri toženi stranki, saj se še ni iztekel trimesečni odpovedni rok, določen v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Delodajalec lahko poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ves čas, ko je delavec še zaposlen pri njem, tudi v času teka odpovednega roka, ki delavcu pripada zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Tožena stranka je kot pravni naslednik družbe M. d.o.o. vstopila v takšen delovnopravni status, kakršnega je tožnik imel. Ob izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tekel odpovedni rok zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Redna odpoved mu je bila podana kot direktorju družbe M. d.o.o., izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita zgolj zaradi tega, ker je bilo v odločbi o izredni odpovedi najprej navedeno, da je tožnik zaposlen na delovnem mestu direktorja raziskave in analiz, kar je bilo kasneje popravljeno z navedbo, da je bil tožnik zaposlen na mestu direktorja, kar se seveda lahko nanaša le na funkcijo direktorja družbe M. d.o.o., zato so brezpredmetne pritožbene navedbe, da tožnik nikoli ni bil direktor tožene stranke.

Protispisna je pritožbena navedba, da naj bi tožniku delovno razmerje prenehalo že na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je bila izredna odpoved podana še pred iztekom odpovednega roka iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ob izredni odpovedi ta odpovedni rok še ni potekel niti v primeru, če bi računali, da je začel teči z dnem redne odpovedi, dejansko pa je pričel teči z dnem vročitve redne odpovedi.

Pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka ravnala v skladu z določbo drugega odstavka 83. člena ZDR in tožniku omogočila zagovor ob smiselnem upoštevanju določb prvega in drugega odstavka 177. člena ZDR. V vabilu (priloga A/3) je bilo povsem jasno navedeno, da se tožnika vabi na zagovor v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v vabilu pa je bilo tudi podrobno obrazloženo, v čem naj bi bila hujša kršitev delovnih obveznosti, ki se tožniku očita. Tako je bilo v vabilo izrecno navedeno, da so pri pregledu tožnikov plač v obdobju od 1. 3. 2002 do 30. 11. 2004 ugotovili, da si je tožnik v tem obdobju izplačal za 3.703.974,51 SIT preveč plače. V vabilu je bilo nadalje navedeno, da je bila višina plače določena v pogodbi (managerski ugovor) z dne 2. 5. 2002 in sicer v višini 2.000,00 DEM neto, tožnik pa si je izplačeval bistveno višjo plačo in sicer v višini 500.000,00 SIT bruto oziroma 2.225,00 EUR. Tožena stranka v vabilu potem ugotavlja, da obstojata dve enaki pogodbi z datumom 2. 5. 2002, ki se razlikujeta samo pri določilu višine plače in da je očitno, da je pogodba, v kateri je določena višja plača, prirejena oziroma falsificirana, saj je edina pogodba, ki jo ima ustanovitelj oziroma podpisnik na strani delodajalca zavedeno v svojem arhivu, tista, na kateri sta pogodbeni stranki sopodpisali lastnoročno dopisano določilo o višini plače. S takšnim vabilom je tožena stranka izpolnila vse, kar je bila dolžna storiti na podlagi citirane določbe drugega odstavka 83. člena ZDR. Tožniku je bilo jasno predočeno, v čem naj bi bila njegova kršitev, od vročitve vabila (16. 2. 2005) pa do dneva zagovora (23. 2. 2005) pa je bilo tudi dovolj časa, da se je tožnik pripravil na zagovor. Prav nič nezakonitega pa ni v tem, da sta vabilo in pisna obdolžitev vsebovana v enem aktu.

Protispisna je pritožbena navedba, da tožniku ni bil omogočen zagovor. Tožnik se je namreč zagovora skupaj s svojim pooblaščencem udeležil in na njem navajal, da je zaslišanje brez pomena, saj mu je družba M. d.o.o. že odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, predložil pa je tudi svoj izvod pogodbe, ki jo je podpisal z M.V. in iz katere naj bi bilo razvidno, da so očitki povsem neutemeljeni. Okoliščina, da je tožnik ocenjeval, da je zagovor brez smisla, pač ne pomeni, da tožniku zagovor ni bil omogočen.

Izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila dana tudi znotraj prekluzivnega 15-dnevnega subjektivnega roka iz drugega odstavka 110. člena ZDR. Tožniku je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana ob sklicevanju na določbe 1. in 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, vendar je odpoved pravočasna, ne glede na to, ali štejemo, da bi morala biti podana v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, ali pa v 15 dneh, odkar se je izvedelo za kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. V vsakem primeru je ta rok lahko pričel teči šele z dnem, ko je tožena stranka od družbe V. d.d. prejela odgovor na poizvedbe o vsebini originalne pogodbe, ki je bila shranjena na sedežu te družbe. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je tožena stranka ta odgovor prejela 15. 2. 2005, kar pomeni, da je 15-dnevni subjektivni rok pričel teči tega dne in se do dneva, ko je bila podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, še ni iztekel. Nikakor pa ni mogoče šteti, da bi ta rok pričel teči že takrat, ko je tožena stranka prvič v rokah imela dve različni pogodbi o zaposlitvi, saj takrat še ni vedela, katera je prava in kako je do tega sploh prišlo.

Glede na navedeno niti ni bistveno, da je sodišče prve stopnje neprepričljivo zaključilo, da je subjektivni rok iz drugega odstavka 110. člena ZDR pričel teči šele z dnevom zagovora. Iz spisa namreč povsem jasno izhaja, da je tožena stranka za razloge, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma za kršitev izvedela tistega dne, ko je od tožene stranke prejela sporočilo o tem, kakšna je dejanska vsebina originalne pogodbe, ki je bil shranjen v ....

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je originalna pogodba o zaposlitvi tista, ki jo je tožena stranka pridobila od družbe V. d.d. in ki v točki o plači vsebuje določilo, da ta znaša 2.000,00 DEM. Obe stranki sta namreč potrdili, da se je original pogodbe hranil na sedežu družbe V. d.d., odločilno pa je bilo tudi to, da sta v tem izvodu pogodbe oba podpisnika še posebej paraficirala določilo o plači, medtem ko takšne parafe ni v sporni pogodbi. Sodišče prve stopnje se je pri tem utemeljeno oprlo na prepričljivo izpovedbo M.V., ki je to pogodbo podpisal na strani delodajalca, pa tudi na izpovedbe prič M.M. in Z.D., ki sta bila oba prisotna pri podpisovanju pogodbe. V zvezi s tem je priča M.M. tudi izpovedal, da so vsi direktorji družb V. na področju nekdanje Jugoslavije imeli 2.000,00 DEM plače, da pa so lahko dobili stimulacijo, če so imeli primerne rezultate in da so imeli tudi druge privilegije, razvidne iz managerskih pogodb.

Okoliščina, da v času podpisovanja pogodbe o zaposlitvi DEM ni bila več v uporabi niti v Nemčiji, ne dokazuje tega, da stranki v pogodbi te valute nista mogli uporabiti. Nenazadnje tožnik zatrjuje, da gre pri parafirani določbi le za osnutek pogodbe, vendar tudi v času pogajanj za sklenitev pogodbe DEM ni več veljala.

Tudi ni bistveno, ali znesek 2.000,00 DEM neto ustreza znesku 500.000,00 SIT bruto oziroma 2.225,00 EUR bruto, ki sta navedena v sporni pogodbi o zaposlitvi. Kršitev obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi oziroma iz delovnega razmerja je namreč v tem, da je tožnik kot direktor družbe v izplačilo predložil drugačno pogodbo, kot pa je bila dejansko sklenjena.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da protislovno ugotavlja, da naj bi bila v pogodbi o zaposlitvi, ki jo šteje za verodostojno, plača hkrati določena v bruto in neto znesku. Kaj takšnega iz izpodbijane sodbe ne izhaja. Pri pogodbi o zaposlitvi je šlo za tipsko pogodbo, ki pa je imela prazno vrstico, v katero je bilo potrebno vpisati znesek. Glede na to, da je bilo pri znesku 2.000,00 DEM zapisana beseda neto, je razumljivo, da je bila dogovorjena neto plača, ne glede na to, da vnaprej natipkano besedilo govori o tem, da osnovna bruto plača managerja določi v mesečnem znesku.

V tem sporu tudi ne more biti odločilno izvedensko mnenje A.G., dano v zadevi Okrožnega sodišča v Mariboru, Kpr 423/2006, saj pri njenem mnenju, da managerska pogodba ni mogla biti sklenjena v neto znesku v valuti DEM, ker ta valuta takrat ni več obstajala kot plačilno sredstvo in ker se pogodbe o zaposlitvi sklepajo v bruto znesku, ne gre niti za ugotavljanje dejanskega stanja, niti za vprašanja, glede katerih je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, temveč za interpretacijo predpisov, za kar pa je pristojno sodišče in ne izvedenec.

Tožena stranka je tožniku zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tako po 1. kot 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Uporaba pogodbe o zaposlitvi, ki je drugačna od dejansko sklenjene, prav gotovo pomeni kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin po 240. členu KZ, obenem pa je to ravnanje utemeljeno opredeliti kot naklepno hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja prvega odstavka 111. člena ZDR). Pri takšni kršitvi niti ni bistveno, ali je delodajalcu nastala škoda in koliko je ta znašala, saj za odpoved zadošča že, da delavec ponarejeno listino uporabi kot pravo. Zaradi navedenega tudi ni bistveno, da sodišče prve stopnje te škode ni ugotavljalo.

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je ugotovljena kršitev obveznosti (uporaba drugačne pogodbe, kot pa je bila dejansko sklenjena) takšna, da onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, zato je tožena stranka tožniku zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 153. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.