Jedro

Tožena stranka je pravnomočno sodbo, s katero je bila tožniku priznana pravica do reintegracije (po predhodni nezakoniti izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi), izvršila, tako da je tožnika pozvala nazaj na delo. Ker je tožena stranka v času, ko je tekel sodni spor, potrebovala delavca na tožnikovem delovnem mestu in ga tudi zaposlila, tožnik po vrnitvi nazaj na delo dela ni opravljal, ampak je koristil letni dopust, nato pa je bil odsoten z dela s pravico do nadomestila plače. Tudi kasneje tožena stranka tožniku ni mogla zagotoviti dela po pogodbi o zaposlitvi, ugotovila je, da ima dva delavca, ki imata sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za isto delovno mesto, zaradi česar se je po primerjavi med njima odločila, da tožniku poda redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Opisano ravnanje tožene stranke je zakonito.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in za odpravo (razveljavitev) redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. II/XI, ki jo je tožena stranka podala 29. 9. 2009 in na podlagi katere je tožniku delovno razmerje prenehalo 13. 12. 2009 (I/1. točka izreka), za ugotovitev, da pogodba o zaposlitvi za delovno mesto vodje proizvodnje in tehnologije ni bila odpovedana, ampak še traja, za poziv nazaj na delo na delovno mesto vodje procesov proizvodnje in tehnologije (I/2. točka izreka), za izplačilo plače in ostalih prejemkov iz delovnega razmerja, ki jih je tožnik prejemal na podlagi pogodbe o zaposlitvi, od 13. 12. 2009 do ponovnega nastopa dela z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov, ki tečejo od zapadlosti posameznega neto zneska do plačila (I/3. točka izreka), za vzpostavitev predpisanih obveznih zavarovanj, za obračun in plačilo dajatev iz obveznih zavarovanj, prispevkov ter akontacije dohodnine po vsakokratnih predpisanih stopnjah (I/4. točka izreka), za obračun in vplačilo dodatnega pokojninskega zavarovanja ter premije življenjskega zavarovanja za isto obdobje pristojnim izvajalcem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska (od 18. dne v mesecu za pretekli mesec) do plačila (I/5. točka izreka) ter za povrnitev stroškov postopka (I/6. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožil tožnik. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navedel je, da izpodbijana odločitev, da tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi, reintegracijo in reparacijo ni utemeljen, temelji na zmotnem zaključku, da je obstojal resen in utemeljen razlog za odpoved. Takšnega razloga za odpoved ni bilo, ampak predstavlja ravnanje tožene stranke obid zakona. Kot je tožnik navedel v postopku pred sodiščem prve stopnje, mu je tožena stranka že predhodno nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ta odpoved je bila s sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, opr. št. Pd 559/2009 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 13/2008 razveljavljena, toženi stranki je bilo naloženo, da tožnika pozove nazaj na delo. Tožena stranka tega ni storila, ampak je podala presojano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ta odpoved ni zakonita, ker za odpoved ni obstajal resen in utemeljen razlog, ampak je tožena stranka zlorabila zakon, ravnala je v nasprotju z zakonom, mednarodnimi pogodbami in uveljavljeno sodno prakso. Poslovni razlog bi bil podan le, če tožena stranka ne bi imela potrebe po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, iz ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov. Za obstoj poslovnega razloga sta pomembna dva elementa: (1) priti mora do dejanskega prenehanja potreb po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, ter (2) vzrok za prenehanje potreb mora biti v ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogih na strani delodajalca. Ti razlogi ne smejo biti v povezavi z osebo delavca, ne smejo izvirati iz njegove sfere ali biti v zvezi z njegovim ravnanjem oziroma sposobnostmi, kot je navedeno v komentarju zakona (Belopavlovič, Kalčič, Petek (ur.): Zakon o delovnih razmerjih s komentarjem, GV Založba, 2008, str. 406 in nasl.). Sodišče prve stopnje je pri presoji odpovedi zmotno zaključilo, da sta zgoraj omenjena elementa za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga podana, pri tem ni upoštevalo, da bi morala tožena stranka natančno in podrobno pojasniti in dokazati obstoj poslovnega razloga, predvsem bi morala navesti, zaradi katerega izmed zakonsko dopustnih razlogov je potreba po opravljanju tožnikovega dela prenehala. Tega ni storila, ampak je le navedla, da ima za njegovo delo (za delovno mesto vodje procesov proizvodnje in tehnologije) sklenjeni dve pogodbi o zaposlitvi, tako s tožnikom kot s S.H., kar je organizacijsko in z vidika racionalnosti poslovanja nesprejemljivo. Glede na takšno predstavitev poslovnega razloga je očitno, da pri toženi stranki sploh ni prišlo do prenehanja potreb po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, ampak je potreba po opravljanju dela na tožnikovem delovnem mestu obstajala. Vzrok, zaradi katerega tožena stranka tožnika ne potrebuje, ne izvira iz ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov, ampak izvira iz nezakonitega ravnanja tožene stranke, ki je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi in na njegovo delovno mesto za nedoločen čas zaposlila S.H.. Poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku ni bil niti resen niti utemeljen, tožena stranka ga je imela namen odpustiti. Za zaključek, da je v ta namen zlorabila institut redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ima tožnik več razlogov: tožena stranka je pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodje procesov proizvodnje in tehnologije s S.H. sklenila že 4. 10. 2006, čeprav je bil tedaj na tem delovnem mestu še zaposlen tožnik. Šele kasneje, to je 19. 10. 2006, je prejel izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Namesto, da bi ga tožena stranka na podlagi odločitve o nezakonitosti te odpovedi pozvala nazaj na delo, mu je podala presojano odpoved z utemeljitvijo, da je njegovo delovno mesto že zasedeno. S takšnim ravnanjem je ponovno odpovedala tožnikovo pogodbo o zaposlitvi in to le zato, ker s prvo odpovedjo ni uspela, ravnala je nezakonito in v nasprotju s temeljnim načelom delovnega prava, ki varuje delavca kot šibkejšo stranko v delovnem razmerju. Sodišče prve stopnje tožnikovih navedb ni upoštevalo, tožnik pričakuje, da se bo do njih opredelilo vsaj pritožbeno sodišče, saj bi nasprotno ravnanje pomenilo zanikanje pravne države. Delodajalcem bi posredovalo jasno sporočilo, da ni treba spoštovati niti odločitev v pravnomočnih sodbah niti temeljnih načel prava. V tej zvezi se postavlja tudi vprašanje spoštovanja pravice do poštenega sojenja, ki je varovana z Ustavo Republike Slovenije in Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, namenjena je preprečevanju sodniške samovolje. Skladno s to pravico mora sodišče svojo odločitev obrazložiti in utemeljiti, saj jo je šele tedaj mogoče preizkusiti. Stranki imata v postopku pravico do izjave, katere nasproti stoji dolžnost sodišča, da se opredeli do navedb, ki so relevantne. Le če to stori in če odločitev pojasni, tako da je obrazložitev jasna, popolna in razumljiva, lahko stranka, ki je v sporu izgubila, sprejme odločitev sodišča. V konkretnem primeru sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo, tožena stranka niti v odpovedi niti v postopku pred sodiščem prve stopnje ni pojasnila, zakaj je prav delo tožnika (in ne S.H.) postalo nepotrebno, s tem vprašanjem se tudi sodišče prve stopnje ni ukvarjalo, ampak je v obrazložitvi izpodbijane sodbe le povzelo navedbe tožene stranke („zaradi izkazanega uspešnega dela S.H.“), do tožnikovih navedb, da je bil pri toženi stranki pred odpovedjo zaposlen petnajst let, da je podiplomsko izobraževanje opravil iz proizvodnega procesa tožene stranke in da je temu posvečena tudi njegova doktorska disertacija, se ni opredelilo. Zaradi pomanjkljive obrazložitve sodišča prve stopnje je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka, izpodbijane sodbe pa ni mogoče preizkusiti. V nasprotju z določbami zakona je tudi stališče sodišča prve stopnje, da s S.H. tožena stranka ne bi mogla zakonito skleniti pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Delovno mesto vodje procesov proizvodnje in tehnologije je vodstveno delovno mesto, za takšno delovno mesto se lahko sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas (za tistega vodilnega delavca, ki vodi poslovno področje ali organizacijsko enoto pri delodajalcu in ima pooblastila za sklepanje pravnih poslov in za samostojne kadrovske in organizacijske odločitve). Upoštevaje navedeno in dejstvi, da tožnik ni bil član uprave tožene stranke in da je bila tožena stranka seznanjena, da bo zoper predhodno odpoved uveljavljal sodno varstvo, bi s S.H. morala skleniti pogodbo o zaposlitvi za določen čas, tako da ne bi prišlo do situacije, ko bi imela dva delavca za eno in isto delovno mesto. Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka preverila možnosti za zaposlitev tožnika na drugem delovnem mestu, je prav tako zmoten. Tožnik je ob zaslišanju izpovedal, da mu je zastopnik tožene stranke že na prvem razgovoru povedal, da je njegovo delovno mesto zasedeno in da drugega dela zanj ni. Glede na tožnikove delovne izkušnje, strokovno izobrazbo in specialistično usposobljenost ne more biti dvoma, da tožena stranka niti ni imela namena poiskati zanj zaposlitve na drugem delovnem mestu. Za navedbo, da te možnosti ni bilo, ni predložila dokazov, dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno. Posledično je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka prerekala pritožbene navedbe tožnika. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in da potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljal tožnik v pritožbi, pri tem je skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna in utemeljena.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Izrek izpodbijane sodbe ni nerazumljiv, ne nasprotuje samemu sebi niti razlogom sodbe, sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni oziroma med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih navedb tožnika, ki jih je podal v tožbi, pripravljalnih vlogah oziroma na narokih za glavno obravnavo. Izpodbijano odločitev je zadostno obrazložilo, pritožbeno sodišče z podano obrazložitvijo soglaša in se v izogib ponavljanju nanjo v celoti sklicuje. Glede na pritožbene navedbe pa dodaja: Pravica do poštenega sojenja, na katero se sklicuje pritožba, je temeljna človekova pravica, ki je urejena v 6. členu Konvencije za varstvo človekovih pravic in svoboščin (Zakon o ratifikaciji Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene s protokoli št. 3, 5 in 8 ter dopolnjene s protokolom št. 2, ter njenih protokolov št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11; Ur. l. RS-MP, št. 7/94) in v 22. členu Ustave Republike Slovenije (URS; Ur. l. RS, št. 33/91 in nadalj.), ki določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Iz te pravice med drugim izhaja pravica stranke do izjave v postopku, torej pravica do izjave o zbranem procesnem gradivu, ki bi lahko vplivalo na odločitev v sporu. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča pravica do izjave ni bila onemogočena, v postopku pred sodiščem prve stopnje je, kot že povedano, tožnik navajal dejstva, dokaze in pravna naziranja ter se opredelil do navedb tožene stranke.

S pravnomočno sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, opr. št. Pd 559/2006 z dne 18. 9. 2007 v zvezi z sodbo in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 13/2008 z dne 26. 3. 2009 je bilo toženi stranki naloženo, da zaradi ugotovitve nezakonitosti in razveljavitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika pozove nazaj na delo na delovno mesto vodja procesov proizvodnje in tehnologije. Tožnik je pridobil pravico do vrnitve na prejšnje delovno mesto oziroma na delovno mesto glede na pogodbo o zaposlitvi, ki je po ugotovitvi, da je bilo prenehanje delovnega razmerja nezakonito, ponovno stopila v veljavo. V tem smislu je reintegracija podobna institutu restitucije v civilnem pravu, s sodbo sodišča se je vzpostavilo stanje, kakršno je veljalo pred protipravnim dejanjem, pravni položaj delavca pa je bil takšen, kot da do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ne bi prišlo. Tožena stranka je pravnomočno sodbo izvršila, tožnika je, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, pozvala nazaj na delo. Tožnik se je 17. 4. 2009 vrnil na delo, vendar – ker je tožena stranka v času, ko je tekel sodni spor, potrebovala delavca na tem delovnem mestu in ga tudi zaposlila (zaposlila je S.H., več o tem je pojasnjeno v nadaljevanju) – dela ni opravljal, ampak je koristil letni dopust, nato pa je bil odsoten z dela s pravico do nadomestila plače. Tudi kasneje tožena stranka tožniku ni mogla zagotoviti dela po pogodbi o zaposlitvi, ugotovila je, da ima dva delavca, ki imata sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za isto delovno mesto, zaradi česar se je po primerjavi med njima odločila, da tožniku poda redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki je presojana v tem sporu. To odpoved je tožena stranka podala iz drugega razloga, razloga, ki je nastal in s katerim je bila tožena stranka seznanjena, ko je tožnika reintegrirala in ugotovila, da dela enega delavca (izmed dveh delavcev) na delovnem mestu vodje procesov proizvodnje in tehnologije ne potrebuje več, torej je ugotovila, da je delo enega delavca postalo nepotrebno pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (sklenjeni za delovno mesto vodje procesov proizvodnje in tehnologije). Odpoved je podala pravočasno, znotraj šestmesečnega roka, ki je določen v 6. odstavku 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nadalj.). Dejstvo, da ne potrebuje dveh delavcev za eno delovno mesto, je tožena stranka izvedela, ko je tožnika pozvala nazaj na delo, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Nato je še preverila možnosti za nadaljnjo zaposlitev, ker teh možnosti ni imela, mu je 25. 8. 2009 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Pritožba neutemeljeno navaja, da razlog za ponovno odpoved predstavlja dejstvo, da je tožena stranka tožnika morala pozvati nazaj na delo po pravnomočni sodbi. Že iz same odpovedi je razvidno, da je bila podana iz poslovnega razloga, ki je določen v 1. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR in ki je podan, kadar pri delodajalcu prenehajo potrebe po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov na njegovi strani. Za presojo odpovedi je, kot že navedeno, odločilno, da je morala tožena stranka tožniku ponovno vzpostaviti delovno razmerje, kar je tudi storila. Ker je nato ugotovila, da dela enega delavca na delovnem mestu vodje procesov proizvodnje in tehnologije ne potrebuje, je po primerjavi odpoved podala tožniku. Vse to je v postopku pred sodiščem prve stopnje dokazala, njeno ravnanje je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo za zakonito.

Nobene podlage ni za zaključek, da je bil razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku vložitev tožbe in udeležba v postopku zoper delodajalca zaradi zatrjevanih kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alinei 89. člena ZDR, ki določa neutemeljene razloge za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Celo nasprotno, tožena stranka se je za odpoved odločila šele po primerjavi tožnika s drugim delavcem na istem delovnem mestu (s S.H.), drugih kriterijev ni bila dolžna upoštevati, saj jih v času podaje odpovedi veljavna Kolektivna pogodba za kmetijstvo in živilsko industrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 45/06 in nadalj.) ni določala. Dejstvo, da je bil tožnik določen kot delavec, ki bo prejel odpoved, nima podlage v nobeni tožnikovi osebni okoliščini, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, ampak je bilo posledica izkazanega uspešnega dela S.H., tožena stranka se je zaradi tega odločila, da bo z njo ohranila pogodbo o zaposlitvi, to pa je po oceni pritožbenega sodišča zakonito. Ker ni šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov večjemu številu delavcev, tožena stranka ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev niti uporabiti kriterijev, ki jih določa kolektivna pogodba.

V času, ko je tožena stranka sklenila pogodbo o zaposlitvi z S.H. (4. 10. 2006) veljavni 52. člen ZDR med primeri, v katerih je dopustno skleniti pogodbo zaposlitvi za določen čas, ni ponujal nobenega razloga, saj ni šlo niti za sklepanje pogodbe o zaposlitvi s poslovodno osebo niti ni šlo za neko obliko dela, ki traja le določen čas, tožena stranka se tudi ni mogla sklicevati na odprt sodni postopek, češ da sklepa pogodbo o zaposlitvi za določen čas za vsak primer, če bo morala tožnika pozvati nazaj na delo. Tega razloga za sklepanje pogodbe o zaposlitvi zakon ne pozna. Razlog, na katerega se sklicuje pritožba (da se lahko pogodba o zaposlitvi sklene s poslovodno osebo in tistim vodilnim delavcem, ki vodi poslovno področje ali organizacijsko enoto pri delodajalcu in ima pooblastila za sklepanje pravnih poslov ali za samostojne kadrovske in organizacijske odločitve), je bila dodana šele z novelo ZDR-A (Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnih razmerjih; Ur. l. RS, št. 103/07). Sicer pa način sklenitve pogodbe o zaposlitvi z drugo delavko niti ni bistven, bistveno je le, da je imela tožena stranka po reintegraciji tožnika na istem delovnem mestu, za katero je potrebovala le enega delavca, dva delavca. Iz tega razloga je ugotovila, da je delo enega po pogodbi o zaposlitvi postalo nepotrebno, ta razlog je primerljiv z razlogom, ko se delodajalec odloči, da na določenem delovnem mestu ne bosta več delala dva, ampak le eden. To je organizacijska odločitev, o številu izvajalcev na posameznem delovnem mestu odloča delodajalec. V odločitev sodišče ne more poseči, od delodajalca ne more zahtevati, da ohrani zaposlitev delavca, če njegovega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, ne potrebuje.

Tožena stranka je preverila tudi možnosti za nadaljnjo zaposlitev tožnika v skladu s 3. odstavkom 88. člena ZDR, ki določa, da mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. V kolikor takšna možnost obstaja, mu mora ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi. V konkretnem primeru tožena stranka tega ni storila, ker možnosti za nadaljnjo zaposlitev tožnika ni imela, ne nazadnje je to ugotovilo sodišče prve stopnje tudi na podlagi njegove izpovedbe in izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke I.H.. Sicer pa tožnik niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi ni navedel, na katerem delovnem mestu bi delo pri toženi stranki lahko opravljala, skliceval se je le na dotedanje delo in na dodatno izobraževanje. Slednje pa ni bistveno, saj tožena stranka morebitne višje izobrazbe tožnika pri preverbi možnosti za nadaljnjo zaposlitev ni bila dolžna upoštevati, kot kriterije za izbiro med tožnikom in S.H. pa ob izostanku predpisanih kriterijev tudi ni bila dolžna upoštevati njune izobrazbe, delovne dobe ali karkoli drugega, razen uspešnosti dela.

Ker niso bili podani niti pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljal tožnik, niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in po 353. členu ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev, da tožnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške, temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.