Jedro

Delodajalec lahko takoj zaposli drugega delavca, če (oziroma ker) obstaja potreba po opravljanju dela, ki ga je do tedaj opravljal odpuščeni delavec. V takem primeru ni podlage za sklepanje pogodbe o zaposlitvi z drugim delavcem za določen čas: gre za nezasedeno stalno delovno mesto.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 9. 2009 nezakonita. Posledično je zavrnilo tudi reintegracijski in reparacijske zahtevke. Ugotovilo je, da je med strankama pred sporno odpovedjo tekel individualni delovni spor zaradi izredne odpovedi z dne 19. 10. 2006, ki je bila s pravnomočno sodbo razveljavljena, tožena stranka pa je morala tožnika pozvati nazaj na delo. Tožena stranka pa je po izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku sklenila pogodbo o zaposlitvi za isto delovno mesto z drugim delavcem za nedoločen čas. Po vrnitvi tožnika sta tako imela pogodbo o zaposlitvi za isto delovno mesto dva delavca, med katerima se je tožena stranka odločila podati redno odpoved tožniku. Tožena stranka je iskala možnost za zaposlitev tožnika, vendar mu drugega delovnega mesta niso mogli ponuditi, poleg tega pa je tožnik zahteval vrnitev na isto delovno mesto. Odpoved je bila podana pravočasno ne glede na to, ali se šestmesečni rok šteje od vročitve sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča (7. 4. 2009) ali od vrnitve tožnika na delo (17. 4. 2009). Izbira nepotrebnih delavcev je bila prepuščena delodajalcu, zato odpoved ni nezakonita, ker tožena stranka ni podala odpovedi drugi delavki (na istem delovnem mestu).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da odločitev prvostopnega sodišča temelji na zmotnem zaključku, da je imel toženec resen in utemeljen razlog za redno odpoved tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Tak razlog ni bil podan, pač pa predstavlja očiten primer ravnanja toženca „in fraudem legis“. Sodišče druge stopnje je prezrlo očitek, da toženec pravice do redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni uporabil pač pa zlorabil. Do razlogov, ki jih je tožnik za tako stališče utemeljil v postopku na prvi stopnji in v pritožbi, se sodišči nista opredelili. Toženec je delovno razmerje za tožnikovo delovno mesto sklenil z drugo delavko dne 4. 10. 2006, ko je ta tudi začela delati. Tedaj pa je bil na tem delovnem mestu formalno še zaposlen tožnik, ki mu je bilo prvič odpovedana pogodba o zaposlitvi šele 19. 10. 2006. Tožena stranka tudi ni izpolnila obveznosti iz pravnomočne sodbe s tem, ko ga je le pozvala na delo. Dejansko mu je vzpostavila le delovno razmerje, ne pa dela po pravnomočni sodbi. Sodišče ni upoštevalo vzročno povezanost oziroma soodvisnost med izredno odpovedjo in sporno odpovedjo, s čimer pokrije nezakonito ravnanje toženca. Zmotna je tudi razlaga sodišča o času nastanka poslovnega razloga, ki je nastal že z zaposlitvijo sodelavke na delovnem mestu tožnika v oktobru 2006. Izostal je tudi utemeljen odgovor, zakaj je prav delo tožnika in ne sodelavke, postalo nepotrebno. Tožnik ni bil deležen poštenega sojenja.

4. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrne.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP).

7. Zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niso podane. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in ti razlogi niso v nasprotju z listinami in zapisniki v spisu. Tako izpodbijana sodba kot sodba sodišča prve stopnje imata jasno obrazložitev tako glede pravočasnosti odpovedi, glede dokazanosti odpovednega razloga in o možnosti zaposlitve tožnika na drugem delovnem mestu. Formalnih pomanjkljivosti, ki jih navaja revizija, izpodbijana sodba nima in jo je mogoče v celoti preizkusiti. Zatrjevanje, da odločitev temelji na zmotni ali nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja pa pomeni uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga (tretji odstavek 370. člena ZPP).

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga. Na prvi pogled gre za običajno in enostavno situacijo: pri delodajalcu sta na istem delovnem mestu zaposlena dva delavca, delodajalec pa potrebuje le enega. V takem primeru gre za zmanjšanje števila delavcev na istem delovnem mestu in vprašanje izbire, kateremu bo pogodba odpovedana.

10. V obravnavani zadevi pa je tudi v reviziji sporno najprej in predvsem vprašanje, zakaj sta na istem delovnem mestu zaposlena dva delavca. Tožnik smiselno izhaja iz predpostavke, da je bil oziroma bi moral biti zaposlen le on. Tožena stranka mu je nezakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi in ga je morala na podlagi pravnomočne sodbe pozvati nazaj na delo: na isto delovno mesto (z isto pogodbo o zaposlitvi), na katerem pa je medtem zaposlila drugega delavca.

11. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ima takojšen učinek z vročitvijo delavcu. Sodno izpodbijanje odpovedi njenega učinkovanja ne zadrži, kolikor za to niso izpolnjeni pogoji (85. člen ZDR). To pomeni, da delodajalec lahko takoj zaposli drugega delavca, če (oziroma ker) obstaja potreba po opravljanju dela, ki ga je do tedaj opravljal odpuščeni delavec. Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da v takem primeru ni podlage za sklepanje pogodbe o zaposlitvi z drugim delavcem za določen čas: gre za nezasedeno stalno delovno mesto. Ob ugotovitvi, da je bilo delo na delovnem mestu vodje proizvodnje in tehnologije ves čas potrebno, toženi stranki ni mogoče očitati, da je ob prenehanju delovnega razmerja tožnika razen delovnih potreb imela še kakšen drug namen za zaposlitev druge delavke na tem delovnem mestu.

12. Kolikor se izkaže, da je bila izredna odpoved nezakonita in delavec v sodnem postopku uspe tudi z reintegracijskom zahtevkom, dejanske okoliščine niso v ničemer drugačne kot v primeru, navedenem v točki 9 te obrazložitve. Zaposlitev sodelavke H. ni bila nezakonita in tudi ne pogojna. Zato sta bila ob tožnikovi reintegraciji v enakem položaju. Na to ne vpliva okoliščina, kdaj je H. pričela dejansko opravljati delo na tem delovnem mestu. Pomembno je le, da sta imela oba s tožnikom sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za isto delovno mesto, potrebno pa je bilo delo le enega delavca.

13. Neutemeljena je tudi revizijska navedba, da naj bi poslovni razlog nastal že z zaposlitvijo H. na delovnem mestu tožnika v oktobru 2006. Razlog je nastal šele z vrnitvijo tožnika nazaj na delo na podlagi pravnomočne sodne odločbe. Rok za odpoved iz šestega odstavka 88. člena ZDR zato ni bil prekoračen.

14. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je pri svoji odločitvi upoštevalo tudi sodišče druge stopnje izhaja, da je tožena stranka iskala možnost zaposlitve tožnika v podjetju in to konkretno na delovnem mestu tehnologa. Vendar mu tega dela niso mogli ponuditi zaradi zmanjševanja števila zaposlenih tehnologov, pa tudi zato, ker je tožnik zahteval vrnitev na isto delovno mesto. Zato tožnik neutemeljeno očita toženi stranki, da ni upoštevala obveznosti iz tretjega odstavka 88. člena ZDR.

15. Ker glede na navedeno revizijski razlogi niso podani in je glede na ugotovljeno dejansko stanje izpodbijana sodba pravilna in zakonita, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).