Jedro

Neutemeljena je tudi pritožbeno uveljavljana ničnost pogodbe, ker naj bi imela protikonkurenčne učinke. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je bila pogodba sklenjena v času, ko je za področje omejevanja konkurence veljal Zakon o omejitvah trga in prometa blaga in storitev, ki imajo pomen za državo (Uradni list SFRJ 28/75, 54/86 in 71/90), ki je veljal do 24. 4. 1993. Zakon o varstvu konkurence, na katerega se sklicuje tožena stranka, v tem primeru ni uporaben, saj bi to pomenilo retroaktivno uporabo, kar je prepovedano (člen 155 Ustave Republike Slovenije).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem obsodilnem delu, to je v točki I in III. potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje pod I odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati še znesek 251.770,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneskov: - 52.039,46 EUR od 31. 12. 1994 do 1. 1. 2000, - 140.238,03 EUR od 31. 12. 1995 do 1. 1. 2002 in - 50.492,82 EUR od 31. 12. 1996 do 1. 1. 2002. Pod II je v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo, pod III pa je odločilo o stroških postopka.

2. Takšno sodbo v njenem obsodilnem delu izpodbija tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom razveljavitve izpodbijane sodbe in vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožeča stranka se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v tem pravdnem postopku na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Svojo odločitev je skrbno obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti povzema vse pravilne ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje in le še glede na izrecna pritožbena izvajanja dodaja:

6. Pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja utemeljuje tožena stranka s tem, da je že v odgovoru na tožbo podala ugovor, da tožeča stranka ni opravila storitev iz 12. člena Pogodbe o trgovskem zastopanju za Nemčijo z dne 8. 3. 1993, ki sta jo sklenili pravdni stranki (v nadaljevanju Pogodba). Tak ugovor je tožena stranka konkretizirala nazadnje 19. 3. 2013 in predlagala dodatno izvedbo že predlaganih dokazov.

7. Pravočasna trditvena in dokazna podlaga glede ugovora neizpolnjene pogodbe predstavlja le trditve in dokaze v odgovoru na tožbo. Tam je tožena stranka zgolj pavšalno zatrjevala, da so s provizijo zajeti tudi stroški obdelave tržišča, vključno s potnimi stroški in drugimi materialnimi stroški. Tožeča stranka za toženo stranko, razen tega, da jo je spravila v kontakt z družbo P. GmbH (v nadaljevanju P), ni opravila nobene druge storitve in bi lahko eventualno terjala le razliko med materialnimi stroški za obdelavo tržišča in dogovorjeno provizijo, saj je vse, kar je bilo potrebno v zvezi z obdelavo tržišča in prodajo proizvodov, preko družbe P. opravila tožena stranka. Kot dokaz je tožena stranka predlagala vpogled v pogodbo z dne 8. 3. 1993 in „sodni preudarek“. Vse ostale trditve in dokazne predloge v zvezi z ugovorom neizpolnjene pogodbe je tožena stranka predlagala po prvem naroku za glavno obravnavo (20. 4. 2001) in zato prepozno (286. člen ZPP). Ugovor neizpolnitve pogodbe je bilo potrebno zavrniti že zaradi pomanjkljive, pravočasne trditvene in dokazne podlage. Tožena stranka pa neizpolnitve pogodbe ni uveljavljala niti v pritožbenem postopku zoper sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru II P 284/1999 z dne 19. 3. 2003, niti zoper sodbo III P 1382/2005 Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 13. 4. 2007 in tudi ne v postopku, ki je tekel po razveljavitvi sodbe II P 284/99. 8. Pritožbena graja, da je bilo plačilo provizije dogovorjeno v DEM in bi lahko zato tožeča stranka do vložitve tožbe obračunavala le obresti, ki so se obrestovale za terjatve v DEM, predstavlja nedopustno pritožbeno novoto, saj tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni nikoli trdila, niti da je bila provizija dogovorjena v nemških markah, niti ni nasprotovala obrestnemu zahtevku v tej smeri, v pritožbi pa tudi ne pove, zakaj tega ne bi mogla storiti (prvi odstavek 337. člena ZPP).

9. Neutemeljena je tudi pritožbeno uveljavljana ničnost pogodbe, ker naj bi imela protikonkurenčne učinke. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je bila pogodba sklenjena v času, ko je za področje omejevanja konkurence veljal Zakon o omejitvah trga in prometa blaga in storitev, ki imajo pomen za državo (Uradni list SFRJ 28/75, 54/86 in 71/90), ki je veljal do 24. 4. 1993. Zakon o varstvu konkurence, na katerega se sklicuje tožena stranka, v tem primeru ni uporaben, saj bi to pomenilo retroaktivno uporabo, kar je prepovedano (člen 155 Ustave Republike Slovenije).

10. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka naj bi bila po mnenju tožene stranke podana zaradi zavrnitve dokaza z izvedencem finančne stroke, ki ga je predlagala 8. 3. 2013. Ta dokaz je bil predlagan prepozno (286. člen ZPP). Dejstvo, da tega dokaza ni mogla predlagati prej, utemeljuje tožena stranka s spremembo stališča sodišča glede zastaranja. Takšno pritožbeno izvajanje ni utemeljeno, saj je bilo vprašanje zastaranja sporno že od začetka postopka, pa so se tekom pravde prav tako obravnavala tudi številna druga vprašanja in ugovori tožene stranke. O ugovoru pravice do provizije se je izreklo že Vrhovno sodišče, ko je revizijo tožene stranke zavrnilo in potrdilo stališče pritožbenega sodišča, da je tožena stranka dejstvo o obsegu plačil zatrjevala prepozno. Tožena stranka je sama predložila fakture o prometu med njo in družbo P, ne da bi pri tem kakorkoli oporekala, da so bile le-te tudi plačane. Ob pomanjkljivi trditveni podlagi bi izvajanje dokaza z izvedencem finančne stroke pomenilo tudi izvajanje dokaza v informativne namene, saj se lahko z izvedbo dokaza dokazujejo le dejstva, ki jih je stranka že zatrjevala, nedopustna pa je izvedba dokaza zato, da se bodo ugotovila dejstva, ki jih stranka ni trdila (212. člen ZPP).

11. Pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu zadeve tudi ni našlo tistih bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), zato je na podlagi določila 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 154., prvega odstavka 165. in 155. členu ZPP.