Jedro

Iz Pogodbe ne izhaja jasno, v kateri valuti je bila dogovorjena obveznost plačila provizije. V 5. členu Pogodbe je namreč določen le odstotek provizije, ki se obračuna od zneska prodajne cene. Tožeča stranka je zahtevala plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska v SIT. Tožena stranka bi tako morala, v kolikor bi se strinjala, da je bila njega obveznost dogovorjena v SIT, na to opozoriti v postopku pred sodiščem prve stopnje. Ker tega ni storila, se kasneje ne more uspešno sklicevati na drugačen pogodbeni dogovor, saj s tem zatrjuje drugačno dejansko stanje, to pa je v pritožbenem postopku mogoče le ob izpolnitvi pogojev iz prvega odstavka 337. člena ZPP.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti tožeči stranki stroške revizijskega postopka v višini 1.784,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo plačilo 251.770,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo potrdilo.

2. Zoper del sodbe sodišča druge stopnje, s katerim ni uspela, vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), izhajajo naslednja pravno relevantna dejstva: - Pravdni stranki sta 8. 3. 1993 sklenili Pogodbo o trgovskem zastopanju za Nemčijo (v nadaljevanju Pogodba). Tožnik se je z njo zavezal za toženo stranko posredovati pri prodaji sanitarnih celic, tožena stranka pa mu v zameno plačevati provizijo od vsake prodane sanitarne celice, določeno v odstotku.

- Tožnik je v Nemčiji vzpostavil stik med toženo stranko in družbo P. GmbH, ki je od tožene stranke kupovala sanitarne celice.

- S Pogodbo sta se pravdni stranki dogovorili, da lahko tožena stranka tudi sama (brez sodelovanja tožnika) v svojem imenu in za svoj račun izvaža sanitarne celice v Nemčijo ob predhodnem soglasju tožnika. Tožena stranka ni imela prevladujočega položaja na nemškem trgu. Tudi družba P. GmbH ni imela prevladujočega položaja na nemškem trgu.

6. Tožnik v tem postopku zahteva plačilo provizije. Sodišči prve in druge stopnje sta njegovemu zahtevku delno ugodili. Kot neutemeljen sta zavrnili ugovor tožene stranke, da je Pogodba nična zaradi kršitve pravil o varstvu konkurence.

7. Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je revizija izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi, zato je z njo treba izpodbijati predvsem razloge te sodbe. Samo prepis pritožbenih navedb v reviziji praviloma ne more pripeljati do uspeha stranke v revizijskem postopku, saj takšno ravnanje povsem prezre odgovore sodišča druge stopnje na pritožbene navedbe. Revizijsko sodišče se v nadaljevanju zato opredeljuje le do tistih očitkov, ki izpodbijajo razloge sodišča druge stopnje.

8. Revizijski očitek zmotne uporabe pogodbenega materialnega prava, ker naj bi tožnik plačilo zakonskih zamudnih obresti lahko zahteval le od zneska v tuji valuti (v DEM), ni utemeljen. Kot je pojasnilo že sodišče druge stopnje, je tožena stranka šele v pritožbi prvič navedla, da je bilo plačilo provizije dogovorjeno v tuji valuti ter da bi zato tožnik lahko šele od vložitve tožbe naprej zahteval plačilo zakonskih zamudnih obresti za terjatve, ki so se obrestovale v SIT. Presoja drugostopenjskega sodišča, da gre za pritožbeno novoto, je pravilna. Iz Pogodbe ne izhaja jasno, v kateri valuti je bila dogovorjena obveznost plačila provizije. V 5. členu Pogodbe je namreč določen le odstotek provizije, ki se obračuna od zneska prodajne cene. Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje ne izhaja, da je bila obveznost tožene stranke dogovorjena v DEM. Tožeča stranka je zahtevala plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska v SIT. Da obveznost tožene stranke ni bila dogovorjena v SIT, tožena stranka pred prvostopenjskim sodiščem ni zatrjevala. Sklicevanje na drugačen pogodbeni dogovor v pritožbenem postopku tako pomeni izpodbijanje dejanskega stanja in ne uveljavljanje razloga zmotne uporabe pogodbenega prava. Presoja, da gre za pritožbeno novoto, je tako pravilna, saj je navajanje novih dejstev in dokazov v pritožbenem postopku dopustno le ob izpolnitvi pogojev iz prvega odstavka 337. člena ZPP. Vse navedbe tožene stranke v reviziji, da je imela pravico izbirati valuto, v kateri bo izvršila plačilo, so zato odveč.

9. Neutemeljene so tudi trditve o kršitvi pravil o varstvu konkurence in posledično o ničnosti Pogodbe. Da v konkretnem primeru ne pride v poštev uporaba Zakona o varstvu konkurence (v nadaljevanju ZVK), sta pravilno obrazložili že sodišči prve in druge stopnje. Prvostopenjsko sodišče je pojasnilo (pritožbeno sodišče pa je stališču smiselno pritrdilo) še, da tudi v primeru uporabe ZVK Pogodba ne omejuje konkurence, prav tako pa je ne omejuje niti pogodba med toženo stranko in družbo P. GmbH. S temi stališči se revidentka ne sooči, temveč le ponavlja navedbe, ki jih je podala že v pritožbi, zato se Vrhovno sodišče podrobneje z njimi ni ukvarjalo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, da ne tožena stranka ne družba P. GmbH na trgu nista imeli prevladujočega položaja, tožena stranka pa tudi ni zatrjevala, da bi ji tožnik odrekel soglasje, da sanitarne celice sama uvaža v Nemčijo, je materialnopravna presoja sodišč prve in druge stopnje pravilna.

10. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani (371. člen ZPP), je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

11. Na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka. Tožeči stranki je dolžna povrniti 1.445,92 EUR stroškov odgovora na revizijo z 22 % DDV v višini 318,10 EUR in 2 % materialnih stroškov v višini 20,00 EUR, skupaj torej 1784,02 EUR. Višjih stroškov Vrhovno sodišče tožeči stranki ni priznalo, saj za njih ni podlage v Odvetniški tarifi, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi prvega odstavka 41. člena Zakona o odvetniški tarifi. Prav tako ji ni priznalo stroškov za plačilo sodne takse za odgovor na revizijo. V konkretni zadevi se za obračunavanje in plačilo sodnih taks uporablja Zakon o sodnih taksah – ZST-1 (glej njegov 39. člen), ki predvideva plačilo sodne takse le za revizijo, ne pa tudi za odgovor nanjo. Tožeči stranki sodne takse tako ni bilo treba plačati.