Jedro

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je bil tožnik v evidenco EURODAC vnesen kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški in da tožnikove trditve o grdem ravnanju policistov temeljijo na njegovi izkušnji s hrvaško policijo, ko je bil obravnavan kot tujec in ne kot prosilec za mednarodno zaščito, kar pa ne more biti prepričljiv razlog za to, da mu bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški na podlagi Dublinske uredbe kršene človekove pravice in da tam obstajajo sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku.

Prosilci niso omejeni z izpodbijanjem domneve o varnosti držav članic zgolj takrat, ko bi tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhajalo iz sistemskih pomanjkljivosti, ampak so vsebinska merila bistveno širša in je treba presojati vse okoliščine, ki so pomembne z vidika spoštovanja načela nevračanja. Vendar pa tožnik ni izkazal, da bi mu v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško grozila kakršnakoli nevarnost, da bi bile kršene njegove pravice iz 3. člena EKČP ali 4. člena Listine EU, saj se mu glede na njegov opis ravnanja uradnih oseb v azilnem domu na Hrvaškem, ko je imel status prosilca za azil, ni zgodilo nič takšnega, kar bi bilo mogoče opredeliti kot nečloveško ali ponižujoče ravnanje. Iz zapisnika ni razvidno, da bi bila tik pred zaslišanjem tožniku ponujena brezplačna pravna pomoč svetovalca in bi jo odklonil, zato ima utemeljen razlog, da se lahko na to gradivo sklicuje šele v tožbi.

V zvezi z navedbo v zahtevi za izdajo začasne odredbe, da bi bila tožniku kršena pravica do sodnega varstva, ker bi bil v primeru izvršitve sklepa že predan Republiki Hrvaški, pa sodišče pojasnjuje, da Dublinska uredba v tretjem odstavku 29. člena določa, da če se izkaže, da je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena po tem, ko je bila predaja že izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite in odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje, ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba) odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Hkrati je tudi odločila, da se predaja izvrši kakor hitro je to izvedljivo, najkasneje pa v šestih mesecih od odobritve zahteve, da bo Republika Hrvaška ponovno sprejela tožnika, to je od 26. 6. 2023, oziroma najkasneje v šestih mesecih od končne odločitve o morebitni pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) Dublinske uredbe obstaja odložilni učinek.

2. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Tožena stranka je na podlagi prstnih odtisov tožnika iz Centralne evidence EURODAC pridobila podatek, da je bil tožnik v evidenco že vnesen 28. 4. 2023 kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Glede na navedeno je tožena stranka pristojnemu organu Republike Hrvaške v skladu z b točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem tožnika in 26. 6. 2023 prejela odgovor, da Republika Hrvaška sprejema odgovornost za obravnavo tožnika.

3. Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na b točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje.

4. Tožena stranka je opravila s tožnikom osebni razgovor, na katerem je povedal, da se ne želi vrniti v Republiko Hrvaško, ker je bil tam zaprt, ponižan, izgubil je denar in mobitel. Ko so ga prijeli, jim je izročil ves denar, kar se je dogajalo na policijski postaji. Za jesti so mu dali nekaj kruha in konzervo mesa ter vodo in vsakič, ko so ga spustili ven, so ga pregledali. Ko so ga izpustili, mu niso nič vrnili. V Republiki Hrvaški ni zaprosil za mednarodno zaščito. Nič mu niso pojasnili, zakaj podaja prstne odtise in kaj se bo zgodilo, če jih ne da. Po odvzemu prstnih odtisov je dobil dokument, v katerem je bil v hrvaškem jeziku naslov azilnega doma in policisti so mu rekli, naj gre v kamp. Odšel je v azilni dom, kjer je bil približno 14 dni. Tam je imel zagotovljeno prehrano in zdravstveno oskrbo in so ga poskusili prepričati, da bi podal prošnjo za mednarodno zaščito, vendar je to odklonil in rekel, da želi oditi naprej. Ker je odklonil podati prošnjo, so mu uradne osebe rekle, da bodo naredili postopek izgona iz države. Pri postopkih je bil prisoten tolmač, odnos uradnih oseb do njega pa je bil nek srednji odnos, v bistvu ni imel težav z uradnimi osebami.

5. Tožena stranka v nadaljevanju obrazložitve sklepa navaja, da tožnikove trditve o grdem ravnanju policistov temeljijo na njegovi izkušnji s hrvaško policijo, ko je bil obravnavan kot tujec in ne kot prosilec za mednarodno zaščito, kar pa ne more biti prepričljiv razlog za to, da mu bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški na podlagi Dublinske uredbe kršene človekove pravice in da tam obstajajo sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku. V primeru predaje Republiki Hrvaški ga bodo sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, ki so pristojne za vodenje postopka za priznanje mednarodne zaščite, in ne policija. Po prihodu bo nastanjen v azilni dom, če bo izrazil namero za vložitev prošnje. Nadalje se tožena stranka sklicuje na stališče iz sodbe Upravnega sodišča RS I U 906/2020-15 z dne 8. 7. 2022, kjer je navedeno, da je bistveno pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški, to, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito. Sodišče je izpostavilo, da četudi je bilo ravnanje hrvaške policije neprimerno, po mnenju sodišča to ne predstavlja sistemskih pomanjkljivosti postopka mednarodne zaščite. Izjave tožnika, da se v Republiko Hrvaško ne želi vrniti, ker so tam v policijskem postopku z njim grdo in ponižujoče ravnali, ne zadoščajo za zaključek, da bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški tam z njim nečloveško ali poniževalno ravnali. Tožnik bo vrnjen v postopku mednarodne zaščite na podlagi Dublinske uredbe in ne bo ponovno obravnavan v policijskem postopku.

6. Republika Hrvaška ima v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zato vrnitev v to državo EU ne more in ne sme biti sporna. Republika Hrvaška je polnopravna članica Evropske unije in spoštuje pravni red Evropske unije in s tem tudi Dublinsko uredbo. Tožnik ni navedel konkretnih dogodkov in razlogov, zaradi katerih ga Republika Slovenija ne bi smela vrniti v Republiko Hrvaško. Merilo za odločitev, da se predaje prosilcev Republiki Hrvaški ustavijo, je obstoj dejanskih sistemskih pomanjkljivosti. Ti podatki pa lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, iz sodnih odločb odreditvene države članice, ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov, kar izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I Up 23/2021 z dne 9. 4. 2021. Tožena stranka se sklicuje tudi na druge sodbe Upravnega sodišča RS in tudi na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS. Republika Hrvaška je v letošnjem letu do 31. 3. 2023 sprejela že 170 oseb v dublinskih postopkih, največ iz Avstrije, Nemčije in Belgije. Na podlagi navedenega tožena stranka ugotavlja, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju in prav tako tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev.

7. Tožnik se v tožbi sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS Up 613/16 z dne 28. 9. 2016, iz katere izhaja, da prosilci za mednarodno zaščito niso omejeni z izpodbijanjem domneve o varnosti držav članic EU zgolj takrat, ko bi tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujoče ravnanja izhajalo iz sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem v odgovorni državi članici, ampak morajo države članice upoštevati, da so vsebinska merila bistveno širša kot merilo, določeno v drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe. V primeru prosilčevega zatrjevanja, da odgovorna država članica EU zanj ni varna država, se presodijo vse okoliščine, ki so pomembne z vidika spoštovanja načela nevračanja. Iz tožnikove izpovedi in iz informacij o stanju na Hrvaškem izhaja, da so na Hrvaškem posameznikom sistematično onemogočene pravice do dostopa do azilnega postopka ter da so osebe tam izpostavljene mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Tožnik je na osebnem razgovoru povedal, da je na Hrvaškem doživel poniževanje. Vzeli so mu denar, ki mu ga niso vrnili, in postopek je potekal v angleščini, čeprav sam govori arabski jezik. Prstne odtise so mu vzeli na silo. Tožnik je prava neuka stranka in se prvič srečuje s tovrstnimi postopki, v upravnem postopku ni imel pravne pomoči, zato zdaj prilaga informacije o situaciji na Hrvaškem. Glede na navedeno to ne pomeni tožbene novote, ker jih iz opravičljivih razlogov ni mogel podati že prej. Iz informacij je razvidno, da večini ljudi na Hrvaškem ne dovolijo zaprositi za azil, ampak se ta pravica sistematično ovira. Iz njih izhaja, da Hrvaška načrtno onemogoča prosilcem za mednarodno zaščito dostop do azilnih postopkov. Več odločitev nacionalnih sodišč iz drugih držav EU je preprečilo vračanja na Hrvaško. Kršitve pravic prosilcev za azil izkazujejo tudi sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice. Iz informacij izhaja tudi nasilje hrvaških policistov do prosilcev za azil in tujcev. Vse te informacije vzpostavljajo domnevo, da na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnimi postopki. Poleg tega ni dokazana trditev, da imajo prosilci na Hrvaškem pravico do tolmača in nedokazano je, da bo tožnik po predaji Hrvaški nastanjen v azilni dom. Nadalje se tožnik sklicuje tudi na sodbo Upravnega sodišča RS I U 333/2023-22, iz katere izhaja, da je policijski postopek, ko potencialni prosilec za azil pride v stik s policistom, sestavni del skupnega evropskega azilnega sistema in ločnica, ki jo je naredila tožena stranka, je do neke mere relevantna, ne more pa biti odločilna za oceno, da velja domneva, da bo Hrvaška v primeru predaje tožnika upoštevala vsa bistvena določila glede dostopa do azilnega postopka in varstvo temeljnih človekovih pravic. Treba je upoštevati tudi vprašanje, ali bodo tožniku dejansko sploh omogočili vstopiti v azilni sistem na Hrvaškem ali ne. Poleg tega je tudi nedokazana trditev, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite in da imajo prosilci podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji. Za preprečitev predaje ni potrebno, da bi kateri od organov oziroma institucij EU obravnaval Hrvaško in o njej odločal. Dublinska uredba ne predvideva aktivnosti določenega organa EU kot pogoja za izpodbijanje domneve, da bo druga država članica spoštovala temeljne pravice. Na tem področju velja načelo proste presoje dokazov. Podatek o tem, da je bilo veliko število oseb vrnjenih na Hrvaško na podlagi Dublinske uredbe, pa sam po sebi ne pove ničesar in ne dokazuje, da na Hrvaškem ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti. Iz Italije in Nizozemske na Hrvaško ni bil vrnjen nihče. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi.

8. Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero predlaga, naj sodišče izvršitev izpodbijanega sklepa zadrži do pravnomočne odločitve o tožbi. Če bi bil tožnik izročen Republiki Hrvaški še pred pravnomočno odločitvijo o glavni stvari, bi mu nastala težko popravljiva škoda, pri čemer se tožnik sklicuje na tožbeno argumentacijo in dokaze. Poleg tega bi mu bila kršena pravica do učinkovitega sodnega varstva. Vzpostavitev prejšnjega pravnega stanja ne bi bila več mogoča, četudi bi v tem upravnem sporu uspel, ker Hrvaška izvaja verižna vračanja v Srbijo in Bosno in Hercegovino.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je v postopku preučevala tako obstoj sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem pr0silcev v Republiki Hrvaški kot tudi možnost povzročitve nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU in 3. člena EKČP. Tožniku v Republiki Hrvaški ni bil onemogočen dostop do azilnega postopka, saj je bil po predhodnem postopku na policijski postaji nastanjen v azilnem domu, kjer je bil štirinajst dni, tam je imel zagotovljeno nastanitev, hrano in zdravstveno oskrbo in ni imel slabih izkušenj z uradnimi osebami. Te so ga poskušale celo prepričati, naj prošnjo vloži, vendar je to zavrnil, ker je želel oditi naprej. V dublinskem postopku v primeru predaje bo tožniku tudi zagotovljena pravica do tolmačenja. Bistveno je, da poteka postopek v jeziku, ki ga prosilec razume. Policisti, kjer je potekal postopek v angleškem jeziku, so uspeli pridobiti tožnikove podatke, kar jasno izhaja iz izpiska iz evidence EURODAC. Odvzem prstih odtisov pa je dolžnost policije. Tega ni mogoče kvalificirati kot odvzem pod prisilo, ampak je tako ravnanje v skladu z Uredbo (EU) 603/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi sistema EURODAC.

10. V zvezi z priloženimi informacijami o razmerah na Hrvaškem pa tožena stranka navaja v zvezi s poročilom Amnesty International za Republiko Hrvaško, da se le to nanaša na nezakonita vračanja ter na onemogočen dostop do azila, kar pa za konkreten primer ne velja, saj je bil tožniku dostop do postopka mednarodne zaščite omogočen. Del poročil, ki se nanaša na neprimerno ravnanje policije s tujci, pa je povezan izključno s policijskim postopkom, kar je skladno s sodno prakso pri presojanju sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku brezpredmetno. V zvezi s sodbami evropskih sodišč, ki so navedene v tožbi, pa tožena stranka pojasnjuje, da gre pri tem za ugotavljanje obstoja pomanjkljivosti na podlagi tako imenovanih "push-backov". Gre za vračanje tujcev na meji. Tožnik stika s policijo niti ne bo imel. Tožeča stranka ni predložila primera, ki bi dokazoval, da bi bil prosilcu, ki bi bil v Republiko Hrvaško predan iz katerekoli države članice, onemogočen dostop do postopka za priznanje mednarodne zaščite, oziroma da je bil vrnjen v Bosno in Hercegovino ali v Republiko Srbijo. Prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic, niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite, kar izhaja iz poročila Asylum Information Database z dne 26. 6. 2023. Predano osebo na letališču sprejme uradna oseba Ministrstva za notranje zadeve, pri resnejših primerih in če je potrebno, je prisoten tudi psiholog. Nato so nameščeni v sprejemni center, kjer so zdravstveno pregledani in preverijo se morebitne duševne težave. Tožnik v konkretnem primeru ni bil v ničemer oviran pri dostopu do azilnega postopka in po njegovih izjavah so ga uradne osebe skoraj silile v to, naj vloži prošnjo za mednarodno zaščito, vendar tega sam ni hotel. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

11. Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da na Hrvaškem sploh še ni vložil prošnje, pri čemer se sklicuje na svojo izjavo iz upravnega postopka, da so ga uradne osebe na Hrvaškem poskušale prepričati, naj jo vloži, medtem ko tožena stranka navaja da iz baze EURODAC izhaja, da je bil na Hrvaškem prosilec za mednarodno zaščito. Vrača pa se lahko prosilca, katerega prošnja se je že začela obravnavati. Ponovno navaja, da Hrvaška onemogoča dostop do azilnega postopka in se ponovno sklicuje na stališča iz sodbe Upravnega sodišča RS I U 333/2023-22. Nadalje se sklicuje na informacije Hrvaškega pravnega centra, iz katerih izhaja, da na Hrvaškem ni organizacije, ki bi nadzirala postopke z dublinskimi povratniki. Nimajo informacij o stanju na terenu, saj navedena organizacija ni več prisotna v sprejemnih centrih.

12. Sodišče je v obravnavani zadevi dne 22. 11. 2023 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da vztraja pri vsem tistem, kar je povedal že na zaslišanju pri toženi stranki. Meni, da na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti v azilnem sistemu, ker z njim niso ravnali tako, kot bi bilo treba, kar se nanaša na varnostne organe. V primeru vrnitve na Hrvaško ga skrbi, da bi ga prisilno vrnili v Bosno in Hercegovino. Drugi hrvaški organi, ki niso policija, bi z njim ravnali drugače. Ko je prišel v azilni dom na Hrvaškem, so ga sprejele civilne osebe, le v začetku ga je obravnavala policija. Azilni dom na Hrvaškem je zapustil, ker je želel nadaljevati pot naprej, ker je dobil informacije, da Alžircem in Maročanom ne podelijo azila. Njegova ciljna država je bila Španija.

**K točki I izreka:**

13. Tožba ni utemeljena.

14. Pravna podlaga, na podlagi katere je odgovorna država članica za reševanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito Republika Hrvaška, je določilo b točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. V 5. točki 20. člena Dublinske uredbe pa je določeno, da prosilca, ki je prisoten v drugi državi članici brez dokumentov za prebivanje ali ki tam vloži prošnjo za mednarodno zaščito po umike svoje prošnje, podane v drugi državi članici med postopkom določanja odgovorne države članice, država članica, v kateri je bila najprej vložena ta prošnja za mednarodno zaščito, ponovno sprejme pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 z namenom dokončanja postopka določanja odgovorne države članice. V skladu s tem določilom je Republika Hrvaška odgovorila Republiki Sloveniji, da je odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Torej je tožena stranka pravilno ugotovila, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v izpodbijanjem sklepu. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je bil tožnik v evidenco EURODAC vnesen kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški in da tožnikove trditve o grdem ravnanju policistov temeljijo na njegovi izkušnji s hrvaško policijo, ko je bil obravnavan kot tujec in ne kot prosilec za mednarodno zaščito, kar pa ne more biti prepričljiv razlog za to, da mu bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški na podlagi Dublinske uredbe kršene človekove pravice in da tam obstajajo sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku. Pravilno je bilo ugotovljeno, da ga bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, ki so pristojne za vodenje postopka za priznanje mednarodne zaščite, in ne policija, ter da bo po prihodu nastanjen v azilni dom, če bo izrazil namero za vložitev prošnje. Prav tako je bilo pravilno ugotovljeno, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji in zato vrnitev v to državo EU ne more in ne sme biti sporna. Merilo za odločitev, da se predaja prosilcev Republiki Hrvaški ustavijo, pa je obstoj dejanskih sistemskih pomanjkljivosti, pri čemer podatki o tem izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, iz sodnih odločb odreditvene države članice, ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov.

15. Po ugotovitvah sodišča ne more biti nobenega dvoma o tem, da je tožnik na Hrvaškem podal prošnjo za mednarodno zaščito, saj sicer ne bi bil zaveden v bazo EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito in tudi sicer se postavlja vprašanje, zakaj bi ga Republika Hrvaška obravnavala kot prosilca, če ne bi želel vložiti take prošnje. Poleg tega je bil nastanjen v azilnem domu. Navedbe tožeče stranke v pripravljali vlogi, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo zapisala, da so uradne osebe na Hrvaškem tožnika šele poskušale prepričati, naj vloži prošnjo, ni v nasprotju z ugotovitvijo, da je tožnik na Hrvaškem imel status prosilca. O tem, da so ga uradne osebe prepričevale k vložitvi prošnje, je govoril tožnik na zaslišanju pri toženi stranki - to bi lahko tudi pomenilo, naj počaka do konca postopka ali na osebni razgovor. To, da je imel tožnik status prosilca, je razvidno iz uradnih evidenc. V nasprotnem primeru tudi ne bi 14 dni bival v azilnem domu. Tožena stranka torej ni sama s seboj v nasprotju in tudi ni šlo za napačno uporabo Dublinske uredbe.

16. Tožnik v tožbi izpodbija stališče, da za predajo Republiki Hrvaški ni ovir v smislu druga pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. Pomanjkljivosti morajo biti sistemske, take pa so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Sodišče se strinja s tožbenimi navedbami o tem, da glede na odločbo Ustavnega sodišča RS Up 613/16 z dne 28. 9. 2016 prosilci niso omejeni z izpodbijanjem domneve o varnosti držav članic zgolj takrat, ko bi tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhajalo iz sistemskih pomanjkljivosti, ampak so vsebinska merila bistveno širša in je treba presojati vse okoliščine, ki so pomembne z vidika spoštovanja načela nevračanja. Vendar pa tožnik ni izkazal, da bi mu v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško grozila kakršnakoli nevarnost, da bi bile kršene njegove pravice iz 3. člena EKČP ali 4. člena Listine EU, saj se mu glede na njegov opis ravnanja uradnih oseb v azilnem domu na Hrvaškem, ko je imel status prosilca za azil, ni zgodilo nič takšnega, kar bi bilo mogoče opredeliti kot nečloveško ali ponižujoče ravnanje, saj je imel prenočišče, hrano in zdravstveno oskrbo zagotovljeno, v postopku pa je imel tudi tolmača. Tožnik se v tožbi pri svoji trditvi, da na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, sklicuje na svoje izkušnje, ki jih je imel v stiku z hrvaškimi policisti, preden je bil nastanjen v azilnem domu. Vendar sodišče s tem v zvezi pojasnjuje, da je bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilca za mednarodno zaščito. Iz ravnanja hrvaških policistov, ki se nanašajo na tujce, ki ilegalno prestopijo mejo in niso še vložilo prošnje za mednarodno zaščito, po presoji sodišča še ni mogoče sklepati na to, da bi obstajale sistemske pomanjkljivosti v azilnih postopkih po tem, ko prosilci že vložilo ustrezno vlogo, s katero začnejo azilni postopek. Tožnik pa v zvezi z njegovim bivanjem v azilnem domu na Hrvaškem po tem, ko je imel že status prosilca, ni navajal takih okoliščin, ki bi jih bilo možno opredeliti kot sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, med drugim tudi v sodbi I Up 216/2023 z dne 17. 8. 2023, da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali pri namestitvi prosilcev. V obrazložitvi te sodbe sodišče med drugim navaja, da sta tako Sodišče Evropske unije kot Vrhovno sodišče RS že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti oprijeti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov (deseta točka obrazložitve citirane sodbe). V nadaljevanju obrazložitve citirane sodbe je sodišče navedlo, da pritožnikove navedbe o grdem ravnanju hrvaških policistov, ki se nanašajo na prečkanje hrvaško - bosanske meje in na njegovo nadaljnjo policijsko obravnavo, ko je imel status tujca, tudi če so resnične, skupaj s predloženimi poročili nevladnih organizacij, različnimi članki ter mnenji in sodnimi odločbami nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Dublinski uredbi, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo pritožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujoče ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Takšne ugotovitve pristojnih evropskih organov (na primer organov EU, ESČP, UNHCR) pa niso znane niti Vrhovnemu sodišču RS (enajsta točka obrazložitve citirane sodbe). Obravnavana zadeva pa je po presoji sodišča po vsebini primerljiva z zadevo, ki jo je obravnavalo Vrhovno sodišče RS v citirani sodbi I Up 216/2023. 17. Nadalje tožnik v tožbi navaja, da v upravnem postopku ni imel pooblaščenca in da ne gre za nedovoljene tožbene navedbe, ker šele k tožbi prilaga informacije o stanju na Hrvaškem. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da na zapisniku o osebnem razgovoru manjka odgovor na vprašanje, ali ima tožnik pooblaščenca, za katerega bi želel, da je prisoten pri osebnem razgovoru. Iz navedenega torej iz zapisnika ni razvidno, da bi bila tik pred zaslišanjem tožniku ponujena brezplačna pravna pomoč svetovalca in bi jo odklonil, zato ima utemeljen razlog, da se lahko na to gradivo sklicuje šele v tožbi. Vendar pa tudi ob upoštevanju teh tožbenih navedb, ki so dovoljene tožbene novote, odločitev tožene stranke ne bi mogla biti drugačna. Informacije, na katere se tožnik sklicuje v tožbi, se deloma nanašajo na domnevno neprimerno ravnanje hrvaške policije z migranti, ki ilegalno prestopijo hrvaško mejo in še niso prosilci za mednarodno zaščito. Nadalje se tožnik sklicuje tudi na sodbe nacionalnih sodišč različnih držav. Pri posameznih sodbah posamezne evropske države je treba upoštevati, da se vsaka od teh sodb nanaša na prav konkreten primer v povezavi s posebnostmi vsakega posameznega primer in da ni mogoče na podlagi posameznega primera sklepati na splošno, da na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, še zlasti v odsotnosti relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in mednarodnih organizacij (npr. organov EU, UNHCR ipd.). Iz konkretnih primerov, o katerih so odločala posamezna sodišča različnih evropskih držav, ni mogoče na splošno sklepati, da bo Republika Hrvaška tožnika, ki bo vrnjen po Dublinski uredbi, prisilno vrnila v tretjo državo, ki ni članica EU ali da ne bo resno obravnavala njegove prošnje ali da ga bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Še zlasti sodbe sodišč posameznih evropskih držav v tožnikovem primer niso relevantne zato, ker je tožnik na Hrvaškem že imel status prosilca za mednarodno zaščito in je v azilnem domu bival štirinajst dni in je bil tam obravnavan korektno, kot izhaja iz osebnega razgovora s tožnikom. Sodba ESČP z dne 27. 1. 2023, na katero se tožnik ravno tako sklicuje v tožbi, pa za obravnavni primer ni relevantna. Sodišče je v tej zadevi ugotovilo hudo kršitev pravice do življenja zaradi izbruha požara na postaji mejne policije Bajakovo leta 2015, ki je povzročil hude poškodbe mladega Maročana in smrt treh njegovih prijateljev. Hrvaški organi niso ocenili pomanjkljivosti, ki so privedle do incidenta, jih odpravili in preprečili podobno življenjsko postopanje v prihodnosti. Kot je razvidno iz vsebine te sodne odločbe, ni relevantna za obravnavano zadevo, saj ESČP pri tej sodbi ni ugotovilo, da bi Hrvaška kršila pravico do azila tistim prosilcem, ki so vrnjeni po Dublinski uredbi, saj je bila predmet presoje povsem drugačna zadeva.

18. Tožnik v tožbi tudi navaja, da ni dokazana trditev, da bo imel tožnik v primeru vrnitve na Hrvaško pravico do tolmača in da bo nastanjen v azilnem domu, če bo izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Navedene tožbene navedbe niso utemeljene, saj tožnik tovrstnih izkušenj ni imel, saj je po njegovih lastnih navedbah v hrvaškem azilnem domu pri podaji prošnje imel tolmača, v samem azilnem domu pa je bil nastanjen štirinajst dni, zato nima razloga za bojazen, da v primeru vrnitve na podlagi Dublinske uredbe ne bi bilo enako.

19. Nadalje tožnik izpodbija stališče, da je treba ločiti med policijskim postopkom pri obravnavi tujcev, ki ilegalno prečkajo hrvaško mejo, in postopkom obravnave tistih tujcev, ki so vložili prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. S tem v zvezi se sklicuje na stališče iz sodbe Upravnega sodišča RS I U 333/2023. Sodišče v povezavi s tem pojasnjuje, da je Vrhovno sodišče RS s sodbo I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023 navedeno sodbo upravnega sodišča spremenilo tako, da je tožbo zavrnilo. Tudi v tej sodbi je zavzelo stališče, da je iz vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Dublinske uredbe bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito, tožnik pa v Republiki Hrvaški takega statusa ni imel in je v zvezi z ravnanjem policije opisoval dogodke, ki so se zgodili v povezavi z njegovim ilegalnim vstopom v Republiko Hrvaško, ko je imel status tujca in ne status prosilca za mednarodno zaščito (štirinajsta točka obrazložitve).

20. Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, da ni dokazov za trditev, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite in da imajo prosilci podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji. Dejstvo je, da je Republika Hrvaška članica Evropske unije, zanjo velja pravni sistem Evropske unije in s tem tudi Dublinska uredba in iz tega izhaja dejstvo, da imajo prosilci podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji. Konkretno v tožnikovem primeru ni bilo izkazano, da temu ne bi bilo tako, saj je bil štirinajst dni nastanjen v azilnem domu kot prosilec za mednarodno zaščito, iz njegovega opisa ravnanja uradnih oseb pa ni zaznati, da bi bil tam obravnavan v nasprotju s predpisi EU. Sodišče se sicer strinja s tožbeno navedbo, da tudi pri obravnavi aktov, izdanih na podlagi Dublinske uredbe, velja načelo proste presoje dokazov in da pristojni organ ni vezan na kakšna konkretna dokazna pravila, vendar pa v tožnikovem konkretnem primeru ni izkazano, da bi bil na Hrvaškem kot prosilec za mednarodno zaščito nekorektno obravnavan od takrat naprej, ko je bil kot prosilec nastanjen v azilnem domu, zato po presoji sodišča ni izkazal, da mu v primeru vrnitve na Hrvaško grozi nečloveško ali ponižujoče ravnanje. Prav tako se sodišče ne strinja s tem, da navajanje tožene stranke o tem, koliko predaj je bilo letos opravljenih iz različnih držav v Republiko Hrvaško, ne pove ničesar. Sodišče meni nasprotno, da prav visoka številka dokazuje, da na Hrvaškem ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti v azilnem sistemu.

21. Nadalje je v pripravljalni vlogi navedeno, da na Hrvaškem ni organizacije, ki bi nadzirala postopke z dublinskimi povratniki. S tem v zvezi sodišče meni, da tudi če nobena organizacija ne nadzira teh postopkov, to še ne pomeni, da bi bile v teh postopkih podane kakršnekoli pomanjkljivosti v azilnih postopkih v Republiki Hrvaški. Iz dopisa pristojnih organov Republike Hrvaške z dne 26. 6. 2023, s katerim je Hrvaška sprejela odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje, celo izhaja, da navedeni organi povprašujejo o tem, ali ima tožnik kakršnekoli zdravstvene težave, bodisi fizične ali psihične, kar po mnenju sodišča pomeni dodatno zagotovilo, da tožnik ne bo podvržen kakršnemukoli nečloveškemu ravnanju.

22. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

**K točki II izreka:**

23. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

24. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje.

Tožnik zahtevo za izdajo začasne odredbe utemeljuje s tem, da če bi bil sklep izvršen še pred odločitvijo o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožnika lahko izroči Hrvaški, kjer bi bil izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja in da če bi bil vrnjen Republiki Hrvaški, bi mu bila kršena pravica do sodnega varstva, ker bi predaja imela za posledico, da vzpostavitev prejšnjega pravnega stanja ne bi bila več mogoča. Nevarnost nečloveškega in ponižujočega ravnanja v primeru sistemskih pomanjkljivosti v azilnem sistemu na Hrvaškem je sodišče presojalo že pri odločanju o tožbenem zahtevku, ko je zavzelo stališče, da ti očitki niso utemeljeni. V tem delu je vsebinsko gledano zahteva za izdajo začasne odredbe identična tožbenih navedbam, do le teh pa se je sodišče že opredelilo. V zvezi z navedbo v zahtevi za izdajo začasne odredbe, da bi bila tožniku kršena pravica do sodnega varstva, ker bi bil v primeru izvršitve sklepa že predan Republiki Hrvaški, pa sodišče pojasnjuje, da Dublinska uredba v tretjem odstavku 29. člena določa, da če se izkaže, da je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena po tem, ko je bila predaja že izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme. Iz navedenih razlogov ni podana bojazen, da tožnik v primeru predaje Republiki Hrvaški ne bi mogel priti več pod jurisdikcijo naše države, zaradi česar bi mu bila kršena pravica do sodnega varstva. Prav tako pa tožnik ni izkazal, da bi osebe, ki so vrnjene Republiki Hrvaški na podlagi Dublinske uredbe in tam vložijo namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, bile po vložitvi namere kljub njeni vložitvi vrnjene v Bosno in Hercegovino ali Republiko Srbijo.

25. Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker tožnik ni izkazal težko popravljive škode.