Jedro

Ker bo pritožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, bi bile tudi po presoji Vrhovnega sodišča za ugotavljanje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih na Hrvaškem v tej zadevi lahko pomembne sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje že vloženih prošenj za mednarodno zaščito in prosilcev, kot je pritožnik, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na policijske postopke v primerih nezakonitega prehajanja državne meje,

Izrek

I. Pritožba zoper I. točko izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1629/2023-21 z dne 22. 11. 2023 se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pritožba zoper II. točko izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1629/2023-21 z dne 22. 11. 2023 se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep št. 2142-2350/2023/8 (1221-02) z dne 2. 11. 2023, s katerim je toženka zavrgla tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite in sklenila, da Republika Slovenija prošnje ne bo obravnavala, saj bo tožnik predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (I. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa). Kot neutemeljeno je zavrnilo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, v kateri je bil predlagan odlog izvršitve sklepa z dne 2. 11. 2023 do pravnomočne odločitve v upravnem sporu (II. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa).

2. V obrazložitvi je kot pravilne potrdilo ugotovitve toženke, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška. Pritrdilo je tudi stališču, da za predajo ni ovir, saj v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti na področju sprejema prosilcev za azil in obravnavanja njihovih prošenj, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije (v nadaljevanju Listina EU). Zaradi tega je sodišče štelo, da tožnik ni izkazal niti težko popravljive škode za izdajo začasne odredbe.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo in sklep vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi tako, da se izvrševanje izpodbijanega sklepa toženke z dne 2. 11. 2023 zadrži do pravnomočne odločitve v tej zadevi, glede izpodbijane sodbe pa, naj jo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožnik je dne 28. 12. 2023 vložil še pripravljalno vlogo v zvezi s pritožbo, v kateri je navedel, da je rok za njegovo predajo Republiki Hrvaški potekel 26. 12. 2023, vendar v tem času Republiki Hrvaški ni bil predan. Zaradi poteka roka je tako za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Slovenija, njeni pristojni organi pa pritožnikove predaje Republiki Hrvaški ne morejo več opraviti. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj izpodbijani sklep toženke odpravi. Pri tem se je skliceval na stališče, ki ga je Vrhovno sodišče sprejelo v sodbi in sklepu I Up 68/2023 z dne 10. 5. 2023. 6. Toženka je pritožnikove navedbe o poteku roka za predajo Republiki Hrvaški v odgovoru z dne 19. 1. 2024 zavrnila in pojasnila, da je bila v konkretnem primeru pritožnikova predaja izvedena že 14. 12. 2023, pritožnik pa se je le dan kasneje, tj. 15. 12. 2023, vrnil v Republiko Slovenijo, zaradi česar je pristojnemu organu Republike Hrvaške znova poslala prošnjo za ponovni sprejem pritožnika.

7. Pritožba ni utemeljena.

_Glede pravnega interesa_

8. Pritožba ni dovoljena, če jo je vložila oseba, ki zanjo nima pravnega interesa (četrti odstavek 343. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). To pomeni, da mora vlagatelj ves čas izkazovati pravovarstveno potrebo, da bi ugoditev njegovi pritožbi pomenila zanj neko korist, ki je sicer ne bi mogel doseči oziroma, da bi si s tem izboljšal pravni položaj.1

9. Peti odstavek 20. člena Uredbe Dublin III, na podlagi katerega je Republika Hrvaška glede pritožnika poslala obvestilo, da sprejema odgovornost za obravnavanje njegove prošnje, določa, da prosilca, ki je prisoten v drugi državi članici brez dokumenta za prebivanje ali ki tam vloži prošnjo za mednarodno zaščito po umiku svoje prve prošnje, podane v drugi državi članici med postopkom določanja odgovorne države članice, država članica, v kateri je bila najprej vložena ta prošnja za mednarodno zaščito, ponovno sprejme pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 z namenom dokončanja postopka določanja odgovorne države članice.

10. Po drugem odstavku 29. člena Uredbe Dublin III je v primeru, kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, odgovorna država članica oproščena obveznosti sprejema, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo.

11. Vrhovno sodišče poudarja, da bi se upoštevaje pritožnikove navedbe v pripravljalni vlogi z dne 28. 12. 2023, da v roku, določenem z Uredbo Dublin III, ni bil predan Republiki Hrvaški, odgovornost za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito v skladu s prej citiranim drugim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III prenesla na Republiko Slovenijo.2 Zato je pritožnika pozvalo, naj v primeru, da vztraja pri vloženi pritožbi, izkaže svoj pravni interes, saj se glede na zatrjevane okoliščine in citirano pravno podlago njegov pravni položaj tudi v primeru uspeha s pritožbo ne bi mogel izboljšati.

12. V vlogi z dne 25. 1. 2024 je pritožnikov pooblaščenec pojasnil, da o dejstvu pritožnikove predaje Republiki Hrvaški dne 14. 12. 2023 ni bil obveščen. Na podlagi poizvedbe, ali se pritožnik še nahaja v Republiki Sloveniji, ki jo je pri toženki opravil 27. 12. 2023, in toženkinega pozitivnega odgovora, je sklepal, da je rok za predajo potekel in na to opozoril Vrhovno sodišče. 13. Tako Vrhovno sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je bil pritožnik v roku šestih mesecev predan Republiki Hrvaški in torej v obravnavanem primeru ne gre za situacijo, ki jo ureja drugi odstavek 29. člena Uredbe Dublin III v zvezi z petim odstavkom 20. člena Uredbe Dublin III. Zato je pritožnikov pravni interes za odločitev o njegovi pritožbi še vedno podan.

_**K I. točki izreka**_

14. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o tem, da naj bi sodišče prve stopnje glede pravne podlage za pritožnikovo predajo Republiki Hrvaški zmotno uporabilo materialno pravo, kot tudi očitki o bistveni kršitvi določb postopka, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko naj se do pritožnikovih argumentov v tej zvezi ne bi opredelilo.

15. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča so namreč v obravnavanem primeru podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška. Sodišče prve stopnje je namreč v 14. in 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa prepričljivo obrazložilo, zakaj je štelo, da je pritožnik v Republiki Hrvaški vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Pri tem se je oprlo na dejstvo, da je bil pritožnik vnesen v evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito, kot tudi na to, da je bil nastanjen v azilnem domu in da naj navedbe toženke, da so uradne osebe na Hrvaškem pritožnika šele poskušale prepričati, naj vloži prošnjo, ne bi bile v nasprotju z ugotovitvijo, da je pritožnik na Hrvaškem imel status prosilca. V zvezi s svojim statusom na Hrvaškem pritožnik ne predlaga izvedbe dokazov pred Vrhovnim sodiščem niti ne navaja, da bi se po odločitvi sodišča prve stopnje pojavila dejstva v zvezi z obravnavano zadevo, ki jih sodišče še ni moglo vključiti v svojo presojo. Pritožnik tako zgolj nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje o svojem statusu na Hrvaškem, pri čemer pa za drugačno odločitev Vrhovnega sodišča ne ponudi nobenih prepričljivih razlogov oziroma vsebinskih argumentov, ki bi to oceno omajali.3 Tako Vrhovno sodišče pritrjuje presoji toženke in sodišča prve stopnje, da je pritožnik v Republiki Hrvaški vložil prošnjo za mednarodno zaščito in da je za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška.

16. Kot je Vrhovno sodišče že pojasnilo v sklepu I Up 245/2016 z dne 7. 9. 2016, je tedaj, ko odločitev države članice, da ne bo obravnavala prošnje, temelji na prevzemu odgovornosti s strani druge države članice, bistveno, da med njima obstoji soglasje ne le o vprašanju, katera država je odgovorna, ampak tudi o pravni podlagi te odgovornosti in s tem povezanimi okoliščinami konkretnega primera, ki narekujejo uporabo posamezne določbe Uredbe Dublin III oziroma na katerih temelji pristanek druge države članice. Le tako je jasno, kaj je podlaga za obojestransko sprejeto odločitev (o odgovornosti druge države članice), prosilcu pa omogočena učinkovita uporaba pravnega sredstva.

17. V obravnavani zadevi pa Republika Hrvaška in Republika Slovenija soglašata, da odgovornost Republike Hrvaške za ponovni sprejem prosilca temelji na določbi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III, saj je prav ta določba kot pravna podlaga navedena tako v sklepu toženke, s katerim je bila zavržena pritožnikova prošnja za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, kot tudi v odgovoru Republike Hrvaške z dne 26. 6. 2023. Prav tako vse prej navedene okoliščine (točka 15. obrazložitve te sodbe), ki so podane v konkretnem primeru in do katerih sta se opredelila tako toženka kot sodišče prve stopnje, narekujejo uporabo prav te določbe Uredbe Dublin III.

18. S tem, ko se je sodišče prve stopnje opredelilo do pravne podlage za pritožnikovo predajo Republiki Hrvaški, pa je smiselno tudi zavrnilo pritožnikovo stališče, da naj bi evropski zakonodajalec z natančno določitvijo pojmov želel primer, kot je obravnavani, izločiti iz vračanja po določbi b točke prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, zaradi česar se kot neutemeljen izkaže pritožbeni očitek o neopredelitvi sodišča prve stopnje do tega vprašanja.

19. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, ki se nanaša na obstoj sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku na Hrvaškem.

20. Sodišče prve stopnje je v 16. in naslednjih točkah obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa pravilno povzelo za odločitev relevantno pravno podlago in stališča Vrhovnega sodišča, v 16. točki obrazložitve pa tudi pravilno poudarilo, da je na podlagi teh stališč z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.

21. Vrhovno sodišče sicer pritrjuje stališču pritožnika, da je dostop do postopka za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito del skupnega evropskega azilnega sistema, zaradi česar ravnanj policije v neposredni zvezi z vložitvijo namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito ni mogoče strogo ločiti od postopka po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito, vendar pa to še ne pomeni, da vsako ravnanje policije pred vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito utemeljuje sklepanje, da bo pritožnik takšnega ravnanja deležen tudi kot prosilec za mednarodno zaščito.

22. Ker bo torej pritožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, bi bile tudi po presoji Vrhovnega sodišča za ugotavljanje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih na Hrvaškem v tej zadevi lahko pomembne sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje že vloženih prošenj za mednarodno zaščito in prosilcev, kot je pritožnik, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na policijske postopke v primerih nezakonitega prehajanja državne meje, kot je pojasnilo tudi sodišče prve stopnje v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa. Upoštevaje navedeno se kot neutemeljene izkažejo tudi pritožbene navedbe o t. i. "push backih" kot sistemski pomanjkljivosti azilnih postopkov na Hrvaškem, za katere pritožnik sam navaja, da se izvajajo nad posamezniki, ki nimajo statusa prosilca za azil na Hrvaškem, običajno neposredno po prijetju na meji.

23. Zato na drugačno stališče ne more vplivati niti pritožbeno sklicevanje na stališče iz odločitev dveh nemških in enega nizozemskega sodišča, po katerem naj bi zaradi sicer domnevnih nasilnih "push backov" na meji z Bosno in Hercegovino oziroma Srbijo obstajalo tveganje, da bodo tudi osebe, vrnjene po dublinskem postopku, zavrnjene in vrnjene brez vsebinske obravnave njihove prošnje oziroma, da bodo postale žrtve nasilnih verižnih deportacij v Bosno in Hercegovino oziroma Srbijo. Navedene sodne odločbe v posameznih (specifičnih) primerih pa še ne morejo utemeljiti obstoja sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka v Republiki Hrvaški. Poleg tega po ugotovitvah sodišča prve stopnje o takem tveganju ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov. Sodišče prve stopnje se je v 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa pravilno opredelilo tudi do stališč iz sodbe Upravnega sodišča I Up 333/2023, na katera se pritožnik ponovno (brez navedbe dodatnih argumentov) sklicuje v pritožbi.4

24. Kot je Sodišče Evropske Unije (v nadaljevanju SEU) pojasnilo v sodbi C-163/17 z dne 19. 3. 2019, skupni evropski azilni sistem in Uredba Dublin III temeljita na načelu medsebojnega zaupanja, ki od vsake od držav članic zahteva, naj razen v izrednih okoliščinah šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo EU in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom. Vzpostavlja torej domnevo, da je obravnavanje prosilcev za azil v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listine EU, Ženevske konvencije5 in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic, oziroma z vidika Uredbe Dublin III, da se prosilec po predaji ne bo znašel v položaju, v katerem bi bile kršene njegove človekove pravice.6

25. Vendar pa je ta domneva izpodbojna,7 zato je pristojni organ dolžan presoditi morebiten obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici. Pri tem je treba upoštevati, da se predaja prosilca v to državo članico ne izvede v vseh okoliščinah, v katerih obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen taki nevarnosti, in ne le takrat, ko je dejanska nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU posledica sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku in pogojev za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v državi članici.8

26. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje (16., 18. in 20. točka obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa), ki jim pritožnik ne nasprotuje, je v hrvaškem azilnem domu pri podaji prošnje imel tolmača, v samem azilnem domu pa je bil nastanjen štirinajst dni in je bil tam, kot izhaja iz njegovega osebnega razgovora, obravnavan korektno. Informacije, na katere se je skliceval v tožbi, so se deloma nanašale na domnevno neprimerno ravnanje hrvaške policije z migranti, ki ilegalno prestopijo hrvaško mejo in še niso prosilci za mednarodno zaščito. Slednje pa ne izkazuje tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo pritožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Tako sta svojo odločitev pravilno utemeljila tako toženka, kot tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi in sklepu. Kot bistvo pritožbenih navedb pod točko 3 pritožbe se tako dejansko izkaže pritožnikovo nestrinjanje z dokazno oceno sodišča, kar pa ne pomeni, da je bil postavljen v položaj, ko mu je bilo naloženo težje dokazno breme kot toženki.

27. Glede na navedeno je neutemeljeno tudi pritožnikovo stališče pod točko 4 pritožbe, da naj bi toženka s tem, ko je vendarle poiskala določene informacije v zvezi z dokazovanjem dejanskega stanja na Hrvaškem, deloma tudi sama priznala, da je treba situacijo na Hrvaškem raziskati in ne zgolj domnevati ter da pri tem nosi del dokaznega bremena. Vrhovno sodišče poudarja, da obrazloženo prerekanje pritožnikovih navedb ne more šteti za priznanje dejstev v zvezi s situacijo na Hrvaškem. Tudi sicer pa je postopanje toženke v obravnavanem primeru skladno s stališči, ki jih je SEU sprejelo v sodbi C-392/22 z dne 29. 2. 2024. V njej je SEU navedlo, da mora država članica, ki je zahtevala, da odgovorna država članica sprejme nazaj prosilca za mednarodno zaščito, in ki želi tega prosilca predati v odgovorno državo članico, preden lahko izvede to predajo, upoštevati vse informacije, ki jih ji posreduje navedeni prosilec9, poleg tega pa mora sodelovati pri ugotavljanju dejstev oziroma preveriti njihovo resničnost. Vendar pa, kot je bilo predhodno pojasnjeno, pritožnik ni izkazal niti tehtnih razlogov za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo pritožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, tako da v obravnavanem primeru ne gre za situacijo, ko bi se Republika Slovenija morala vzdržati izvedbe predaje oziroma vseeno poskušati od odgovorne države članice pridobiti posamezna jamstva in izvesti predajo, v primeru, da bi bila jamstva zagotovljena ter bi se zdela verodostojna in zadostna za izključitev vsakršne resnične nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. 10

28. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o vplivu odgovora HPC na dokazno vrednost poročila AIDA iz leta 2023 v zvezi z vprašanjem dostopa dublinskih povratnikov do azilnega sistema. Tudi če iz odgovora HPC izhaja, da po njegovem mnenju "ni organizacije, ki bi formalno nadzirala postopke z dublinskimi povratniki˝ in da "HPC ni več prisoten v sprejemnih centrih zadnjih skoraj treh let in zato ne more potrditi ali navedene informacije še držijo", to, kot pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje v 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa, še ne pomeni, da so samo zaradi tega sistemske pomanjkljivosti podane ter izkazane. Vrhovno sodišče še pripominja, da navedeno tudi ne pomeni, da je poročilo AIDA iz leta 2023, iz katerega sicer izhaja, da prosilci, predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic EU načeloma niso ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite, napačno.

29. Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožnik z navedbami pod točko 5 pritožbe (glede vpliva odgovora HPC na dokazno vrednost poročila AIDA iz leta 2023; glede dopisa Republike Hrvaške z dne 26. 6. 2023 s povpraševanjem o pritožnikovih morebitnih zdravstvenih težavah; glede načela medsebojnega zaupanja; glede vpliva visokega števila prosilcev za azil na presojo (ne)obstoja sistemskih pomanjkljivosti v tamkajšnjem azilnem sistemu; glede relevantnosti sodb, na katere se je skliceval pritožnik) delno ponavlja stališča, do katerih se je Vrhovno sodišče že predhodno opredelilo oziroma neutemeljeno vztraja pri nasprotovanju dokazni oceni sodišča prve stopnje o tem, da ni uspel izkazati, da bi mu v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško grozila kakršnakoli nevarnost, da bi bile kršene njegove pravice iz 3. člena EKČP ali 4. člena Listine EU, kot tudi, da na Hrvaškem niso podane sistemske pomanjkljivosti v azilnem sistemu, vendar tudi v tem primeru za drugačno odločitev Vrhovnega sodišča ne ponudi nobenih prepričljivih razlogov oziroma vsebinskih argumentov, ki bi oceno sodišča prve stopnje omajali.

30. Po obrazloženem in ker ostale pritožbene navedbe niso bistvene, podani pa niso niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (I. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa).

**K II. točki izreka**

31. Pritožba zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa ni dovoljena.

32. Začasna odredba se na podlagi določb 32. člena ZUS-1 lahko izda samo do pravnomočnosti odločitve v upravnem sporu. Z zavrnitvijo pritožnikove pritožbe zoper izpodbijano sodbo je odločitev postala pravnomočna, zato si pritožnik s pritožbo zoper sklep o zavrnjeni začasni odredbi ne more izboljšati pravnega položaja. Njegovi zahtevi za izdajo začasne odredbe namreč zaradi pravnomočnosti sodbe ni več mogoče ugoditi.

33. Vrhovno sodišče je zato zaradi pomanjkanja pravnega interesa pritožbo v tem delu zavrglo (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Prim. npr.: Kerševan, E.: Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV založba, Ljubljana, 2019, str. 416. 2 V tej zvezi drugi odstavek 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) izrecno določa, da pristojni organ sklep (o zavrženju prošnje zaradi odgovornosti druge države članice po Uredbi Dublin III) razveljavi in obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, če po izvršljivem sklepu iz četrte alineje prejšnjega odstavka odgovorna država članica prosilca ne sprejme na svoje ozemlje oziroma ga v odgovorno državo članico ni možno predati zaradi drugih razlogov. 3 Glede tega, da je presoja razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v pritožbenem postopku tudi sicer omejena, poudarja Vrhovno sodišče ustaljeno v svoji sodni praksi, glej npr. sodbe I Up 227/2016 z dne 31. 8. 2016, I Up 312/2016 z dne 1. 2. 2017, I Up 132/2017 z dne 7. 4. 2017, I Up 124/2021 z dne 1. 9. 2021. 4 V zvezi s sklicevanjem pritožnika na sodbo Upravnega sodišča I U 333/2023 (z dne 17. 3. 2023) Vrhovno sodišče pripominja, da je bila ta sodba s sodbo Vrhovnega sodišča I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023 spremenjena, tako da je bila tožba zavrnjena. Ustavno sodišče pa je z odločbo Up-919/23-20 z dne 23. 11. 2023 ustavno pritožbo zoper to sodbo Vrhovnega sodišča zavrnilo. 5 Konvencija o statusu beguncev, podpisana v Ženevi 28. julija 1951. 6 Sodba SEU C-163/17 (81. in 82. točka obrazložitve). 7 Sodba SEU C-163/17 (točke 83 do 85 obrazložitve, v katerih se sklicuje tudi na sodbo C-411/10 in C‑493/10 z dne 21. 12. 2011). 8 Sodba SEU C-163/17 (87. točka obrazložitve). 9 Zakonodajalec Unije namreč ni določil nobene zahteve glede narave in dokazne vrednosti podatkov, ki jih prosilec lahko predloži v postopku, predvsem za ugotovitev morebitnega obstoja resnih in utemeljenih razlogov za domnevo, da bo izpostavljen dejanski nevarnosti, kot je določena v členu 3(2), drugi pododstavek Uredbe Dublin III, zlasti glede morebitnega obstoja dejanske nevarnosti, da bo ob predaji ali po njej izpostavljen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju v smislu navedenega člena 4. (prim. z 75. točko obrazložitve sodbe z dne 29. 2. 2024) 10 Prim. s sodbo SEU C-392/22 z dne 29. 2. 2024 (76. do 81. točka obrazložitve).