Jedro

Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni uspela dokazati navideznosti sklenjene prodajne pogodbe, je tehten in prepričljiv. Očitek zmotne uporabe materialnega prava ne drži. Pritožbeno stališče, da je tožnica „navedla dovolj okoliščin in zagotovila dovolj ustreznih dokazov“, da pogodbeni stranki nista imeli volje skleniti prodajne pogodbe in da se je zaradi tega procesno breme dokazovanja prevalilo na toženca, ni pravilno. Šele uspeh dokazovanja tiste stranke, ki nosi materialno dokazno breme (v konkretnem primeru tožnice) namreč prevali procesno dokazno breme na drugo stranko, ki mora z nasprotnim dokazom izničiti uspeh glavnega dokaza. Takega dokaznega uspeha pa tožnica v tej pravdi ni dosegla.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka mora v roku 15 dni povrniti toženi stranki 1.301,13 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je prodajna pogodba z dne 11. 5. 2007, sklenjena med A. K. kot prodajalko in tožencem D. B. kot kupcem, navidezna in brez učinka, ter zahtevek za ugotovitev, da niso izpolnjeni pogoji za pravno veljavnost prikrite pogodbe o preužitku, ker je nična (točka I.1 izreka). Prav tako je zavrnilo zahtevek glede neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice pri nepremičnini ID znak: parcela 000, na ime in korist toženca, ter zahtevek, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje, tako da se zopet vpiše lastninska pravica v korist A. K. (točka I.2 in I.3 izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo uporabnine zaradi neupravičene uporabe navedene nepremičnine (točka I.4 izreka). Glede na neuspeh v pravdi je tožnici naložilo, da mora tožencu povrniti 3.487,55 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (točka II. izreka).

2. Zoper to sodbo se pritožuje tožnica po pooblaščencu. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, nepravilno uporabilo materialno pravo ter zagrešilo določene procesne kršitve. Obstoj prave volje pok. A. K. in toženca glede sklenitve pogodbe o preužitku, je v svoji izpovedbi potrdila tožnica, čemur pa sodišče prve stopnje nepravilno ni sledilo. Tekom postopka je večkrat opozorila na nelogičnost in neživljenjskost prodaje sporne nepremičnine (stanovanjske hiše). Šlo je za nepremičnino, ki je predstavljala edino prebivališče pok. A. K.. Ta prodaja bi drastično poslabšala njeno eksistencialno stanje (v starosti 76 let in nekaj mesecev po smrti njenega soproga). Toženec je v svoji izpovedbi sam potrdil obstoj elementov pogodbe o preužitku. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da med pok. A. K. in tožencem ni bilo volje skleniti pogodbe o preužitku, je nepravilna tudi zato, ker je bil obseg nudene pomoči preobsežen. Nepravilne so ugotovitve glede plačila kupnine. Sodišče je zmotno ocenilo verodostojnost prič I. K. in E. B. (I. K. je dolgoletna družinska prijateljica toženca, E. B. pa toženčeva hči). Nekritično je sledilo tožencu. Vztraja pri tem, da pok. A. K.č in toženec nista imela resne volje skleniti prodajne pogodbe. Šlo je za navidezno pogodbo, ki je prikrivala pogodbo o preužitku. Pogodba o preužitku pa je nična najmanj zaradi tega, ker ne izpolnjuje posebnih obličnostnih pogojev (ni sestavljena v obliki notarskega zapisa). Predlaga, da sodišče izpodbijano sodbo spremeni oziroma razveljavi. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril. Pritožbenim navedbam je argumentirano nasprotoval in pritrjeval razlogom sodišča prve stopnje. Predlagal je zavrnitev pritožbe. Priglasil je pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje odločilo, da tožnici ni uspelo dokazati navideznosti prodajne pogodbe, ki sta jo 11. 5. 2007 sklenila (sedaj že pokojna).A. K. (tožničina teta) in toženec. Ugotovilo je, da sta pogodbenika ob sklepanju te pogodbe imela namen skleniti prodajno pogodbo, ne pa pogodbo o preužitku. Nista želela, da bi ustvarila zgolj zunanji videz prodajne pogodbe, temveč sta želela, da sklenjena prodajna pogodba zanju velja. Nadalje je štelo, da se je ob sklepanju te pogodbe A. K. strinjala s plačilom kupnine (kljub temu, da kasneje drugega obroka ni sprejela), ne pa s prevzemom kakšnih drugih obveznosti s strani toženca. Po oceni sodišča prve stopnje torej sporna prodajna pogodba ni bila navidezna in tudi ni bila sklenjena zaradi nedopustnega nagiba. Zaradi tega je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Te odločitve pritožnica ne uspe izpodbiti.

6. Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izpovedbi toženca in z njegove strani predlaganih prič, ne drži. Prav tako ne drži, da je omenjeni zaključek v nasprotju s predloženimi listinami in „vsemi drugimi relevantnimi okoliščinami obravnavane zadeve“. Z obširnim navajanjem, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo izpovedbo tožnice, pritožba ne uspe. Sodišče prve stopnje je njeno izpovedbo korektno ovrednotilo in na podlagi celotnega dokaznega postopka (predvsem celovite in jasne izpovedbe toženca ter priče E. B.) sprejelo prepričljive zaključke. Do izpovedb (in verodostojnosti) zaslišanih oseb se je ustrezno opredelilo. Upoštevalo je tudi odnose med pogodbenikoma (dolgoletna in tesna prijateljska vez, ki je bila podobna družinski vezi), ki so vodili do pogodbe, kot sta jo sklenila.

7. Ne drži, da je šlo pri prodaji stanovanjske hiše za povsem neživljenjski scenarij in premišljen konstrukt. Pritožnica zanemari, da je treba tudi postopek sklepanja sporne pogodbe presojati v kontekstu zaupljivosti med pogodbenima strankama. Tendenciozna je pritožbena interpretacija, da je bila A. K. pripravljena prodati svoje stanovanje, brez prejema (celotne) kupnine in brez tega, da bi si zagotovila prebivališče oziroma starostno oskrbo. Tudi okoliščina, da je bila določba o pravici do dosmrtnega bivanja vnesena v pogodbo po iniciativi toženca (oziroma njegovih družinskih članov), ne vodi do zaključka, da je bila prava volja pogodbenih strank usmerjena v sklenitev preužitkarske pogodbe. V kontekstu omenjenih medosebnih odnosov ni odločilen niti obseg pomoči, ki jo je A. K. (kasneje) zagotavljal toženec. Prav tako je pretirano pritožbeno naziranje, da naj bi se v njunem kasnejšem odnosu odražala resnična volja prikrite pogodbe o preužitku. Nenazadnje ne drži, da je toženec zagotavljal A. K. določeno podporo in pomoč šele od sklenitve sporne pogodbe dalje. Tovrstno skrb ji je nudil že pred tem dogodkom.

8. Glede plačila kupnine je sodišče prve stopnje prav tako prepričljivo zaključilo, da je toženec prvi obrok (del) kupnine plačal ob podpisu pogodbe, v gotovini. Tudi teh ugotovitev pritožba ne uspe omajati. Ne velja, da je sodišče prve stopnje v tem delu nekritično sledilo izpovedbi toženca in priče E. B.. V danih okoliščinah je upravičeno štelo, da je omenjeni način plačila (brez zagotovljenega potrdila o plačilu) povezan z dolgoletno in tesno vezjo med pogodbenima strankama. Ne drži pritožbeni očitek, da toženec tega dejstva (plačila prvega dela kupnine) ni uspel dokazati. S tem povezana procesna kršitev, ki dejansko meri na nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, ni podana. Poleg tega ni odločilno, koliko denarnih sredstev je imela A. K. ob smrti, čez skoraj deset let. Pri predmetni odločitvi nimajo bistvenega pomena niti pritožbene navedbe glede drugega dela kupnine, ki nesporno ni bil plačan. Ali je pri tem res šlo za naknadni odpust dolga (in ali je toženec ta znesek res imel na razpolago, ko je o plačilu govoril z A. K.), nima takega vpliva na voljo pogodbenih strank ob sklepanju sporne pogodbe, kot želi prikazati pritožnik.

9. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni uspela dokazati navideznosti sklenjene prodajne pogodbe, je tehten in prepričljiv. Očitek zmotne uporabe materialnega prava ne drži. Prav tako niso podane očitane procesne kršitve. Pritožbeno stališče, da je tožnica „navedla dovolj okoliščin in zagotovila dovolj ustreznih dokazov“, da pogodbeni stranki nista imeli volje skleniti prodajne pogodbe in da se je zaradi tega procesno breme dokazovanja prevalilo na toženca, je zmotno. Šele uspeh dokazovanja tiste stranke, ki nosi materialno dokazno breme (v konkretnem primeru tožnice) namreč prevali procesno dokazno breme na drugo stranko, ki mora z nasprotnim dokazom izničiti uspeh glavnega dokaza. Takega dokaznega uspeha pa tožnica v tej pravdi ni dosegla. Ne drži, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do bistvenih (ključnih) argumentov tožnice. Nadalje velja, da je sodba zmožna preizkusa. Razlogi so jasni in razumljivi. Očitana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni podana. Neuspešno je tudi pritožbeno naziranje, da sodišče prve stopnje ni ustrezno dokazno ocenilo izpovedbe toženca. Očitana procesna kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP prav tako ni podana, saj dejansko meri na zmotno dokazno oceno, ne pa na nepravilen prenos določenih spisovnih podatkov v sodbo. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica ni uspela dokazati neveljavnosti prenosa lastninske pravice na spornem stanovanju, se upravičeno ni ukvarjalo z višino vtoževane uporabnine. S tem povezan procesni očitek, ki meri na onemogočeno obravnavo pred sodiščem, ne drži. 10. Pritožba torej ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni zasledilo niti kršitev, na katere v obsegu iz drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške. Tožencu pa je dolžna povrniti pritožbene stroške v višini 1.301,13 EUR. Ta znesek predstavlja nagrado za odgovor na pritožbo v višini 1.750 točk (1. točka tarifne št. 21 Odvetniške tarife), 27,50 točk za materialne stroške (11. člen Odvetniške tarife) in pripadajoči DDV (234,63 EUR).